Agrogozdarstvo in povečanje biotske raznovrstnosti

Agrogozdarstvo je trajnostni pristop k rabi zemljišč, ki združuje gojenje dreves, poljščin in živine na istem območju.

S to integracijo se ustvarjajo sinergijski učinki, ki izboljšujejo kakovost tal, povečujejo odpornost na podnebne spremembe in spodbujajo biotsko raznovrstnost. V času, ko se soočamo z izgubo habitatov in zmanjševanjem vrstne pestrosti, agrogozdarstvo ponuja praktične rešitve za ohranjanje živih ekosistemov na kmetijskih površinah.

Kaj je agrogozdarstvo?

Gre za sistem rabe zemljišč, kjer se na istem območju načrtno združujejo drevesa, grmičevje, poljščine in/ali živina. Takšna prostorska in funkcionalna raznolikost spodbuja številne ekosistemske storitve – od opraševanja in naravnega nadzora škodljivcev do izboljšanega kroženja hranil in zadrževanja vode.

Kako agrogozdarstvo spodbuja biotsko raznovrstnost?

Strukturna kompleksnost

Prisotnost različnih slojev vegetacije (drevesa, grmovnice, zelišča) ustvarja pestre mikrohabitate. Ti nudijo zavetje, hrano in gnezdišča za številne rastlinske in živalske vrste, kar prispeva k večji ekološki stabilnosti celotnega območja.

Habitatni koridorji

Drevesni pasovi in mejice omogočajo povezovanje sicer razdrobljenih habitatov. Tako živali, kot so ježi, ptice ali opraševalci, lažje prečkajo krajino, kar spodbuja genetsko pestrost in dolgoročno stabilnost populacij.

Povečana vrstna pestrost

Raznoliki agrogozdarski sistemi podpirajo več vrst ptic, žuželk in drugih organizmov kot monokulture. Mešani posevki in vegetacijska raznolikost ustvarjajo pogoje za sobivanje številnih vrst z različnimi ekološkimi potrebami.

Talna biotska raznovrstnost

Raznolika vegetacija povečuje aktivnost talnih organizmov – deževnikov, gliv in mikroorganizmov. Ti pospešujejo razgradnjo organske snovi in prispevajo k boljši strukturi, zračnosti in rodovitnosti tal.

Podpora opraševalcem in naravnim sovražnikom škodljivcev

Z raznoliko vegetacijo agrogozdarstvo zagotavlja stalne vire hrane in zavetja za opraševalce ter koristne žuželke in ptice. Tako izboljšamo opraševanje in hkrati zmanjšamo potrebo po kemičnih sredstvih za zatiranje škodljivcev.

Večja odpornost ekosistemov

Sistemi z večjo biotsko raznolikostjo so prilagodljivejši in bolj odporni na stresne vplive – suše, bolezni in podnebne ekstreme. To omogoča dolgoročno stabilnost in trajnostno pridelavo hrane.

Primeri agrogozdarskih sistemov

Silvopastoralni sistemi: združujejo drevesa in pašnike, kjer drevesa nudijo senco in krmo, hkrati pa izboljšujejo pogoje za prostoživeče vrste.
Agrosadjarski sistemi: vključujejo gojenje sadnega drevja skupaj s poljščinami ali vrtninami – za boljšo izrabo prostora in višjo vrstno pestrost.
Mejice in drevesni pasovi: avtohtone vrste drevja in grmovja, zasajene ob robovih polj, delujejo kot zatočišče in vir hrane za opraševalce in druge koristne organizme.

Primer dobre prakse: Projekt BEE(A)WARE

V okviru projekta BEE(A)WARE je Javni zavod Krajinski park Goričko zasadil več kot 1.500 sadik avtohtonih dreves in grmov na 12 lokacijah med Kobiljem in Lendavo. Nastali drevesno-grmovni pasovi služijo kot prehranjevališča in gnezdišča za divje opraševalce ter kot povezovalni habitatni koridorji. Posajene vrste vključujejo črno jelšo, divjo češnjo, divjo hruško, lipovec, hrast dob, navadni glog in črni trn.

Agrogozdarstvo je prepoznano kot eden ključnih načinov za združevanje kmetijske produktivnosti z varovanjem narave. S celostnim vključevanjem dreves in grmovnic v kmetijske sisteme agrogozdarstvo izboljšuje ekološko stabilnost, krepi funkcionalnost kmetijskih ekosistemov in ohranja številne rastlinske ter živalske vrste.

S spodbujanjem tovrstnih praks lahko kmetje hkrati prispevajo k varovanju okolja in dolgoročno povečajo stabilnost ter odpornost svojih pridelovalnih površin.

Preberite tudi:

>>> Vloga mikroorganizmov v tleh: Povečanje plodnosti in zdravja tal

>>> Obvladovanje plevela – trajnostne prakse za uspešno letino

>>> Biotska raznovrstnost na kmetiji