Prispevki

Kako do povrnitve škode po letošnji pozebi?

Javna služba kmetijskega svetovanja je v avgustu 2021 ponovno ocenila škodo po spomladanski pozebi. Te ocene so bile osnova za nadaljevanje postopka za izvedbo ukrepov, ki so določeni z Zakonom o ukrepih za odpravo posledic pozebe v kmetijski proizvodnji med 5. in 9. aprilom 2021 (Uradni list RS, št. 115/21).

Postopek poteka takole:

1. Javna služba kmetijskega svetovanja opravi prvo okvirno oceno škode (maj 2021).

2. Javna služba kmetijskega svetovanja opravi drugo oceno škode (avgust 2021).

3. Občinske komisije preverijo škodo in vnesejo podatke v elektronsko zbirko podatkov AJDA. Uprava RS za zaščito in reševanje (URSZR) pripravi končno oceno škode.

4. Upravičenci v postopku izdelave končne ocene škode prejmejo s strani URSZR predtiskan obrazec za prijavo škode (obrazec 2.09 – Ocena škode na kmetijskih kulturah), ki velja tudi kot vloga za izplačilo sredstev za pomoč.

5. Državna komisija za ocenjevanje škode po naravnih in drugih nesrečah potrdi končno oceno škode, ki jo pripravi URSZR in jo pošlje Vladi RS v potrditev.

6. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (MKGP) pripravi in predloži Vladi RS predlog ukrepov za odpravo posledic pozebe, na podlagi katerih se izdela program odprave posledic pozebe.

7. Vlada RS potrdi končno oceno škode in odloči o uporabi sredstev za odpravo posledic na podlagi predloga, ki ga pripravi MKGP ter zadolži MKGP za pripravo Programa odprave posledic pozebe v sadjarstvu in vinogradništvu.

8. Komisija za odpravo posledic škode v kmetijstvu potrdi Program odprave posledic pozebe v sadjarstvu in vinogradništvu, ki ga pripravi MKGP, soglasje da tudi MF.

9. MKGP predloži Vladi RS najpozneje v treh mesecih po končni oceni škode v potrditev Program odprave posledic pozebe v sadjarstvu in vinogradništvu.

10. Vlada RS potrdi Program odprave posledic pozebe v sadjarstvu in vinogradništvu (najkasneje v 3 mesecih po tem, ko Vlada potrdi končno oceno škode).

V skladu s 13. členom Zakona o ukrepih za odpravo posledic pozebe v kmetijski proizvodnji med 5. in 9. aprilom 2021 (Uradni list RS, št. 115/21) se v programu določijo:

– sadne vrste ter tisti sadovnjaki (razen ekstenzivnih sadovnjakov) in vinogradi, v katerih je proizvodnja zaradi posledic pozebe na posamezni grafični enoti rabe kmetijskega gospodarstva (GERK), kot je opredeljena v zakonu, ki ureja kmetijstvo, zmanjšana za vsaj 60 % običajne letne kmetijske proizvodnje,
– natančnejši pogoji za določitev kmetijskih gospodarstev, ki so upravičena do pomoči za odpravo posledic pozebe,
– način izračuna izpada dohodka v sadjarstvu in vinogradništvu ter način izračuna višine pomoči za odpravo posledic pozebe v sadjarstvu in vinogradništvu,
– ocena o potrebnih sredstvih,
– način izplačila sredstev upravičencem.

11. Po potrjeni končni oceni škode na kmetijskih pridelkih in sprejetem Programu odprave posledic pozebe v sadjarstvu in vinogradništvu se izračuna izpad dohodka.

Na podlagi končne ocene škode se:

– zmanjšajo ali odpišejo prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje,
– odpiše zakupnine,
– dovoli nakup grozdja z drugih vinorodnih območij in nakup sadja z drugih kmetij.

12. Na podlagi končne ocene škode, programa odprave posledic škode na kmetijskih pridelkih in sklepov Vlade RS o dodelitvi sredstev iz državnega proračuna Agencija Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja (ARSKTRP) izda odločbe o dodelitvi sredstev za odpravo posledic škode v kmetijstvu in izvede plačilo (predvidoma v letu 2022).

 

Vir: Kmetijsko-gozdarska zbornica Slovenije

Setev ozimnih žit

Optimalni čas za setev ozimne pšenice pri nas še vedno ostaja med 10. in 25. oktobrom, za setev ječmena in rži pa med 1. in 10. oktobrom. Pri setvi izven teh optimalnih časov je bolj primerna setev pire, ki jo lahko sejemo še v prvi polovici novembra.

Čas setve in vozne poti

Zaradi lažje in bolj natančne izvedbe vseh agrotehničnih ukrepov v posevkih ozimnih žit priporočamo izvedbo voznih poti, s tem da se zaprejo posamezne vrste na sejalnici. Prednost izvedbe voznih poti in uporabe ozkih gum na strojih in traktorjih je, razen večje natančnosti pri izvedbi dognojevanj in škropljenj, v bolj enakomernem zorenju in enakomerni kakovosti.

Če si iste vozne poti naredimo na posejanem posevku, pri vsakem prehodu ponovno potlačimo rastline, ki ostajajo v času zorenja bolj zelene, imajo pa tudi manjše klase. Ker ostali del parcele običajno hitreje normalno dozori, pri žetvi imamo več primesi, če opravljamo žetev, ko so ti deli še zeleni; če pa žanjemo v času, ko dozorijo tudi te rastline, se nam pa na kolesnicah in ob njih običajno zmanjšajo kakovostni parametri pri odkupu, posebej v primeru padavin v času žetve.

Kakovost semena in izbira sorte

Setev kakovostnega semena predstavlja osnovni pogoj za ekonomsko zanimivo pridelavo žit, saj je uspeh pridelave pri setvi problematičnega semena ob vseh nadaljnjih vlaganjih omejen. Zato, kljub temu da strošek nakupa kakovostnega semena predstavlja precejšnji del stroškov pred jesensko setvijo, svetujemo pridelovalcem, da pri nabavi kakovostnega semena ne varčujejo.

Če smo prisiljeni v varčevanje pri pridelavi, je smiselno varčevati na delu pridelave, kjer so direktni učinki varčevanja na pridelek manjši in po možnosti nadomestljivi pri poznejši agrotehniki. Pri setvi domačega, tudi s kemičnimi pripravki tretiranega semena, se lahko pogosteje pojavi pšenična trda ali smrdljiva snet, katero pridelovalci odkrijejo zelo pozno, praviloma v času žetve.

Zaradi neprijetnega vonja zrnja je običajno okuženi pridelek pri odkupu zavrnjen in ga ni možno prodati, če pa ga pustimo na njivi, pa predstavlja nevarnost za okužbe tudi v naslednjih obdobjih. Pridelek žita z njive, okužene s trdo snetjo, ni primeren niti za krmo živali, v zadnjih letih so ga zavračale tudi bioplinarne, zato ga je bilo najbolj primerno zakopati globlje v tla. V času, ko z ogledom ugotovimo okužbo na njivi, ni več možno opraviti učinkovitega kemičnega zatiranja te bolezni.

Tudi pri nakupu semena je potrebno biti pozoren na izenačenost semena in absolutno težo semena, saj sta ta dva parametra precej odločilna za kakovost in zdravstveno stanje semena. Ker so s fungicidi tretirana semena obarvana, običajno pridelovalci povezujejo obarvanost semena z boljšim zdravstvenim stanjem semena, kar pa vedno ni pravilo.

Pri uporabi barvil pri dodelavi semena je enakomerna pobarvanost semena pokazatelj enakomernega mešanja, ni pa nujno, da seme, ki ni enakomerno pobarvano, ni dovolj zaščiteno s fungicidom, saj sam fungicid, ki se nanaša na seme, običajno ni intenzivne barve, barvilo pa se jim dodaja dodatno. Potrebno pa je biti pozoren na podatke z deklaracije, ki jo je potrebno obvezno shraniti. Količina semena za setev je zelo odvisna od priprave tal in lastnosti sorte ter se giblje od 160-220 kg/ha pri sortah, ki dobro razraščajo, oziroma 250-300 kg/ha pri sortah, ki slabše razraščajo. K priporočeni količini semena za setev je potrebno dodati 10-15 % več semena, če talni pogoji v času setve niso idealni, saj se pri navedenih količinah za posamezne sorte računa, da bo vsako seme klilo in se bo iz vsakega semena razvila ena rastlina.

Na trgu je veliko sort ozimne pšenice in ječmena, zato je odločitev o izbiri primerne sorte za pridelovalce nekoliko težja. Ko izbiramo sorto ozimne pšenice, moramo že pred setvijo točno vedeti namen pridelave, proizvodni potencial njive, na kateri pšenico pridelujemo, in koliko smo pripravljeni v pridelavo vložiti. Ker je ozimna pšenica tržno blago, bomo podatek o prodajni ceni izvedeli komaj ob žetvi. Dosedanje izkušnje pri pridelavi bolj kakovostnih sort ozimne pšenice niso preveč spodbudne za pridelovalce, saj je cenovna razlika med A in B1 kakovostnim razredom premajhna, da bi nadoknadila prednost sort B1 kakovostnega razreda pri višini pridelka. V praksi pridelovalci lažje zagotovijo visoke pridelke kot visoko in stalno kakovost.

Za zagotavljanje visoke kakovosti je razen izbire primerne sorte potrebno dosledno izvajati vse agrotehnične ukrepe in imeti primerne vremenske pogoje v času zorenja in žetve, na katere pa nimamo veliko vpliva. Zato je pri izbiri sort in upoštevajoč sedanje pogoje pri odkupu pšenice smiselno upoštevati pogoje, ki jih imamo za pridelavo, predvsem tip tal, in med priporočenimi sortami izbrati sorte, s katerimi lahko dosegamo visoke pridelke in krušno kakovost.

Sorte se po tipu klasa razlikujejo in jih uvrščamo med golice ali resnice. Glede višine pridelka in kakovostnih parametrov med njimi ni večjih razlik. Pri gojenju resnic je običajno nekoliko manj škod zaradi ptičev, divjih pujskov in druge divjadi, zato so tudi zaradi tega za pridelavo zanimive.

Pazljivo pri gnojenju

Za doseganje visokih pridelkov morajo biti tla dobro preskrbljena s potrebnimi, rastlinam dostopnimi hranili. V začetnih fazah rastline morajo imeti na voljo fosfor in kalij, dušik pa v večjem obsegu za razvoj potrebujejo spomladi.

V jesenskem času je, posebej v toplejših jesenih, dušik potreben za razkroj rastlinskih ostankov predposevka, zato so včasih na parcelah z veliko rastlinskih ostankov koruznice, glav in listja pese ali drugih rastlinskih ostankov potrebe po dušiku precejšnje in ga že jeseni rastlinam lahko primanjkuje, kar je opaziti po svetlejši barvi rastlin. To je posebej vidno na delih, kjer je na površini prisotno ali je podorano veliko rastlinskih ostankov z zelo širokim razmerjem C:N (suha koruznica, trave ali suhi ostanki gorjušice in facelije). Zato je v tem primeru smiselno že pred setvijo izkoristiti dušik iz gnojevke ali tudi mineralnih gnojil, če računamo na jesenski razkroj večjih količin rastlinskih ostankov.

Pri tem je potrebno upoštevati omejitev uporabe dušika iz Uredbe o varstvu voda pred nitrati iz kmetijskih virov, pri kateri je vnos dušika v tla v obliki mineralnih gnojil v času od 1. septembra do 1. decembra (začetek časovne omejitve prepovedi za ozimine) lahko največ 40 kg/ha N (največ 87 kg/ha UREE, ali 148 kg/ha KAN-a), v tem primeru se gnoji samo s PK gnojili. V primeru gnojenja z gnojilom NPK 7:20:30 je odmerek lahko največ 570 kg/ha, v primeru gnojenja z NPK 15:15:15 pa 270 kg/ha.

Potrebna makrohranila in tudi mikrohranila zagotavljamo iz talne raztopine, kamor prispejo iz mineralnih gnojil, organskih gnojil ali mineralizacijo organske snovi, kot tudi s sproščanjem vezanih hranil iz glinenih delcev. V zadnjem času med hranila, ki jih je rastlinam potrebno dodajati, sodi tudi žveplo, saj je od dostopnosti tega rastlinam odvisna količina in kakovost pridelka.

Dostopnost žvepla je zelo pomembna v času pred prezimitvijo in takoj po prezimitvi, zato v primeru, da v kolobarju ne uporabljamo hlevskega gnoja, pri jesenskem osnovnem gnojenju priporočamo uporabo gnojil, ki vsebujejo žveplo, oziroma uporabo dušičnih gnojil z večjo vsebnostjo žvepla zgodaj spomladi.

 

Vir članka: Kmetijska svetovalna služba

Kako se pravilno lotiti koruzne silaže?

Koruzna silaža je najpogostejša vrsta silaže v Sloveniji in v svetu z največ različnimi mnenji o pravilnem siliranju. Ker zaznamuje prehrano živali za vse leto do naslednje žetve, smo pripravili kratka praktična navodila za pravilen postopek siliranja, ki naj jih vsak prilagodi zmožnostim kmetijske mehanizacije ob tem najpomembnejšem dogodku na kmetiji.

Koruzna silaža je brez dvoma najcenejša energetska osnovna krma krav za gospodarno prirejo mleka. Pridelovati koruzno silažo pomeni pet mesecev dela na njivi in le en dan za kakovostno žetev in spravilo.

Koruzna silaža je spravilo energije za dobrobit vaše živine

Spravilo silažne koruze ima neposreden vpliv na pridelek energije in kakovost silažne mase. Pravočasno spravilo ali pravi trenutek spravila ima tako neposreden vpliv na raven mlečne prireje preko celega leta. To dejstvo je zelo pomembno za razumevanje intenzivne prireje mleka.

Zavedati se moramo, da spravilo silažne mase ni samo spravilo velike količine sveže mase, ampak predvsem spravilo energije, ki je najpomembnejša za živino. Energija je prisotna v obeh komponentah rastline, v storžu in seveda tudi v koruznici.

Optimalni čas spravila silažne koruze pomeni enostavno optimalno vsebnost energije glede na zrelost škroba in vlaknine. Ko koruza zori in doseže 30-odstotno vsebnost suhe snovi celotne rastline, se vsebnost energije praktično skoraj ne spreminja več. Zelo pomembna je porazdelitev energije v koruzni rastlini. Če smo pozorni samo na škrob, vemo, da z zrelostjo narašča njegova vsebnost v zrnu in storžu.

Zelo pomembno je, da se zavedamo, da prebavljivost vlaknine (stopnja izkoristka energije iz vlaknine) začne strmo padati pri skupni vsebnosti sušine 37 % in več. Silažna koruza je mešanica energijske in voluminozne krme, zato moramo koruzo požeti, ko sta obe komponenti v optimalnem stanju. Nujno je požeti koruzo, ko je vsebnost sušine celotne rastline med 30 in 37 %. Samo takšno stanje zrelosti rastline je garancija, da bomo z njive odpeljali največ energije in da bomo v procesu kisanja in konzerviranja silaže ohranili največ razpoložljive energije.

Vsebnost sušine je ključni dejavnik kakovosti

Optimalna sušina koruze ob žetvi je torej 30-37 %, takrat dobimo največjo vsebnost energije!

Če je sušina previsoka:

• slabo tlačenje silažne mase, naknadna fermentacija (gretje) in kvarjenje na zraku (kvasovke) – slabša okusnost in ješčnost,
• slaba prebavljivost vlaknine.

Če je sušina prenizka:

• tveganje izgub in iztekanja silažnega soka,
• prenizka vsebnost škroba,
• zakisanost in neokusnost silaže.

Ko ima koruza sušino od 30 % do 37 %, sta vsebnost škroba in prebavljivih vlaknin v optimalnem razmerju. Skladiščenje v silosu je tako enostavno in učinkovito. Proces kisanja (fermentacije) poteka pravilno, vsebnost energije v celi rastlini je v razponu od 30 do 35 % sušine bolj ali manj stalna.

Zelo pomembna je kakovostna fermentacija. Kakovostno zaprt silos pomeni možnost dobrega skladiščenja že spravljene energije, ne pa njenega povečanja. Dejstvo je, da pri prenizkih sušinah pod 28 % in previsokih nad 40 % v silažni masi v obeh primerih izgubljamo energijo. Pri sušinah nad 40 % ne moremo ohraniti energije, ki jo zagotavlja celotna rastlina. Naknadna fermentacija takšne silaže je lahko resen problem, če tlačenje ni zadostno, in je odlično gojišče za razvoj silažne plesni (Penicillium roqueforti), ki pa povzroča zdravstvene težave pri reji krav.

Zaključimo lahko, da je bolje začeti z žetvijo koruze pri 30 % sušini in jo končati pri 33 % sušini, kot pa začeti žeti pri 37 % sušini in končati prepozno pri previsoki sušini čez 40 %.

Optimalna vsebnost sušine celotne rastline je med 33 in 35 %, da ohranimo največ energije iz storža in odlično prebavljive koruznice. Pomembna lastnost koruznice je tudi efekt stay green, ki je prisoten pri vseh sodobnih silažnih hibridih.

Kako določiti pravilen čas žetve?

Še vedno je za določanje sušine cele rastline najboljša metoda spremljanje zrelosti zrna in mlečne črte. Suha snov cele rastline je med 30 in 37 %, ko je mlečna črta na 1/2 do 2/3 zrna. Mlečna črta namreč ločuje mehki endosperm (vosek) in trdi edosperm (škrob). Optimalni čas žetve je, ko imajo storži nekje 45-50 % sušino. Ko mlečne črte ne vidimo več na storžu, je optimalni čas spravila že mimo oziroma smo prepozni.

Priporočljivo je, da njivo dva do tri tedne pred načrtovano žetvijo pregledamo, prelomimo storž in preverimo pozicijo mlečne črte na zrnu. Če je mlečna črta na 1/3 zrna, je koruza že skoraj primerno zrela za žetev. Optimalni čas spravila je, ko je mlečna črta med 1/2 in med 2/3 zrna.

Kako je z višino in dolžino rezi pri žetvi?

Višina rezi

Običajno je okrog 10 – 15 cm nad tlemi. Lahko se odločimo za višjo žetev, okrog 30 – 50 cm visoko. S tem zvišamo vsebnost sušine, povečamo delež zrnja, izboljšamo prebavljivost in energijsko vrednost silaže. Tvegamo pa motnje v delovanju vampa, ker taka silaža vsebuje manj vlaknine. V obrok moramo vključiti drugo voluminozno krmo (ovelo silažo ali seno). Višja žetev se priporoča predvsem zaradi higiene same krme (zemlja, klostridiji, mikrotoksini).

Dolžina rezi

Odvisna od zrelosti rastline in vrste silokombajna.

Pri sušini 300 – 350 g /kg SS

• brez drobilnih valjev – dolžina rezi 0,9 – 1,0 cm
• z drobilnimi valji – dolžina rezi 1,2 – 1,9 cm

Sušina nad 350 – 400 g/kg SS – nujno drobilnik zrnja – če ga ni je dolžina max. 0,65 cm, kar pa ni ugodno za prebavo vlaknine v vampu.

Namolsti veliko mleka pomeni pridelati kakovostno silažno koruzo

Koruza je ena redkih rastlin, ki ima istočasno dva različna vira nujno potrebne energije, pomembne za prežvekovalce; škrob in vlaknino. Škrob je vir hitro dostopne energije in po vsebnosti zelo malo niha. Energija iz vlaknine je za govedo zelo pomembna predvsem zaradi vzdrževanja delovanja vampa (prežvekovanje). Prispeva pa tudi zelo pomemben delež skupne energije za prežvekovalce.

Za skupno energijsko vrednost koruzne silaže je dobra prebavljivost vlaknine vsaj toliko pomembna kot vsebnost škroba v storžu. Kakovostna vlaknina ima namreč tudi neposreden vpliv na vsebnost maščobe v mleku in ob dobrem delovanju vampa odpravlja pojave acidoz.

Izbira koruznih hibridov z večjo prebavljivostjo vlaknine je vedno dobra izbira za rejce

Evropski rejci govedi (mlečna in mesna reja) so ugotovili, da so med koruznimi hibridi bistvene razlike glede agronomske in hranilne vrednosti. Hranilna vrednost in pridelek sta postala ključna parametra, na osnovi katerih se pridelovalci silaže in rejci govedi odločijo za nakup semena.

Limagrain je vodilno evropsko podjetje v žlahtnjenju silažne koruze, ki je sposobno zadovoljiti najvišje zahteve po visoki hranilni vrednosti koruze.

Žlahtnitelji se zavedajo, da mora silažna koruza rejcem prinašati dobiček z najboljšim genetskim potencialom hibridov z višjo energetsko vrednostjo silaže (vlaknine in škroba), ki jo imajo v krmnem obroku za svoje živali. Zato vsak nov hibrid najprej več let natančno preverjajo v obširni mreži poljskih poskusov.

Hibridi, ki dajo odlične rezultate na polju (osnovna zahteva) in so odlične kakovosti (dodana vrednost), so po nadaljnjih testiranjih prebavljivosti kasneje označeni kot najboljši za krmo živali. Edino hibridi, ki zadostijo vsem strogim zahtevam, kasneje dobijo oznako LG “Animal Nutrition”. Seme prepoznamo tako, da ima na vreči logotip LG “Animal Nutrition”. Oznaka LGAN označuje seme, ki zagotavlja pridelek najboljše silaže v Evropi. Limagrain je edino semenarsko podjetje, ki s pečatom na vreči jamči za visoko kakovost svojih silažnih hibridov.

Enostavno prepoznati in izbrati!

Prednosti, ki jih prinašajo hibridi LGAN, izhajajo iz hranilne vrednosti silaže, ki ima visoko vsebnost škroba in boljšo prebavljivost vlaknine od ostalih hibridov.

To ima pozitiven vpliv na:

• zauživanje večje količine silaže pri živalih,
• večjo prirejo mleka,
• večjo kakovost mleka,
• boljše zdravje živali,
• dobiček pri reji.

Zaključek

Čas je, da se močno zavedamo pomena termina spravila silažne koruze, ki je bistven za donosnost reje govedi preko celega leta. Pri novih silažnih hibridih z oznako LGAN je čas spravila pomemben za polno izkoriščenost njihovega genetskega potenciala, ki omogoča boljšo prebavljivost vlaknine za prežvekovalce.

Prepričani smo, da bodo pridelovalci in rejci ob optimalnem času spravila omenjenih silažnih hibridov ugotovili dodano vrednost, ki jo prinašajo v prireji mleka in mesa. Nova znanstvena odkritja žlahtniteljev tako prinašajo novo dodano vrednost v reji živali, ki jo za razvoj vsi tako močno potrebujemo.

 

Vir članka: Kmetijski inštitut Slovenije

Se splača najeti dodatna kmetijska zemljišča (njive in travnike)?

Zemlja je omejena dobrina in kmetje, ki želijo rasti, se vedno pogosteje srečujejo z vprašanjem: se splača najeti še dodatna zemljišča? Zlasti v območjih z intenzivnim kmetovanjem so tudi najemnine vedno višje. Kje je meja, do katere se še splača najeti njivo ali travnik?

Poljedelstvo

Poljedelske kmetije so praviloma tržno usmerjene in zanje je najem dodatnih površin smiseln, če bo najemnina nižja, kot znaša prihodek od najete površine z odštetimi stroški. Prihodek je enak vrednosti prodanega pridelka + vrednosti neposrednih plačil. Vrednost okoljskih plačil ali vrednost plačil za kmetovanje v omejenih pogojih se ne upoštevata, ker sta namenjeni za plačilo dodatnih ukrepov (kritje dodatnih stroškov) oziroma pokritju izpada pridelka zaradi naravnih omejitev.

V poljedelstvu je velik del prihodka odvisen od neposrednih plačil, zato je pri določanju višine najemnine bistveno, ali bomo z najeto površino prejeli tudi plačilne pravice oziroma ali imamo višek plačilnih pravic, ki jih bomo lahko uveljavili na najeti površini.

Zaradi velikega vpliva, ki ga imajo ukrepi kmetijske politike na prihodkovnost kmetovanja, je smiselno sklepati pogodbe za najem za takšno obdobje, kot so znani ukrepi kmetijske politike.

Praviloma se nam ne izplača najeti zemljišča, za katerega bi morali plačati najvišjo možno najemnino, enako izračunani zemljiški renti. Računati moramo tudi na določen dobiček, s katerim pokrijemo podjetniško tveganje, saj je zelo verjetno, da bomo imeli še kakšne nepredvidene stroške ali se bodo pojavili kakšni zunanji dejavniki, ki bodo povzročili izpad pridelka.

S podjetniškim dobičkom si ustvarimo rezervo za slabe čase (letine). Izračunamo si ga v obliki pavšala (npr.: 100 €/ha letno) ali pa v določenem deležu od zemljiščne rente (npr.: 1/3). Po odbitju podjetniškega dobička dobimo vzdržno najemnino.

Travniki

Običajno travniki niso namenjeni tržnemu pridelovanju, temveč za pridelavo krme za lastne potrebe. Tako pri računanju možne najemnine izhajamo iz stroškov, ki bi jih imeli, če bi morali manjkajočo krmo kupiti. Pri tem je najlažje izhajati iz cene bal. Izračunamo, koliko bi bila lastna cena bal na najeti površini, in jo primerjamo s tržno ceno bal. Zgled: na hektar najetega travnika pridobimo lahko 27 bal (neto pridelek suhe snovi 7,5), stroški za gnojila in morebitno dosejavanje (obnovo) 80 €/ha, spremenljivi stroški strojnih del – lastnih in najetih (košnja, spravilo, baliranje, ovijanje) še 590 €/ha, stroški dela še 180 €/ha. Skupaj stroški znesejo 850 €/ha. Po odštetju neposrednih plačil (recimo, da ta znašajo 230 €/ha) ostane 620 €/ha oziroma nas ena bala stane 23 €.

Lastno ceno bal sedaj primerjamo s ceno kupljenih bal. Pri nakupu bal moramo upoštevati tudi stroške prevoza od prodajalca do domače kmetije, po drugi strani pa z dokupom krme vnašamo na kmetijo dodatna rastlinska hranila in je zato potrebno dokupiti manj mineralnih gnojil. Ob upoštevanju 50 % izkoriščenosti so hranila (predvsem dušik in fosfor, kalija je na govedorejskih kmetijah tako že preveč in zato ni upoštevan) v bali vredna okoli 6 €.

Seveda moramo upoštevati še druge vidike: obtežba živali, možne površine za razvoz gnojevke, večji nadzor nad kakovostjo krme…, ki bolj govorijo v prid najema pred dokupom krme. Pomembno besedo ima še ekonomika živinorejske prireje in nima smisla računati s ceno bal 40 € ali celo več, ker takšne cene trenutne cene mleka in mesa enostavno ne prenesejo.

Zelo enostaven kriterij pri računanju je primerjava med ceno mleka in ceno bale: koliko centov dobimo za liter mleka, toliko evrov lahko največ stane bala standardne velikosti in kakovosti.

Zaključek

Načeloma se večanje kmetije z najemom izplača, saj pomeni večji obrat, boljši izkoristek osnovnih sredstev in s tem bolj donosno kmetovanje. Vendar moramo pred najemom dodatnih površin dobro preračunati, koliko nas lahko stane najemnina. Zaradi previsoke najemnine se znižajo razpoložljiva sredstva za plačilo delovnih ur oziroma zaslužek kmeta ter poslabša gospodarnost kmetije.

V gospodarsko slabših letih imamo lahko tudi večje težave z likvidnostjo. V trenutni situaciji na višino najemnine bistveno vplivajo plačilne pravice. Te se lahko z naslednjo finančno perspektivo precej spremenijo, kar je potrebno upoštevati pri dolgoročnih najemnih pogodbah.

Ravno tako lahko precejšnje spremembe prinese uvedba nepremičninskega davka, o katerem se pri nas že dolgo govori. Verjetno bodo lastniki zemljišč ta davek želeli prevaliti na ramena najemnikov.

Leto 2021 je Mednarodno leto sadja in zelenjave

V našem življenjskem ciklusu ima vse večji pomen hrana. Tudi lokalno pridelana, za katero pa marsikdaj sploh ne vemo, da obstaja. Življenje je postalo hitro in navade kupcev omejene na velika nakupovalna središča.

Kje in kako izvedeti o kakovosti, pridelavi, tehnologiji in še čem, je letos Generalna skupščina Združenih narodov na predlog Organizacije Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO) sprejela resolucije, ki leto 2021 razglašajo za Mednarodno leto sadja in zelenjave.

Cilji Mednarodnega leta sadja in zelenjave 2021 so:

1. ozaveščanje in usmerjanje pozornosti politike na prehrano in zdravstvene koristi uživanja sadja in zelenjave,
2. spodbujanje uživanja raznolike, uravnotežene in zdrave prehrane ter vpeljave življenjskega sloga z uživanjem sadja in zelenjave,
3. zmanjšanje izgub in odpadkov sadja ter zelenjave v prehranskih sistemih,
4. promocija najboljših praks o:

• spodbujanju trajnostne porabe in pridelave sadje ter zelenjave, s ciljem prispevati k trajnostnim prehranskim sistemom,
• izboljšanju trajnosti skladiščenja, prevoza, trgovine, predelave, prodaje na drobno, zmanjševanja izgub in odpadkov ter recikliranja in interakcije med temi procesi,
• vključevanju malih lastnikov, vključno z družinskimi kmetovalci, v lokalno, regionalno in globalno proizvodnjo, verige vrednosti s trajnostno pridelavo in porabo sadja ter zelenjave, pri čemer je potrebno upoštevati pomen sadja in zelenjave, vključno z avtohtonimi in domačimi sortami, za doseganje njihove prehranske varnosti, prehrane, preživetja in pravičnih dohodkov,
• krepitvi zmogljivosti vseh držav, zlasti držav v razvoju, za vpeljavo inovativnih pristopov in tehnologij v boju proti izgubam in odpadkom sadja in zelenjave.

Prvi vseevropski interaktivni zemljevid sezonskega sadja in zelenjave

Evropski center za informiranje o hrani (EUFIC) je objavil prvi vseevropski interaktivni zemljevid sezonskega sadja in zelenjave (za zdaj je samo v angleškem jeziku). V okviru mednarodnega leta sadja in zelenjave 2021 novi zemljevid ponuja natančne in znanstveno utemeljene informacije, ki potrošnike usmerjajo k bolj zdravi in trajnostni izbiri.

Ta dokument opisuje prednosti uživanja sadja in zelenjave, hkrati pa preučuje različne vidike sektorja sadja in zelenjave: od trajnostne proizvodnje in trgovine do ravnanja z izgubami in odpadki. Hkrati želijo spodbuditi večjo odločnost v smeri promocije pravičnejšega, bolj trajnostnega in bolj učinkovitega prehranskega sistema.

Po priporočilih FAO in WHO (Svetovne organizacije za zdravje) predstavljata sadje in zelenjava temeljni del zdrave prehrane, zato priporočajo, da naj bi odrasla oseba pojedla vsaj 400 gramov sadja in zelenjave dnevno za preprečevanje kroničnih nenalezljivih bolezni, vključno z boleznimi srca in ožilja, rakom, sladkorno boleznijo in debelostjo, kot tudi za preprečevanje pomanjkanja mikrohranil.

»V Evropi smo navajeni, da imamo zelo veliko raznovrstne hrane na voljo vse leto, kar pomeni, da smo pogosto daleč od izvora pridelovanja. Ponosni smo, da smo lansirali to inovativno kartico za spodbujanje lokalne in sezonske porabe sadja in zelenjave, da bi ljudem pomagali do bolj raznolike, uravnotežene, zdrave in trajnostne prehrane.« Laura Fernandez Celemin, generalna direktorica EUFIC.

 

In kaj se bo v okviru Mednarodnega leta sadja in zelenjave dogajalo v Sloveniji?

Izvedli bomo številne promocijske dejavnosti in ozaveščanja potrošnikov o pomenu uživanja sadja in zelenjave v vsakodnevni prehrani, prehranski varnosti in prehranski samooskrbi ter doseganju ciljev trajnostnega razvoja, ki ga najdete na tej spletni povezavi.

V Sloveniji smo se na promocijo lokalne hrane odzvali že v preteklosti, ko se je vzpostavila shema šolskega sadja, kasneje shema izbrane kakovosti, ves čas pa pristojno ministrstvo obvešča potrošnike o pomenu samooskrbe in jih usmerja v nakup lokalno pridelane hrane.

Cilj ministrstva je doseči 90% odzivnost kupca na lokalno pridelano hrano, saj navezanost domačega potrošnika na lokalno hrano posledično stabilizira lokalno pridelavo, kar pomeni tudi povečanje pridelave in predelave hrane. Za spodbujanje trajnosti in lokalnosti na področju prehrane je bila v Sloveniji sprejeta tudi resolucija »Naša hrana, podeželje in naravni viri od leta 2021«.

Eden od pomembnih ciljev Mednarodnega leta sadja in zelenjave je tudi zmanjšanje količin odpadnega sadja in zelenjave v prehranski verigi. Inovativni pristopi, izboljšane tehnologije in infrastruktura so ključnega pomena za povečanje učinkovitosti in produktivnosti v dobavnih verigah sadja in zelenjave ter posledično zmanjšanje izgub in odpadkov.

 

Vir članka

Kako se je začelo kmetijstvo in udomačitev rastlin ter živali po svetu?

Kmetijstvo je bilo pogosto ozko pojmovano z vidika posebnih kombinacij dejavnosti in organizmov – pridelava mokrega riža v Aziji, gojenje pšenice v Evropi, reja govedi v Ameriki in podobno – toda bolj celovita perspektiva meni, da smo ljudje »okoljski inženirji, ki motijo kopenske habitate« na posebne načine.

Sčasoma so se nekatere rastline in živali udomačile ali so postale odvisne od človekovih posegov za njihovo dolgoročno razmnoževanje ali preživetje. Udomačitev je biološki postopek, pri katerem organizmi razvijejo značilnosti, ki povečajo njihovo uporabnost, kot npr: rastline dajejo večja semena, sadje ali gomolje kot njihovi divji rodovniki.

Udomačene živali so se navadno razvile iz vrst, ki so v naravi družabne in bi jih, tako kot rastline, lahko gojili, da bi povečali lastnosti, ki so koristne za ljudi. Večina udomačenih živali je bolj poslušna kot njihovi divji kolegi in pogosto se z njimi pridela tudi več mesa, volne ali mleka. V starih časih so jih uporabljali za vleko, prevoz, zatiranje škodljivcev, pomoč in druženje ter kot obliko bogastva.

Ker gre za kulturni pojav, se je kmetijstvo v času in prostoru precej spreminjalo. Udomačene rastline in živali so vzgajali (in jih še vedno vzgajamo) v obsegu od gospodinjstev do obsežnih komercialnih operacij.

Kdaj in kako se je torej vse skupaj začelo?

Kmetijstvo nima enega samega, preprostega izvora. V različnih časih in na številnih krajih so bile neodvisno udomačene najrazličnejše rastline in živali. Zdi se, da se je prvo kmetijstvo razvilo ob zaključku zadnjega pleistocenskega ledeniškega obdobja ali ledene dobe (pred približno 11.700 leti). Takrat so se temperature dvignile, ledeniki so se stopili, gladina morja se je dvignila in ekosistemi po vsem svetu so se reorganizirali. Spremembe so bile bolj dramatične v zmernih regijah kot v tropskih.

Globalne podnebne spremembe so sicer imele vlogo pri razvoju kmetijstva, vendar ne upoštevajo zapletenih in raznolikih kulturnih odzivov, ki so sledili, posebnega časa pojava kmetijskih skupnosti v različnih regijah ali posebnega regionalnega vpliva podnebnih sprememb na lokalno okolje. Arheologi s proučevanjem populacij, ki niso razvijale intenzivnega kmetijstva ali nekaterih kultigenov, kot sta pšenica in riž, ožijo iskanje vzrokov. Na primer, avstralski aborigini in številna indijanska ljudstva zahodne Severne Amerike so razvili zapletene metode za upravljanje raznolikih rastlin in živali, ki pogosto vključujejo (vendar niso omejene na) gojenje. Te prakse so lahko reprezentativne za dejavnosti, ki so bile v nekaterih delih sveta pogoste pred 15.000 leti.

Ravnanje z rastlinami in živalmi je bilo v lovskih in nabiralniških kulturah poznan koncept, vendar je dobilo nove razsežnosti, saj sta naravna selekcija in mutacija povzročili fenotipe, ki so bili vse bolj odvisni od ljudi.

Nekoč so mislili, da je pritisk človeške populacije pomemben dejavnik v tem procesu, vendar so raziskave ob koncu 20. stoletja pokazale, da se je število prebivalstva znatno povečalo šele, ko so ljudje vzpostavili proizvodnjo hrane. Namesto tega se domneva, da so – vsaj na začetku – nove živali in rastline, ki so se razvile z udomačevanjem, morda pomagale ohranjati načine življenja, ki so poudarjale lov in nabiranje, z zagotavljanjem zalog hrane v pustih letnih časih. Zaradi udomačitve je bilo načrtovanje virov bolj predvidljivo v regijah, ki so združevale ekstremne sezonske razlike in bogato številčnost naravnih virov.

Zgodnji razvoj kmetijstva

Razvoj kmetijstva vključuje procese, ki se uporabljajo za pridobivanje virov iz okolja: več hrane, zdravil, vlaknin in drugih virov je mogoče dobiti na določenem območju s spodbujanjem koristnih rastlinskih in živalskih vrst ter odvračanjem drugih. Z naraščanjem produktivnosti in predvidljivosti lokalnih virov se je spremenila logistika njihovega nabave, zlasti glede na to, v kolikšni meri so bili ljudje pripravljeni potovati, da bi izkoristili sezonsko dostopne izdelke. Sestava skupin je sčasoma postala stabilnejša, mobilnost se je zmanjšala in posledično se je število prebivalstva povečalo. Poglejmo si, kako se je torej kmetijstvo začelo v Aziji, Ameriki in Evropi.

Jugozahodna Azija

Vaško kmetovanje se je začelo širiti po jugozahodni Aziji okrog 10.000 pr.n.št. in v manj kot 1000 letih so bile v tej regiji razširjene kulture kmetovanja. Predvsem se je intenzivno obiranje divjih zrn prvič pojavilo že pred epipaleolitskim obdobjem. Na izraelskem najdišču Ohalo II (približno 23.000 let pr.n.št.) je majhna skupina ljudi iz zgornjega paleolitika nabirala široko paleto semen trav in druge rastlinske hrane.

Na lokaciji Netiv Hagdud v Izraelu, 11.500 let pr.n.št., je divji ječmen najpogostejša rastlinska hrana med travo, stročnicami, oreščki in ostalimi rastlinskimi ostanki. Prebivalci Netiv Hagduda so izdelovali in uporabljali veliko število srpov, brusilnega orodja in skladišč, kar kaže na kmetijsko življenjsko dobo, ki je bila pred udomačenimi rastlinami.

V poznejšem obdobju zasedbe so prebivalci Abu Hureyre gojili širši spekter kultigenov, vključno z ječmenom, ržjo in dvema zgodnjima oblikama udomačene pšenice. Gojene so bile tudi stročnice, ki fiksirajo dušik v tla; pomagali so ohranjati zdravje tal in prehrani dodali rastlinske beljakovine. Poleg tega se je oblika kolobarjenja začela uporabljati bodisi po naključju bodisi po zasnovi, kar je tudi pomagalo ohranjati rodovitnost tal.

Uspešen kmetijski sistem, ki naj bi podpiral zapletene oblike politične organizacije Mezopotamije, se je začel okrog 10.000 pr.n.št. po združitvi pretežno žitnih gospodarstev, ki jih najdemo v zahodnem rodovitnem polmesecu, in gospodarstvih vzhodnega rodovitnega polmeseca, ki temeljijo na živini.

V najzgodnejšem obdobju tega prehoda so motike ali kopalne palice uporabljali za razbijanje tal, kjer je bilo to potrebno, zasaditev pa je bila verjetno izvedena z “vstopanjem”, s katerem živina sadi semena s sprehodom po območju. Tehnike shranjevanja živil so postajale vse bolj izpopolnjene; obstajale so kašče, včasih precej obsežne. Na bolj suhih območjih je bilo razvito namakanje pridelkov, ki je močno povečalo donos; in z naraščajočim številom prebivalstva je bilo na voljo več delovne sile za izvajanje širših namakalnih projektov.

Vzhodna Azija

Kmetijske skupnosti so nastale 8000 let pr.n.št. na Kitajskem, koliko prej pa še ni znano. Na splošno so ljudje na severu Kitajske med drugimi pridelki udomačili proso, konopljo in kitajsko zelje, medtem ko so njihovi sodobniki na jugu udomačili riž.

Kmetijske skupnosti so na Kitajskem začele cveteti med 8000 in 7000 let pr.n.št., nekatere so se zanašale na obdelavo suhih polj, druge pa so bile odvisne od letnega dviga in padca vodostaja ob robovih rek, jezer in barja v porečju reke Jangce . Genialna iznajdba polj je sčasoma posnemala naravne mokriščne habitate, ki jim je bil riž naklonjen, in omogočila širitev pridelave riža.

Ameriška celina

Domorodna ljudstva v Ameriki so ustvarila različne kmetijske sisteme, ki so bili primerni za široko paleto okolij, od južne Kanade do juga Južne Amerike in od visokih vzpetin v Andih do nižin reke Amazonke. Kmetijstvo je nastalo samostojno v vsaj treh regijah: Južni Ameriki, Mezoameriki in vzhodni Severni Ameriki. Čeprav je Amerika imela več avtohtonih živalskih vrst, ki so bile udomačene, nobena ni bila primerne velikosti ali temperamenta za uporabo kot vlečna žival; zato plug in druga tehnologija, odvisna od težkega oprijema, ni bila znana.

Rodnost na terenu v prekrivnih sistemih je bila posledica požiga dreves in grmovnic, da bi zemlji dodali hranila. Takšni sistemi so imeli visoko ekološko raznolikost, s čimer so zagotovili vrsto virov in podaljšali uporabnost kratkotrajnih polj in vrtov. Naselja so se preselila, ko se je produktivnost bistveno zmanjšala in je bilo lesa malo.

Kompleksne družbe, kot sta Maji in Azteki, so do neke mere uporabljale kmetijstvo, vendar so bili za podporo njihove številne populacije potrebni dodelani namakalni sistemi in tehnike upravljanja tropskih ekosistemov. V Peruju so Inki gradili terasasta polja na strmih andskih pobočjih. Za pripravo teh polj so bili uporabljeni nožni plugi in motike. Gnojilo lam in alpak ter človeški odpadki so zagotovili gnojenje. Takšna polja pa niso bila omejena na Inke; terasasta polja so bila zgrajena tudi v severni Mehiki.

Koruza je bila najpogosteje uporabljana kultura v Ameriki in so jo gojili skoraj povsod, kjer so pridelovali hrano. Drugi pridelki so imeli bolj omejeno distribucijo. Med pomembne kultigene, ki izvirajo iz Amerike, so bili krompir, buča, avokado, fižol, kakav, koka, papaja, arašidi, ananas, paradižnik, tobak in sončnica. Živali, udomačene v Ameriki, so vključevale alpako, lamo, morskega prašička, raco in purana.

Najzgodnejši dokazi o posevkih se pojavijo med 9000 in 8000 let pr.n.št. v Mehiki in Južni Ameriki. Prvi pridelki v vzhodni Severni Ameriki so morda skoraj tako stari, vendar se znani dokazi za uporabo pridelkov tam začnejo med 5000 in 4000 let pred našim štetjem. Koruza, pridelek, ki je sčasoma prevladoval v večini kmetijskih sistemov v Novem svetu, se v Mehiki med 6300 in 6000 let pred našim štetjem pojavi nenadoma, vendar je bila očitno udomačena že prej. Avtohtona ljudstva v Ameriki so udomačila manj živalskih vrst kot njihovi kolegi iz starega sveta, predvsem zato, ker je bilo v Ameriki manj redkih ali pastirskih vrst ustrezne velikosti in temperamenta. Vasi so bile zgrajene šele po razvoju večine pridelkov; to je v nasprotju s prakso starega sveta, v katerem se zdi, da so se naseljene vasi in mesta razvile prej kot kmetijstvo ali hkrati z njim.

Evropa

V Evropi se je kmetijstvo razvilo s kombinacijo migracije in difuzije. Najstarejša območja s kmetijstvom so vzdolž sredozemske obale, kjer bi lahko premikanje prebivalstva in trgovanje na daljavo enostavno izvedli s čolni. Jama Franchthi v jugovzhodni Grčiji, ki je bila zasedena že več kot 15.000 let, dokumentira razvoj kmetijstva v južni Evropi skozi več stoletij. Na tem območju je v tistem času morda zrasel divji ječmen; ni jasno, ali je bil udomačen lokalno ali je bil pripeljan iz jugozahodne Azije. Enako lahko velja za lečo in travni grah. Kmalu po 9000 letih pr.n.št so ovce, koze, prašiči, ječmen, leča in tri vrste pšenice postali del osnove virov v regiji. Z 8000 leti pr.n.št. so dodali še govedo; približno istočasno so se pridelki in živina uvajali celo zahodno od Iberskega polotoka. V petih stoletjih so na obalni ravnini na severu pri Nea Nikomedia (Makedonija) nastali jasni udomačeni in vaški kmetijski načini življenja.

Ko se je kmetijstvo širilo v bolj zmerne evropske regije, so postale pomembne prakse, ki so se osredotočale na govedo, prašiče, ječmen in stročnice. V milejših in bolj sušnih regijah ob sredozemski obali je bilo treba manj sprememb. Vključitev avtohtonih prostoživečih živali v udomačene črede je, kadar je na voljo, nedvomno pripomogla k aklimatizaciji živali, kar je trajalo tudi v zgodovinskih časih. Najzgodnejši dokazi o kmetijstvu severozahodno od Črnega morja izvirajo iz kulture okoli 7500 let pred našim štetjem, tam so našli štiri vrste pšenice, pa tudi oves, ječmen, grah in proso. Proso je še posebej zanimivo, ker je bilo istočasno obilno gojeno na severu Kitajske in menda od tam tudi izvira, čeprav je bilo morda neodvisno udomačeno v vzhodni Evropi.

Kmetijstvo se je širilo z zapletenimi interakcijami med rezidenčnimi lovci in nabiralci ter kmetijskimi ljudstvi, ki so se selila v regijo. Kultura »Linearbandkeramik« ali LBK je široko razširjena po srednji Evropi in je prva arheološka kultura v regiji, za katero materialni dokaz jasno daje kmetijstvo. Vendar ni jasno, v kolikšni meri se je kmetijstvo širilo z izmenjavo idej in v kolikšni meri z neposredno kolonizacijo. Ena študija kulture LBK, na primer, kaže malo sprememb v genetski sestavi lokalnega prebivalstva, kar kaže na to, da so se ideje namesto ljudi premikale po pokrajini. Tako kot drugod je verjetno, da so nove ljudi in nove ideje sprejemale uveljavljene skupine v različni meri, odvisno od lokalnih razmer. Na nekaterih območjih, na primer na Madžarskem in v Švici, so se številne skupine, ki so sprejele neko obliko kmetijstva, še naprej zanašale na lov, včasih pa so to prakso ohranile tisoče let.

Vendar pa se je razširitev zgodila, arheološki podpis kulture LBK se je hitro razširil med leti 7300 in 6900 pr.n.št. in se gibal proti zahodu s hitrostjo približno 5 km na leto. Arheologi že dolgo domnevajo, da je kmetijstvo LBK vključevalo tehnike rezanja in sežiganja deloma zato, ker naj bi bilo to nujen odgovor na nizko rodovitnost tal v regiji in deloma kot razlaga za hitro širjenje kulture. Vendar pa eksperimentalna arheologija in rastlinski ostanki z najdišč LBK dokazujejo, da ti ljudje niso redno premikali svojih polj. Do leta 6000 pr.n.št. je na Britanskem otočju potekal prehod na proizvodnjo hrane, do leta 5000 pr.n.št. pa je bilo kmetovanje običajno v zahodni Evropi.

Zgodnja kmetijska društva

V starem svetu se je ustaljeno življenje razvilo na višjih tleh od Irana do Anatolije in Levanta ter na Kitajskem v vlažni dolini Jangce. V nasprotju s tem so se najzgodnejše civilizacije, ki temeljijo na kompleksnem in produktivnem kmetijstvu, razvile na naplavinah rek Tigris, Evfrat in Nil. V drugi polovici 7. tisočletja pred našim štetjem so v dolini Evfrata obstajale vasi in naselja. Kmalu se je prebivalstvo razširilo po zaselkih in vaseh po razpoložljivem območju. Večja naselja so zagotavljala dodatne storitve, ki jih zaselki sami niso mogli.

Sumerska civilizacija

Sumer, ki se nahaja v najjužnejšem delu Mezopotamije, med rekama Tigris in Evfrat, je bil dom ene prvih civilizacij na svetu. Sumerjeva zgodnja dinastična faza se je začela približno 5000 let pred našim štetjem, približno stoletje po razvoju pisanja, ki temelji na sumerskem jeziku. Glavna rastlina je bil ječmen, gojili pa so tudi pšenico, lan, datlje, jabolka, slive in grozdje. To je bilo obdobje, v katerem so bili najdeni najzgodnejši dokazi o skrbno vzrejenih ovcah in kozah; te živali so bile večje kot govedo in so jih gojili predvsem za meso, mleko, maslo in sir. Ocenjujejo, da je bilo v Uru (velikem mestu, ki v gojeni enklavi pokriva približno 50 hektarjev), 10.000 živali zaprtih v hlevih, od katerih so jih vsako leto zaklali 3.000. Ursko prebivalstvo s približno 6.000 ljudi je vključevalo 2.500 delavcev, ki so letno obdelovali 3000 hektarjev zemlje. Kmetijski pridelki so bili dodeljeni tempeljskemu osebju v zameno za njihove storitve, pomembnim ljudem v skupnosti in malim kmetom.

Zemljo so obdelovali s skupinami volov, ki so vlekle lahke pluge, žito pa so želi s srpi. Vagoni so imeli trdna kolesa z usnjenimi gumami, ki so jih držali bakreni žeblji. Vlekli so jih voli ali divji osli.

Dolina Nila

V starem Egiptu se kmetijsko izkoriščanje očitno ni okrepilo, dokler niso bile uvedene udomačene živali iz jugozahodne Azije. Do prve četrtine 7. tisočletja pred našim štetjem so v Al-Fayyūmu v nekaterih vaseh redile ovce, koze in prašiče ter gojili ječmen, bombaž in lan, ki je bil tkan v platno. Pridelke so pobirali z žetvenimi noži z režami z ostrimi kremeni. Drugje, v Al-Badari v Zgornjem Egiptu, so redili tudi živali; dejstvo, da so bile mrtve udomačene živali zavite v perilo in nato pokopane v bližini vasi, lahko kaže, da je bilo kmetijstvo tesno povezano z neko obliko verskega prepričanja.

Zdi se, da se je v času približno 5550 pred našim štetjem, v dolinskih naplavinah Nila začelo kmetijstvo. Do poznih preddinastičnih časov, približno 5050 let pred našim štetjem, obstajajo dokazi o znatni rasti bogastva, ki izhaja iz razvoja kmetijstva in ga spremlja bolj hierarhičen družbeni sistem.

Upodobitve grobnic in artefaktov iz dinastičnih obdobij kažejo, da so poleg današnjih udomačenih živali gojili tudi živali, kot so gazele, jeleni, hijene in ovce, ali v ujetništvu ali pod neko obliko nadzora. Ali je to mogoče šteti za udomačitev, ni jasno, zagotovo pa so bili pri teh nenavadnih živalih nekateri vidiki vzreje živali. Nekatere zgodnje vasi v Egiptu so se kot vir hrane močno zanašale na gazele. Nekateri znanstveniki menijo, da je udomačevanje gazele že potekalo v preddinastičnem obdobju, vendar so to hipotezo izpodbijali drugi raziskovalci. Prav tako se domneva, da je bilo proso v starem Egiptu osnovna kultura.

Do začetka 4. egiptovske dinastije, približno 4525 pred našim štetjem, je kmetijstvo postalo prefinjeno podjetje. V nasprotju z Mezopotamijo, kjer se je težilo k razvoju urbaniziranih skupnosti, je imel Egipt mesta, ki običajno niso bila več kot tržna mesta, ki bi služila okoliškemu podeželju. S kmetijstvom se je ukvarjala cela birokracija. Veliki vezir, takoj za faraonom, mu je stal na čelu, pod njim pa ministrstvo za kmetijstvo. Tam je bil šef polj in mojster, ki je skrbel za živino. Tam so bile kraljevske domene in tempeljska posestva. Med najemodajalcem in najemnikom je obstajal patriarhalni odnos, ki pa je bil sicer despotičen, vendar podkrepljen z močnim občutkom odgovornosti do zemlje.

Namakanje in vode Nila so bile skrbno nadzorovane. Zapisi kažejo, da je kralj Menes, ki je živel približno 4875 let pred našim štetjem, zgradil velik zidani jez, ki je nadzoroval reko Nil in zagotavljal vodo za namakanje. Tisočletje kasneje je bil Nil ob poplavi preusmerjen po kanalu, dolgem 19 kilometrov, v jezero Moeris, tako da se je voda po poplavi lahko sprostila v namakanje. Semensko žito so posojali najemnikom, skupine volov pa so jim posojali v najem. Zemlja je bila obdelana z lesenim plugom, ki ga je vlekel vol. Zemljo so dvakrat preorali, enkrat za razbijanje tal, nakar so grude razbile težke motike; in drugič za pokritje semena. Glavni pridelki so bili ječmen in pšenica. Seme je bilo posejano z lijakom na plugu ali pa so ga potlačile ovce. Pridelke so želi s srpi, ki so jih izboljšali z uvedbo ukrivljenega rezila. Žetev je prinesla 11-kratnik setve, ni pa znano, ali sta bila v letu pridelana dva pridelka ali ne. Žito so mlatili osli. Leča, fižol, lan in čebula so bili drugi pomembni egiptovski poljski pridelki.

Pomembna je bila tudi proizvodnja živali za hrano, zapisi pa kažejo, da so ljudje gojili govedo, ovce, koze, prašiče ter udomačene race in gosi. Razvita je bila tudi reja živali za posebne namene: ena pasma goveda je bila gojena za meso, druga pa za mleko; vzrejen je bil lovski pes; in za meso in mleko je bila razvita vrsta ovc z maščobo.

Najzgodnejši začetki udomačitve rastlin in živali

Udomačitev rastlin in živali je povzročila spremembe v njihovi obliki; prisotnost ali odsotnost takih sprememb kaže, ali je bil določen organizem divji ali udomačen. Na podlagi takšnih dokazov je bil ugotovljen eden najstarejših prehodov iz lova in nabiranja v kmetijstvo, ki sega med 14.500 in 12.000 let pr.n.št. v jugozahodni Aziji. Izkusile so ga skupine, znane kot epipaleolitska ljudstva, ki so preživele od konca paleolitskega obdobja do zgodnjih postglacialnih časov in so uporabljale manjše kamnito orodje (mikrorezila) kot njihovi predhodniki. Natufijci, epipaleolitska kultura na Levantu, so imeli kamnite srpe in so intenzivno nabirali številne rastline, kot je divji ječmen.

V vzhodnem rodovitnem polmesecu so epipaleolitiki, ki so bili odvisni od lova na gazele in prostoživeče koze ter ovce, začeli gojiti koze in ovce, ne pa gazel, kot živino. Od 12.000–11.000 let pr.n.št. in morda prej so v regiji razvili udomačene oblike nekaterih rastlin, pojavile pa so se udomačene živali do 10.000 let pr.n.št.. Drugje v starem svetu arheološki zapisi o najstarejšem kmetijstvu v tem času še niso tako dobro znani, toda do 8500–8000 let pr.n.št. so proso in riž udomačili v vzhodni Aziji.

V Ameriki je buča v udomačeni obliki obstajala v južni Mehiki in severnem Peruju približno 10.000–9000 let pr.n.št. Do 5000–3000 let so se staroselci vzhodne Severne Amerike in sedanje jugozahodne ZDA usmerili v kmetijstvo. Skratka, udomačitve rastlin in živali ter s tem kmetijstva so se lotili na različnih krajih, vsak neodvisno od drugih.

Zdi se, da je bil pes prva udomačena žival, saj jo na arheoloških najdiščih po vsem svetu najdemo do konca zadnjega ledeniškega obdobja. Največja genetska raznovrstnost vrste je na Kitajskem, kar kaže na to, da je tam zgodovina psov verjetno daljša kot drugod. Vsi najzgodnejši psi, najdeni v Ameriki, so vsi potomci kitajske skupine, kar kaže na to, da so spremljali prve ljudi, ki so prišli do »Novega sveta«, dogodka, ki se je zgodil pred vsaj 13.000 leti. Ljudje so že pred 40.000 leti prišli do Beringije, začasnega kopenskega mostu med Sibirijo in Aljasko, kar kaže na to, da so bili psi morda udomačeni že prej.

Čeprav natančen čas udomačitve psa ni dokončno določen, je jasno, da je bil pes udomačen od volka. Kako in zakaj se je to zgodilo, ni dobro razumljeno, toda najzgodnejši psi so ljudem morda pomagali pri lovu in iskanju hrane. Študije so pokazale, da psi, stari že devet mesecev, bolje berejo človekovo družbeno vedenje in komunikacijo kot volkovi ali celo šimpanzi. Zdi se, da je ta značilnost podedovana in je vzpostavila zelo tesno vez med psi in ljudmi.

Kaj je nacionalna shema kakovosti »izbrana kakovost – Slovenija«?

Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (MKGP) je s 1. junijem začelo s celostno akcijo osveščanja slovenske javnosti o nacionalni shemi kakovosti »izbrana kakovost – Slovenija« in njenem zaščitnem znaku.

Gre za trajnostno naravnano shemo, ki poleg slovenskega izvora in višje kakovosti hrane, vključno z dodatnimi kontrolami, vsebuje tudi pomene, ki izkazujejo družbeno in okoljsko odgovornost. S celostno kampanjo želijo ozaveščati potrošnike, da z izbiro izdelkov z zaščitnim znakom ‘izbrana kakovost – Slovenija’ uživajo preverjeno lokalno in kakovostno slovensko hrano ter podpirajo slovensko živilsko industrijo, kmetijstvo in podeželje.

Znak “izbrana kakovost – Slovenija”

Zaščitnega znaka za shemo “izbrana kakovost – Slovenija” ni mogoče spregledati ali zamenjati z drugim simbolom. Rjavo-zeleni »smeško« je znan in dobro sprejet pri slovenskih potrošnikih. Pripis »Slovenija« pa zagotavlja, da je izdelek v celoti slovenski, pridelan in predelan v Sloveniji. Pri mesu, denimo, znak zagotavlja, da prihaja od živali, ki so bile v Sloveniji rojene in vzrejene. Mlečni izdelki iz kmečkih sirarn pa nosijo znak “izbrana kakovost – Slovenija” s pripisom »Kmečki«.

 

Prednosti živil z znakom ‘izbrana kakovost – Slovenija’ za potrošnika

Ko potrošnik seže po proizvodu z oznako »izbrana kakovost – Slovenija«, je lahko popolnoma prepričan, da:

  • ima proizvod posebne lastnosti, ki se nanašajo predvsem na pridelavo, predelavo, vzrejo ali kakovost osnovnih surovin;
  • je proizvod pridelan in predelan oziroma je žival rojena in vzrejena v Sloveniji (vsi postopki od pridelave do predelave se odvijajo v Sloveniji);
  • je proizvod dodatno kontroliran.

Če povzamemo tri bistvene koristi za potrošnika, ki se odloči za nakup živila z znakom ‘izbrana kakovost – Slovenija’ … Izdelki so:

  • slovenski (od surovine do končnega izdelka),
  • ustrezajo dodatnim kakovostnim parametrom,
  • so podvrženi dodatnim kontrolam.

Znak »izbrana kakovost – Slovenija« je trenutno mogoče najti na govejem in svinjskem mesu, na perutnini, na mleku in sadju ter na mlečnih ter sadnih izdelkih.

Poleg neposrednih so tu še posredne prednosti za potrošnika, ki kupuje živila iz sheme »izbrana kakovost – Slovenija«. Z vsakim nakupom prispeva svoj delček k ohranjanju slovenskega podeželja, delovnih mest na kmetijah in razvoju slovenske pridelovalne ter predelovalne industrije. Ozaveščen potrošnik ne zanemari niti okoljskega vidika. Slovenska živila imajo najkrajšo pot od pridelovalcev oz. predelovalcev do domačih miz; torej z njihovim nakupom potrošnik prispeva tudi k manjšemu onesnaževanju okolja.

Kako deluje shema “izbrana kakovost – Slovenija”?

Živila slovenskega porekla v trgovine dostavljajo slovenski pridelovalci in predelovalci hrane, ki so vključeni v shemo »izbrana kakovost«. Slovenski živilski obrati osnovno surovino kupujejo izključno od domačih certificiranih sadjarjev in rejcev, torej od kmetov, ki so vključeni v shemo »izbrana kakovost«, za kar izpolnjujejo stroge pogoje.

Shema »izbrana kakovost« vzpostavlja sistem, ki povezuje celotno verigo od slovenskega kmeta in predelovalca do trgovine ter na ta način zagotavlja večjo stabilnost v verigi preskrbe s hrano v Sloveniji.

V shemi »izbrana kakovost« so certificirani prav vsi deležniki v verigi, od kmeta, rejca, sadjarja do predelovalne industrije in trgovine.

Trdni odnosi in sodelovanje v celotni verigi so torej izjemno pomembni in niso naključni. Rezultat tega je stabilen trg, večja nacionalna samooskrba s hrano in boljši odnosi v verigi preskrbe s hrano. Kmetje z vključevanjem v shemo ‘izbrana kakovost’ zagotavljajo domači predelovalni industriji osnovno surovino za proizvodnjo kakovostne lokalne hrane, ki jo potrošniki vedno pogosteje zahtevajo na prodajnih mestih. Ta sinergija pa daje zagon kmetijski in živilsko-predelovalni industriji in vzpostavlja stabilno tržno verigo, ki posledično vpliva na ohranjanje in rast delovnih mest tako v eni kot drugi panogi.

Zagotovilo za poreklo, kakovost in nadzor

Znak »izbrana kakovost – Slovenija« zagotavlja slovensko pridelavo in predelavo oziroma rojstvo in vzrejo živali v Sloveniji. Izdelki izpolnjujejo dodatne kakovostne parametre zaradi omejenega časa transporta, prepovedi uporabe določenih posameznih krmil ter izpolnjujejo posebne zahteve pri zdravstvenem varstvu živali kot tudi v postopkih predelave. Zagotovljena je tudi redna kontrola pri pridelovalcih, predelovalcih in trgovcih, ki jo opravljajo neodvisni certifikacijski organi.

Specifikacije

Za vsak navedeni sektor je sprejeta in na spletnih straneh MKGP objavljena specifikacija za shemo kakovosti »izbrana kakovost«, ki jo je predlagal posamezni sektor. V specifikacijah so natančno določeni dodatni kakovostni kriteriji in zahteve glede sistema nadzora, ki jih morajo izpolnjevati vsi deležniki v dobavni verigi: pridelovalci, rejci in predelovalci ter trgovine.

Certificiranje

Pridelovalci in predelovalci se lahko certificirajo individualno ali skupinsko, zato skupinski certifikat vsebuje prilogo s seznamom vseh članov skupine, ki je certificirana. Predelovalni obrati imajo lahko lastni certifikat tudi za predelavo, kot je to na primer v mlekarnah.

Zaščitni znak »izbrana kakovost« lahko uporabljajo samo tisti pridelovalci oziroma predelovalci, ki so od imenovanih certifikacijskih organov pridobili certifikat o skladnosti kmetijskega pridelka in živila s potrjeno specifikacijo. Uporaba zaščitnega znaka je obvezna po pridobitvi certifikata.

Seznam vseh certificiranih pridelovalcev/rejcev in predelovalcev je objavljen na spletnih straneh MKGP. Dodatne informacije najdete na spletni strani Naša super hrana – Nacionalni projekt za promocijo lokalne hrane.

Spremembe glede sezonskega dela na kmetiji

Določena je minimalna urna postavka za sezonske delavce, ki to delo opravljajo na podlagi pogodbe o začasnem in občasnem delu v kmetijstvu. Po novem znaša 5,46 EUR. Prav tako je za leto 2021 za izvajalce del po pogodbi o začasnem in občasnem delu v kmetijstvu podaljšano obdobje dela iz 90 na 150 dni.

Nove uskladitve urnih postavk za opravljeno delo

Glede sezonskih delavcev iz pravnega sektorja KGZS obveščajo, da je bila letos marca v Uradnem listu št. 38 objavljena Odredba o uskladitvi najnižje bruto urne postavke za opravljeno začasno ali občasno delo v kmetijstvu, na podlagi katere se minimalna urna postavka za sezonske delavce, ki to delo opravljajo na podlagi pogodbe o začasnem in občasnem delu v kmetijstvu, zvišuje na 5,46 EUR. Odredba je dostopna tukaj. Nova minimalna urna postavka je stopila v veljavo z letošnjim aprilom.

Podaljšano je tudi obdobje opravljenega dela

Kot dodatno iz KGZS obveščajo, da je tudi v letošnjem koledarskem letu za izvajalce del po pogodbi o začasnem in občasnem delu v kmetijstvu obdobje podaljšano, in sicer z 90 na 150 dni. 49. člen Zakona o interventnih ukrepih za pomoč pri omilitvi posledic drugega vala epidemije COVID-19 (Uradni list RS, št. 203/20, 5/21, 12/21, 12/21, 15/21 – ZDUOP) namreč določa, da sme posamezen izvajalec v koledarskem letu opraviti največ 150 dni, in sicer prekinjeno ali neprekinjeno. Pri tem dodajajo, da omejitev števila dni na posameznem KMG ostaja nespremenjena, zaradi česar se sme delo po tej pogodbi na posameznem KMG opravljati največ 120 dni v koledarskem letu.

Najem delavcev iz tujine – potrebno delovno dovoljenje

Hkrati opozarjajo na spoštovanje določb Zakona o zaposlovanju, samozaposlovanju in delu tujcev (Uradni list RS, št. 1/18 – uradno prečiščeno besedilo, 31/18, 80/20 – ZIUOOPE) v primeru najema tujih sezonskih delavcev, ki potrebujejo za delo dovoljenja (tujci izven EU, EGP, Švica). Zanje še vedno velja, da smejo na podlagi dovoljenja za sezonsko delo to delo opravljati najdlje 90 dni v koledarskem letu, za daljše opravljanje od 90 dni, vendar ne več kot 6 mesecev, pa mora naročnik zanje pridobiti enotno dovoljenje s soglasjem za sezonsko delo.

Če bi torej tuj sezonski delavec, ki potrebuje dovoljenje za delo pri nas, le to opravljal po pogodbi o začasnem in občasnem delu v kmetijstvu, ki bi bila sklenjena za dlje kot 90 dni, a ne več kot 120 dni na posameznem KMG, mora naročnik zanj pridobiti enotno dovoljenje s soglasjem za sezonsko delo, ker bo to delo trajalo več kot 90 dni.

Namen in cilji ekološkega kmetijstva

Ekološko kmetovanje je način kmetovanja, ki upošteva ravnovesje v sistemu med tlemi, rastlinami, živalmi in človekom. Zagotavlja sklenjeno kroženje hranil in pretok energije v njem. Je oblika sonaravnega gospodarjenja s kulturno krajino in naravnimi viri.

Zakaj ekološko kmetovanje?

Intenzivna konvencionalna pridelava in prireja temeljita na želji po čim večjem pridelku in izhajata iz tehnologij, ki so odvisne od uporabe pesticidov, mineralnih gnojil in močnih krmil. V primerih neodgovorne uporabe lahko obremenita okolje in ogrozita tudi zdravje ljudi. Ekološko kmetijstvo vzpostavlja pogoje za trajnostno pridelavo in prirejo.

Ali ekološko kmetovanje pomeni povratek v preteklost?

Ekološko kmetijstvo izhaja iz razumevanja naravnih procesov in kroženja snovi v naravi. S tem se vrača k izhodiščem kmetovanja, po katerih so naši predniki upoštevali naravne zakonitosti, da so pridelali čim več. Sodobno ekološko kmetovanje kombinira stoletne izkušnje z novimi izsledki in uporabo novih tehnologij. Ekološko kmetovanje lahko teče tudi na velikih površinah z uporabo sodobnih strojev, ki so prilagojeni postopkom ekološkega kmetovanja.

Ali je tradicionalno kmetovanje tudi ekološko?

Tradicionalno kmetovanje z upoštevanjem kroženja snovi na kmetiji, kolobarjenjem, brez uporabe mineralnih gnojil in pesticidov izhaja iz poznavanja narave kulturnih rastlin in živali. Ima mnoge poteze ekološkega kmetijstva, vendar ga ne moremo istovetiti z ekološkim ali biološkim kmetovanjem. To vsebuje pomembno komponento nadzora izvajanja dejavnosti. Tako je ekološko kmetovanje priznano kot shema zagotavljanja posebne kakovosti pridelkov in izdelkov. Kar potrjuje z ustreznimi predpisanimi oznakami.

Cilji ekološkega kmetovanja:

– ohranjanje rodovitnosti tal,
– živalim ustrezna reja in krmljenje,
– pridelava zdravih živil,
– zaščita naravnih življenjskih virov (tla-voda-zrak),
– čim manjša obremenitev okolja,
– aktivno varovanje okolja in biološke raznovrstnosti,
– gospodarna uporaba energije in surovin,
– zagotovitev delovnih mest v kmetijstvu.

 

Slovenija podpira ekološko kmetovanje!

V okviru 2. osi Programa razvoja podeželja so predvideni različni ukrepi za spodbujanje sonaravne rabe kmetijskega prostora – Kmetijsko okoljska plačila (KOP), pri katerih je možno pridobiti plačila tudi za ekološko kmetovanje. Pomen ekološkega kmetijstva za Slovenijo poudarja Akcijski načrt razvoja ekološkega kmetijstva v Sloveniji (ANEK). V nastajajoči strategiji slovenskega kmetijstva ima ekološko kmetijstvo pomembno mesto.

Živinoreja in živalski proizvodi

Živinoreja je najpomembnejša panoga slovenskega kmetijstva, spopada pa se z vedno večjimi izzivi. »Naša glavna skrb na tem področju je posvečena ohranjanju kmetijskih gospodarstev in kulturne krajine, zagotavljanju biotske raznovrstnosti in genetskega napredka, prireji kakovostnih živalskih proizvodov, trajnostnemu reševanju okoljskih izzivov in dobremu počutju živali,« pravijo na Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (MKGP).

Katere vrste živinorejske panoge poznamo pri nas?

– Govedoreja (mleko in mlečni proizvodi)
– Govedoreja (goveje in telečje meso oz. proizvodi)
– Prašičereja
– Perutninarstvo
– Ovčereja in kozjereja
– Konjereja
– Čebelarstvo

V Sloveniji med živinorejskimi panogami prevladuje govedoreja, sledijo ji perutninarstvo, prašičereja, reja drobnice, konjereja, čebelarstvo in druge.

V Sloveniji med živinorejskimi panogami še vedno prevladuje govedoreja.

Slovenija premore velike površine travinja in številne družinske kmetije s tradicijo reje govedi, govedo pa je na naravno okolje v Sloveniji tudi dobro prilagojeno. Najpomembnejša proizvodna usmeritev v živinoreji in kmetijstvu nasploh je prireja mleka in mesa. V kmetijsko proizvodnjo je vključenih približno 80.000 zaposlenih, med njimi je velika večina samozaposlenih.

Živinoreja se danes sooča z velikimi spremembami in novimi izzivi. »Naše politike so usmerjene k njihovemu premagovanju ter k ekonomsko učinkovitemu in trajnostno vodenemu kmetijskemu gospodarstvu,« so še dodali na MKGP.

Kateri so cilji v živinoreji?

Cilji živinoreje po zakonu so zlasti:

– izboljševanje oziroma ohranjanje lastnosti domačih živali ob upoštevanju njihove vitalnosti;
– ohranjanje raznovrstnosti genomov in avtohtonih pasem in s tem biotske raznovrstnosti;
– ohranjanje rabe oziroma namembnosti kmetijskih zemljišč;
– zadostna prireja kakovostnih živalskih proizvodov;
– varovanje dobrega počutja domačih živali z zoohigienskimi in etološkimi normativi reje;
– zagotavljanje za vrsto značilne prehrane in krmljenja;
– izvajanje sonaravne živinoreje;
– preprečevanje negativnih posledic razmnoževanja v sorodstvu;
– izvajanje okoljevarstvenih in prostorskih normativov pri reji;
– uresničevanje pravic in dolžnosti rejcev živali ter organizacij v živinoreji;
– izvajanje strokovnih nalog v živinoreji;
– uporaba rezultatov strokovnega, svetovalnega, raziskovalnega in izobraževalnega dela na področju živinoreje;
– uporaba informacijskih sistemov v živinoreji z identifikacijo, označevanjem in registracijo domačih živali;
– urejen promet s plemenskim materialom in živalskimi proizvodi;
– zagotovitev varnosti ljudi pri reji.

Cilji živinoreje so med drugim tudi varovanje dobrega počutja domačih živali z zoohigienskimi in etološkimi normativi reje.

Za področje živinoreje so pristojni na Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Vodijo postopke priznavanja in odobritve organizacij v živinoreji, postopke potrjevanja rejskih programov, opravljajo strokovni nadzor, dajejo mnenje v postopku sprejemanja prostorskih aktov, odločajo o pritožbah, izdajajo predhodno soglasje k projektni dokumentaciji za gradnjo ali rekonstrukcijo velikih obratov v živinoreji ter opravljajo druge naloge iz zakona o živinoreji.

Rejne živali in rejska društva oziroma podjetja

Rejne živali so govedo, prašiči, perutnina, ovce, koze, konji, čebele in druge vrste živali, ki se redijo za proizvodnjo hrane ali druge gospodarske namene. Imetniki rejnih živali se morajo vpisati v evidenco rejcev, živali pa prijaviti v Evidenco rejnih živali.

Krovne organizacije v živinoreji so rejska društva oziroma podjetja (prej imenovana priznane rejske organizacije) po posameznih vrstah oziroma pasmah domačih živali. Njihova naloga je združevanje rejcev za izvajanje rejskih programov za čistopasemske plemenske živali oziroma za hibridne plemenske živali, ki so vpisane v rodovniške knjige oziroma registre. Rejci lahko vključijo svoje živali v rejski program z izjavo.

Imetniki rejnih živali se morajo vpisati v evidenco rejcev, živali pa prijaviti v Evidenco rejnih živali.

Rejska društva oziroma podjetja in njihove rejske programe, ki izpolnjujejo pogoje, prizna oziroma odobri ministrstvo kot pristojni organ in jih nato uvrsti na seznam, ki je dostopen tudi drugim državam članicam EU. Pristojni organ za nadzor nad rejskimi društvi oziroma podjetji v zvezi z izvajanjem rejskih programov je Inšpektorat za kmetijstvo, gozdarstvo, lovstvo in ribištvo.

Rejski program so metode in ukrepi za rejo domačih živali določene vrste in pasme, ki vključujejo vodenje rodovniških knjig oziroma registrov in razne postopke za doseganje rejskih ciljev. Rejskim društvom oziroma podjetjem (priznanim rejskim organizacijam) pri tem pomagajo različne organizacije, ki so zunanji izvajalci tehničnih in strokovnih nalog: testne postaje, osemenjevalna središča, pripustne postaje, vzrejališča čebeljih matic in druge organizacije. Vse priznane oziroma odobrene organizacije so navedene na seznamu organizacij v živinoreji v skladu z nacionalno zakonodajo.