Prispevki

Kako se je začelo kmetijstvo in udomačitev rastlin ter živali po svetu?

Kmetijstvo je bilo pogosto ozko pojmovano z vidika posebnih kombinacij dejavnosti in organizmov – pridelava mokrega riža v Aziji, gojenje pšenice v Evropi, reja govedi v Ameriki in podobno – toda bolj celovita perspektiva meni, da smo ljudje »okoljski inženirji, ki motijo kopenske habitate« na posebne načine.

Sčasoma so se nekatere rastline in živali udomačile ali so postale odvisne od človekovih posegov za njihovo dolgoročno razmnoževanje ali preživetje. Udomačitev je biološki postopek, pri katerem organizmi razvijejo značilnosti, ki povečajo njihovo uporabnost, kot npr: rastline dajejo večja semena, sadje ali gomolje kot njihovi divji rodovniki.

Udomačene živali so se navadno razvile iz vrst, ki so v naravi družabne in bi jih, tako kot rastline, lahko gojili, da bi povečali lastnosti, ki so koristne za ljudi. Večina udomačenih živali je bolj poslušna kot njihovi divji kolegi in pogosto se z njimi pridela tudi več mesa, volne ali mleka. V starih časih so jih uporabljali za vleko, prevoz, zatiranje škodljivcev, pomoč in druženje ter kot obliko bogastva.

Ker gre za kulturni pojav, se je kmetijstvo v času in prostoru precej spreminjalo. Udomačene rastline in živali so vzgajali (in jih še vedno vzgajamo) v obsegu od gospodinjstev do obsežnih komercialnih operacij.

Kdaj in kako se je torej vse skupaj začelo?

Kmetijstvo nima enega samega, preprostega izvora. V različnih časih in na številnih krajih so bile neodvisno udomačene najrazličnejše rastline in živali. Zdi se, da se je prvo kmetijstvo razvilo ob zaključku zadnjega pleistocenskega ledeniškega obdobja ali ledene dobe (pred približno 11.700 leti). Takrat so se temperature dvignile, ledeniki so se stopili, gladina morja se je dvignila in ekosistemi po vsem svetu so se reorganizirali. Spremembe so bile bolj dramatične v zmernih regijah kot v tropskih.

Globalne podnebne spremembe so sicer imele vlogo pri razvoju kmetijstva, vendar ne upoštevajo zapletenih in raznolikih kulturnih odzivov, ki so sledili, posebnega časa pojava kmetijskih skupnosti v različnih regijah ali posebnega regionalnega vpliva podnebnih sprememb na lokalno okolje. Arheologi s proučevanjem populacij, ki niso razvijale intenzivnega kmetijstva ali nekaterih kultigenov, kot sta pšenica in riž, ožijo iskanje vzrokov. Na primer, avstralski aborigini in številna indijanska ljudstva zahodne Severne Amerike so razvili zapletene metode za upravljanje raznolikih rastlin in živali, ki pogosto vključujejo (vendar niso omejene na) gojenje. Te prakse so lahko reprezentativne za dejavnosti, ki so bile v nekaterih delih sveta pogoste pred 15.000 leti.

Ravnanje z rastlinami in živalmi je bilo v lovskih in nabiralniških kulturah poznan koncept, vendar je dobilo nove razsežnosti, saj sta naravna selekcija in mutacija povzročili fenotipe, ki so bili vse bolj odvisni od ljudi.

Nekoč so mislili, da je pritisk človeške populacije pomemben dejavnik v tem procesu, vendar so raziskave ob koncu 20. stoletja pokazale, da se je število prebivalstva znatno povečalo šele, ko so ljudje vzpostavili proizvodnjo hrane. Namesto tega se domneva, da so – vsaj na začetku – nove živali in rastline, ki so se razvile z udomačevanjem, morda pomagale ohranjati načine življenja, ki so poudarjale lov in nabiranje, z zagotavljanjem zalog hrane v pustih letnih časih. Zaradi udomačitve je bilo načrtovanje virov bolj predvidljivo v regijah, ki so združevale ekstremne sezonske razlike in bogato številčnost naravnih virov.

Zgodnji razvoj kmetijstva

Razvoj kmetijstva vključuje procese, ki se uporabljajo za pridobivanje virov iz okolja: več hrane, zdravil, vlaknin in drugih virov je mogoče dobiti na določenem območju s spodbujanjem koristnih rastlinskih in živalskih vrst ter odvračanjem drugih. Z naraščanjem produktivnosti in predvidljivosti lokalnih virov se je spremenila logistika njihovega nabave, zlasti glede na to, v kolikšni meri so bili ljudje pripravljeni potovati, da bi izkoristili sezonsko dostopne izdelke. Sestava skupin je sčasoma postala stabilnejša, mobilnost se je zmanjšala in posledično se je število prebivalstva povečalo. Poglejmo si, kako se je torej kmetijstvo začelo v Aziji, Ameriki in Evropi.

Jugozahodna Azija

Vaško kmetovanje se je začelo širiti po jugozahodni Aziji okrog 10.000 pr.n.št. in v manj kot 1000 letih so bile v tej regiji razširjene kulture kmetovanja. Predvsem se je intenzivno obiranje divjih zrn prvič pojavilo že pred epipaleolitskim obdobjem. Na izraelskem najdišču Ohalo II (približno 23.000 let pr.n.št.) je majhna skupina ljudi iz zgornjega paleolitika nabirala široko paleto semen trav in druge rastlinske hrane.

Na lokaciji Netiv Hagdud v Izraelu, 11.500 let pr.n.št., je divji ječmen najpogostejša rastlinska hrana med travo, stročnicami, oreščki in ostalimi rastlinskimi ostanki. Prebivalci Netiv Hagduda so izdelovali in uporabljali veliko število srpov, brusilnega orodja in skladišč, kar kaže na kmetijsko življenjsko dobo, ki je bila pred udomačenimi rastlinami.

V poznejšem obdobju zasedbe so prebivalci Abu Hureyre gojili širši spekter kultigenov, vključno z ječmenom, ržjo in dvema zgodnjima oblikama udomačene pšenice. Gojene so bile tudi stročnice, ki fiksirajo dušik v tla; pomagali so ohranjati zdravje tal in prehrani dodali rastlinske beljakovine. Poleg tega se je oblika kolobarjenja začela uporabljati bodisi po naključju bodisi po zasnovi, kar je tudi pomagalo ohranjati rodovitnost tal.

Uspešen kmetijski sistem, ki naj bi podpiral zapletene oblike politične organizacije Mezopotamije, se je začel okrog 10.000 pr.n.št. po združitvi pretežno žitnih gospodarstev, ki jih najdemo v zahodnem rodovitnem polmesecu, in gospodarstvih vzhodnega rodovitnega polmeseca, ki temeljijo na živini.

V najzgodnejšem obdobju tega prehoda so motike ali kopalne palice uporabljali za razbijanje tal, kjer je bilo to potrebno, zasaditev pa je bila verjetno izvedena z “vstopanjem”, s katerem živina sadi semena s sprehodom po območju. Tehnike shranjevanja živil so postajale vse bolj izpopolnjene; obstajale so kašče, včasih precej obsežne. Na bolj suhih območjih je bilo razvito namakanje pridelkov, ki je močno povečalo donos; in z naraščajočim številom prebivalstva je bilo na voljo več delovne sile za izvajanje širših namakalnih projektov.

Vzhodna Azija

Kmetijske skupnosti so nastale 8000 let pr.n.št. na Kitajskem, koliko prej pa še ni znano. Na splošno so ljudje na severu Kitajske med drugimi pridelki udomačili proso, konopljo in kitajsko zelje, medtem ko so njihovi sodobniki na jugu udomačili riž.

Kmetijske skupnosti so na Kitajskem začele cveteti med 8000 in 7000 let pr.n.št., nekatere so se zanašale na obdelavo suhih polj, druge pa so bile odvisne od letnega dviga in padca vodostaja ob robovih rek, jezer in barja v porečju reke Jangce . Genialna iznajdba polj je sčasoma posnemala naravne mokriščne habitate, ki jim je bil riž naklonjen, in omogočila širitev pridelave riža.

Ameriška celina

Domorodna ljudstva v Ameriki so ustvarila različne kmetijske sisteme, ki so bili primerni za široko paleto okolij, od južne Kanade do juga Južne Amerike in od visokih vzpetin v Andih do nižin reke Amazonke. Kmetijstvo je nastalo samostojno v vsaj treh regijah: Južni Ameriki, Mezoameriki in vzhodni Severni Ameriki. Čeprav je Amerika imela več avtohtonih živalskih vrst, ki so bile udomačene, nobena ni bila primerne velikosti ali temperamenta za uporabo kot vlečna žival; zato plug in druga tehnologija, odvisna od težkega oprijema, ni bila znana.

Rodnost na terenu v prekrivnih sistemih je bila posledica požiga dreves in grmovnic, da bi zemlji dodali hranila. Takšni sistemi so imeli visoko ekološko raznolikost, s čimer so zagotovili vrsto virov in podaljšali uporabnost kratkotrajnih polj in vrtov. Naselja so se preselila, ko se je produktivnost bistveno zmanjšala in je bilo lesa malo.

Kompleksne družbe, kot sta Maji in Azteki, so do neke mere uporabljale kmetijstvo, vendar so bili za podporo njihove številne populacije potrebni dodelani namakalni sistemi in tehnike upravljanja tropskih ekosistemov. V Peruju so Inki gradili terasasta polja na strmih andskih pobočjih. Za pripravo teh polj so bili uporabljeni nožni plugi in motike. Gnojilo lam in alpak ter človeški odpadki so zagotovili gnojenje. Takšna polja pa niso bila omejena na Inke; terasasta polja so bila zgrajena tudi v severni Mehiki.

Koruza je bila najpogosteje uporabljana kultura v Ameriki in so jo gojili skoraj povsod, kjer so pridelovali hrano. Drugi pridelki so imeli bolj omejeno distribucijo. Med pomembne kultigene, ki izvirajo iz Amerike, so bili krompir, buča, avokado, fižol, kakav, koka, papaja, arašidi, ananas, paradižnik, tobak in sončnica. Živali, udomačene v Ameriki, so vključevale alpako, lamo, morskega prašička, raco in purana.

Najzgodnejši dokazi o posevkih se pojavijo med 9000 in 8000 let pr.n.št. v Mehiki in Južni Ameriki. Prvi pridelki v vzhodni Severni Ameriki so morda skoraj tako stari, vendar se znani dokazi za uporabo pridelkov tam začnejo med 5000 in 4000 let pred našim štetjem. Koruza, pridelek, ki je sčasoma prevladoval v večini kmetijskih sistemov v Novem svetu, se v Mehiki med 6300 in 6000 let pred našim štetjem pojavi nenadoma, vendar je bila očitno udomačena že prej. Avtohtona ljudstva v Ameriki so udomačila manj živalskih vrst kot njihovi kolegi iz starega sveta, predvsem zato, ker je bilo v Ameriki manj redkih ali pastirskih vrst ustrezne velikosti in temperamenta. Vasi so bile zgrajene šele po razvoju večine pridelkov; to je v nasprotju s prakso starega sveta, v katerem se zdi, da so se naseljene vasi in mesta razvile prej kot kmetijstvo ali hkrati z njim.

Evropa

V Evropi se je kmetijstvo razvilo s kombinacijo migracije in difuzije. Najstarejša območja s kmetijstvom so vzdolž sredozemske obale, kjer bi lahko premikanje prebivalstva in trgovanje na daljavo enostavno izvedli s čolni. Jama Franchthi v jugovzhodni Grčiji, ki je bila zasedena že več kot 15.000 let, dokumentira razvoj kmetijstva v južni Evropi skozi več stoletij. Na tem območju je v tistem času morda zrasel divji ječmen; ni jasno, ali je bil udomačen lokalno ali je bil pripeljan iz jugozahodne Azije. Enako lahko velja za lečo in travni grah. Kmalu po 9000 letih pr.n.št so ovce, koze, prašiči, ječmen, leča in tri vrste pšenice postali del osnove virov v regiji. Z 8000 leti pr.n.št. so dodali še govedo; približno istočasno so se pridelki in živina uvajali celo zahodno od Iberskega polotoka. V petih stoletjih so na obalni ravnini na severu pri Nea Nikomedia (Makedonija) nastali jasni udomačeni in vaški kmetijski načini življenja.

Ko se je kmetijstvo širilo v bolj zmerne evropske regije, so postale pomembne prakse, ki so se osredotočale na govedo, prašiče, ječmen in stročnice. V milejših in bolj sušnih regijah ob sredozemski obali je bilo treba manj sprememb. Vključitev avtohtonih prostoživečih živali v udomačene črede je, kadar je na voljo, nedvomno pripomogla k aklimatizaciji živali, kar je trajalo tudi v zgodovinskih časih. Najzgodnejši dokazi o kmetijstvu severozahodno od Črnega morja izvirajo iz kulture okoli 7500 let pred našim štetjem, tam so našli štiri vrste pšenice, pa tudi oves, ječmen, grah in proso. Proso je še posebej zanimivo, ker je bilo istočasno obilno gojeno na severu Kitajske in menda od tam tudi izvira, čeprav je bilo morda neodvisno udomačeno v vzhodni Evropi.

Kmetijstvo se je širilo z zapletenimi interakcijami med rezidenčnimi lovci in nabiralci ter kmetijskimi ljudstvi, ki so se selila v regijo. Kultura »Linearbandkeramik« ali LBK je široko razširjena po srednji Evropi in je prva arheološka kultura v regiji, za katero materialni dokaz jasno daje kmetijstvo. Vendar ni jasno, v kolikšni meri se je kmetijstvo širilo z izmenjavo idej in v kolikšni meri z neposredno kolonizacijo. Ena študija kulture LBK, na primer, kaže malo sprememb v genetski sestavi lokalnega prebivalstva, kar kaže na to, da so se ideje namesto ljudi premikale po pokrajini. Tako kot drugod je verjetno, da so nove ljudi in nove ideje sprejemale uveljavljene skupine v različni meri, odvisno od lokalnih razmer. Na nekaterih območjih, na primer na Madžarskem in v Švici, so se številne skupine, ki so sprejele neko obliko kmetijstva, še naprej zanašale na lov, včasih pa so to prakso ohranile tisoče let.

Vendar pa se je razširitev zgodila, arheološki podpis kulture LBK se je hitro razširil med leti 7300 in 6900 pr.n.št. in se gibal proti zahodu s hitrostjo približno 5 km na leto. Arheologi že dolgo domnevajo, da je kmetijstvo LBK vključevalo tehnike rezanja in sežiganja deloma zato, ker naj bi bilo to nujen odgovor na nizko rodovitnost tal v regiji in deloma kot razlaga za hitro širjenje kulture. Vendar pa eksperimentalna arheologija in rastlinski ostanki z najdišč LBK dokazujejo, da ti ljudje niso redno premikali svojih polj. Do leta 6000 pr.n.št. je na Britanskem otočju potekal prehod na proizvodnjo hrane, do leta 5000 pr.n.št. pa je bilo kmetovanje običajno v zahodni Evropi.

Zgodnja kmetijska društva

V starem svetu se je ustaljeno življenje razvilo na višjih tleh od Irana do Anatolije in Levanta ter na Kitajskem v vlažni dolini Jangce. V nasprotju s tem so se najzgodnejše civilizacije, ki temeljijo na kompleksnem in produktivnem kmetijstvu, razvile na naplavinah rek Tigris, Evfrat in Nil. V drugi polovici 7. tisočletja pred našim štetjem so v dolini Evfrata obstajale vasi in naselja. Kmalu se je prebivalstvo razširilo po zaselkih in vaseh po razpoložljivem območju. Večja naselja so zagotavljala dodatne storitve, ki jih zaselki sami niso mogli.

Sumerska civilizacija

Sumer, ki se nahaja v najjužnejšem delu Mezopotamije, med rekama Tigris in Evfrat, je bil dom ene prvih civilizacij na svetu. Sumerjeva zgodnja dinastična faza se je začela približno 5000 let pred našim štetjem, približno stoletje po razvoju pisanja, ki temelji na sumerskem jeziku. Glavna rastlina je bil ječmen, gojili pa so tudi pšenico, lan, datlje, jabolka, slive in grozdje. To je bilo obdobje, v katerem so bili najdeni najzgodnejši dokazi o skrbno vzrejenih ovcah in kozah; te živali so bile večje kot govedo in so jih gojili predvsem za meso, mleko, maslo in sir. Ocenjujejo, da je bilo v Uru (velikem mestu, ki v gojeni enklavi pokriva približno 50 hektarjev), 10.000 živali zaprtih v hlevih, od katerih so jih vsako leto zaklali 3.000. Ursko prebivalstvo s približno 6.000 ljudi je vključevalo 2.500 delavcev, ki so letno obdelovali 3000 hektarjev zemlje. Kmetijski pridelki so bili dodeljeni tempeljskemu osebju v zameno za njihove storitve, pomembnim ljudem v skupnosti in malim kmetom.

Zemljo so obdelovali s skupinami volov, ki so vlekle lahke pluge, žito pa so želi s srpi. Vagoni so imeli trdna kolesa z usnjenimi gumami, ki so jih držali bakreni žeblji. Vlekli so jih voli ali divji osli.

Dolina Nila

V starem Egiptu se kmetijsko izkoriščanje očitno ni okrepilo, dokler niso bile uvedene udomačene živali iz jugozahodne Azije. Do prve četrtine 7. tisočletja pred našim štetjem so v Al-Fayyūmu v nekaterih vaseh redile ovce, koze in prašiče ter gojili ječmen, bombaž in lan, ki je bil tkan v platno. Pridelke so pobirali z žetvenimi noži z režami z ostrimi kremeni. Drugje, v Al-Badari v Zgornjem Egiptu, so redili tudi živali; dejstvo, da so bile mrtve udomačene živali zavite v perilo in nato pokopane v bližini vasi, lahko kaže, da je bilo kmetijstvo tesno povezano z neko obliko verskega prepričanja.

Zdi se, da se je v času približno 5550 pred našim štetjem, v dolinskih naplavinah Nila začelo kmetijstvo. Do poznih preddinastičnih časov, približno 5050 let pred našim štetjem, obstajajo dokazi o znatni rasti bogastva, ki izhaja iz razvoja kmetijstva in ga spremlja bolj hierarhičen družbeni sistem.

Upodobitve grobnic in artefaktov iz dinastičnih obdobij kažejo, da so poleg današnjih udomačenih živali gojili tudi živali, kot so gazele, jeleni, hijene in ovce, ali v ujetništvu ali pod neko obliko nadzora. Ali je to mogoče šteti za udomačitev, ni jasno, zagotovo pa so bili pri teh nenavadnih živalih nekateri vidiki vzreje živali. Nekatere zgodnje vasi v Egiptu so se kot vir hrane močno zanašale na gazele. Nekateri znanstveniki menijo, da je udomačevanje gazele že potekalo v preddinastičnem obdobju, vendar so to hipotezo izpodbijali drugi raziskovalci. Prav tako se domneva, da je bilo proso v starem Egiptu osnovna kultura.

Do začetka 4. egiptovske dinastije, približno 4525 pred našim štetjem, je kmetijstvo postalo prefinjeno podjetje. V nasprotju z Mezopotamijo, kjer se je težilo k razvoju urbaniziranih skupnosti, je imel Egipt mesta, ki običajno niso bila več kot tržna mesta, ki bi služila okoliškemu podeželju. S kmetijstvom se je ukvarjala cela birokracija. Veliki vezir, takoj za faraonom, mu je stal na čelu, pod njim pa ministrstvo za kmetijstvo. Tam je bil šef polj in mojster, ki je skrbel za živino. Tam so bile kraljevske domene in tempeljska posestva. Med najemodajalcem in najemnikom je obstajal patriarhalni odnos, ki pa je bil sicer despotičen, vendar podkrepljen z močnim občutkom odgovornosti do zemlje.

Namakanje in vode Nila so bile skrbno nadzorovane. Zapisi kažejo, da je kralj Menes, ki je živel približno 4875 let pred našim štetjem, zgradil velik zidani jez, ki je nadzoroval reko Nil in zagotavljal vodo za namakanje. Tisočletje kasneje je bil Nil ob poplavi preusmerjen po kanalu, dolgem 19 kilometrov, v jezero Moeris, tako da se je voda po poplavi lahko sprostila v namakanje. Semensko žito so posojali najemnikom, skupine volov pa so jim posojali v najem. Zemlja je bila obdelana z lesenim plugom, ki ga je vlekel vol. Zemljo so dvakrat preorali, enkrat za razbijanje tal, nakar so grude razbile težke motike; in drugič za pokritje semena. Glavni pridelki so bili ječmen in pšenica. Seme je bilo posejano z lijakom na plugu ali pa so ga potlačile ovce. Pridelke so želi s srpi, ki so jih izboljšali z uvedbo ukrivljenega rezila. Žetev je prinesla 11-kratnik setve, ni pa znano, ali sta bila v letu pridelana dva pridelka ali ne. Žito so mlatili osli. Leča, fižol, lan in čebula so bili drugi pomembni egiptovski poljski pridelki.

Pomembna je bila tudi proizvodnja živali za hrano, zapisi pa kažejo, da so ljudje gojili govedo, ovce, koze, prašiče ter udomačene race in gosi. Razvita je bila tudi reja živali za posebne namene: ena pasma goveda je bila gojena za meso, druga pa za mleko; vzrejen je bil lovski pes; in za meso in mleko je bila razvita vrsta ovc z maščobo.

Najzgodnejši začetki udomačitve rastlin in živali

Udomačitev rastlin in živali je povzročila spremembe v njihovi obliki; prisotnost ali odsotnost takih sprememb kaže, ali je bil določen organizem divji ali udomačen. Na podlagi takšnih dokazov je bil ugotovljen eden najstarejših prehodov iz lova in nabiranja v kmetijstvo, ki sega med 14.500 in 12.000 let pr.n.št. v jugozahodni Aziji. Izkusile so ga skupine, znane kot epipaleolitska ljudstva, ki so preživele od konca paleolitskega obdobja do zgodnjih postglacialnih časov in so uporabljale manjše kamnito orodje (mikrorezila) kot njihovi predhodniki. Natufijci, epipaleolitska kultura na Levantu, so imeli kamnite srpe in so intenzivno nabirali številne rastline, kot je divji ječmen.

V vzhodnem rodovitnem polmesecu so epipaleolitiki, ki so bili odvisni od lova na gazele in prostoživeče koze ter ovce, začeli gojiti koze in ovce, ne pa gazel, kot živino. Od 12.000–11.000 let pr.n.št. in morda prej so v regiji razvili udomačene oblike nekaterih rastlin, pojavile pa so se udomačene živali do 10.000 let pr.n.št.. Drugje v starem svetu arheološki zapisi o najstarejšem kmetijstvu v tem času še niso tako dobro znani, toda do 8500–8000 let pr.n.št. so proso in riž udomačili v vzhodni Aziji.

V Ameriki je buča v udomačeni obliki obstajala v južni Mehiki in severnem Peruju približno 10.000–9000 let pr.n.št. Do 5000–3000 let so se staroselci vzhodne Severne Amerike in sedanje jugozahodne ZDA usmerili v kmetijstvo. Skratka, udomačitve rastlin in živali ter s tem kmetijstva so se lotili na različnih krajih, vsak neodvisno od drugih.

Zdi se, da je bil pes prva udomačena žival, saj jo na arheoloških najdiščih po vsem svetu najdemo do konca zadnjega ledeniškega obdobja. Največja genetska raznovrstnost vrste je na Kitajskem, kar kaže na to, da je tam zgodovina psov verjetno daljša kot drugod. Vsi najzgodnejši psi, najdeni v Ameriki, so vsi potomci kitajske skupine, kar kaže na to, da so spremljali prve ljudi, ki so prišli do »Novega sveta«, dogodka, ki se je zgodil pred vsaj 13.000 leti. Ljudje so že pred 40.000 leti prišli do Beringije, začasnega kopenskega mostu med Sibirijo in Aljasko, kar kaže na to, da so bili psi morda udomačeni že prej.

Čeprav natančen čas udomačitve psa ni dokončno določen, je jasno, da je bil pes udomačen od volka. Kako in zakaj se je to zgodilo, ni dobro razumljeno, toda najzgodnejši psi so ljudem morda pomagali pri lovu in iskanju hrane. Študije so pokazale, da psi, stari že devet mesecev, bolje berejo človekovo družbeno vedenje in komunikacijo kot volkovi ali celo šimpanzi. Zdi se, da je ta značilnost podedovana in je vzpostavila zelo tesno vez med psi in ljudmi.

Kaj je nacionalna shema kakovosti »izbrana kakovost – Slovenija«?

Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (MKGP) je s 1. junijem začelo s celostno akcijo osveščanja slovenske javnosti o nacionalni shemi kakovosti »izbrana kakovost – Slovenija« in njenem zaščitnem znaku.

Gre za trajnostno naravnano shemo, ki poleg slovenskega izvora in višje kakovosti hrane, vključno z dodatnimi kontrolami, vsebuje tudi pomene, ki izkazujejo družbeno in okoljsko odgovornost. S celostno kampanjo želijo ozaveščati potrošnike, da z izbiro izdelkov z zaščitnim znakom ‘izbrana kakovost – Slovenija’ uživajo preverjeno lokalno in kakovostno slovensko hrano ter podpirajo slovensko živilsko industrijo, kmetijstvo in podeželje.

Znak “izbrana kakovost – Slovenija”

Zaščitnega znaka za shemo “izbrana kakovost – Slovenija” ni mogoče spregledati ali zamenjati z drugim simbolom. Rjavo-zeleni »smeško« je znan in dobro sprejet pri slovenskih potrošnikih. Pripis »Slovenija« pa zagotavlja, da je izdelek v celoti slovenski, pridelan in predelan v Sloveniji. Pri mesu, denimo, znak zagotavlja, da prihaja od živali, ki so bile v Sloveniji rojene in vzrejene. Mlečni izdelki iz kmečkih sirarn pa nosijo znak “izbrana kakovost – Slovenija” s pripisom »Kmečki«.

 

Prednosti živil z znakom ‘izbrana kakovost – Slovenija’ za potrošnika

Ko potrošnik seže po proizvodu z oznako »izbrana kakovost – Slovenija«, je lahko popolnoma prepričan, da:

  • ima proizvod posebne lastnosti, ki se nanašajo predvsem na pridelavo, predelavo, vzrejo ali kakovost osnovnih surovin;
  • je proizvod pridelan in predelan oziroma je žival rojena in vzrejena v Sloveniji (vsi postopki od pridelave do predelave se odvijajo v Sloveniji);
  • je proizvod dodatno kontroliran.

Če povzamemo tri bistvene koristi za potrošnika, ki se odloči za nakup živila z znakom ‘izbrana kakovost – Slovenija’ … Izdelki so:

  • slovenski (od surovine do končnega izdelka),
  • ustrezajo dodatnim kakovostnim parametrom,
  • so podvrženi dodatnim kontrolam.

Znak »izbrana kakovost – Slovenija« je trenutno mogoče najti na govejem in svinjskem mesu, na perutnini, na mleku in sadju ter na mlečnih ter sadnih izdelkih.

Poleg neposrednih so tu še posredne prednosti za potrošnika, ki kupuje živila iz sheme »izbrana kakovost – Slovenija«. Z vsakim nakupom prispeva svoj delček k ohranjanju slovenskega podeželja, delovnih mest na kmetijah in razvoju slovenske pridelovalne ter predelovalne industrije. Ozaveščen potrošnik ne zanemari niti okoljskega vidika. Slovenska živila imajo najkrajšo pot od pridelovalcev oz. predelovalcev do domačih miz; torej z njihovim nakupom potrošnik prispeva tudi k manjšemu onesnaževanju okolja.

Kako deluje shema “izbrana kakovost – Slovenija”?

Živila slovenskega porekla v trgovine dostavljajo slovenski pridelovalci in predelovalci hrane, ki so vključeni v shemo »izbrana kakovost«. Slovenski živilski obrati osnovno surovino kupujejo izključno od domačih certificiranih sadjarjev in rejcev, torej od kmetov, ki so vključeni v shemo »izbrana kakovost«, za kar izpolnjujejo stroge pogoje.

Shema »izbrana kakovost« vzpostavlja sistem, ki povezuje celotno verigo od slovenskega kmeta in predelovalca do trgovine ter na ta način zagotavlja večjo stabilnost v verigi preskrbe s hrano v Sloveniji.

V shemi »izbrana kakovost« so certificirani prav vsi deležniki v verigi, od kmeta, rejca, sadjarja do predelovalne industrije in trgovine.

Trdni odnosi in sodelovanje v celotni verigi so torej izjemno pomembni in niso naključni. Rezultat tega je stabilen trg, večja nacionalna samooskrba s hrano in boljši odnosi v verigi preskrbe s hrano. Kmetje z vključevanjem v shemo ‘izbrana kakovost’ zagotavljajo domači predelovalni industriji osnovno surovino za proizvodnjo kakovostne lokalne hrane, ki jo potrošniki vedno pogosteje zahtevajo na prodajnih mestih. Ta sinergija pa daje zagon kmetijski in živilsko-predelovalni industriji in vzpostavlja stabilno tržno verigo, ki posledično vpliva na ohranjanje in rast delovnih mest tako v eni kot drugi panogi.

Zagotovilo za poreklo, kakovost in nadzor

Znak »izbrana kakovost – Slovenija« zagotavlja slovensko pridelavo in predelavo oziroma rojstvo in vzrejo živali v Sloveniji. Izdelki izpolnjujejo dodatne kakovostne parametre zaradi omejenega časa transporta, prepovedi uporabe določenih posameznih krmil ter izpolnjujejo posebne zahteve pri zdravstvenem varstvu živali kot tudi v postopkih predelave. Zagotovljena je tudi redna kontrola pri pridelovalcih, predelovalcih in trgovcih, ki jo opravljajo neodvisni certifikacijski organi.

Specifikacije

Za vsak navedeni sektor je sprejeta in na spletnih straneh MKGP objavljena specifikacija za shemo kakovosti »izbrana kakovost«, ki jo je predlagal posamezni sektor. V specifikacijah so natančno določeni dodatni kakovostni kriteriji in zahteve glede sistema nadzora, ki jih morajo izpolnjevati vsi deležniki v dobavni verigi: pridelovalci, rejci in predelovalci ter trgovine.

Certificiranje

Pridelovalci in predelovalci se lahko certificirajo individualno ali skupinsko, zato skupinski certifikat vsebuje prilogo s seznamom vseh članov skupine, ki je certificirana. Predelovalni obrati imajo lahko lastni certifikat tudi za predelavo, kot je to na primer v mlekarnah.

Zaščitni znak »izbrana kakovost« lahko uporabljajo samo tisti pridelovalci oziroma predelovalci, ki so od imenovanih certifikacijskih organov pridobili certifikat o skladnosti kmetijskega pridelka in živila s potrjeno specifikacijo. Uporaba zaščitnega znaka je obvezna po pridobitvi certifikata.

Seznam vseh certificiranih pridelovalcev/rejcev in predelovalcev je objavljen na spletnih straneh MKGP. Dodatne informacije najdete na spletni strani Naša super hrana – Nacionalni projekt za promocijo lokalne hrane.

Spremembe glede sezonskega dela na kmetiji

Določena je minimalna urna postavka za sezonske delavce, ki to delo opravljajo na podlagi pogodbe o začasnem in občasnem delu v kmetijstvu. Po novem znaša 5,46 EUR. Prav tako je za leto 2021 za izvajalce del po pogodbi o začasnem in občasnem delu v kmetijstvu podaljšano obdobje dela iz 90 na 150 dni.

Nove uskladitve urnih postavk za opravljeno delo

Glede sezonskih delavcev iz pravnega sektorja KGZS obveščajo, da je bila letos marca v Uradnem listu št. 38 objavljena Odredba o uskladitvi najnižje bruto urne postavke za opravljeno začasno ali občasno delo v kmetijstvu, na podlagi katere se minimalna urna postavka za sezonske delavce, ki to delo opravljajo na podlagi pogodbe o začasnem in občasnem delu v kmetijstvu, zvišuje na 5,46 EUR. Odredba je dostopna tukaj. Nova minimalna urna postavka je stopila v veljavo z letošnjim aprilom.

Podaljšano je tudi obdobje opravljenega dela

Kot dodatno iz KGZS obveščajo, da je tudi v letošnjem koledarskem letu za izvajalce del po pogodbi o začasnem in občasnem delu v kmetijstvu obdobje podaljšano, in sicer z 90 na 150 dni. 49. člen Zakona o interventnih ukrepih za pomoč pri omilitvi posledic drugega vala epidemije COVID-19 (Uradni list RS, št. 203/20, 5/21, 12/21, 12/21, 15/21 – ZDUOP) namreč določa, da sme posamezen izvajalec v koledarskem letu opraviti največ 150 dni, in sicer prekinjeno ali neprekinjeno. Pri tem dodajajo, da omejitev števila dni na posameznem KMG ostaja nespremenjena, zaradi česar se sme delo po tej pogodbi na posameznem KMG opravljati največ 120 dni v koledarskem letu.

Najem delavcev iz tujine – potrebno delovno dovoljenje

Hkrati opozarjajo na spoštovanje določb Zakona o zaposlovanju, samozaposlovanju in delu tujcev (Uradni list RS, št. 1/18 – uradno prečiščeno besedilo, 31/18, 80/20 – ZIUOOPE) v primeru najema tujih sezonskih delavcev, ki potrebujejo za delo dovoljenja (tujci izven EU, EGP, Švica). Zanje še vedno velja, da smejo na podlagi dovoljenja za sezonsko delo to delo opravljati najdlje 90 dni v koledarskem letu, za daljše opravljanje od 90 dni, vendar ne več kot 6 mesecev, pa mora naročnik zanje pridobiti enotno dovoljenje s soglasjem za sezonsko delo.

Če bi torej tuj sezonski delavec, ki potrebuje dovoljenje za delo pri nas, le to opravljal po pogodbi o začasnem in občasnem delu v kmetijstvu, ki bi bila sklenjena za dlje kot 90 dni, a ne več kot 120 dni na posameznem KMG, mora naročnik zanj pridobiti enotno dovoljenje s soglasjem za sezonsko delo, ker bo to delo trajalo več kot 90 dni.

Namen in cilji ekološkega kmetijstva

Ekološko kmetovanje je način kmetovanja, ki upošteva ravnovesje v sistemu med tlemi, rastlinami, živalmi in človekom. Zagotavlja sklenjeno kroženje hranil in pretok energije v njem. Je oblika sonaravnega gospodarjenja s kulturno krajino in naravnimi viri.

Zakaj ekološko kmetovanje?

Intenzivna konvencionalna pridelava in prireja temeljita na želji po čim večjem pridelku in izhajata iz tehnologij, ki so odvisne od uporabe pesticidov, mineralnih gnojil in močnih krmil. V primerih neodgovorne uporabe lahko obremenita okolje in ogrozita tudi zdravje ljudi. Ekološko kmetijstvo vzpostavlja pogoje za trajnostno pridelavo in prirejo.

Ali ekološko kmetovanje pomeni povratek v preteklost?

Ekološko kmetijstvo izhaja iz razumevanja naravnih procesov in kroženja snovi v naravi. S tem se vrača k izhodiščem kmetovanja, po katerih so naši predniki upoštevali naravne zakonitosti, da so pridelali čim več. Sodobno ekološko kmetovanje kombinira stoletne izkušnje z novimi izsledki in uporabo novih tehnologij. Ekološko kmetovanje lahko teče tudi na velikih površinah z uporabo sodobnih strojev, ki so prilagojeni postopkom ekološkega kmetovanja.

Ali je tradicionalno kmetovanje tudi ekološko?

Tradicionalno kmetovanje z upoštevanjem kroženja snovi na kmetiji, kolobarjenjem, brez uporabe mineralnih gnojil in pesticidov izhaja iz poznavanja narave kulturnih rastlin in živali. Ima mnoge poteze ekološkega kmetijstva, vendar ga ne moremo istovetiti z ekološkim ali biološkim kmetovanjem. To vsebuje pomembno komponento nadzora izvajanja dejavnosti. Tako je ekološko kmetovanje priznano kot shema zagotavljanja posebne kakovosti pridelkov in izdelkov. Kar potrjuje z ustreznimi predpisanimi oznakami.

Cilji ekološkega kmetovanja:

– ohranjanje rodovitnosti tal,
– živalim ustrezna reja in krmljenje,
– pridelava zdravih živil,
– zaščita naravnih življenjskih virov (tla-voda-zrak),
– čim manjša obremenitev okolja,
– aktivno varovanje okolja in biološke raznovrstnosti,
– gospodarna uporaba energije in surovin,
– zagotovitev delovnih mest v kmetijstvu.

 

Slovenija podpira ekološko kmetovanje!

V okviru 2. osi Programa razvoja podeželja so predvideni različni ukrepi za spodbujanje sonaravne rabe kmetijskega prostora – Kmetijsko okoljska plačila (KOP), pri katerih je možno pridobiti plačila tudi za ekološko kmetovanje. Pomen ekološkega kmetijstva za Slovenijo poudarja Akcijski načrt razvoja ekološkega kmetijstva v Sloveniji (ANEK). V nastajajoči strategiji slovenskega kmetijstva ima ekološko kmetijstvo pomembno mesto.

Živinoreja in živalski proizvodi

Živinoreja je najpomembnejša panoga slovenskega kmetijstva, spopada pa se z vedno večjimi izzivi. »Naša glavna skrb na tem področju je posvečena ohranjanju kmetijskih gospodarstev in kulturne krajine, zagotavljanju biotske raznovrstnosti in genetskega napredka, prireji kakovostnih živalskih proizvodov, trajnostnemu reševanju okoljskih izzivov in dobremu počutju živali,« pravijo na Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (MKGP).

Katere vrste živinorejske panoge poznamo pri nas?

– Govedoreja (mleko in mlečni proizvodi)
– Govedoreja (goveje in telečje meso oz. proizvodi)
– Prašičereja
– Perutninarstvo
– Ovčereja in kozjereja
– Konjereja
– Čebelarstvo

V Sloveniji med živinorejskimi panogami prevladuje govedoreja, sledijo ji perutninarstvo, prašičereja, reja drobnice, konjereja, čebelarstvo in druge.

V Sloveniji med živinorejskimi panogami še vedno prevladuje govedoreja.

Slovenija premore velike površine travinja in številne družinske kmetije s tradicijo reje govedi, govedo pa je na naravno okolje v Sloveniji tudi dobro prilagojeno. Najpomembnejša proizvodna usmeritev v živinoreji in kmetijstvu nasploh je prireja mleka in mesa. V kmetijsko proizvodnjo je vključenih približno 80.000 zaposlenih, med njimi je velika večina samozaposlenih.

Živinoreja se danes sooča z velikimi spremembami in novimi izzivi. »Naše politike so usmerjene k njihovemu premagovanju ter k ekonomsko učinkovitemu in trajnostno vodenemu kmetijskemu gospodarstvu,« so še dodali na MKGP.

Kateri so cilji v živinoreji?

Cilji živinoreje po zakonu so zlasti:

– izboljševanje oziroma ohranjanje lastnosti domačih živali ob upoštevanju njihove vitalnosti;
– ohranjanje raznovrstnosti genomov in avtohtonih pasem in s tem biotske raznovrstnosti;
– ohranjanje rabe oziroma namembnosti kmetijskih zemljišč;
– zadostna prireja kakovostnih živalskih proizvodov;
– varovanje dobrega počutja domačih živali z zoohigienskimi in etološkimi normativi reje;
– zagotavljanje za vrsto značilne prehrane in krmljenja;
– izvajanje sonaravne živinoreje;
– preprečevanje negativnih posledic razmnoževanja v sorodstvu;
– izvajanje okoljevarstvenih in prostorskih normativov pri reji;
– uresničevanje pravic in dolžnosti rejcev živali ter organizacij v živinoreji;
– izvajanje strokovnih nalog v živinoreji;
– uporaba rezultatov strokovnega, svetovalnega, raziskovalnega in izobraževalnega dela na področju živinoreje;
– uporaba informacijskih sistemov v živinoreji z identifikacijo, označevanjem in registracijo domačih živali;
– urejen promet s plemenskim materialom in živalskimi proizvodi;
– zagotovitev varnosti ljudi pri reji.

Cilji živinoreje so med drugim tudi varovanje dobrega počutja domačih živali z zoohigienskimi in etološkimi normativi reje.

Za področje živinoreje so pristojni na Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Vodijo postopke priznavanja in odobritve organizacij v živinoreji, postopke potrjevanja rejskih programov, opravljajo strokovni nadzor, dajejo mnenje v postopku sprejemanja prostorskih aktov, odločajo o pritožbah, izdajajo predhodno soglasje k projektni dokumentaciji za gradnjo ali rekonstrukcijo velikih obratov v živinoreji ter opravljajo druge naloge iz zakona o živinoreji.

Rejne živali in rejska društva oziroma podjetja

Rejne živali so govedo, prašiči, perutnina, ovce, koze, konji, čebele in druge vrste živali, ki se redijo za proizvodnjo hrane ali druge gospodarske namene. Imetniki rejnih živali se morajo vpisati v evidenco rejcev, živali pa prijaviti v Evidenco rejnih živali.

Krovne organizacije v živinoreji so rejska društva oziroma podjetja (prej imenovana priznane rejske organizacije) po posameznih vrstah oziroma pasmah domačih živali. Njihova naloga je združevanje rejcev za izvajanje rejskih programov za čistopasemske plemenske živali oziroma za hibridne plemenske živali, ki so vpisane v rodovniške knjige oziroma registre. Rejci lahko vključijo svoje živali v rejski program z izjavo.

Imetniki rejnih živali se morajo vpisati v evidenco rejcev, živali pa prijaviti v Evidenco rejnih živali.

Rejska društva oziroma podjetja in njihove rejske programe, ki izpolnjujejo pogoje, prizna oziroma odobri ministrstvo kot pristojni organ in jih nato uvrsti na seznam, ki je dostopen tudi drugim državam članicam EU. Pristojni organ za nadzor nad rejskimi društvi oziroma podjetji v zvezi z izvajanjem rejskih programov je Inšpektorat za kmetijstvo, gozdarstvo, lovstvo in ribištvo.

Rejski program so metode in ukrepi za rejo domačih živali določene vrste in pasme, ki vključujejo vodenje rodovniških knjig oziroma registrov in razne postopke za doseganje rejskih ciljev. Rejskim društvom oziroma podjetjem (priznanim rejskim organizacijam) pri tem pomagajo različne organizacije, ki so zunanji izvajalci tehničnih in strokovnih nalog: testne postaje, osemenjevalna središča, pripustne postaje, vzrejališča čebeljih matic in druge organizacije. Vse priznane oziroma odobrene organizacije so navedene na seznamu organizacij v živinoreji v skladu z nacionalno zakonodajo.

Gnojenje pašnikov in travnikov ter fiziološke potrebe živine

Gnojenje travinja z dušikom

Dušik močno pospešuje rast. Pridelek, glede količine kot tudi kakovosti (vsebnost energije in beljakovin), narašča v čistih posevkih trav z rastočimi odmerki N (dušika). V poskusih na različnih koncih Evrope so ugotovili ekonomsko pozitivno delovanje N pri odmerkih od 200 do 600 kg N/ha. V različnih poskusih so statistično značilno največje pridelke dobili z 60 kg N/ha za vsako košnjo v 4-kosnem sistemu.

V deželah EU pogosto uporabljajo faktor Y10, ki pomeni, da se splača dodajati N, dokler je prirast suhe snovi s travinja vsaj 10 kg na kg dodanega N. V večini primerov so bili odmerki od 250 – 300 kg N/ha najbolj ekonomični. Izkoriščanje dušika in s tem obenem velikost pridelka je odvisna tudi od vsebnosti dostopne vode v tleh, najprej od padavin ter tudi od zaloge dostopne vode do 1 m globine.

V splošnem se ugotavlja, da je za kakovostno osnovno krmo treba dati cca. 60 kg mineralnega dušika / ha (poleg dušika iz živinskih gnojil) za vsako GVŽ (št. glav velike živine). Torej, če redimo 2,5 GVŽ, moramo dati cca. 125 kg N/ha z mineralnimi gnojili.

Skrb za kakovost krme s travinja pri visokih odmerkih dušika

Pri velikih odmerkih N se v mladi krmi s travinja nakopiči prekomerna količina surovih beljakovin (predvsem neproteinskega N) ter lahko tudi velike količine nitrata (NO3). Ugotovili so, da vsebnost nitrata v uveli silaži ne sme biti večja kot 0,75 % (= 7500 mg/kg), drugače lahko pride do pojava methemoglobinemije v krvi krav. To pomeni, če se več kot 50 % hemoglobina spremeni v methemoglobin, potem kri ne more prenašati več zadosti kisika, kar privede do poškodb organov, ki rabijo več 02, lahko pa tudi do spontanih splavov.

Pri paši je kritična vsebnost NO3 večja, ker je stopnja sprejema suhe snovi pri paši počasnejša (manj naenkrat), kot pri krmljenju v hlevu. Do povečane vsebnosti nitrata prihaja predvsem jeseni, ko je slabša osvetlitev in s tem v rastlinah manj energije za pretvorbo nitrata v amidno obliko.

Nekateri so tudi poročali, da prekomerno gnojenje z dušikom lahko vodi v pomanjkanje nekaterih elementov v krmi, še posebej bakra (Cu), kobalta (Co), selena (Se), mangana (Mn) in joda (I).

Po priporočilih strokovnjakov bi naj gnojili s 40-50 kg N/ha za posamezno košnjo ter do 150 kg mineralnega N/ha na intenzivnih pašnikih (za 2,5 GVŽ/ha). Pri jesenski paši ali košnji priporočamo manjše obroke dušika (30-40 kg N/ha). Smatrajo namreč, da so taki odmerki dušika glede zdravja živali popolnoma varni.

Problem kalija v obtoku travinja

Na travniških kmetijah se pogosto zgodi, da po nekaj letih rednega gnojenja z mineralnimi in živinskimi gnojili z analizo ugotovimo prekomerno povečanje rastlinam dostopnega kalija v tleh. To povečanje je deloma odvisno od talnega tipa (od vrste glinenih mineralov) ter posredno zaradi povečanja pridelkov zaradi gnojenja. Predvsem gnojenje z dušikom povečuje kopičenje kalija v mrvi. Pri večjih pridelkih je tudi več korenin, ki bolje izkoriščajo talne zaloge, koreninski izločki (organske kisline) lahko mobilizirajo kalij iz nedostopnih v rastlinam dostopno obliko.

Živina potrebuje v presnovi sorazmerno malo kalija, zato ga večino izloči. Obenem rastline zelo dobro sprejemajo kalij in ga kopičijo tudi preko svojih fizioloških potreb. Ko se vsebnost kalija poveča, se zmanjšata vsebnosti magnezija (Mg) in natrija (Na) v krmi.

Zaradi teh spoznanj je treba s kalijem gnojiti zmerno. V priporočilih za strokovno utemeljeno gnojenje zato kot ustrezne odmerke K20 pri dobro preskrbljenih tleh strokovnjaki navajajo nekoliko nižje vrednosti, kot bi lahko bil dejanski odvzem kalija s travinja.

Kalij iz gnojnice in gnojevke je lahko zelo dostopen za rastline in tudi najbolj občutljiv za izpiranje. Druga košnja vsebuje običajno manj K kot prva. Čeprav je vsebnost kalija v krmi odvisna od različnih dejavnikov, med drugim tudi od starosti krme oziroma datuma košnje ter botanične sestave, se lahko na podlagi vsebnosti kalija v krmi precej natančno oceni ustreznost oskrbe rastlin s kalijem in ustreznost gnojenja. Dvokosni travniki so recimo primerno pognojeni s kalijem, če vsebuje krma prve košnje okrog 15 g, krma druge košnje pa 12 g kalija na kg sušine.

Krma z večkosnih travnikov in pašnikov naj bi z vidika optimalnih pridelkov vsebovala od 20 do 25 g kalija v sušini. Tako pridelana krma pa glede vsebnosti kalija ni najprimernejša za presušene krave.

Pomembna sta tudi magnezij (Mg) in natrij (Na)

Pomanjkanje magnezija (Mg) v krmi ali slaba dostopnost Mg v presnovi živali lahko povzroči hipomagnezijsko tetanijo. Dostopnost Mg v kravi je odvisna od vsebnosti dušika (N) in kalija (K) v krmi. Dnevne potrebe po Mg so 2,5 g/kravo za vzdrževanje in dodatnih 0,12 g magnezija na kg proizvedenega mleka. Pri zaužitju 15-16 kg krme dnevno in pri povprečni dostopnosti Mg iz krme (17 %) mora biti vsebnost Mg v sušini krme za proizvodnjo 25 kg mleka dnevno vsaj 0,20 %.

Gnojenje z dušikom običajno povečuje vsebnost Mg, obratno pa ga gnojenje oz. povečana dostopnost kalija znižuje. Vendar tudi velika vsebnost dušika v krmi zmanjša dostopnost magnezija.

Kmetijska tla so v Sloveniji k sreči na splošno že po naravi dobro preskrbljena z Mg. Zato pri gnojenju ni treba upoštevati magnezija tako kot fosfor in kalij. Magnezija primanjkuje ponekod na flišu (in včasih tudi na laporju), kar je občutno predvsem v vinogradih in deloma v sadovnjakih.

Krava v laktaciji potrebuje 7 g natrija (Na) za vzdrževanje +0,5 g/kg proizvedenega mleka. V krmi ga mora biti vsaj 0,15 %. Če ga je manj, ga lahko pokladamo živini v jasli, lahko pa gnojimo z nizko koncentriranimi K-gnojili, ki vsebujejo tudi Na.

Intenziteta gnojenja in plodnost črede

Ekonomičnost prireje se ne poveča samo s povečanjem produkcije mleka na kravo, temveč tudi s številom laktacij, ki jih je krava sposobna v življenju. Glavni razlog za kratko produktivno dobo je slaba plodnost, vzroki za to pa so lahko številni. Če obravnavamo samo gnojenje, potem je med drugim lahko vzrok široko razmerje med kalijem in natrijem (K:Na > 30), fitoestrogeni, prevelika vsebnost nitratov in/ali pomanjkanje fosforja v obrokih. V praksi je neposredno zvezo med vsebnostjo elementov v krmi ter gnojenjem in plodnostjo ponavadi zelo težko dokazati.

V krmi s travinja pogosto primanjkuje natrija in magnezija s stališča prehrane goveda, še posebej krav mlekaric. Na trgu so kalijeva gnojila, ki vsebujejo Na in Mg (npr. 40% K-sol, magnezij-kainit in druga ter v zadnjem času tudi gnojila iz morskih alg). Krma, ki vsebuje zadosti Na (in tudi Cu), je bolj okusna, zato jo živina več poje.

V zadnjem času se vse več pozornosti posveča žveplu. Zrak je z žveplom (S) manj onesnažen kot pred leti, zato s padavinami v tla pride le še okoli 10 kg S/ha letno. V sušini mrve mora biti koncentracija S 0,25 %, razmerje med dušikom in žveplom pa ne večje od 15:1. Križnice imajo povečane potrebe po žveplu. Teh je na travinju običajno sorazmerno malo.

Treba je vedeti, da je koreninski sistem travinja pretežno plitev in da se žveplo, podobno kot nitrat, izpira. Tako kot pri natriju je mogoče z mnogimi mineralnimi gnojili dati zadostne količine žvepla (odvzem = 20-30 kg S/ha letno), vendar je treba opozoriti, da preveč žvepla lahko hitro deluje škodljivo (antagonizem s Se in Cu; nasprotno delovanje).

Kako je z mikrohranili?

V krmi s travinja je ponavadi mangana (Mn) in železa (Fe) več, kot ga potrebuje živina. Večkrat se lahko pojavijo težave pri bakru (Cu). Povečano gnojenje z dušikom in večja vsebnost surovih beljakovin v krmi lahko zmanjša prebavljivost Cu. V krmi ga naj bo od 8-10 mg/kg.

Tudi vsebnost cinka (Zn) je za velike fiziološke potrebe lahko prenizka. 15-25 mg/kg ga zadošča za optimalno rast rastlin, vendar ga je premalo za krave v polni laktaciji. Potrebno ga je 30 mg/kg krme za vzdrževalne potrebe in 50 mg/kg krme za vzdrževanje + 25 kg mleka/dan.

Pomanjkanje Zn v krmi lahko povzroči presežek fosforja v tleh, ki prepreči sprejem in prenos Zn v rastlini. V takem primeru je treba uporabljati fiziološko kisla gnojila (urea, amonijska mineralna gnojila) in zmanjšati (ali za določen čas celo opustiti) gnojenje s fosforjem. V hujših primerih je treba uporabiti Zn gnojila (ZnSo4).

Nekaterih drugih mikrohranil (predvsem Co, Se in Mo) lahko včasih tudi primanjkuje, vendar je pomanjkanje zelo odvisno od talnega tipa, letine…, zato je za dodajanje teh elementov v krmo nujno treba prej opraviti temeljito analizo.

V zadnjem času strokovnjaki ugotavljajo kompleksne interakcije med S, Cu in Mo v krmi, predvsem pri prehrani prežvekovalcev. Od njihovih medsebojnih razmerij je lahko bolj odvisna biološka dostopnost kot od vsebnosti posameznega elementa v krmi. Če na travinje vračamo živinska gnojila, potem vračamo tudi mikroelemente in sčasoma lahko celo povečamo njihovo dostopnost v tleh ter povečamo njihov obtok.

Škode in koristi od plevelnih rastlin

Pleveli so rastline, ki imajo negativen vpliv na razvoj in oblikovanje pridelka gojenih rastlin na kakršenkoli neposreden ali posreden način. Določene vrste rastlin nas ne motijo zgolj na mestih pridelave gojenih rastlin, temveč tudi na drugih rastiščih (transportne poti, zelenice, bivanjsko okolje…). Najširše gledano so pleveli vse rastline, ki se samoniklo razvijejo na rastiščih, ki jih človek izrablja za zadovoljevanje svojih interesov, in je njihov razvoj tam neželen iz kakršnegakoli vzroka.

Neko rastlino torej lahko označimo za plevel zgolj zato, ker ob nepravem času uspeva na rastišču, ki ga uporablja človek. V ožjem smislu so pleveli rastline, ki povzročajo velike izgube pridelka gojenih rastlin, škode od njih so očitne in preprosto merljive. Mednje štejemo tudi zajedavske in polzajedavske cvetnice.

Definicija plevela je zelo relativna. Drobna marjetica na zelenici je za nekoga lep okras, za drugega estetsko moteča struktura v uniformni »preprogi« trav, za vzdrževalca igrišča za golf pa je že pravi plevel. Med plevelno rastlinstvo lahko uvrstimo tudi grmovne in drevesne vrste. Primeri so drevesa in grmi na pašnikih ali ob transportnih poteh. Sem spadajo tudi posamezne vrste vodnih rastlin in alg. Te povzročajo različne težave, od tega, da zmanjšujejo pretočnost vodotokov, do tega, da izločajo strupene snovi za vodne organizme in za gojene rastline, ko vodo uporabimo za namakanje.

Na kakšen način pleveli zmanjšujejo kakovost in količino pridelka gojenih rastlin?

Skoraj v nobenem primeru posamezni vrsti plevela ni mogoče pripisati zgolj negativne vloge v agrarnih rastlinskih združbah rastlin, ki se pojavljajo v obliki polj, travnikov, pašnikov ali trajnih nasadov. Njihove neugodne učinke poznamo pač veliko bolje od koristnih. Le za redke rastline agronomi uporabljajo izraz absolutni plevel. To so rastline, pri katerih so do sedaj odkrili veliko neugodnih učinkov in praktično nobenega koristnega.

Izraz absolutni plevel navadno uporabimo samo za posamezno ožjo obliko pridelave. Tako sta čemerika (Veratrum spp.) in jesenski podlesek (Colchicum autumnale) za živinorejce absolutna plevela. Pri pridelavi krme še niso odkrili učinkov, ki bi jih lahko označili kot pozitivne. Širše gledano imata gotovo tudi ti dve rastlini v sebi uporabne učinkovine in v rastlinskih združbah prispevata pozitivno k njihovemu uravnoteženemu delovanju. Iz podleska so nekoč recimo pridobivali snov kolhicin (uporabljali so jo pri revmatičnih obolenjih, zlasti pri putiki).

Zakaj moramo pri sodobnih pristopih zatiranja plevelov vedno znova presojati med škodami in koristmi zmerne zapleveljenosti?

V preteklosti smo bili usmerjeni v popolno izključevanje tekmovanja med pleveli in gojenimi rastlinami, danes, ob odločanju pri zatiralnih ukrepih, vedno tehtamo med obojimi lastnostmi. Koristi in škode, povzročene od plevelov, se dinamično spreminjajo v času. Neželene plevelne rastline povzročajo več oblik neposredne in posredne škode. Zmanjšujejo količino in kakovost pridelkov gojenih rastlin. Izgube nastanejo zaradi odvzemanja hranil, vode, svetlobe, življenjskega prostora in zaradi alelopatskih učinkov (zaviranje ali preprečitev kalitve oziroma rasti rastlin).

Alelopatski učinki so težko merljivi, ker so posledica interaktivnega delovanja mnogih snovi, ki jih rastline izločajo skozi nadzemne in podzemne organe. V nekaterih razmerah na gojene rastline delujejo zaviralno, v drugih pa pospeševalno. Le malo je plevelov, pri katerih poznamo vse vidike njihovega alelopatskega delovanja. Veliko raziskav je bilo opravljenih pri kokalju (Agrostemma githago). Pri kokalju poznamo veliko zaviralnih in pospeševalnih učinkov, ne zgolj na poljščine in plevele, temveč tudi na povzročitelje bolezni in škodljivce. Njegove učinkovine uporabljajo kot pripravke za varstvo rastlin.

Pleveli spreminjajo klimatske in pedološke razmere rastišč gojenih rastlin. Lahko povečajo pojav nekaterih bolezni in škodljivcev. Navadno zvišujejo zračno vlago, izsušujejo tla in znižujejo temperaturo tal ter pritlehnih plasti zraka. Zaradi plevelov povzročene spremembe mikroklime v posevkih in nasadih pogosto ugodno vplivajo na razvoj bolezni in škodljivcev. V posevkih žit zaradi povečane vlažnosti pride do povečane okužbe z glivičnimi boleznimi (npr. pepelasta plesen in razne listne pegavosti). Enak učinek lahko opazimo pri sivi pesni listni pegavosti sladkorne pese ali pri krompirjevi plesni v krompiriščih.

Nič drugače ni v trajnih nasadih. V zapleveljenih vinogradih se bolje razvija peronospora vinske trte, v zapleveljenih nasadih jablan pa jablanov škrlup. Tudi mnogim škodljivcem ustreza spremenjena mikroklima, ki jo ustvarijo pleveli. Gosenice sovk in uši se v zapleveljenih poljščinah in vrtninah bolje razvijajo kot v tistih z redkimi pleveli.

Ali imajo pleveli neugodne učinke zgolj na pridelek gojenih rastlin ali poznamo tudi druge škodljive učinke?

Pleveli so vmesni gostitelji številnih povzročiteljev bolezni in škodljivcev. Ti se lahko na njih in v njih ohranijo v obdobju, ko gojenih rastlin nimamo na voljo. Lahko so trajni »rezervoarji« virusov. Z virusi je lahko okuženo tudi njihovo seme, kar omogoča še posebej dolgo ohranjanje le-teh. Vplivi na kakovost pridelkov so različni. Pridelki, ki po žetvi vsebujejo velike količine plevelnih semen in ostankov plevelov, imajo seveda nižjo tržno vrednost. To je še posebej pomembno za semensko blago.

Stroški čiščenja (odstranjevanja rastlinskih delcev in semen plevelov) in sušenja po spravilu so lahko veliki. Pleveli v pridelkih, namenjenih za krmljenje živali, prav tako zmanjšajo tržno vrednost, dodatno pa so lahko primesi, sestavljene iz njih, strupene za domače živali. Za izboljšanje tržne vrednosti s pleveli kontaminiranih pridelkov moramo torej izvesti čiščenje, a to predstavlja dodatne stroške.

Mnogi pleveli povzročajo povišanje stroškov pri spravilu pridelkov. Lahko zmanjšujejo storilnost kombajnov in kakovost dela (večje izgube zrnja pri žitih in industrijskih rastlinah, več primesi pri sladkorni pesi) ali celo povzročajo lome strojev. Nekateri pleveli lahko upočasnijo sušenje zrnja, kar poveča stroške sušenja.

Specifično obliko škode povzročajo pleveli na travinju, saj omejujejo produktivno sposobnost travinja in zaradi strupenosti in neokusnosti kvarijo hranilno vrednost in užitnost krme za živali. Če se preveč razbohotijo, iz samonikle travniške ali pašniške združbe izrinejo najkakovostnejše trave, detelje in druge zeli. To so pogojni pleveli, ker nas začnejo motiti samo takrat, ko presežejo neki mejni delež in začnejo občutno zavirati razvoj kakovostnejših rastlin.

Pri obdelovanju zemljišč prav tako povečajo stroške obdelovanja zaradi zmanjšanja storilnosti. To pride še posebej do izraza v vrtnarstvu, pri katerem moramo pripraviti zemljišče z ustrezno strukturo talnih delcev, če želimo uporabiti sodobne stroje za sajenje sadik in polaganje folije. Posebna oblike posredne škode je zmanjšanje vrednosti kmetijskih zemljišč, kadar jih želimo prodati ali dati v najem. Močno zapleveljene njive niso primerne za pridelovanje nekaterih vrtnin in zahtevnejših poljščin, saj je pridelovanje na njih zaradi prevelikih stroškov za zatiranje plevelov nedobičkonosno.

Pleveli so vir peloda, ki povzroča alergijske motnje pri mnogih ljudeh, podvrženih alergijam. Najznačilnejši primer je alergija na pelod pelinolistne ambrozije (Ambrosia artemisifolia).

Katere so koristne lastnosti plevelov?

Če želimo predstaviti koristi plevelov, moramo omeniti vsaj naslednje učinke. Pleveli lahko predstavljajo izhodišče za žlahtnjenje kultiviranih genotipov. Pogosto predstavljajo vir genov za najrazličnejše lastnosti rastlin, ki jih danes še ne potrebujemo, morda pa jih bomo potrebovali v prihodnosti. Pleveli sicer odvzemajo hranila in slabšajo izkoriščanje osnovnih rastnih dejavnikov pri gojenih rastlinah, vendar vse, kar odvzamejo, ostane ujeto v njihovi zeleni gmoti. Ko propadejo, se v njih shranjene snovi in energija vrnejo v tla.

V določenih obdobjih rastne dobe lahko pleveli porabijo presežke hranil, ki bi se drugače izprala v podtalno vodo, in jih vgradijo v njihovo zeleno gmoto. Povsod prisotni erozijski procesi so velika grožnja za rodovitnost tal. Pleveli lahko dobro preprečujejo tako hidrološke kot vetrne erozijske procese. S pleveli se hrani na tisoče organizmov, ki imajo nevtralen odnos do gojenih rastlin ali pa imajo gojene rastline od njih celo koristi.

Rodovitnost tal se v trajnih monokulturah, od plevelov izrazito osiromašenih združbah, zelo zmanjša, saj se občutno zmanjša število tam živečih organizmov (bakterije, glive, žuželke…), ki sooblikujejo agromikroekosisteme. Številni pleveli so medonosne, zdravilne in aromatske rastline. Pridelovalne površine brez zmernih populacij plevelov so biološko gledano manj produktivni in manjvredni mikroekosistemi. Pleveli so hrana za tisoče organizmov, ki so skozi prehranske verige vezani nanje.

Blaženje posledic spomladanske suše (ustrezni ukrepi za pripravo tal na prve setve in sejanja)

Posledice pomanjkanja vode lahko ublažimo z nekaterimi agrotehničnimi ukrepi, ki so usmerjeni predvsem v izboljšanje zadrževanja razpoložljive vode v tleh. Prizadetost rastlin je precej odvisna tudi od ustrezne prehranjenosti rastlin ter strukture tal. Negativne posledice suše so mnogo manjše na kmetijskih rastlinah, ki rastejo na težjih ilovnato-glinastih tleh, kot tistih na lahkih peščenih tleh.

Splošni tehnološki ukrepi v času suše

 

Obdelava tal

Z ustrezno obdelavo tal lahko uspešno omilimo posledice suše, vendar je učinkovitost tega ukrepa močno odvisna tudi od strukture tal. V letošnji suhi pomladi je pomembno, da v čim večji meri ohranimo vlago v tleh. Z nepravilnimi postopki obdelave tal (globoko oranje spomladi in puščanje odprte brazde) zapravljamo vlago iz ornice.

V sušnih spomladanskih razmerah pri obdelavi njivskih površin upoštevamo naslednje nasvete:

  • Izogibamo se globokemu oranju, saj z obdelavo presuhih tal dodatno kvarimo njihovo strukturo in povečamo izhlapevanje iz tal.
  • Jeseni preorana tla čim prej poravnamo z lahko klinasto brano (zapremo zimsko brazdo), da zmanjšamo izhlapevanje iz tal.
  • Na ozelenjenih njivskih površinah s prezimnimi dosevki za podor takoj prekinemo vegetacijo:

– Posevek zmulčimo ali z orodji za konzervacijsko (ohranitveno) obdelavo plitvo vdelamo v tla. Za minimalno obdelavo uporabimo diskaste brane ali rahljalnik.

– Posevek poškropimo s herbicidom, počakamo do optimalnega roka za setev posameznih spomladanskih kultur in opravimo direktno setev na strukturnih, lahkih peščenih ali humusnih tleh. Na težjih tleh, razpokanih od suše in v slabem strukturnem stanju, priporočamo minimalno obdelavo.

– Če se ne odločimo za desikacijo ali nimamo orodij za konzervacijsko obdelavo, potem prezimni posevek za podor takoj plitvo podorjemo. Ko njivo preorjemo, brazdo takoj zgostimo z zgoščevalnimi valji in tako zapremo brazdo, da se preveč ne izsuši.

  • Izhlapevanje iz tal lahko dodatno zmanjšamo z zastirko oziroma razporeditvijo rastlinskih ostankov po površini tal. S tem ukrepom izboljšamo tudi vpijanje morebitnih padavin.
  • Če smo opravili setev v sušnih razmerah, po setvi njivo povaljamo, da pritisnemo seme ob talne delce in hkrati zagotovimo kapilarni dvig vode iz globljih plasti tal.
  • Po vzniku rastlin tla večkrat zelo plitvo obdelamo, da preprečimo zaskorjenost površine in prekinemo kapilarni dvig vode do površine ter tako zmanjšamo izhlapevanje vode iz tal.

Gnojenje

Da rastline bolje prenašajo sušo, je treba vsa leta ustrezno gnojiti na podlagi analize tal, zelo pomembna pa je zlasti optimalna prehranjenost rastlin s kalijem in cinkom. V sušnih razmerah je dostopnost hranil za rastline onemogočena in zato se kljub gnojenju kmalu pokažejo motnje v prehranjenosti rastlin.

Pri gnojenju upoštevamo v sušnih razmerah naslednje nasvete:

  • Izogibamo se gnojenju z granuliranimi gnojili, saj se ne bodo raztopila in v sušnih razmerah ne bodo delovala. Z gnojenjem obvezno počakamo do dežja.
  • Če so rastline že dovolj razraščene (imajo dovolj listne površine) in niso zaradi suše preveč prizadete (sušenje, venenje), jih lahko gnojimo foliarno, tj. preko listov.
  • Dostopnost hranil lahko izboljšamo z namakanjem površine.
  • Po suši opravimo hitri talni ali rastlinski test in tako pred gnojenjem ugotovimo preskrbljenost rastlin z dušikom in na osnovi tega določimo odmerek dušika.

Zatiranje plevelov

V sušnih razmerah se priporoča le mehansko zatiranje plevelov s čim plitvejšo obdelavo tal, ko so pleveli še majhni. Zatiranju s herbicidi se v sušnih razmerah izogibamo.

Posebni tehnološki ukrepi pri posameznih kulturnih rastlinah

Ozimna žita in oljna ogrščica

Zaradi pomanjkanja padavin so posevki ozimnih žit in oljne ogrščice v slabem stanju, še posebej na lahkih, peščenih tleh. Posevke ozimnih žit je treba čim prej pobranati, da se vlaga iz tal ne izgublja po nepotrebnem. Za brananje posevkov so primerne mrežne brane ali česala.

Ker je razrast slaba in nepravilna, bi bilo treba posevke čim prej dognojiti z dušikom, vendar dognojevanje ovirajo sušne razmere, ki preprečujejo dostopnost hranil rastlinam. Treba je spremljati vremensko napoved in ob prvih večjih padavinah dognojiti tako ozimna žita kot tudi oljno ogrščico.

Tekočih živinskih gnojil ne nanašamo v vetrovnem in suhem vremenu (smrad, izgube dušika v zrak – toplogredni plini).

Za hitro dognojevanje na posevkih, kjer že vidno primanjkuje dušika, lahko uporabimo tudi listna dušična gnojila in s tem ublažimo zastoj rasti posevkov.

Kemično zatiranje plevelov v tem času ni priporočljivo za dobro delovanje herbicidov, ki delujejo prek tal; za herbicide, ki delujejo prek listov, pa so pleveli še premajhni. S kemičnim načinom zatiranja počakajmo do primerne vlage v tleh. Herbicide lahko uporabimo le tam, kjer so že zrasli trajni koreninski pleveli.

V tem času priporočamo glede na razvoj posevkov le mehanično zatiranje plevelov, in sicer le česanje posevkov. Tega izvajamo v posevkih, ki so že dobro ukoreninjeni, saj se lahko slabo ukoreninjena žita pri česanju izpulijo.

Trajno travinje

Zaradi plitvega razvoja koreninskega sistema je travinje zelo občutljivo na pomanjkanje padavin. Botanično raznovrstna travna ruša ima večjo sposobnost prilagajanja sušnim razmeram. Na sušo so odpornejše predvsem metuljnice (lucerna), med travami pa navadna pasja trava.

Na lahkih, nagnjenih in plitvih tleh ter delno tudi na srednje težkih tleh je vpliv letošnje suše na travinju opazen v obliki rumene posušene ruše, ki je bila marsikje zaradi zmrzali privzdignjena in je stik ruše s tlemi šibak. Na takih površinah priporočamo valjanje travnikov. Na ta način bomo vzpostavili stik ruše s tlemi, da bo voda prek kapilarnega dviga dostopna ruši. Hkrati povaljamo tudi krtine, ki so na travnikih še dodaten problem.

Valjanje lahko opravimo s težkimi valjarji ali pa tudi improviziramo (npr. gradbena železna mreža za betoniranje, ki jo obtežimo). Ostro brananje bi povzročilo le še večjo škodo na travniku.

Suho spomladansko vreme je primerno za česanje travne ruše. Česanje travnikov lahko opravimo s česali ali s travniškimi branami. Namen česanja travnikov je zračenje travne ruše, odstranjevanje odmrlih rastlin in mahu ter ravnanje krtin. Česanje travne ruše opravimo v suhem vremenu, pred pričakovanimi padavinami.

 

Gnojenje travnikov z mineralnimi gnojili opravimo, ko travna ruša povsem ozeleni in je trava visoka vsaj 5 cm.

Na težjih tleh je problem suše manjši in bodo zgoraj navedeni ukrepi bolj učinkoviti. Tudi tu v tem obdobju ne priporočamo ostrega brananja, ker bi rušo v teh razmerah preveč raztrgalo in privzdignilo.

Trenutno priporočeni ukrepi so naslednji:

  • grabljenje suhe organske snovi in vejevja ter odstranjevanje s travinja,
  • valjanje travnikov in ravnanje krtin, da stisnemo pretrgan koreninski sistem z zemljo.

Zelenjadnice

Zelenjadnice so zaradi suše prizadete zlasti na Primorskem. Najbolj so prizadete prezimne zelenjadnice, kot so cvetača, ohrovt, zelje, radič in por. Zaradi suše je treba namakati tudi čebulnice. Na tem območju Slovenije se trenutno sadi zgodnje glavnato zelje, glavnati ohrovt in zgodnje sorte cvetače. Vse te kulture je treba takoj po sajenju namakati, da se dobro ukoreninijo. Za preprečevanje izhlapevanja vode se priporoča zastiranje tal.

V ostalih delih Slovenije trenutno sejemo čebulo in sadimo česen, na prosto pa se presaja le solata. Za ohranjanje vlage se priporoča hitro zapiranje zimske brazde – plitva obdelava tal, pri sajenju solate pa uporaba folije, pod katero se namestijo namakalne cevi. Tik pred presajanjem (v dnevu presajanja) se sadik ne zaliva, dan pred presajanjem pa se sadike zalije s pripravki za preprečevanje stresa – aminokislinski in vitaminski kompleksi ali izvlečki morskih alg. Osnovno gnojenje z dušikom se zmanjša, saj je previsoka založenost tal z dušikom in posledično prehranjenost rastlin lahko vzrok še večjih potreb rastlin po vodi. Z dušikom raje kasneje listno ali talno dognojimo. V rastlinjakih pa je seveda potrebno redno namakanje. Namakamo zmerno, saj so nekoliko bolj suhe rastline manj občutljive na nizke nočne temperature v neogrevanih rastlinjakih.

Sadovnjaki in jagodičevje

Tehnološki ukrepi v trajnih nasadih, s katerimi delno ublažimo posledice pomanjkanja padavin:

  • vrstni prostor mora biti čist – brez plevelov (okopavanje ali površinsko odstranjevanje), saj so pleveli konkurenčni porabniki vode,
  • v sušnem obdobju je potrebno redno mulčenje medvrstnega prostora, da zmanjšamo izhlapevanje vode iz tal in rastlin v ozračje.

Trajni nasadi največ vode potrebujejo pred začetkom cvetenja in 4 tedne po tem, ko v plodičih poteka delitev celic. V primeru nadaljnjega sušnega obdobja bo treba namakati (kjer je to mogoče). Namakanje moramo izvajati strokovno glede na tip tal, temperaturo in potrebe sadne vrste.

V nasadih jagod, ki so že pokriti s tuneli, se je vegetacija že začela. V tleh, kjer je ugotovljena suša, je treba začeti z namakanjem. Odmerke vode prilagodimo tipu tal in fenofazi rastline.

Setev koruze, sajenje krompirja

Če želite pripraviti njivo za setev koruze ali sajenje krompirja, priporočamo, da s pripravo zemlje nekoliko počakate do ustrezne vlažnosti tal. Na njivah, kjer bi morebitne večje količine dežja v aprilu za dlje časa onemogočile dostop in obdelavo tal, je treba opraviti osnovno obdelavo (oranje) ob hkratni takojšnji poravnavi brazd oziroma zapiranju brazd in s tem zadrževanju talne vlage. Sveže zorana njiva namreč ne sme biti izpostavljena soncu, ker pride do dodatne izgube vlage v tleh.

 

Kako nekaj opredeljujemo kot “organsko”?

Pred nekaj leti je večina ljudi domnevala, da “organsko” pomeni popolnoma “brez pesticidov”. Danes je beseda organsko ali ekološko postala veliko bolj »elastična«, saj se trgi povečujejo, nove tehnologije izpodbijajo prakse ekološkega kmetovanja, javnost pa je bolj zaskrbljena zaradi namensko (umetno) pripravljene hrane.

Lobi za ekološko hrano se je na javne proteste, ki so jih sprožili s svojimi velikimi lažmi, odzval z več besedami in zavajanjem ter zatrdil, da se organska hrana ne goji s kakršnimi koli “sintetičnimi” pesticidi ali da ekološki kmetje ne uporabljajo “strupenih kemikalij”. Ko se soočijo z uporabo nekaterih zelo nevarnih organskih pesticidov, kot je recimo bakrov sulfat, trdijo, da kmetje smejo uporabljati le majhne količine in še to le po potrebi. V nekaterih državah lahko ekološki kmetje uporabljajo tudi nekatere sintetične pesticide (če ekološko odobreni pesticidi niso učinkoviti). Vendar obstajajo meje, ki jih je treba ohraniti, da svoje izdelke še vedno lahko imenujejo “organski”.

Da je položaj še poslabšan, ima seveda vsaka država svoje standarde in tolerance za to, kar je potrebno za izpolnitev “organskega” certifikata, in jih ni težko sprejeti, če delijo svoje predpogoje (ki se spreminjajo in razvijajo zelo pogosto). Mednarodne skupine lobijev za organsko hrano, kot je IFOAM, ne opredeljujejo jasno sprejemljivih praks, ne glede na to, ali gre za pesticide, semena, gnojila ali metode gojenja.

Torej, kaj komu izmed spodaj naštetih skupin (oz. strokovnjakom iz svojega področja) pomeni organsko?

Tradicionalisti

Od permakulture do biodinamike, tradicionalni ekološki kmet začne z zdravjem tal kot temeljem in išče pristope za zmanjšanje gnojil ter povečanje biotske raznovrstnosti. Izraz “regenerativno kmetijstvo” je promoviralo Združenje organskih potrošnikov, vendar so ga za zdaj sprejeli le običajni kmetje, ki se ukvarjajo z varstvenim kmetijstvom (in ne kmetovanjem s kompleksnimi pokrovnimi pridelki, zaključenimi s herbicidi). Medtem ko je zdravje tal glavna skrb vseh kmetov, mnogi tradicionalni kmetje “organsko” opredeljujejo zgolj to, da prinaša korist tlom (po naravni poti seveda). Zanje so tla vir življenja.

Nekaj ​​let nazaj so bili organski puristi ogorčeni, ker je USDA dovolil, da je bila hrana, pridelana s hidroponi, označena kot organska (bioponika). Ne pridelujejo se samo brez zemlje; običajno porabijo velike količine tekočih gnojil in energije. Medtem ko povečujejo donose brez pesticidov, so hidroponske kmetije pogosto tudi velike in kapitalno intenzivnih dejavnosti.

Tehnologi

Morda največji neuspeh za ekološko gibanje je bila zamujena priložnost, da se omogoči nekaj novih tehnik vzreje rastlin za razvoj organskih semen. Leta 2015 je potekala odprta razprava o prednostih NPBT, dokler protiindustrijski aktivisti v IFOAM, OCA in Observatoriju evropskih podjetij niso popolnoma zatrli te ideje. Radikalni vrtnarji v ekološkem preddverju so to šteli za “GSO skozi zadnja vrata”, ki niso naravni in jih poganjajo patenti.

Medtem ko se borimo z njihovo definicijo »naravnih semen«, je ta razprava pokazala, kako nekateri trmasti vpleteni vidijo tehnologijo zgolj kot biotehnološko (in nezaželeno). Nezmožnost znanosti, da bi podpirala naravo, je lahko usoden udarec za sposobnost ekološkega kmetijstva – da je konkurenčno in trajnostno.

Agroekologi

Čeprav obstaja veliko opredelitev in standardov za agroekologijo (vključno z nekaterimi neorganskimi tehnikami), so agroekologi reakcije proti velikemu in intenzivnemu kmetovanju, sodelovanju podjetij in globalizaciji prehranjevalne verige v veliki meri opredelili kot gibanje za socialno pravičnost. Poziv k socialni pravičnosti v državah v razvoju vključuje prošnjo za spodbujanje ekoloških praks pri majhnih lastnikih in kmetih, ki živijo v revščini. Glede na to, da je večina revnih in malih kmetov že »privzeto« ekoloških, je agroekologija (kot ekološko gibanje) edino, ki daje premajhno količino sredstev in nasvetov, da bi vse te uboge kmete rešila iz revščine.

Agroekologija je bolj politična ideologija kmetijstva, v kateri je veliko znanih aktivistov, ki radikalnemu organskemu lobiju dodajo politično razsežnost (obenem pa seveda revne kmete).

Pionirji

Verjetno je že tretja ali četrta generacija kmetov, ki jih pogosto vodijo tržne priložnosti in si lahko (delno) privoščijo prehod v veliko ekološko pridelavo. Lahko najdejo ali uvedejo novosti po ekoloških metodah, hkrati pa razvijajo najboljše prakse za naslednjo generacijo kmetovanja. Uporabljajo nove tehnologije, združujejo sadilne pristope in tvegajo. Običajni kmetje z radovednostjo gledajo na te spremembe. Ti pionirji, ki jih poganja odkritje in ne ideologija ali marketinške »etikete«, so edino upanje za prihodnost ekološkega kmetijstva.

Čas za spremembe

Ker je izraz “ekološko” zgolj marketinško orodje, ki ne predstavlja nobene dodane vrednosti za zdravje potrošnikov ali okolje, moramo premisliti, kako se to šteje pri proizvodnji hrane. Tu so nekatere organske prakse, ki so koristne, obstajajo pa tudi konvencionalne tehnologije in sintetične snovi, ki izboljšajo donose in varujejo okolje. Glede na izzive, s katerimi se sooča kmetijstvo, potrebujemo pragmatičnost in iznajdljivost. In ne slepe in kultne ideologije ter tržnih kampanj, pri katerih je glavno vodilo strah.

 

Kmetijstvo v precepu: tradicija ali robotizacija procesov?

Nekateri v kmetijstvu zagovarjajo tradicijo, drugi popolnoma novo smer – digitalizacijo in robotizacijo. Vse, ki se s kmetijstvom preživljajo, konkurenca iz leta v leto sili, da na enako enoto površine pridelajo več, ceneje, boljšega okusa in bolj trajnostno z manj viri. Vidijo, da brez tehnološkega razvoja žal ne morejo obstati.

Kam gre razvoj kmetijstva?

Digitalizacija in robotizacija kmetijstva sta v razvitih državah vse bolj aktualni. Tudi zaradi tega, ker za pridelavo in spravilo pridelkov ne najdejo več dovolj delovne sile. Nerazvite države se še ne soočajo s takim upadom števila delavcev. Ob zastareli kmetijski mehanizaciji in zastarelih pridelovalnih tehnologijah pa še niso v stanju, da bi razmišljale o novi stopnji (digitalne in robotizirane) kmetijske pridelave.

Razvoj kmetijstva je zelo organski, saj nanj vpliva mnogo dejavnikov, vsekakor pa je stanje kmetijstva del slike celotne države. Mnogi se strinjajo, da je kmetijstvo zelo pomembno oz. da je strateška panoga. Na njo se v dobrih časih pozablja, v hudih pa se nam po njej še kako kolca.

Raziskave o prihodnosti kmetijstva

Približno deset let nazaj so v kmetijstvo začeli vlagati in se zanj intenzivno zanimati vlagatelji iz drugih panog, kot so tehnološki velikani in start-up podjetja s področja IT. Od takrat se je veliko raziskovalcev ukvarjalo z raznimi laboratorijskimi poskusi, a rezultatov in namena svojega dela širši javnosti niso razkrili. Letos pa so začeli širši javnosti prikazovati prve (delne) rezultate svojih obširnih raziskav in uspešnih poskusov. Te raziskave nakazujejo, da se bo kmetijska panoga v prihodnjih letih povsem spremenila.

Veliko razlogov za spremembe

V velike spremembe nas poleg splošne digitalizacije silijo razne administrativne omejitve, predvsem pri uporabi fitofarmacevtskih sredstev (FFS). Prihodnje dodatne omejitve pa bodo povezane s porabo vode in dobrobitjo živali.

Pričakujemo lahko povečano promocijo rastlinske hrane, zlasti nadomeščanje uživanja mesa z rastlinskimi beljakovinami, denimo iz stročnic. Znano je, da nas do komercialnega laboratorijskega mesa loči še nekaj let, saj se s tem v zasebno financiranih raziskavah zelo intenzivno ukvarja veliko podjetij in fakultet. Podjetja v tem razvoju vidijo svoj ekonomski izziv, nekateri posamezni financerji pa svoje »ovekovečenje«.

Prihodnost gojenja zelenjave je v hidroponskih rastlinjakih

Danes je večina zelenjave, ki se prodaja v supermarketih, pridelana v zaščitenih prostorih. Prihodnost pridelave zelenjave je vsekakor v rastlinjakih, saj ima takšna pridelava mnogo tehnoloških prednosti. Če ste profesionalni pridelovalec, se tega še kako hitro zavedate.

Večina zelenjave iz rastlinjakov je pridelana hidroponsko. S to tehnologijo je možno dosegati maksimalne pridelke ob minimalnem vplivu na okolje in z veliko bolj racionalno porabo vode. Pridelava v rastlinjakih je lahko zelo tehnološko dovršena ali pa malo manj. Vse je odvisno od potreb, znanja, kapitalskega vložka in pričakovanj investitorja.

Veliki donosi pri vlaganju v moderno kmetijstvo

Pridelava zelenjave v zaščitenih prostorih je zanimiva tudi za vlagatelje, ki ne prihajajo iz kmetijskega sektorja, svoj kapital pa želijo oplemenititi v kmetijstvu. Denar, naložen v sodobnih »agroinvesticijah«, se lahko bistveno bolje oplemeniti kot denar, investiran v banke ali druge panoge. Pri pravilnem investiranju v smiselne agroprojekte se povprečni letni donosi gibljejo med 8 in 21 %, kar je z investicijskega vidika zelo dobro. Ta podatek daje odgovor na vprašanje, zakaj se poslovneži iz drugih panog tako radi »ukvarjajo« s kmetijstvom.

Ti isti vlagatelji pa so poleg svežega kapitala v kmetijsko panogo prinesli tudi svoje pristope vodenja projektov, kooperativno miselnost oziroma upravljanje in sodobne trženjsko-prodajne koncepte. Vse to je povzročilo, da so se za kmetijstvo znova začeli zanimati mladi in ljudje, ki ne prihajajo iz tradicionalnih kmečkih družin. Vse to pa je v kmetijstvu pospešilo digitalizacijo in robotizacijo celotnih ali delnih delovnih procesov.

V velemestih rastejo urbani vrtovi in kmetije …

V velikih mestih se vse bolj širi mestno vrtnarjenje (ang. urban farming), ki nekaterim pomeni povsem nov slog življenja. Velja tudi za protistresno panogo, umeščeno v velemesta.

Nič nenavadnega ni, da na strehi nebotičnika gojijo zelenjavo, redijo kokoši za jajca in koze za mleko. Nekateri so šli še malo dlje in v mesta uvedli pravo malo urbano živinorejo. Iz njihovih »mestnih« hlevov lahko slišite mukanje krav, ki jih redijo za pridobivanje mleka, sirov in drugih mlečnih izdelkov. Vsi ti urbani kmetijski procesi so podprti s sodobno tehnologijo pod oznako urban farming, ki je v velemestih pravi hit. Mnogo mladih si je po tej poti ustvarilo tudi delovno mesto. Vse to in še več pa se dogaja pod sloganom nazaj k naravi (ang. back to the nature), ki ga nekateri zelo spretno izkoriščajo.

… pa tudi najdonosnejše tovarne zelenjave

Druga plat urbanega kmetijstva pa so tako imenovane tovarne zelenjave, katerih glavni namen je ustvarjanje dobička. Te tovarne zelenjave so najbolj dovršena kmetijska pridelava, ki v tem trenutku obstaja. V njih je vsak proces računalniško podprt, če že ne v celoti voden. V tovarnah zelenjave se zbira ogromna količina podatkov (o rastnih razmerah, porabi energentov in gnojil …), ki se analizirajo in obdelujejo z raznimi modeli strojnega učenja. Vso to zbiranje in obdelava podatkov služi optimiziranju »receptov« za gojenje rastlin. Lahko bi tudi rekli, da s pomočjo vseh senzorjev, ki so nameščeni v teh tovarnah zelenjave, digitalizirajo fiziološke procese gojenih rastlin.

Kaj nam bo to prineslo? Verjetno bodo naši pametni telefoni čez nekaj let vedeli veliko več o fiziologiji rastlin in optimalnih pogojih rasti, kot si danes sploh lahko predstavljamo. Mogoče je to začetek nove dobe kmetijstva, ki bi ga lahko poimenovali kar »digital plant« (digitalno vrtnarjenje).

Vrnimo se v Slovenijo, kjer še vedno večina ljudi z besedo rastlinjak imenuje vse objekte, ki so pokriti s folijo ali steklom. V tujini, kjer je pridelava zelenjave na mnogo višji ravni (Nizozemska, Danska in Španija), pa imajo za vsako tehnologijo pridelave v zavarovanih prostorih svoj strokovni izraz, tako da se natančno ve, kaj je tunelska proizvodnja in kaj proizvodnja v rastlinjakih.

Ko delavcev ni, kmeta rešijo roboti

Prihodnost vzgoje zelenjave za trg je torej v rastlinjakih. Zaradi vse večjega pomanjkanja delovne sile so tudi v zelenjadarstvu lastniki primorani v robotizacijo dela ali optimizacije celotnega proizvodnega procesa. V zadnjih letih se je to zelo izrazito izkazalo tudi pri nas.

V tujini so zaradi pomanjkanja delovne sile pridelovanje opustila nekatera družinska podjetja. niso prenesla tega tekmovalnega (gospodarskega) ritma in nenehnega tehnološkega posodabljanja tako proizvodnih procesov kot potrebnega znanja. Le-to je namreč potrebno za upravljanje in maksimalno učinkovito delovanje določene opreme. Nihče, ki se loteva robotizacije proizvodnje, se na začetku naložbe ne strinja s ceno in njenim osnovnim namenom. Večini se zdi taka naložba popolnoma neutemeljena. Na žalost pa jih sama panoga iz leta v leto sili, da pridelajo več, ceneje, boljšega okusa in bolj trajnostno z manj viri (fitofarmacevtska sredstva, gnojila, voda).

Profesionalni kmetje bi robote, kupci pa (tradicionalno) oranje z živino

Kmetijstvo je torej v velikem precepu, kako naprej. Nekateri zagovarjajo tradicijo, drugi popolnoma novo smer (digitalizacijo in robotizacijo). Vsi, ki se s kmetijstvom preživljajo in jim ta panoga pomeni edini vir dohodka, vidijo, da brez razvoja ne morejo obstati. Po drugi strani pa bi kupci radi videli, da se kmetje oblečejo v narodne noše in orjejo s kravami – kot nekoč.

Zdi pa se, da je v največjem precepu ravno kmetijsko ministrstvo, ki bi rado zadostilo vsem. Stroka tudi ni povsem poenotena, vseeno pa se bolj nagiba k mnenju profesionalnih pridelovalcev, Torej k nuji po vpeljavi sodobnih tehnologij in vseh potrebnih postopkov. Ne glede na to, kako kmetje gojijo pridelke (konvencionalno, integrirano ali ekološko).

Kmetijsko ministrstvo naj sledi tehnološkemu razvoju

Če bomo želeli obstati, bomo morali slediti razvojnim trendom. Tega bi se morali zavedati vsi, tako kupci, pridelovalci in stroka ter vsi uradniki, ki naj bi tej panogi omogočali sodobne pogoje dela (tudi v administrativnem smislu). K hitrejšemu razvoju in posodobitvam slovenskega kmetijstva in živilskopredelovalne industrije bo pa moral prispevati tudi glavni državni organ, torej Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (z ministrom dr. Jožetom Podgorškom na čelu).

 

Vir: NationalGeographic in Etnobiology