Slovensko kmetijstvo v številkah (2008-2020)

Kmetijstvo je skupaj z gozdarstvom in ribištvom v letu 2020 k skupni dodani vrednosti prispevalo 2,3 %, k skupni zaposlenosti pa 6,9 %. Delež zaposlenosti v kmetijstvu, podobno kot v zadnjih nekaj letih, še naprej upada.

Začasni podatki o rabi zemljišč in številu živine iz Popisa kmetijstva 2020 kažejo, da se nadaljuje trend zmanjševanja števila kmetijskih gospodarstev (KMG), nekoliko so se zmanjšala tudi kmetijska zemljišča v uporabi. Povprečno kmetijsko gospodarstvo obdeluje 7,1 ha kmetijskih zemljišč, kar je za četrtino več kot leta 2000 (5,6 ha/KMG).

Velikostna struktura kmetijskih gospodarstev se izboljšuje, saj se je število gospodarstev, ki obdelujejo več kot 20 ha KZU, glede na leto 2000, več kot podvojilo. Ta gospodarstva zdaj obdelujejo že več kot tretjino vseh KZU, kar je 17 odstotnih točk več kot leta 2000. V povprečju je eno živinorejsko gospodarstvo v letu 2020 redilo 9,1 glave velike živine (GVŽ), kar je za 3 GVŽ več kot leta 2000.

Tudi velikostna struktura živinorejskih gospodarstev se je v primerjavi s popisom iz leta 2000 precej izboljšala. Število gospodarstev, ki redijo več kot 20 GVŽ, se je med letoma 2000 in 2020 povečalo za 27 %, ta gospodarstva redijo 56 % vseh GVŽ, kar je za 22 odstotnih točk več kot leta 2000.

Leto 2020 je bilo za kmetijsko pridelavo ugodno. Obseg kmetijske proizvodnje se je po začasnih statističnih podatkih v primerjavi z letom 2019 povečal za 9 %, pri tem je bil obseg rastlinske pridelave večji za 15 %, obseg živinorejske proizvodnje pa le malenkostno večji (+1 %).

V letu 2020 so bili hektarski pridelki pri večini njivskih posevkov in krmi s travinja nadpovprečni, dobra je bila tudi letina večine sadnih vrst. V povprečju so bili v letu 2020 skupni pridelki večji pri večini skupin kmetijskih rastlin (manjši so bili skupni pridelki oljne ogrščice, sladkorne pese, suhih stročnic, ovsa, rži in breskev). Pridelek sadja je bil večji za 27 %, pridelek grozdja pa je bil tako po količini kot po kakovosti približno na ravni leta prej.

Površina kmetijske zemlje v rabi kmetijskih gospodarstev se je glede na leto prej razmeroma malo povečala (+0,8 %), pri čemer se je najbolj povečala površina trajnih nasadov (+2,3 %), površina travnikov ter njiv in vrtov pa je ostala blizu ravni leta prej. Leta 2020 je bilo več pridelovalnih površin kot v predhodnem letu namenjenih pridelavi oljnic, krompirja, žita, zelene krme z njiv, zelenjadnic in krmnih korenovk, manj pa je bilo na njivah hmelja, sladkorne pese in suhih stročnic.

Domača poraba se je v letu 2020 med rastlinskimi pridelki bolj opazno povečala le pri rižu, med živalskimi proizvodi pa pri medu. Največja poraba do zdaj je bila ugotovljena pri zelenjadnicah in perutninskem mesu. Poraba mesa na skupni ravni se je zmanjšala zaradi manjše porabe prašičjega in govejega mesa.

Opazno manjše kot v predhodnem letu so bile porabe pri rži, koruzi in jajcih, poraba pšenice pa se je zmanjšala le malenkostno. Poraba mleka se je v letu 2020 ponovno zmanjšala in bila nekoliko pod ravnijo povprečne porabe na prebivalca v zadnjem petletnem obdobju.

Stopnje samooskrbe, ki zaradi sprememb v obsegu pridelave in porabe med leti precej nihajo, so bile leta 2020 višje kot leto prej pri žitu, krompirju, zelenjavi, sadju, mesu, mleku in medu, pri jajcih pa so ostale na ravni predhodnega leta.

Domača proizvodnja, podobno kot v predhodnih letih, presega domačo porabo pri mleku (134 %), mesu govedi (107 %) in perutninskem mesu (111 %). Pri koruzi je stopnja samooskrbe prvič presegla 100 % in je znašala 116 %, kar je predvsem rezultat rekordne letine.

Izplačane proračunske podpore kmetijstvu so v letu 2020 znašale 391,1 milijona EUR, kar je malenkostno več kot v letu prej. Delež financiranja ukrepov s strani EU je v letu 2020 znašal 68 %. Največ nadomestil je bilo izplačanih proizvajalcem vina, rejcem govedi, prašičev in drobnice.

Večji obseg sredstev je bil namenjen tudi kmetijskim gospodarstvom za sanacijo posledic naravnih nesreč (neurja s točo v letu 2019). V okviru ukrepov politike razvoja podeželja in strukturne politike so se izplačila v primerjavi z letom 2019 malenkostno zmanjšala (–2 %). Znotraj te skupine ukrepov je dobra polovica vseh sredstev (55 %) namenjena za zagotavljanje okoljskih in drugih družbenih koristi.

Sredstva za financiranje splošnih storitev za kmetijstvo so se v primerjavi z letom 2019 nekoliko povečala (za 3 %), najbolj v skupini ukrepov za raziskovalne, razvojne, svetovalne in strokovne storitve.

Slovenija ostaja vrednostno neto uvoznica pri večini agroživilskih proizvodov. Vrednostni presežek v blagovni menjavi je bil tudi v letu 2020 dosežen pri raznih živilih, izdelkih iz mesa, živih živalih, oljnih semenih in plodovih, šelaku, gumah in rastlinskih ekstraktih ter mlečnih proizvodih (v skupino so vključena tudi jajca in med).

Večina blagovne menjave agroživilskih proizvodov je potekala z državami članicami EU. Izvoz v države članice EU je obsegal 76 % celotnega izvoza, uvoz iz držav članic EU pa 83 % celotnega uvoza.

Splošni podatki o kmetijstvu (2008-2o20)

Delež kmetijskih zemljišč v uporabi v območjih z omejenimi dejavniki za kmetijsko pridelavo (OMD); 2020

Struktura kmetijskih gospodarstev (2000-2020)

Povprečna velikost kmetijskega gospodarstva (število hektarov KZU in število GVŽ)

Delež kmetijskih gospodarstev in kmetijskih zemljišč v uporabi po velikostnih razredih KZU (%)

Delež kmetijskih gospodarstev in glav velike živine po velikostnih razredih GVŽ (%)

Kmetijstvo in okolje (2008-2020)

Delež površin z ekološkim kmetovanjem v kmetijskih zemljiščih v uporabi (%)

Kmetijska proizvodnja (2008-2020)

Bilance kmetijskih proizvodov (2008-2020)

Cene v kmetijstvu (2013-2020)

Ekonomski kazalniki kmetijstva (2008-2020)

Proračunske podpore kmetijstvu (2008-2020)

Struktura proračunskih podpor kmetijstvu po skupinah ukrepov (%; koledarsko leto)

 

Vir:

Statistični urad Republike Slovenije (SURS), podatki s podatkovnega portala SI-STAT,
s tematskega področja Kmetijstvo, gozdarstvo in ribištvo,
• Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (MKGP),
• Agencija Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja (ARSKTRP),
• Agencija Republike Slovenije za okolje (ARSO),
• Uprava za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin (UVHVVR),
Eurostat

*Celovit prikaz stanja v kmetijstvu z obširnimi podatkovnimi prilogami je na voljo v letnih poročilih o stanju kmetijstva, živilstva, gozdarstva in ribištva, ki jih pripravljajo na Kmetijskem inštitutu Slovenije (KIS).

Kakšna je erozija na kmetijskih tleh v Sloveniji?

Poročilo o eroziji v Sloveniji je bilo pripravljeno v okviru javnega naročila izdelave karte erozije Republike Slovenije na kmetijskih tleh, ki ga je naročilo Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano.

Ali veste, da…

  • je erozija naraven proces, ki ga netrajnostna obdelava tal ali napačni posegi v prostor lahko močno pospešijo?
  • je erozija na petih od sedmih celin najpomembnejša oblika degradacije tal?
  • erozija neposredno in bistveno zmanjša/poslabša ekosistemske storitve?
  • so uspešni protierozijski ukrepi precej preprosti?
  • je v Sloveniji največja eorzija v trajnih nasadih, pomembno manjša na njivah in najmanjša na travinju?

Erozija na njivi po spomladanskem dežju je nastala po krajših, toda intenzivnih padavinah. Na teksturno težkih, meljastih, slabo prepustnih in deloma hidromorfnih tleh je oblikovala jarke, ki so bili na nekaterih mestih globoki tudi do 40 cm. Fine talne delce je površinski tok vode odnesel v odvodne jarke in nato v bližnji potok.

 

Kaj sploh je erozija tal in kako jo lahko zmanjšamo?

Erozija tal je naraven geomorfni proces sproščanja in odnašanja tal. Zaradi delovanja človeka je lahko močno pospešena in nekajkrat večja kot v naravnih razmerah.

Erozija (vodna, vetrna ter erozija obdelave tal) je še vedno največja grožnja tlom v več regijah sveta. Merjenje erozije je časovno, stroškovno in organizacijsko zahteven proces, zato tveganje za erozijo in njeno intenzivnost najpogosteje ocenjujemo z računskimi modeli. Globalne in regionalne ocene erozije se zelo razlikujejo v skladu z uporabljeno metodo. Splošne ocene povprečne erozije tal na njivskih površinah so bistveno višje (od 8 do skoraj 50 t ha-1 leto-1) kot ocene iz regionalnih in globalnih modelov (od 2 do 4 t ha-1 leto-1). Vsako oceno erozije je treba vrednotiti skladno s sprejemljivo stopnjo izgube tal.

Ocene posledic erozije kažejo na 0,4-odstotno zmanjšanje količin pridelkov, kar ob naraščajočem svetovnem prebivalstvu ni zanemarljiva količina. Pomembno je tudi, da erozija tal vpliva na zmanjšanje oz. slabšanje ekosistemskih storitev in povzroča gospodarsko škodo v več sektorjih. Zato erozija ni le kmetijski, temveč tudi okoljski problem s pomembnimi gospodarskimi posledicami.

Znano je, da erozijo kmetijskih tal lahko zmanjšujemo s prilagojeno obdelavo tal, strukturnimi spremembami zemljišč in preoblikovanjem kmetijskih površin. Ukrepi, kot so ohranitvena in pasovna obdelava tal, pokritost zemljišč, sajenje nizov dreves in grmovja, terasiranje in drugo, so dokazano učinkoviti. Kljub temu se eroziji posvečamo še premalo.

Vodna erozija v Sloveniji in kje smo v EU?

(Po metodi RUSLE*)

*Revised Universal Soil Loss Equation (RUSLE) je matematični model, ki ga za ocenjevanje erozije najpogosteje uporabljamo takrat, ko ni na voljo natančnih in dolgoletnih merjenih podatkov o količinah erodiranih tal na standardnih poskusnih ploskvah. Z RUSLE ocenjujemo izdatnost erozije na podlagi glavnih erozijskih dejavnikov: izdatnosti, intenzivnosti in trajanja padavin, občutljivosti tal za erozijo, nagiba in dolžine pobočij, rabe in pokrovnosti tal ter varovalnih/protierozijskih ukrepov oz. kmetijske agrotehnike.

Rezultati modeliranja erozije kažejo, da je Slovenija po eroziji na letni ravni na drugem mestu med članicami EU s povprečno 7,43 t/ha/leto erodiranih tal v vseh rabah tal. V objavi pojasnjujejo, da je stopnja erozije v Sloveniji visoka zaradi velike erozivnosti padavin ter strme topografije. Višjo povprečno letno stopnjo erozije ima Italija (8,46 t/ha), medtem ko je Avstrija s 7,19 t/ha na tretjem mestu. Za njivske površine Slovenije je ocenjena 4,63 t/ha leto. Med regijami imajo Obalno-kraška, jugovzhodna Slovenija in Savinjska stat. regija povprečno letno stopnjo erozije 10–20 t/ha – znova med višjimi v EU. Pet regij zahodne Slovenije ima ocenjeno erozijo med 5 in 10 t/ha; Posavska, Podravska in Pomurska pa 2–5 t/ha. Vsekakor gre za številke, ki občutno presegajo ocene slovenske stroke in splošno mnenje o intenzivnosti erozije v Sloveniji.

Erozivnost padavin (Rf – faktor)

Erozivnost padavin je kinetična energija udarca dežne kaplje ob tla in stopnja pripadajočega površinskega odtoka vode. V splošnem jo določajo: a) intenziteta in časovna razporeditev dežja [mm h-1], b) kinetična energija dežnih kapljic, njihova razporeditev, velikost in hitrost padanja in c) čas trajanja padavinskega dogodka. Erozivnost padavin je bistven dejavnik erozije, saj neposredno vpliva na odvajanje delcev tal oz. razgradnjo strukturnih agregatov ter odplavljanje talnih delcev.

Višja erodibilnost tal je prisotna na območjih pretežno oreškastih evtričnih rjavih tleh Goriških brd, Vipavske doline, Slovenske Istre, Goričkega, Slovenskih goric, Kozjanskega, na spranih pokarbonatnih in evtričnih tleh Dolenjske in Bele krajine ter distričnih rjavih tleh Škofjeloškega hribovja, Pohorja in deloma Savinjske doline in Koroške.

Erodibilnost tal (Kf – faktor)

Kf je faktor občutljivosti/dovzetnosti tal za vodno erozijo, tj. odnašanje površinskih talnih delcev, manjših od 2 mm, z vodo. Erozija zajema razpad strukturnih agregatov tal ob hkratni slabi propustnosti tal in se kaže v povečanem površinskem odtoku ter odnašanju talnih delcev. Kf je odvisen predvsem od teksture, strukture, vsebnosti humusa, bazičnih kationov in drugih lastnosti tal, ki določajo kohezivnost strukturnih agregatov, ter od propustnosti tal. Kf [t ha h ha-1 MJ-1 mm-1] merijo na standardnih poskusnih površinah (dolžina 22,1 m, 9-odstotni nagib) ob standardnih pogojih (neporaslo, konvencionalna obdelava tal). Meritve Kf so drage in dolgotrajne.

Erozijsko bolj odporna in nizko erodibilna tla imajo nižji Kf. Taka so glinasta tla z večjo kohezivnostjo (Kf ~ 0,007 – 0,020) in peščena tla, sicer slabše kohezivnosti a večje propustnosti (Kf ~ 0,007 – 0,026). Ilovnata tla so zmerno občutljiva za erozijo (Kf ~ 0,033 – 0,53). Tla z visoko vsebnostjo melja so najbolj dovzetna za erozijo (Kf ~ > 0,053), se hitro zaskorjijo in imajo izdaten površinski odtok.

Slovenija sledi rabi prostora in uveljavljenim ukrepom PRP, ki pripomorejo k zmanjšanju erozije. Vrednosti se gibljejo med 0 in 0,38 s povprečjem 0,039 pri čemer so najnižje vrednosti na gozdnih območjih (Cf = 0,001); npr. v Brdih so to predvsem trajni nasadi, v Vipavski dolini in Slovenski Istri gre za preplet vrst kmetijskih rab, na Dravsko-Ptujskem polju in v Prekmurju prevladujejo srednje vrednosti Cf zaradi dominantne njivske rabe. V Slovenskih goricah je Cf spet visok zaradi pomembnega deleža vinogradov.

Raba in pokrovnost tal (Cf – faktor)

Faktor Cf opredeljuje vplive rabe tal, pokrovnost tal in povezane kmetijske prakse na zmanjšanje erozije tal (delno) ter izraženost in izdatnost erozijskih procesov na zemljišču. Cf je kvantitativen kazalnik skupnih vplivov pokrovnosti/rabe in kmetijskih praks v primerjavi z referenčnimi pogoji (zemljišče z golimi tlemi, orano vzdolž nagiba pobočja, vrednost Cf = 1). Višja ko je vrednost faktorja, bolj je izražen učinek erozije.

Cf je z vidika možnih ukrepov za zmanjševanje erozije najpomembnejši dejavnik, saj ga je možno uravnavati prek dobrih kmetijskih praks in ukrepov kmetijske politike, ki zmanjšujejo nevarnost in razsežnost pojava erozije.

V Sloveniji zaradi gozda prevladuje nizek Cf z vrednostjo 0,001. Na kmetijskih zemljiščih je Cf v povprečju najnižji na travinju (0,049), na njivah – v odvisnosti od rastline – zelo variabilen: v povprečju pa (0,255); int. sadovnjakih (0,123) ter visok v oljčnikih (0,179) in v vinogradih (~ 0,225).

 

Erozije v zatravljenem vinogradu kljub strmemu nagibu pobočja praktično ni. Edine erodirane površine so kolesnice prometnice.

 

Terase učinkovito zmanjšujejo intenzivnost in posledice erozijskih procesov. Kljub temu je treba zagotoviti pravilno oblikovanost ravnih površin terase, preprečevati erozijska žarišča in utrjevati, zatraviti robove teras.

 

Kmetijska praksa in obdelava tal

Kmetijske (dobre) prakse, ki pripomorejo k zmanjševanju erozije:

 

  • ohranitvena obdelava tal,
  • setev rastlin za podor,
  • ozelenitev njivskih površin,
  • neprezimni medonosni posevki na njivah,
  • pokritost v medvrstnem prostoru v sadovnjakih, vinogradih in hmeljiščih.

 

Močna erozija in uničen posevek na njivi.

 

Ocena erozije tal kmetijskih zemljišč Slovenije

Visoka erodibilnost padavin močno prispeva k večjim stopnjam erozije na Z in SZ Slovenije. Večja erozija je v Goriških brdih ter v manjšem obsegu v Posočju zaradi kombinacije obdelave tal na položnejših in strmih pobočjih ter erodibilnosti nekaterih tipov tal. Močno erodibilna karbonatna in evtrična rjava tla so vzrok visokih ocen erozije tudi v Vipavski dolini in slovenski Istri. Terase, ki so podprte s kamnitimi zidovi, so značilne za kulturno krajino tega prostora. So nazoren dokaz, da so protierozijske ukrepe uvajali že pred stoletji, tudi tisočletji.

Za SV Slovenijo so značilna podobno močno erodibilna rjava tla, ki imajo v vrhnjih horizontih veliko melja ter pogosto manj talne organske snovi. Kljub manj izdatnim padavinam so z visoko stopno erozije ocenjeni predvsem vinogradi in njive v Slovenskih goricah, Kozjanskem in Goričkem. Na ravninah (Dravsko-Ptujsko polje, Prekmurje) so močno erodibilna distrična rjava tla, v dolinah Pesnice, Ščavnice pa srednje erodibilna oglejena tla.

Na Dolenjskem, Notranjskem, Krasu ter deloma v Beli krajini so pogosta rjava pokarbonatna tla na trdih apnencih in dolomitih. Večja vsebnost gline in prisotnost Ca sta pomembna dejavnika za dobro obstojno poliedrično strukturo, ki je propustna za vodo in tako razlog za manjšo erodibilnost teh tal. Obstojne terase, ki niso podprte z zidovi, so ustvarili predvsem zaradi novih njivskih površin in manj kot protierozijski ukrep.

Erozija tal Slovenije v številkah

Metoda RUSLE zanesljivo ocenjuje izdatnost erozije na reliefu z nagibi, manjšimi od 50 % (< 26,6˚). Ocena na večjih nagibih pa je manj zanesljiva. Tako so ocene za pomemben del območja Slovenije (17,1 %) s strmimi/prepadnimi pobočji manj zanesljive, a vseeno uporabljene.

Glede na skupine rabe kmetijskih zemljišč je erozija z naskokom izrazita v trajnih nasadih (v povprečju 17,79 t/ha), na zemljiščih z intenzivno obdelavo tal, t.j. njive in vrtovi (7,58 t/ha), medtem ko je skupna erozija na vseh vrstah travinja nekoliko manjša (6,82 t/ha).

Izračuni po posamezni vrsti kmetijske rabe po pričakovanjih kažejo, da je erozija najbolj prisotna v rabah z golimi in obdelanimi tlemi. Najvišja je v oljčnikih (41,62 t/ha), vinogradih (34,97 t/ ha), precej manjša v intenzivnih sadovnjakih (11,91 t/ha) in še manjša na njivah (7,64 t/ha).

Na trajnih travnikih je glede na stalno pokritost tal erozija ocenjena precej visoko (6,89 t/ha), vendar je to razumljivo zaradi večjega deleža trajnih travnikov na (strmih) pobočjih.

Po pričakovanju je ocena stopnje erozije v gozdovih daleč najmanjša. Erozija je v gozdovih celotne Slovenije ocenjena precej višje (0,37 t/ha) kot erozija v gozdovih na pobočjih z nagibih < 50 % in ravninah (0,25 t/ha). K nizkim ocenam erozije prispeva tudi prepoved golosekov.

Povprečna letna erozija na območju Slovenije je ocenjena na 3,68 t/ha. Za 82,9 % slovenskega ozemlja z nagibom < 50 % na pobočjih in na ravninah pa je ocenjena na 3,13 t/ha. K relativno nizki oceni izdatnosti erozije celotne Slovenije prispeva zelo velik delež gozdov (59 %).

Ustrezna obdelava tal lahko pomembno omeji erozijo. Oranje vzdolž pobočja je v tem primeru zelo prispevalo k hudi eroziji. Prečno oranje, bi posledice intenzivnega deževnega dogodka bistveno omejilo.

 

Na tleh v zatravljenih vrstah praktično ni opaziti erozijskih procesov, medtem ko so nezatravljene vrste erodirane, nekatere bolj, druge manj.

 

Erozijsko bolj in manj občutljive rabe kmetijskih zemljišč (KZ)

Intenzivnost erozije je poleg padavin, tal in reliefa v glavnem odvisna od rabe tal in ukrepov upravljanja zemljišča). Najbolj občutljive vrste kmetijske rabe tal so vinogradi, njive in sadovnjaki. Manj občutljivi rabi pa sta travinje in travniški sadovnjaki. Velike razlike so tudi v okviru istih vrst rabe zaradi načina obdelave ali različne pokritosti tal.

Manjša vsebnost humusa, tekstura (prevladujoč melj) in način obdelave so povzročili močno erozijo vrhnjih delov parcele, odtok v vodotoke in akumulacijo na položnejšem delu njive.

 

Slika prikazuje izrazit ~ 30–40 cm globok in mestoma ~ 1 m širok erozijski jarek, ki je nastal na njivi, ki je bila preorana jeseni, a ni bila zasejana/pokrita s prezimnim posevkom. Umeščena je med njivama, na katerih je prezimni posevek uspešno zmanjšal erozijo pri podobnem nagibu in na isti vrsti tal.

 

Prilagajanje in ukrepi za zmanjševanje erozije

Primarna skupina smernic za omejevanje erozije v svetu se v prvi vrsti nanaša na spremembo rabe tal, t.j. predvsem na preprečevanju spreminjanja gozdov v kmetijske površine ter travnikov v njive (FAO, 2019). V Sloveniji takšne smernice zaradi (zelo) skromnega obsega kmetijskih zemljišč, slabe samooskrbe in strateške varnosti, velikega obsega travinja in predvsem 59 % gozdnatosti, verjetno niso ravno smiselne.

V večji meri velja uvajati drugo in tretjo skupino protierozijskih ukrepov. Druga skupina zajema predvsem varovanje površine tal, omejevanje hitrosti in izdatnosti površinskega odtoka (terase, zatravljenost itd.), zagotavljanje dobre vpojnosti ter globljo in boljšo propustnost tal (obdelava, preprečevanje zbitosti itd.). Tretja skupina ukrepov usmerja k izboljševanju kakovosti površinskih horizontov tal. Pomembne so agrotehnike, ki povečujejo vsebnost humusa, izboljšujejo obliko in obstojnost strukturnih agregatov ter zagotavljajo primerno poroznost tal. Predvsem je to ohranitvena obdelava tal, prilagojena talnim tipom, strokovno gnojenje, vzdrževanje ustrezne kislosti tal (apnenje) in boljšega stanja talne biote. Ključen ukrep pa je zagotavljanje pokritosti tal. Ta je posebej pomembna v času poletnih neviht ter dolgotrajnih in izdatnih padavin v spomladanskem in jesenskem času.

RUSLE metoda ne zajema vetrne erozije, ki se vse pogosteje pojavlja. Znana je erozija zimske burje v Vipavski dolini, ki je pomembno stanjšala tla golih njiv in tudi vinogradov. Po izjavah kmetovalcev se vetrna erozija pogosteje pojavlja tudi v Prekmurju. V takšnih območjih so zasaditve linijskih struktur dreves in grmovnic smiseln ukrep, ki predstavlja zaščito pred erozijo in hkrati povečanje biotske ter krajinske pestrosti.

Dobremu stanju kmetijskih tal in varovanju pred erozijo v vseh njenih oblikah je treba posvetiti večjo pozornost. V novem programskem obdobju bi bilo treba na področju kakovosti tal in zmanjševanju toplogrednih plinov integrirati tudi kazalce erozije in pospeševati protierozijske ukrepe.

Žlebična erozija na njivskih zemljiščih. Sliki dobro prikažeta učinek napredovane erozije, ki se lahko pojavi na njivskih površinah po intenzivnih nalivih tako na blagih nagibih kot tudi v ravnini. Leva slika prikazuje erozijski jarek na tleh meljaste teksture na blagem nagibu. Desno je erozijski jarek na ravni njivi, toda na slabo prepustnih tleh s slabo obstojno strukturo.

 

Če sklenemo…

Erozija je zelo pomembna, v nekaterih državah celo najpomembnejša oblika degradacije tal. Tako vidna kakor tudi tista težko opazna erozija povzročata veliko gospodarsko škodo, ki ne zadeva le kmetijskega sektorja. Z izrazitim zmanjšanjem ekosistemskih storitev tal povzroča erozija širšo okoljsko škodo, ki vpliva na vseh ravneh, od biotske raznovrstnosti do podnebnih razmer.

Slovenija je erozijsko ogrožena zaradi pogostih obilnih in intenzivnih padavin (870 – 3600 mm/leto) in velikega deleža strmega reliefa. Po drugi strani pa drobno posestna struktura KZ (povpr. velikost kmetije 6,52 ha v 2016), 54,2 % travinja v deležu KZ, 3,7 % zaraščenih KZ in 59,0 % gozdnatost, usmerjajo razmišljanja, da erozija ne more biti resen problem. Žal, dolgotrajnih in sistematičnih meritev se v Sloveniji ne izvaja in tako ocen ni mogoče preveriti.

Kljub temu ne moremo mimo dejstev, da Slovenija premore le malo dobrih kmetijskih zemljišč, da smo po deležu njiv in vrtov na glavo prebivalca (856,8 m2 /preb. v 2020) na repu Evrope in da nismo samooskrbni s hrano.

Tla je treba varovati pred erozijo v vseh vrstah rabe, še posebej pa v tistih, kjer je erozija pogosta. Usmeritve kmetijske pridelave in ukrepi v PRP morajo ustrezno nasloviti problem erozije. Zmanjševanje in preprečevanje erozije je element varovanja in trajnostne rabe tal ter s tem trajnostne kmetijske pridelave.

Obe sliki dobro prikažeta učinek napredovane erozije, ki se lahko pojavi ob vzpostavitvi ali obnovi trajnih nasadov. V oljčniku slovenske Istre so hujši naliv ali dolgotrajnejše intenzivnejše padavine globoko erodirali tla, ki so bila nasuta in nekonsolidirana; torej v zelo občutljivi, erodibilni fazi. V posekanem vinogradu Vipavske doline (foto Borut Vrščaj) se je erozija predvidoma pospešila na mestu kolesnice ter zaradi slabe strukture, zbitosti tal ter nevzdrževanja zemljišča poglobila do trde matične podlage – fliša. Oba primera sta na zelo erodibilnih evtričnih rjavih tleh in narekujeta preventivne ukrepe pri obnovi/vzpostavitvah trajnih nasadov.

 

 

Vir: Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano

Izpusti toplogrednih plinov v slovenskem kmetijstvu

Kako prilagoditi in ublažiti učinke podnebnih sprememb v kmetijskih ekosistemih? Kmetijstvo namreč veliko prispeva k izpustom toplogrednih plinov v ozračje in treba bo iti naproti v smeri izvajanja učinkovitih ukrepov za zmanjšanje le-teh.

Struktura izpustov toplogrednih plinov v Sloveniji

(glede na izvor)

Izpusti toplogrednih plinov v kmetijstvu

Struktura izpustov toplogrednih plinov v kmetijstvu

Načela POTGP na področju kmetijstva:

  • obvladovanje emisij ob povečanju samooskrbe s hrano (pomeni spoštovanje Resolucije o strateških usmeritvah slovenskega kmetijstva in živilstva “Zagotovimo.si hrano za jutri“),
  • osredotočenje na najpomembnejše vire izpustov toplogrednih plinov v kmetijstvu,
  • izkoristiti možnosti v okviru Programa razvoja podeželja s poudarkom na Kmetijsko okoljsko podnebnih plačilih (KOPOP).

Metan – fermentacija v prebavilih

(52,6 % izpustov iz kmetijstva)

Metan – skladiščenje živinskih gnojil

(15,4 % izpustov iz kmetijstva)

Didušikov oksid (N20)

(31,4 % izpustov iz kmetijstva)

Cilj: Izboljšati izkoristek živinskih gnojil in zmanjšati porabo dušika (N) iz mineralnih gnojil.

Sklepi:

  • Kmetijstvo je med gospodarskimi panogami, ki so najbolj izpostavljene podnebnim razmeram. Glede na to bi moralo biti zgled na področju zmanjševanja izpustov toplogrednih plinov.
  • Ukrepi za zmanjševanje izpustov toplogrednih plinov so ekonomsko zanimivi. Z metanom se v zrak izgublja energija krme, z didušikovim oksidom pa rastlinsko hranilo.
  • Kmetijsko okoljsko podnebna plačila (KOPOP) bi bilo treba bolj usmeriti v zmanjševanje izpustov toplogrednih plinov. Kritično je predvsem stanje na področju zmanjševanja izpustov metana.

 

Vir: Kmetijski inštitut Slovenije

Cene na trgu (hrane) še kar rastejo. Kaj nas ob tem čaka?

V zadnjem obdobju smo priča rasti cen mnogih dobrin, med njimi tudi hrane. Na Kmetijsko gozdarski zbornici Slovenije (KGZS) poudarjajo, da se cene hrane ne dražijo zaradi kmetov. Nastali položaj namreč želijo nekateri v prehranski verigi izkoristiti tudi za nepošteno ustvarjanje dobičkov.

Podražitvam ni videti konca še vsaj nekaj časa.

V eni od izjav v preteklih dneh v povezavi s podražitvami hrane je bilo rečeno, »da je cena govedine v nekaj tednih zrasla do 40 odstotkov in da se mesnopredelovalna industrija s kmeti nima kaj pogajati, saj kmetje postavljajo ceno

Z izjavo se ne strinja predsednik KGZS Roman Žveglič: »V zadnjih tednih zagotovo ne moremo govoriti o takšnih povečanjih odkupnih cen in te tudi ne sledijo povečanju cen vhodnih surovin. Cene so se od poletja povečale predvsem na račun višjih odkupnih cen govejega mesa v sosednjih državah, ki v veliki meri oblikujejo cene na slovenskem trgu. Dodajam, da gre pri povečanju odkupnih cen v zadnjih nekaj tednih za okrog 10 odstotkov, nikakor pa za do 40 odstotkov, kot je bilo omenjeno, in menim, da gre v izjavi lahko za špekulacije

Odkupne cene mesa so bile med najnižjimi v Evropski uniji.

Trenutno se je zaradi povečanega povpraševanja resda nekoliko izboljšal pogajalski položaj kmetov, še zdaleč pa ne moremo trditi, da to velja na dolgi rok. Vemo, da je ob nastopu krize lani mesnopredelovalna industrija uvozila večje količine mesa in spravila domače odkupne cene mesa krepko pod cene, ki so veljale takrat v Evropski uniji. Tako so bile cene v Sloveniji med najnižjimi v celotni EU.

Sicer pa je še bolj zaskrbljujoč podatek, ki je bil pred dnevi predstavljen na posvetu Javne službe kmetijskega svetovanja v Laškem. Kmetijski inštitut Slovenije namreč ocenjuje, da bo letos »faktorski dohodek v kmetijstvu padel za četrtino in da gre za drugo najslabše leto v zadnjih 15 letih

Seveda pa se, tako kot se za trgovino in živilsko-predelovalno industrijo, izrazito povečujejo vhodni stroški tudi za kmete. Poleg dviga cen goriv, storitev, energije, embalaže je za kmete neugoden tudi skok cen semen, gnojil in sredstev za varstvo rastlin. Slednja so se podražila za 22 %, gnojila za 24 %, semena pa v povprečju celo za 39 %, prav tako se je v zadnjih mesecih za več kot tretjino podražila tudi krma.

Izrazito se povečujejo vhodni stroški za kmete.

Ker je pretežni del slovenskega kmetijstva zaradi naravnih danosti vezan na živinorejo, je položaj še toliko bolj zaskrbljujoč. Kmetijstvo, znotraj njega pa še posebej izrazito živinoreja, je panoga, v kateri ni možno prenehati z dejavnostjo in jo po kratkem času spet vzpostaviti ter se tako odzvati na spremembe vhodnih stroškov.

Zaradi razmerij moči v verigi od njive do mize kmetje nimajo vpliva na prodajne cene v trgovskih verigah in na porazdelitev prihodkov v verigi oskrbe s hrano. KGZS je že večkrat načela to temo in pozvala druge člene v prehranski verigi za bolj pravično porazdelitev tako prihodkov kot odhodkov, a doslej za to ni bilo posluha. Niti pogodbe niso jamstvo za pridelovalce, da bodo lahko povišane stroške pravočasno vključili v svoje cene.

Podobne težave, kot jih pri KGZS navajajo za področje govedoreje, čutijo tudi druge živinorejske panoge, prav tako pridelovalci sadja in zelenjave.

Glede na trenutne razmere na Kmetijsko gozdarski zbornici Slovenije pozivajo varuha odnosov v verigi preskrbe s hrano, da okrepi osveščanje javnosti o razmerah in dejanskih razmerjih v verigi od njive do mize.

 

Vir članka: KGZS

Varno delo s traktorji in kmetijsko mehanizacijo

Slovensko kmetijstvo se je v zadnjih 25 letih hitro opremljalo s traktorji, priključki in opremo. V Sloveniji bi naj tako bilo približno 240.000 traktorjev, ki imajo povprečno moč 15-55 KW in približno 800.000 – 900.000 različnih priključkov, kar predstavlja velik finančni kapital. Varno delo s traktorji in kmetijsko mehanizacijo je zato še toliko bolj pomembno.

Prednosti kmetijske mehanizacije in opreme so dobro znane, s seboj pa nosijo tudi negativne posledice – nesreče pri delu. Po statističnih podatkih se zgodi v Sloveniji letno okrog 650 nesreč, življenje pa izgubi 20 – 40 ljudi. V sosednji Avstriji prav toliko, kljub trikrat večjemu številu traktorjev.

Zaradi naštetih razlogov je Slovenija sprejela kar nekaj ukrepov za zmanjšanje števila nesreč. Gre predvsem za izvajanje zakonskih določb in program izobraževanja o varni in varčni uporabi kmetijske mehanizacije.

Slovenija je klimatsko, konfiguracijsko in terensko zelo razgibana. Zato je uporaba kmetijske mehanizacije še bolj nevarna, konstruktivno zahtevna in draga. Zagotavljanje varnosti zahteva veliko vlaganj in ustrezna praktična znanja.

Ste dovolj usposobljeni za varno delo s traktorjem in s priključki?

NESREČE PRI VOŽNJI IN DELU

Nesreče pri delu s traktorji in kmetijskimi stroji so posledica pomanjkljive usposobljenosti za upravljanje in delo z njimi. Dostikrat nanje odločujoče vplivajo obremenitve strojev, kot so: visoko težišče, razpored teže, zavornega in pogonskega mehanizma ter način pripenjanja priključkov – prikolic.

Med vzroki nesreč prevladujejo:

• Neprevidnost voznika, tvegana vožnja in vožnja brez varne kabine.
• Neprimerna hitrost, ostro zavijanje v ovinkih, na nagibih – nepravilna ocena terena in pogojev dela.
• Neobvladovanje vožnje, preobtežitev vozila, nepravilno naložene prikolice in obračanje.
• Neobvladovanje dela s priključnimi stroji v strmini, nepravilna menjava prestav, vožnja z dvoosno prikolico, ki še vedno povzroči daleč največ hujših nesreč.
• Veliko nesreč zakrivi neprevidna vožnja po dvorišču, kjer so žrtve pogosto otroci in člani družine, ter skakanje na stroje in prikolice, ko se ti že premikajo.
• Večje tveganje predstavlja hladnejši letni čas, spolzka in umazana tla, neustrezna obleka.
• Na pogostost nesreč vpliva tudi starost voznika.
• Neupoštevanje zakonskih predpisov.

Ko ste na cesti z drugimi udeleženci prometa, upoštevajte vse cestno-prometne predpise.

Najpogosteje so žrtve pri delu s traktorjem vozniki v starosti od 35 do 55 let. Tudi največ delovnih nezgod se zgodi v starosti med 40. in 65. letom.

Časovno se največ nesreč zgodi v popoldanskem času od 15. do 21. ure in za konec tedna, kar kaže na manjšo previdnost in večjo utrujenost zaradi dopoldanskih psihofizičnih naporov in zaposlitev.

UKREPI ZA VARNO DELO

Zaradi navedenih vzrokov in razlogov so bile sprejete zakonske in izobraževalne novosti na tem področju:

• V letu 1998 je bil sprejet nov Zakon o varnosti cestnega prometa, ki določa, da morajo imeti vsi traktorji, registrirani po letu 1983, vgrajeno varnostno kabino oz. lok. Prinaša tudi novosti v kmetijskem transportu: omejitev hitrosti, vožnjo s prižganimi lučmi, uporabo rumene vrteče in halogenske luči, odsevne table in drugo.
• Prav tako zakon določa, da lahko vozijo traktor le tisti, ki imajo vozniško dovoljenje za traktor. Dobijo ga, če uspešno opravijo tečaj o varnem delu s traktorjem in priključnimi stroji v obsegu 15 do 20 ur.
• Republiški komite za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je skupaj z Zvezo organizacij za tehnično kulturo Slovenije izdal pravilnik o programu usposabljanja za varno delo s traktorji in izdajanju potrdil. Pravilnik je bil dopolnjen v letu 1998.
• Za izvajanje omenjenega programa so pooblaščene regijsko razporejene kmetijske šole, ustrezno opremljene z učnimi sredstvi, kot so: knjige, revije, slike, prosojnice. V Sloveniji izvaja 20-urni program usposabljanja devet kmetijskih šol. Opravljenih je bilo 1600 tečajev, ki se jih je udeležilo čez 80.000 udeležencev.
• Kmetijske šole in svetovalna služba skrbijo tudi za permanentno izobraževanje vseh uporabnikov kmetijske mehanizacije. Usposabljanje poteka v obliki seminarjev, testiranj strojev, demonstracijskih prikazov, traktorskih tekmovanj, izdajanja letakov in publikacij.
• Traktor je potrebno zavarovati in registrirati. Leta 1994 je bil sprejet Zakon o obveznem zavarovanju in registraciji, ki natančno opredeljuje oba postopka.

Če ste preveč utrujeni, raje prenehajte z delom in nadaljujte naslednji dan.

PROGRAM UKREPOV ZA VARNO DELO S TRAKTORJI IN KMETIJSKO MEHANIZACIJO OBSEGA:

• Voznik traktorja mora poznati konstruktivne in delovne značilnosti motorja, transmisije, pogona, težišče stroja, način obtežitve, uporabo regulacijske hidravlike, način upravljanja s komandnimi ročicami, instrumenti, avtomatiko, elektroniko. Upoštevati mora cestno – prometne in varnostne predpise ter novo signalizacijo.
• Pri traktorjih in priključnih strojih morajo biti tovarniško zaščitene pogonske gredi, zobniki, jermenice, pogonska kolesa. Med obratovanjem kmetijskega stroja ne smemo odstranjevati zaščitnih naprav.
• Traktorji in delovni agregati morajo biti opremljeni z zanesljivim priklopom, zavorami, predpisano signalizacijo, varno in pregledno kabino s stopnicami.
• Stroji morajo biti pravilno vzdrževani, z uravnanimi sklopkami, zavorami, krmilnim mehanizmom in predpisanim pritiskom v pnevmatikah.
• Voznik stroja mora obvladati tehnike vožnje in dela na ravnini / strmini, kot so: oranje, gnojenje, setev, škropljenje, nega posevkov, košnja, žetev, spravilo pridelkov, nakladanje in transport z dvoosno prikolico.
• Poznati je potrebno eksploatacijske in tehnološke zahteve, kot so: hitrost, delovni odpor, strmina, talne in klimatske razmere ter možnost uvajanja integriranih agregatov.
• Vse delovne operacije morajo biti dobro premišljene, tveganja niso dovoljena. Delo naj poteka zmerno. Ne hitimo, bodimo pozorni na okolico, še zlasti na otroke, in vse, kar se dogaja v bližini.
• Na strmini in v ovinkih vozimo skrajno previdno, tako da imamo občutek varnosti.
• Pri transportu večji kmetijskih strojev, npr. kombajnov, je potrebno upoštevati cestno–prometne predpise in uporabljati zaščitne naprave za kosilnike, ostra rezila in vrtljive dele strojev.
• Vozniki in delavci morajo pri delu z nevarnimi snovmi uporabljati ustrezno osebno zaščito in opremo (obleko, rokavice, obutev, zaščito za oči, dihala in ušesa). Danes so že v uporabi zrakotesne kabine, ki voznika zaščitijo pred kemikalijami.

Prepričajte se, da je vaš traktor (ali drugi kmetijski stroj) tehnično brezhiben in poskrbite, da je tudi redno vzdrževan.

POMEMBNA OPOZORILA PRI (VARNEM) DELU S TRAKTORJI IN DRUGIMI KMETIJSKIMI STROJI (KOMBAJNI) SO ŠE:

• V pogon in delo sme le tehnično brezhiben pogonski stroj.
• Traktor zaganjamo samo s sedeža, ne pa stoje ob traktorju.
• Motor mora biti izključen pri polnitvi z gorivom.
• Če je pretični vzvod v prestavi, ne zaganjamo motorja.
• Vsi zavorni mehanizmi morajo enako prijemati in zavirati.
• Pedal deljenih zavor pri cestnem transportu mora biti sklenjen.
• Uporaba ročnega in nožnega vzvodovja (sklopka, menjalnik, zavora in hidravlika) mora biti premišljena z veliko mero občutka.
• Pri delu s hidravličnimi priključki mora biti na traktorju le voznik.
• Varnost voznika bo zajamčena, če je traktor opremljen z varno komfortno kabino, stopnicami in prijemali. Predpis je bil izdan že leta 1982, novi predpis pa zahteva še več.
• Pomemben ukrep varnosti je redno opravljena tehnična oskrba stroja (dnevna, tedenska, mesečna, letna) in nameščanje katalizatorjev.
• Traktor za delo v nagibu mora biti temu ustrezno prilagojen, kar pomeni: nizko težišče, širok kolotek, večja medosna razdalja, velika naležna površina in pogon na vsa štiri kolesa, pravilno nameščene uteži, pravilno pripenjanje priključkov, dinamična obtežitev.

Pri vožnji večjega kmetijskega stroja, npr. kombajna, je potrebno upoštevati cestno – prometne predpise in uporabljati zaščitne naprave za kosilnike, ostra rezila in vrtljive dele stroja.

Varna vožnja in varno delo s traktorjem (ali drugo kmetijsko mehanizacijo) bo zagotovljeno, če bo voznik dosledno upošteval navodila o varni vožnji z eno- in dvoosnimi prikolicami, različne pogoje dela in svoje delovne sposobnosti ter predpisano signalizacijo!

 

Vir članka: Učbenik: Kmetijska tehnika za danes in jutri (Miha Žmavc)

Izobraževanje na področju kmetijstva

Visoko in kakovostno usposobljene strokovne službe in izobraženi ter povezani kmetovalci so ključ do uspeha v kmetijstvu, zato na Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (MKGP) sodelujejo pri oblikovanju poklicnega in strokovnega izobraževanja na področju kmetijstva.

Sofinanciranje praktičnega pouka

Načrtovanje in izvajanje izobraževanja v Republiki Sloveniji sta v pristojnosti Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport, področje usposabljanja odraslih pa v pristojnosti Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti.

Kot enakopraven partner pri vseh tistih vprašanjih, ki so vezana na izobraževanje s področja kmetijstva, gozdarstva, živilstva, ribištva in veterine nastopa Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano v sodelovanju s področnimi organizacijami in socialnimi partnerji. Kot socialni partner ima svojega predstavnika v Področnem odboru za poklicne standarde: kmetijstvo, ribištvo, veterina, gozdarstvo in lesarska tehnologija, ki deluje v okviru Centra za poklicno izobraževanje.

Nikoli ni prepozno za dodatna izobraževanja in znanja.

Izobraževalnim ustanovam z različnimi ukrepi MKGP pomaga pri izvedbi načrtovanih izobraževanj, med drugim z dolgoletnim sofinanciranjem praktičnega pouka. Z javnim razpisom upravičencem vsako leto dodelijo sredstva za pridobivanje znanja za varnejše delo pri kmetijski pridelavi in predelavi ter seznanjanje udeležencev v izobraževalnem procesu z razvojem tehnologij.

Ustanove, ki izobražujejo na področju kmetijstva, gozdarstva in živilstva, morajo za zagotavljanje kvalitetnega izvajanja praktičnega pouka zagotoviti potrošni in repro material, ki jim služi za usposabljanje dijakov in študentov za delo na področju kmetijstva, gozdarstva in živilstva. Na tak način se zagotavlja strokovnost pri kmetijski pridelavi in predelavi, udeležence v izobraževalnem procesu pa seznanja z razvojem tehnologij.

Kako dobro poznate vaše živali? Bi jim znali sami pomagati v primeru zdravstvenih težav?

Vloga za priznavanje poklicnih kvalifikacij za opravljanje reguliranega poklica veterinar

 

NAZIV STORITVE INSTITUCIJA
Priznavanje poklicnih kvalifikacij veterinarjem MKGP

 

Delo s traktorjem in traktorskimi priključki

Področje varnega dela s traktorjem in traktorskimi priključki ureja ministrstvo. Z opravljenim usposabljanjem se pridobi vozniško dovoljenje za F kategorijo. Ministrstvo določa potek usposabljanja in njegovo vsebino, izvajalce in pooblaščeno organizacijo, ki skrbi za nemoten potek usposabljanj in razvoj področja varnega dela s traktorjem.

Dosledno izvajanje usposabljanj je osnovni pogoj za dosego boljše usposobljenosti, kar bo zmanjšalo nezgodne dogodke pri delu s traktorjem in traktorskimi priključki.

Imate toliko izkušenj in znanja, da bi lahko sami izvajali program usposabljanja za varno delo s traktorji in traktorskimi priključki?

Vloga za pridobitev pooblastila za izvajanje programa usposabljanja za varno delo s traktorji in traktorskimi priključki

 

NAZIV STORITVE INSTITUCIJA
Pridobitev pooblastila za izvajanje programa usposabljanja za varno delo s traktorji in traktorskimi priključki MKGP

 

Seznam izvajalcev programa usposabljanja za varno delo s traktorjem in traktorskimi priključki

 

INSTITUCIJA KRAJ KONTAKT E-MAIL NASLOV
Šola za hortikulturo in vizualne umetnosti Celje (03) 428 59 00 tajnistvo@hvu.si
Biotehniški center Naklo (04) 277 21 00 info@bc-naklo.si
Biotehniška šola Maribor (02) 235 37 04 info@bts.si
Šolski center Šentjur (03) 746 29 00 tajnistvo@sc-s.si
Biotehniška šola Murska Sobota (02) 530 37 50 bsrakican@guest.arnes.si
Srednja gozdarska in lesarska šola Postojna (05) 850 10 20 sgls.postojna@guest.arnes.si
Biotehniška šola, Šolski center Ptuj (02) 787 17 20 valerija.spiegl@scptuj.si
Biotehniška šola, Šolski center Nova Gorica (05) 62 05 740 bios@scng.si
Center biotehnike in turizma Novo mesto (07) 393 47 00 s-sksgrm.nm@guest.arnes.si

 

Vsa zakonodaja na tem področju

Zakon o postopku priznavanja poklicnih kvalifikacij za opravljanje reguliranih poklicev (ZPPPK)
Pravilnik o priznavanju poklicnih kvalifikacij veterinarjev
Zakon o upravnih taksah (ZUT)
Zakon o voznikih (ZVoz-1)
Pravilnik o usposabljanju za varno delo s traktorjem in traktorskimi priključki
Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2005/36/ES z dne 7. septembra 2005 o priznavanju poklicnih kvalifikacij (Besedilo velja za EGP) (2005/36)

 

Vir: gov.si

Kaj so dopolnilne dejavnosti na kmetijah?

Poleg osnovne dejavnosti lahko na kmetiji opravljate več vrst dopolnilnih dejavnosti. Dopolnilne dejavnosti na kmetiji omogočajo boljšo rabo proizvodnih zmogljivosti in delovnih moči kmetije ter pridobivanje dodatnega dohodka.

Dovoljenje za opravljanje dopolnilne dejavnosti na kmetiji

Za opravljanje dopolnilne dejavnosti na kmetiji mora nosilec dejavnosti pridobiti dovoljenje, ki ga na njegovo zahtevo izda krajevno pristojna upravna enota. Upravna enota ima 60 dni časa za izdajo dovoljenja za opravljanje dopolnilne dejavnosti na kmetiji.

Nosilci dopolnilne dejavnosti na kmetiji morate pred začetkom opravljanja dopolnilne dejavnosti pridobiti dovoljenje upravne enote. Dovoljenje lahko pridobite nosilci kmetijskega gospodarstva ali člani kmetije, ki ste pridobili soglasje nosilca.

Kateri so pogoji za opravljanje dopolnilne dejavnosti?

Pri opravljanju dopolnilnih dejavnostih na kmetiji morate izpolnjevati dva osnovna pogoja:

  • kmetija mora imeti v uporabi najmanj en hektar primerljivih kmetijskih površin ali najmanj 10 čebeljih družin,
  • letni dohodek iz dopolnilnih dejavnosti na kmetiji ne sme presegati treh povprečnih letnih plač na zaposlenega v Republiki Sloveniji v preteklem letu oziroma petih povprečnih letnih plač na območju z omejenimi možnostmi za kmetijsko dejavnost.

Za izračun primerljivih kmetijskih površin upoštevamo prijavljene grafične enote rabe zemljišča kmetijskega gospodarstva (GERK) v registru kmetijskih gospodarstev. Glede na različne rabe GERK se za 1 hektar primerljivih kmetijskih površin šteje največja upravičena površina GERK, razen pri vrstah rabe GERK 1181, 1191 in 1420, kjer se upošteva celotna grafična površina. Za preračun enega hektarja primerljivih kmetijskih površin šteje:

  • 1 ha njivskih površin,
  • 2 ha travniških površin,
  • 0,25 ha trajnih nasadov (intenzivni sadovnjaki, vinogradi, oljčniki, matičnjaki, hmeljišča, nasadi špargljev, artičok in hitro rastočega panjevca, drevesnice),
  • 0,1 ha rastlinjakov ali
  • 8 ha plantaže gozdnega drevja.

Na kmetijah, kjer želite opravljati dopolnilne dejavnosti, povezane s čebelarstvom, predelavo medu in čebeljih pridelkov ter apiturizmom, ni treba imeti v uporabi najmanj enega hektara primerljivih kmetijskih površin, morate pa imeti kot nosilec dopolnilne dejavnosti ali član kmetije v register čebelnjakov vpisanih najmanj 10 čebeljih družin.

Za opravljanje nekaterih dopolnilnih dejavnosti morate poleg zahtevanega najmanj enega hektarja primerljivih kmetijskih površin imeti še dodatne kmetijske površine:

  • za opravljanje dopolnilne dejavnosti predelava gozdnih sadežev, predelava gozdnih lesnih sortimentov ter proizvodnja in prodaja energije iz lesne biomase morate imeti člani kmetije v lasti še najmanj 6,0 ha gozda,
  • za opravljanje dopolnilne dejavnosti izdelava enostavnih izdelkov iz lesa ter domača suhorobarska galanterija in nadaljevanje stare suhorobarske dediščine morate imeti člani kmetije v lasti najmanj 2,0 ha gozda,
  • za opravljanje dopolnilne dejavnosti predelava zelišč morate imeti v uporabi najmanj 0,02 ha površin z zelišči,
  • za opravljanje dopolnilne dejavnosti vzreja in predelava vodnih organizmov morate imeti člani kmetije v uporabi vodno zemljišče, ki je vpisano v centralni register objektov akvakulture in komercialnih ribnikov.

Nosilci dopolnilne dejavnosti svetovanje o kmetovanju, organiziranje delavnic in tečajev ter usposabljanje na kmetiji morate imeti ustrezno izobrazbo:

  • najmanj srednjo strokovno izobrazbo s področja kmetijstva oziroma gozdarstva ali
  • pridobljeno nacionalno poklicno kvalifikacijo oziroma mojstrski izpit s tega področja ali
  • izobrazbo, pridobljeno po študijskih programih prve stopnje oziroma raven izobrazbe, pridobljeno po študijskih programih, ki ustrezajo izobrazbi najmanj prve stopnje.

Pri posameznih vrstah dopolnilnih dejavnosti veljajo tudi druge omejitve in pogoji, kot so največji obsegi proizvodnje ali odstotek lastnih surovin, ki morajo biti uporabljene. Podrobnejše informacije so na voljo na spletni strani Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano.

Skupine dopolnilnih dejavnosti

Na kmetiji lahko opravljate naslednje skupine dopolnilnih dejavnosti:

  • predelava primarnih kmetijskih pridelkov,
  • predelava gozdnih lesnih sortimentov,
  • prodaja kmetijskih pridelkov in izdelkov s kmetij,
  • vzreja in predelava vodnih organizmov,
  • turizem na kmetiji,
  • dejavnost, povezana s tradicionalnimi znanji, storitvami oziroma izdelki,
  • predelava rastlinskih odpadkov ter proizvodnja in prodaja energije iz obnovljivih virov,
  • storitve s kmetijsko in gozdarsko mehanizacijo in opremo ter ročna dela,
  • svetovanje in usposabljanje v zvezi s kmetijsko, gozdarsko in dopolnilno dejavnostjo,
  • socialno-varstvene storitve.

Podatkov o prodaji proizvodov v preteklem letu ni treba javiti na upravno enoto.

Če prodajate:

  • lastne izdelke (dopolnilna dejavnost predelava primarnih kmetijskih pridelkov),
  • lastne kmetijske pridelke in lastne izdelke ter kmetijske pridelke in izdelke z drugih kmetij (dopolnilna dejavnost prodaja kmetijskih pridelkov in izdelkov s kmetij),

morate hraniti deset let od poslovnega dogodka prejete račune in evidence o lastnih količinah predelanih surovin ali druga dokazila, ki vsebujejo podatke o količinah in poreklu surovin.

 

Jesenske aktivnosti na vrtovih in njivah

Tradicionalno je jesen čas, ko po spravilu pridelka pripravimo na zimo tudi tla na vrtu oz. njivi. Obstaja veliko različnih teorij, priporočil in načinov dela. Vsak si bo izbral svojega.

Trenutno je ena najbolj vročih vrtičkarskih tem v Sloveniji prekopavanje, torej lopatanje (»štihanje«) in oranje. Ali je potrebno ali škodi zemlji in živemu svetu v njej – takšna vprašanja se kar vrstijo.

Grudasto težko zemljo razdrobi samo zimski mraz, seveda če jo pravočasno prekopljemo. Če gnojimo s hlevskim gnojem, to naredimo še v topli jeseni.

Naše babice so dobro vedele, kaj delajo, veliko bolje so ravnale z zemljo, kakor ravnamo danes. Najprej pohodimo, potlačimo njive in vrtove s težkimi stroji, traktorji, kombajni, deskami, stopamo, kamor se nam zdi, potem pa bi z eno samo potezo rešili vse.

Mi ne bomo orali, prekopavali in naša zemlja bo živa ter rodovitna – je to res pravi odgovor?

Spet – naše babice so prekopavale, dedki so orali. A seveda traktorji niso tehtali nekaj ton, mali plug in spredaj vol ali dva na štirih nogah, dedek pa na dveh, to ni zemlje potlačilo tako, kot jo zdaj težja mehanizacija, ki je zaradi stroškovne učinkovitosti nujna.

Koruzo so trgali obiralci na dveh nogah, pšenico so želi s srpi. To je pomenilo veliko manjše »trpljenje« za zemljo in njene prebivalce. Na vrtovih so bile trajne gredice s potmi nekaj običajnega. Desk ali česa podobnega skoraj nisi videl. Tako je ostajala rodovitna zemlja zračna, odcedna, ker niso uporabljali kemijskih sredstev za varstvo rastlin pa živa in polna mikroorganizmov. Takrat se ni bilo treba spraševati, ali prekopavati ali ne.

Pomembno je tudi, da so zemljo na zimo pripravljali veliko prej. Že ob prazniku vseh svetih so bile njive preorane in vrtovi prekopani. Zakaj je to pomembno? Ker so bila tla ob tem opravilu še topla, mikroorganizmi pa si še niso poiskali mest za prezimovanje, zato se s tem opravilom ni naredilo veliko škode.

Z domačim kompostom lahko gnojimo jeseni ali spomladi.

Torej kaj sedaj – prekopavati ali ne?

Težjo, zbito in kepasto zemljo lahko pomaga razbiti in prerahljati samo zima – če jo prej prekopljemo oz. preorjemo. Tudi gnoj lahko na vrtu pravilno spravimo v zemljo samo s prekopavanjem. Na njivah pa ga res lahko pomešamo z zemljo tudi z vrtavkastimi branami.

Vsekakor pa ni treba prekopavati vsako leto. Ker tudi s hlevskim gnojem ne gnojimo vsako leto, lahko gredice prekopavamo vsako tretje leto. Seveda ne vseh gredic vsako tretje leto – jeseni prekopljemo in hkrati pognojimo samo tretjino vrta, vsako leto drugo.

 

Dan slovenske hrane – Tradicionalni slovenski zajtrk

Na dan slovenske hrane, ki ga obeležujemo vsak tretji petek v novembru, letos torej 19. novembra, bo že enajstič potekal Tradicionalni slovenski zajtrk. V ta projekt so vključeni vrtci, osnovne šole, zavodi za vzgojo in izobraževanje otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami ter druge institucije oz. javni zavodi. Praznovanju dneva slovenske hrane z izvedbo Tradicionalnega slovenskega zajtrka se vsako leto pridružuje tudi vedno več posameznikov in podjetij.

Dan slovenske hrane

Vlada RS je oktobra leta 2012 sprejela sklep o razglasitvi dneva slovenske hrane, ki ga obeležujemo vsak tretji petek v novembru. Glavni namen dneva slovenske hrane je poudarjanje pomena v Sloveniji pridelane hrane, pridelovalcem in predelovalcem hrane – našim kmetom, kmetijskim in živilskim podjetjem ter zadrugam pa posebno priznanje. S praznovanjem dneva slovenske hrane in odločitvami za lokalno pridelano hrano podpiramo napore naših pridelovalcev in predelovalcev hrane ter izražamo spoštovanje do njihovega dela.

Z dnevom slovenske hrane se v javnosti krepi zavedanje o pomenu domače trajnostne samooskrbe, ohranjanja čistega in zdravega okolja, ohranjanja podeželja, seznanjanja mladih s postopki pridelave in predelave hrane in spodbujanja zanimanja za dejavnosti na kmetijskem področju.

Tradicionalni slovenski zajtrk

V okviru dneva slovenske hrane poteka projekt Tradicionalni slovenski zajtrk (TSZ), za katerega je leta 2011 dala pobudo Čebelarska zveza Slovenije, takrat se je TSZ tudi prvič izvedel.

V projekt TSZ so vključeni slovenski vrtci, osnovne šole,  zavodi za vzgojo in izobraževanje otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami ter druge institucije oz. javni zavodi.

Letošnji TSZ bo 19. novembra in bo že enajsti po vrsti. Potekal bo pod sloganom »Zajtrk s sadjem – super dan!«, navezujoč se na mednarodno leto sadja in zelenjave, ki ga je za letos razglasila Generalna skupščina Združenih narodov.

Tradicionalni slovenski zajtrk sestavljajo kruh, mleko, maslo, med in jabolko.

Tradicionalni slovenski zajtrk sestavljajo kruh, maslo, med, mleko in jabolko ali drugo sadje slovenskega porekla. Prepoznavanje v Sloveniji pridelanih in predelanih kakovostnih proizvodov omogoča nacionalna shema kakovosti Izbrana kakovost – Slovenija, s katero se ponašajo kmetijski pridelki oziroma živila s posebnimi lastnostmi, kot so sestava, okolju prijazna pridelava, kakovost surovin, dobrobit živali, način krmljenja, dolžina transportnih poti, predelava, hitrost predelave surovin.

Glavni namen projekta TSZ je, da že najmlajši spoznajo pomen kmetijstva, živilske industrije, čebelarstva in varovanja okolja. Prav tako je eden ciljev poudarjanje pomena zajtrka za zdravo in uravnoteženo prehrano. Ljudje, ki redno zajtrkujejo, imajo boljše prehranske navade, saj v svojo prehrano vnesejo več prehranskih vlaknin, manj nasičenih maščob in lažje vzdržujejo primerno telesno težo. Vsakodnevni zajtrk poskrbi tudi za jutranjo energijo, ki jo še posebej otroci in mladostniki potrebujejo za lažje sledenje učnemu procesu.

Pobuda je vedno bolj prepoznavna in dobrodošla med širšo javnostjo, zato se vsako leto tradicionalnemu slovenskemu zajtrku pridruži vedno več posameznikov, institucij, podjetij, gostinskih obratov, turističnih objektov itd., ki širijo pomen in glas o TSZ preko svojih aktivnosti.

Pri organizaciji in izvedbi Tradicionalnega slovenskega zajtrka sodelujejo: ministrstva, pristojna za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, zdravje, izobraževanje, znanost in šport, kulturo, okolje in prostor, Čebelarska zveza Slovenije, Agencija RS za kmetijske trge in razvoj podeželja, Zavod RS za šolstvo, Kmetijsko-gozdarska zbornica Slovenije, Gospodarska zbornica Slovenije – Zbornica kmetijskih in živilskih podjetij, Zveza sadjarskih društev Slovenije, Nacionalni inštitut za javno zdravje, Zadružna zveza Slovenije, Zveza slovenske podeželske mladine ter Obrtno-podjetniška zbornica Slovenije.

Odredba o izvedbi projekta Tradicionalni slovenski zajtrk

Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano bo tudi letos zagotovilo sredstva za izplačilo pavšalnega nadomestila za nakup živil za izvedbo tradicionalnega slovenskega zajtrka. Pogoje za izplačilo pavšalnega nadomestila določa Pravilnik o izvajanju projekta Tradicionalni slovenski zajtrk (Uradni list RS, številka 128/20, 6/21 in 162/21).

Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano skupaj s partnerji pri projektu Tradicionalni slovenski zajtrk tudi letos vabi vzgojno-izobraževalne zavode ter ostale institucije, da 19. novembra skupaj obeležimo dan slovenske hrane tudi z izvedbo Tradicionalnega slovenskega zajtrka (priporočena sestava zajtrka je: kruh, mleko, maslo, med in jabolko ali drugo sadje). Vabimo vas, da živila za zajtrk kupite pri lokalnem ponudniku.

Informacije o ponudnikih so na voljo na različnih spletnih straneh, kot npr. na spletnih straneh Gospodarske zbornice Slovenije, spletnem portalu ministrstva »Naša super hrana« in spletni strani Kmetijsko-gozdarske zbornice Slovenije:

 

Več informacij glede zajtrka in znaka Izbrana kakovost – Slovenija najdete na spletnih straneh:

 

Kaj počnemo na vrtovih septembra?

Postopni prehodi med letnimi časi postajajo redkost, zato nas velik padec temperatur pred koncem avgusta ne bi smel presenetiti. A septembra ima sonce še moč, zato se ne prenaglimo s sklepi, da se vrtna sezona končuje. Čaka nas vrsta opravil, tudi sajenje vrtnin, ki jih bomo uživali že čez dva meseca. S krajšanjem dneva in hladnejšimi nočmi bodo nekatere rastline ponovno oživele in naredile zeleno kuliso za jesenske cvetoče lepotice, kot so astre, vetrnice, dalije in nerine. Delo si porazdelimo tako, da bomo na vrtu tudi uživali.

 

Zelenjavni vrt

Medtem ko so se proti koncu poletja na eni strani gredice hitro praznile, saj se poslavljajo poletne solate, zgodaj posejani fižol, zaradi glivičnih bolezni pa ponekod tudi plodovke, kot so paradižnik, bučke in kumare, smo jih na drugi strani pridno polnili s sadikami jesenskega in prezimnega radiča, endivije, s setvami motovilca, ponekod celo korenčka takšnih sort, ki hitro dajo pridelek.

Za sajenje endivije in radiča je septembra že prepozno, lahko pa posejemo solatnice, ki bodo hitro dale pridelek, pa tudi vrste, ki bodo prezimile. Med prvimi so radič tržaški solatnik za rezanje, azijska listna zelenjava, rukola in seveda motovilec. Kako hitro bodo septembrske setve dale pridelek, ni odvisno le od jesenskega vremena, temveč tudi od tega, kako na gosto ga sejemo. Potrudimo se, da drobceno seme iz roke spuščamo na tla na razdaljo 2 cm, saj se začnejo mlade rastlinice v pregostih setvah dušiti in nazadovati.

Poleg tega je priporočljivo motovilec sejati v vrste, da ga bomo lahko po koncu zime okopali in spodbudili rast. Ta solatnica namreč dobro prezimi – brez pokrivanja. Motovilčevo seme ima dve posebnosti, sveže, letošnje seme nerado kali, zato posejemo leto ali dve leti staro. Druga lastnost je, da veliko bolje kali na svetlobi, zato ga na gredici le vtisnemo v zrahljana tla z grabljami.

Za prezimitev pa septembra (in potem še enkrat sredi oktobra) sejemo zimske solate, zimsko rjavko, nansen, posavko, vegorko in bistro. Na gredi bodo prezimile in zgodaj spomladi po okopavanju nadaljevale rast. Če bodo zaradi lepe jeseni hitro rastle in naredile precej več kot pet listov, jih bomo prepulili in še pred zimo pojedli kot berivko. Ta mesec sejemo tudi špinačo, ki je ljubiteljica hladu. Če ne bomo dočakali pobiranja jeseni, bo dobro prezimila.

V začetku septembra je skrajni čas, da paradižniku odrežemo vrh s cvetovi, da gredo hranila v dozorevanje plodov.

Omenili smo tudi plodovke. Z zdravjem paprike zdaj ni pretiranih težav, če pa nam je uspelo čez poletje obdržati zdrave rastline paradižnika, tako so svetovali po starem, jim med velikim in malim šmarnom (15. avgustom in 8. septembrom) odrežemo vrhove, saj višje etaže plodov ne bi imele več časa dozoreti, tako pa bo šlo več energije v dozorevanje obstoječih plodov.

Septembra lahko posejemo tudi stoletno čebulo ali zimski luk, za setev majskega srebrnjaka je že nekoliko prepozno; od konca septembra do novembra seveda lahko čebulo posadimo s čebulčkom. Za sajenje česna je še prezgodaj.

 

Okrasni vrt

Če si želimo lepo trato, je september idealen čas za mnoga opravila. Strokovnjaki dajejo jesenski setvi (od konca avgusta do začetka oktobra) prednost pred pomladansko, ker med posevkom vzklije manj semen plevelov kot spomladi. Seveda moramo dobro pripraviti podlago, po setvi pa površino redno namakati. Za spodnjo plast tal je pomembno, da je odcedna, zgornjih 15 cm pa naj bo rodovitnih (vsebnost organskih snovi, hranil).

Dobro je, če podlago pripravimo dva tedna pred setvijo. Semenom zagotovimo najboljši vznik tako, da površino dan pred setvijo dobro zalijemo in setev prekrijemo s centimeter debelo plastjo zemlje. Zdaj je čas tudi za dosejevanje praznih zaplat in prezračevanje trate. V tem času obstoječe trate ne gnojimo več z dušikovimi gnojili, ki spodbujajo rast, temveč s takšnimi, ki imajo več fosforja in kalija in ki travo pred zimo okrepijo.

Septembra začnemo saditi tudi spomladi cvetoče okrasne čebulnice. Zato je sicer še nekaj časa. Če nameravamo nakupiti nove čebulice, zlasti redkejše vrste in sorte, moramo pohiteti, dokler je ponudba še velika.

Travo bomo lažje enakomerneje sejali s preprosto sejalnico kot ročno.

Če smo ljubitelji trajnic, bomo september gotovo izkoristili za sajenje novih in razsajanje obstoječih, seveda tistih, ki so že odcvetele. Ker je zemlja še topla, se bodo pred zimo dobro ukoreninile. Najprej posadimo na mraz občutljive, kot so sivka, materina dušica, perovskije itd.

Tudi s sajenjem ali delitvijo zelnatih potonik pohitimo – koreninska gruda naj ostane v enem kosu, s čim več zemlje, plitvo jo posadimo v novo jamo, ki smo jo že pripravili. Sprijazniti se moramo s tem, da po presajanju potonike morda tudi nekaj let ne bodo cvetele. Z izjemo trajnic, ki jih bomo razsajali, drugim ne porežimo nadzemnih delov, odstranimo le poškodovane dele. Mnoge so zanimive tudi pozneje s svojo suho rastjo.

Medtem ko je za sajenje listopadnih dreves in grmovnic zdaj še prezgodaj, pa sadimo zimzelene grmovnice, kot so rododendroni in azaleje, iglavci in zimzelene žive meje. Sicer pa v tem času poberemo dozorela semena cvetic in potaknemo vršičke balkonskega cvetja, ki bi ga radi razmnožili.

Sadovnjak

Žal je v dobršnem delu slovenskih sadovnjakov letina zelo okrnjena zaradi pozne spomladanske pozebe. Tam, kjer je nekaj poznih jabolk in hrušk le ostalo, zaščitimo pridelek na nižjih drevesih z mrežami proti pticam, saj bodo v splošnem pomanjkanju hrane sadeži bolj izpostavljeni.

Kljub temu da je pregled dreves po pozebi pokazal, da je večina cvetov ali plodičev pozeblih, pa se je marsikje pojavilo presenečenje, predvsem za laične sadjarje. Večkrat se namreč zgodi, da hruške rodijo kljub pozebi. Razlog je partenokarpija, pojav, ko se sadež razvije tudi iz neoplojene plodnice. Partenokarpni plodovi so dobri, le v peščišču nimajo semen, nimajo vseh semen ali pa so ta prazna, hruške pa so tudi nekoliko bolj podolgovate oblike kot običajno.

Hruška po močni pomladni pozebi v sadovnjaku je vseeno polna plodov. Razlog je pojav partenokarpije, ko se plodovi razvijejo tudi iz neoplojenih cvetov.

To, da nas je jesen prikrajšala za obiranje sadja, pa nikakor ne pomeni, da lahko na sadno drevje do pomladi pozabimo. Ker ni plodov, so drevesa bujneje rastla in nekatere krošnje so polne bohotivk, močnih navpičnih poganjkov, saj je bilo hranil za drevo na pretek. Če čez poletje nismo skrbeli za zeleno rez, lahko do jeseni še vedno odstranimo nekaj poganjkov, da bo preostali les lepše dozorel in prezimil, vendar ne smemo pretiravati. Če smo se odločili krošnjo prezračiti, to delamo postopoma, do konca rastne dobe.

Če je na drevesu kaj gnilih ali poškodovanih plodov, jih pomečimo na tla, pozneje pa pograbimo in odstranimo iz sadovnjaka, da se ne bi čez zimo spremenili v zasušene mumije, ki so leglo glivičnih bolezni.

Pogosto pišemo, da je čas za obnovo domačega nasada jagod avgusta, vendar to velja predvsem za sadike, ki smo jih iz pritlik starih rastlin vzgojili sami tako, da smo jih ukoreninili. Te presajamo do srede avgusta zato, da bi se do zime dobro vrasle. Če kupujemo močne ulončene sadike, pa jih načeloma lahko sadimo kadarkoli. Zdaj septembra bodimo pri nakupu pozorni, da gre za močne zdrave sadike, in ne morda »izčrpan« spomladanski ostanek.

 

Vir: Kmetijsko-gozdarski zavod