Jesenska paša – zadnja opravila pred zimo

Jesenska paša – zadnja opravila pred zimo

/in /by

Jeseni se rast trave upočasni, dnevi se krajšajo, tla pa so vse pogosteje mokra. To ne pomeni, da moramo živali ob prvem hladnejšem dnevu umakniti s pašnika. Če so razmere primerne in je travne ruše dovolj, lahko pašo podaljšamo še globoko v jesen.

A kljub vsemu ne sme biti cilj jesenske paše, da so živali ne glede na razmere čim dlje na prostem. Z dobrim upravljanjem moramo hkrati ohraniti kondicijo živali, preprečiti poškodbe tal in pašnik pripraviti na kakovostno pomladansko rast.

Zadnji pašni krog načrtujemo vnaprej

Jesenska rast travne ruše je počasnejša kot poletna, zato podaljšamo čas, ki ga posamezna čredinka oziroma ograjen del pašnika potrebuje za obnovo. Površin, namenjenih zgodnji pomladanski paši, po zadnjem jesenskem obhodu ne pasemo ponovno, saj mora imeti ruša dovolj časa, da pred zimo oziroma zgodnjo pomladjo ustvari novo listno maso.

V intenzivnejših rotacijskih sistemih lahko kot orientacijo uporabljamo višino ruše. Travo naj čreda ob koncu paše praviloma popase do višine približno 4–5 centimetrov. Prenizka paša oslabi rastline in njihove zaloge, previsok ostanek pa lahko čez zimo ustvari plast stare in odmrle rastlinske mase ter poslabša kakovost spomladanske ruše.

Na trajnih, vrstno bogatih ali ekstenzivnih pašnikih pa takšnih številčnih priporočil ne uporabljamo avtomatično, temveč pašo prilagodimo sestavi ruše, tipu tal in načinu gospodarjenja.

Jesenska paša – zadnja opravila pred zimo

Mokra tla so znak za spremembo režima

Ena največjih nevarnosti pozne jesenske paše ni nizka temperatura, temveč razmočena tla. Težke živali lahko na mokrem pašniku hitro poškodujejo rušo, zbijejo tla in ustvarijo blatne površine, posledice pa se pokažejo tudi naslednjo pomlad.

Če se tla začnejo udirati pod parklji ali se okoli napajališč, krmišč in vhodov pojavljajo blatne zaplate, moramo obremenitev zmanjšati. Pomagamo si z manjšimi čredinkami, premičnimi električnimi ograjami in krajšim časom živali na pašniku. Uporabimo lahko tudi izmenični režim paše in bivanja v hlevu, pri katerem se živali za nekaj ur pasejo, nato pa se vrnejo v hlev.

Posebej previdni smo na težkih, slabo odcednih tleh. Nekaj dodatnih dni paše ni vrednih poškodovane travne ruše, ki bo spomladi potrebovala mesece za obnovo.

Jeseni spremljamo kondicijo živali

Z nižjimi temperaturami se spreminja tudi kakovost pašne krme. Trava lahko vsebuje veliko vode, njena razpoložljiva količina in energijska vrednost pa nista več enaki kot v času najbolj intenzivne rasti.

Zato ne ocenjujemo samo količine trave, temveč tudi kondicijo in prirast živali. Mlade, breje in visoko proizvodne živali ter tiste v slabši telesni kondiciji imajo večje prehranske potrebe in jim namenimo kakovostnejše pašne površine oziroma pravočasno zagotovimo dodatno krmo.

Jeseni je smiselno oceniti telesno kondicijo živali, pri prireji mesa pa tudi spremljati telesno maso oziroma prirast. Če začne kondicija padati, ne čakamo na popolno izčrpanje paše, ampak pravočasno vključimo seno, silažo ali drugo primerno krmo.

Jesenska paša – zadnja opravila pred zimo

Prehod na zimski obrok naj bo postopen

Prehod s sveže paše na konzervirano voluminozno krmo naj ne bo nenaden. Živalim že pred dokončnim zaključkom pašne sezone postopoma ponudimo krmo, ki jo bodo dobivale v hlevskem obdobju. Tako se prebavila in mikroflora vampa lažje prilagodijo drugačni sestavi obroka.

Hkrati preverimo kakovost in količino zimskih zalog. Jesen je zadnji čas za realno oceno, ali imamo dovolj sena in silaže ter ali njihova kakovost ustreza potrebam posameznih kategorij živali. Vedno mora biti na voljo tudi čista voda, potrebo po mineralno-vitaminskih dodatkih pa prilagodimo osnovnemu obroku in vrsti živali.

Pred začetkom hlevskega obdobja preverimo zdravstveno stanje

Konec pašne sezone je tudi čas za zdravstveni pregled črede. Posebno pozornost namenimo notranjim zajedavcem, saj se živali med pašo lahko okužijo z želodčno-črevesnimi in pljučnimi zajedavci, na določenih območjih pa tudi z metljaji.

Zdravljenja ne izvajamo rutinsko in brez načrta. Smiselno je oceniti tveganje, po potrebi opraviti koprološke preiskave oziroma preiskave iztrebkov ter zdravljenje prilagoditi ugotovitvam. Tako zmanjšujemo tudi nevarnost razvoja odpornosti proti antiparazitikom.

Pred zimo pregledamo še parklje, kožo in splošno zdravstveno stanje živali. Ob prehodu na hlevsko rejo se zaradi tesnejšega stika med živalmi lahko hitreje širijo tudi zunanji zajedavci, zato je pomembno, da težave odkrijemo pravočasno.

Jesenska paša – zadnja opravila pred zimo

Pospravimo pašnik in preverimo infrastrukturo

Pred zimo pregledamo ograje, električne pastirje, napajalnike, dovozne poti in mesta, kjer so se živali pogosto zbirale. Poškodovane ograje popravimo, premično opremo pospravimo, napajalne sisteme pa zaščitimo pred zmrzaljo.

Pravočasno odstranimo tudi ostanke krme in uredimo močno razhojene površine. Če so se pojavila gola mesta ali nezaželene oziroma invazivne rastline, si jih označimo in načrtujemo sanacijo ob primernem času.

Dobra jesenska paša se pokaže spomladi

Uspeh jesenskega pašnega upravljanja se ne meri samo v številu dodatnih dni na prostem. Dobro zaključena pašna sezona pomeni, da živali v zimo vstopijo v primerni kondiciji, travna ruša pa ostane nepoškodovana in z dovolj zalogami za novo rast.

Pravočasno zapiranje posameznih površin, prilagajanje paše vremenu, postopni prehod na zimski obrok in premišljeno zdravstveno varstvo so zato že prvi koraki v naslednjo paš­no sezono.

Jesenska paša – zadnja opravila pred zimo

 

Viri:

  • Teagasc – Autumn Grazing Management (teagasc.ie);
  • AHDB – Autumn planning for rotational grazing cattle (ahdb.org.uk);
  • Teagasc – Parasite Control at Housing (teagasc.ie).

 

Sadovnjak po obiranju

Sadovnjak po obiranju – kako ga pripraviti na zimo

/in /by

Delo v sadovnjaku še ni končano, ko je večina plodov že pobrana. Obdobje od konca obiranja do odpadanja listja je pomembno za zdravje dreves in pridelek za prihodnje leto.

Drevo je v tem času še vedno v fazi fotosinteze, obnavlja zaloge ogljikovih hidratov in hranil ter dokončno oblikuje cvetne brste. Zato je cilj jesenske oskrbe, da drevesa v zimsko mirovanje vstopijo zdrava, dobro prehranjena in z zmanjšanim tveganjem za okužbe.

Sadovnjak po obiranju

Začnimo s pregledom drevja in higieno nasada

Po obiranju pregledamo krošnje, debla in tla pod drevesi. Z dreves odstranimo gnile plodove, saj lahko ostanejo vir okužb za naslednjo sezono, zlasti pri boleznih, kot je rjava sadna gniloba. Odstranimo tudi polomljene in močno poškodovane veje ter obolele plodove, ki so ostali na tleh.

Pri jablanah in hruškah je pomembno tudi ravnanje z odpadlim listjem. Povzročitelj jablanovega škrlupa prezimuje v okuženem listju, zato hitrejša razgradnja listne mase zmanjšuje količino kužnega materiala za pomlad. V večjih nasadih listje pogosto zdrobijo z mulčerjem, v manjšem sadovnjaku pa ga lahko prav tako zdrobimo in tako pospešimo njegovo razgradnjo. Močno okužene rastlinske ostanke odstranimo iz nasada.

Sadovnjak po obiranju

Po obiranju ne hitimo z močno rezjo

Jesenski pregled ni isto kot zimski rez. Pri jablanah in hruškah glavni rez praviloma opravimo v času mirovanja, od odpadanja listja do začetka pomladne rasti. Jeseni zato odstranimo predvsem zlomljene, suhe in očitno obolele dele, večje posege v krošnjo pa načrtujemo za zimo.

Pri koščičarjih je pristop drugačen. Slive, češnje, marelice in druge vrste iz rodu Prunus so občutljivejše za okužbe skozi rane, zlasti za srebrno listavost in bakterijski rak. Večjih rezi zato praviloma ne opravljamo pozno jeseni ali pozimi, temveč v suhem vremenu spomladi oziroma poleti, odvisno od vrste in načina vzgoje. Enoten “zimski recept” za vse sadne vrste zato ni strokovno ustrezen.

Zdravo listje po obiranju je še vedno dragoceno

Dokler je listje zeleno in zdravo, drevo še naprej kopiči zaloge za naslednjo sezono. Zato po obiranju ne zanemarimo zdravstvenega stanja nasada in ne dovolimo, da bi drevje zaradi suše prezgodaj izgubilo liste.

Po sušnem poletju namakanja ne prekinemo avtomatično takoj po zadnjem obiranju. Potrebe po vodi se jeseni zmanjšajo, vendar mora biti v tleh še vedno dovolj vlage za delovanje korenin in normalno zaključevanje vegetacije. Prekomerno namakanje je prav tako škodljivo, saj razmočena in slabo zračna tla povečujejo nevarnost bolezni korenin.

Sadovnjak po obiranju

Gnojenje naj temelji na analizah

Jesensko gnojenje naj ne bo ukrep kar “na pamet”. Potrebe so odvisne od sadne vrste, starosti drevja, intenzivnosti rasti, količine pridelka ter založenosti tal. V intenzivnih nasadih se zato odločamo na podlagi analize tal in po potrebi tudi listne analize. Fosfor, kalij in druga hranila dodajamo predvsem tam, kjer je ugotovljeno pomanjkanje.

Tudi z dušikom moramo ravnati previdno. Po velikem pridelku drevesa lahko potrebujejo dopolnitev zalog, vendar lahko prepozno ali preobilno dodajanje dušika spodbuja rast in ovira pravočasno dozorevanje lesa. V strokovni pridelavi se zato čas in količina poobiralnega gnojenja prilagajata stanju nasada in tehnološkim priporočilom.

Pripravimo tla in zaščitimo mlado drevje

Medvrstni prostor pred zimo pokosimo oziroma mulčimo, tal pa ne obdelujemo globoko, da ne poškodujemo korenin. Pri mladem drevju preverimo opore in vezi ter po potrebi obnovimo zaščito debel. Mreže proti zajcem in drugi divjadi morajo biti dobro nameščene, kjer težave povzroča voluhar, pa spremljamo njegove rove in pravočasno ukrepamo.

Po odpadanju listja sadovnjak še enkrat natančno pregledamo. Če smo med sezono opazili bolezni ali škodljivce, preverimo, ali so zanje priporočeni tudi jesenski oziroma zimski ukrepi. Pri varstvu rastlin vedno upoštevamo aktualna strokovna priporočila in uporabljamo le registrirana sredstva v dovoljenih terminih.

Sadovnjak po obiranju

Priprava na zimo je začetek naslednje sezone

Dober sadjar ne začne razmišljati o naslednjem pridelku šele spomladi. Zdravstveno stanje dreves, kakovost listja po obiranju, oskrba z vodo in hranili ter zmanjševanje virov okužb jeseni neposredno vplivajo na kondicijo nasada in rodnost v naslednjem letu.

Urejena tla, zdrave krošnje in pravilno izbrani poobiralni ukrepi so zato najboljša priprava sadovnjaka na zimsko mirovanje.

 

Viri:

  • KGZS – Poobiralni ukrepi v nasadih jablan: čas za pripravo na novo sezono (kgzs.si);
  • Kmetijsko gozdarski zavod Ljubljana – Sadjarstvo: ukrepi po obiranju jablan (lj.kgzs.si);
  • Royal Horticultural Society – Apples and pears: winter pruning; Plums: pruning (rhs.org.uk).

 

Kaj narediti z zelenimi paradižniki

Kaj narediti z zelenimi paradižniki ob koncu sezone

/in /by

Ko se poletje prevesi v jesen, na rastlinah pogosto ostane še precej zelenih paradižnikov, za katere je vse manj možnosti, da bodo na prostem popolnoma dozoreli.

Pred prvo slano jih je smiselno pobrati, vendar jih nikakor ni treba zavreči. Del lahko dozori v hiši, zrele zelene plodove pa lahko uporabimo tudi v kuhinji – za vlaganje, različne zelenjavne mešanice, čatnije, omake in celo marmelado.

Zakaj so nezreli paradižniki drugačni?

Zeleni, še nezreli paradižniki vsebujejo več steroidnih glikoalkaloidov, predvsem α-tomatina in dehidrotomatina. Gre za naravne obrambne snovi rastline, ki jih poleg plodov vsebujejo tudi stebla in listi. Med dozorevanjem se njihova količina močno zmanjšuje, zato jih je v popolnoma zrelih rdečih paradižnikih bistveno manj.

Tomatin pogosto primerjamo s solaninom v krompirju, vendar ne gre za isto spojino. Strokovna literatura pri običajnem kulinaričnem uživanju zelenih paradižnikov ne navaja primerov akutnih zastrupitev pri ljudeh, kljub temu pa povsem nezrelih zelenih plodov, zlasti surovih, ni priporočljivo uživati v večjih količinah. Večje količine glikoalkaloidov lahko namreč povzročijo predvsem prebavne težave.

Ker zeleni paradižniki vsebujejo več tomatina kot zreli, jih v kulinariki najpogosteje uporabljamo predelane – kuhane, pečene, vložene ali fermentirane. Toplotna obdelava tomatina sicer ne odstrani v celoti, ga pa zmanjša, zato sta pomembna predvsem izbira zdravih, dobro razvitih zelenih plodov in zmernost pri uživanju. Takšna uporaba zelenih paradižnikov ima dolgo kulinarično tradicijo, od vloženin in čatnijev do omak, marmelad in pečenih jedi.

Za predelavo zato izberemo zdrave, čvrste in že dobro razvite zelene paradižnike. Zelo majhne, izrazito nezrele plodove ter poškodovane, plesnive ali gnile paradižnike zavržemo. Listov in stebel paradižnika za prehrano ne uporabljamo.

Kaj narediti z zelenimi paradižniki

Nekateri bodo še dozoreli

Če je paradižnik že dosegel približno končno velikost in njegova temno zelena barva začne svetleti ali prehajati v rumenkaste oziroma rožnate odtenke, lahko po pobiranju še dozori. Takšne plodove razporedimo v eni plasti v suh prostor pri sobni temperaturi ter jih redno pregledujemo.

Ni nujno, da jih postavimo na sončno okensko polico. Zorenje spodbuja etilen, zato lahko nekaj paradižnikov položimo tudi v papirnato vrečko skupaj z zrelim jabolkom ali banano. Tiste, ki začnejo gniti ali plesneti, sproti odstranimo.

Kaj narediti z zelenimi paradižniki

Zeleni paradižniki so odlični za vlaganje

Čvrsta struktura zelenih paradižnikov je zelo primerna za vlaganje, saj med obdelavo dobro ohranijo obliko. Uporabimo lahko manjše cele plodove ali večje narežemo na rezine in krhlje.

Odlično se obnesejo v mešani vloženi zelenjavi, na primer v turšiji ali bolgarski solati, kjer se lepo povežejo s papriko, čebulo, korenjem, zeljem in drugo jesensko zelenjavo. Zelo okusni so tudi samostojno vloženi s česnom, koprom, gorčičnimi semeni, poprom ali drugimi priljubljenimi začimbami.

Pri vlaganju za daljše shranjevanje vedno uporabljamo preverjen recept in ohranimo predpisano razmerje kisa, vode in zelenjave. Kislina namreč ni pomembna samo za okus, ampak tudi za mikrobiološko varnost shranka.

Iz zelenih paradižnikov lahko pripravimo tudi relish – drobno sesekljano sladko-kislo zelenjavno prilogo s čebulo in papriko, ki se lepo poda k sendvičem, krompirju, sirom in različnim toplim jedem.

Kaj narediti z zelenimi paradižniki

Poskusite marmelado iz zelenih paradižnikov

Presenetljivo dobra je tudi sladko-kisla marmelada, pri kateri se nevtralnejši okus zelenega paradižnika lepo poveže z limono in začimbami. Jabolka kot osnova dodajo naravni pektin, da je marmelada dovolj gosta. Na ta način lahko v enem receptu uporabimo dva jesenska pridelka, ki ju je v tem času pogosto v izobilju.

Za približno 3 manjše kozarce potrebujemo:

  • 0,5 kg očiščenih zelenih paradižnikov,
  • 0,5 kg očiščenih jabolk
  • 500–600 g sladkorja,
  • sok in drobno naribano lupinico 1–2 ekoloških limon,
  • po želji košček naribanega svežega ingverja, ščepec burbonske vanilje v prahu ali ščepec mletega cimeta.

Paradižnike in jabolka narežemo na manjše koščke, potresemo s sladkorjem in pustimo nekaj ur, da spustijo sok. Dodamo limono in počasi kuhamo približno 30 minut oziroma toliko časa, da se zmes zgosti. Po želji jo delno ali povsem pretlačimo.

Vročo marmelado nalijemo v čiste kozarce. Če jo želimo hraniti dlje časa pri sobni temperaturi, uporabimo preverjen postopek konzerviranja, na primer pasterizacijo v vodni kopeli. Sicer jo po ohladitvi shranimo v temnem prostoru.

Kaj narediti z zelenimi paradižniki

Še nekaj idej za kuhinjo

Zeleni paradižniki se lepo obnesejo tudi v čatniju s čebulo, jabolki, kisom, sladkorjem in začimbami. Narezane rezine lahko paniramo in popečemo, dodamo jih lahko zelenjavnim omakam ali pa iz njih pripravimo pikantno salso.

Prav konec sezone tako pokaže, da tudi pridelek, ki na vrtu ni uspel popolnoma dozoreti, še zdaleč ni izgubljen. Nekaj paradižnikov pustimo dozoreti, druge pa z malo domišljije spremenimo v ozimnico ali zanimivo jesensko jed. Tako porabimo pridelek do zadnjega plodu in hkrati v domačo shrambo dodamo nekaj nekoliko drugačnega.

Preberite tudi >>> Kaj vse lahko pripravimo iz paradižnika

 

Tekst:
N. G.

 

Pobiranje semen za prihodnjo sezono

Pobiranje semen za prihodnjo sezono

/in /by

Konec poletja in začetek jeseni je čas, ko na vrtu poleg plodov dozoreva tudi seme. Pobiranje in shranjevanje je eden najstarejših načinov ohranjanja sort in samooskrbe, vendar pri tem ni dovolj, da seme preprosto poberemo, posušimo in spravimo v vrečko.

Če želimo naslednjo sezono vzgojiti zdrave in sortno značilne rastline, moramo že med rastjo vedeti, katere rastline bomo namenili za seme, kako so bile oprašene in kdaj je seme zares dozorelo.

Za seme izberemo najboljše rastline

Pridelava kakovostnih semen se začne že dolgo pred pobiranjem. Seme ne shranjujemo naključno iz zadnjega plodu, ki je ostal na rastlini, temveč izberemo zdrave, dobro razvite in sortno značilne rastline.

Pri izbiri opazujemo lastnosti, ki jih želimo ohraniti: dobro rodnost, zgodnost, okus, velikost in kakovost plodov, odpornost proti boleznim ter prilagojenost razmeram na našem vrtu. Rastline, ki so izrazito šibke, bolne ali po svojih lastnostih odstopajo od sorte, za seme izločimo.

Na ta način pravzaprav že izvajamo osnovno selekcijo. Če več let zapored seme pobiramo z rastlin, ki se v naših razmerah dobro obnesejo, postopoma ohranjamo lastnosti, ki so za naš vrt najprimernejše.

Pobiranje semen za prihodnjo sezono

Vsako seme ni primerno za nadaljnje razmnoževanje

Pred pobiranjem je pomembno vedeti, katero sorto gojimo. Pri odprto oprašenih in dovolj stabilnih sortah lahko ob ustrezni sortni čistosti pričakujemo, da bodo rastline iz shranjenega semena precej podobne starševskim rastlinam.

Drugače je pri F1 hibridih. Ti nastanejo z načrtnim križanjem izbranih starševskih linij. Seme iz plodov F1 rastlin lahko sicer kali, vendar naslednja generacija ni genetsko enotna in se lahko močno razlikuje po rasti, rodnosti, velikosti, okusu ali odpornosti. Če želimo ohraniti značilnosti sorte, zato semen F1 hibridov praviloma ne shranjujemo.

Dober praktičen namig je, da pred pobiranjem preverimo originalno semensko vrečko ali zapis sorte. Oznaka F1 pomeni, da gre za hibrid prve generacije.

Pobiranje semen za prihodnjo sezono

Pomembno je tudi, kako se rastline oprašujejo

Pri ohranjanju sortne čistosti moramo upoštevati način opraševanja posamezne vrste.

Grah in večino sort paradižnika uvrščamo med pretežno samooprašne rastline, zato je možnost nenamernega križanja praviloma manjša. Tudi pri fižolu je križanje pri številnih vrstah razmeroma redko, čeprav ga ni mogoče povsem izključiti.

Več previdnosti je potrebne pri vrstah, ki jih oprašujejo žuželke ali veter. Mednje sodijo številne kapusnice, čebula, pesa ter različne bučevke. Če hkrati cveti več kompatibilnih sort, lahko pride do navzkrižnega opraševanja.

Pomembno je vedeti, da križanje ne spremeni plodu, ki ga pobiramo letos. Spremenjena genetska kombinacija se pokaže šele v rastlinah, ki jih naslednje leto vzgojimo iz tega semena. Zato iz lepe bučke ali buče ni mogoče sklepati, da bomo iz njenih semen prihodnje leto dobili povsem enak pridelek.

Pri strokovni pridelavi semen se sortna čistost ohranja z izolacijskimi razdaljami, časovno ločenim cvetenjem ali nadzorovanim opraševanjem.

Najlažje začnemo z enoletnicami

Za domače pobiranje semen so najpreprostejše rastline, ki zaključijo svoj življenjski krog v enem letu. Sem sodijo na primer paradižnik, paprika, fižol, grah in solata.

Pri fižolu in grahu pustimo izbrane stroke na rastlini, dokler se povsem ne posušijo in semena v njih otrdijo. Stroke poberemo v suhem vremenu, jih po potrebi dodatno dosušimo ter nato izluščimo seme.

Pri solati pustimo nekaj izbranih rastlin, da zacvetijo in razvijejo semenske glavice. Pobiramo jih postopoma, ko semena dozorevajo in se začnejo sušiti.

Nekatere vrtnine pa so dvoletnice. Korenje, rdeča pesa, čebula in številne kapusnice prvo leto tvorijo predvsem vegetativne dele, šele po prezimitvi pa v drugem letu zacvetijo in razvijejo seme. Njihovo semenarjenje je zato zahtevnejše in zahteva tudi pravilno prezimitev izbranih rastlin.

Pri mesnatih plodovih seme očistimo

Pri papriki izberemo povsem zrel, zdrav plod. Seme odstranimo iz notranjosti, razprostremo v tanki plasti ter dobro posušimo.

Pri paradižniku je postopek nekoliko drugačen. Seme obdaja želatinasta ovojnica, zato ga skupaj z nekaj soka običajno pustimo kratek čas fermentirati. Po nekaj dneh ga dobro speremo skozi cedilo in razporedimo na gladko površino, kjer se povsem posuši.

Pri vseh vrstah je pomembno, da za shranjevanje izberemo polno razvito in zdravo seme, poškodovano, drobno ali očitno nezrelo pa odstranimo.

Pobiranje semen za prihodnjo sezono

Pred shranjevanjem mora biti seme popolnoma suho

Vlaga je eden največjih sovražnikov shranjenih semen. Če še vlažno seme zapremo v embalažo, lahko začne plesneti, izgublja kalivost ali popolnoma propade.

Po pobiranju in čiščenju ga zato dobro osušimo v suhem, zračnem prostoru, zaščitenem pred dežjem in neposrednim močnim soncem. Sušenje pri previsoki temperaturi ni primerno, saj lahko poškoduje zarodek v semenu.

Šele popolnoma suho seme spravimo v papirnate vrečice, ovojnice ali manjše vrečke. Te lahko nato hranimo v dobro zaprti posodi, kjer so zaščitene pred vlago, žuželkami in glodavci.

Hladno, suho in temno

Za ohranjanje dobre kalivosti potrebuje seme predvsem suhe in hladne razmere. Na vsako vrečko napišemo vrsto, sorto in leto pobiranja, pri manj znanih sortah pa je koristno dodati tudi nekaj osnovnih podatkov o rastlini.

Kalivost semen se med vrstami zelo razlikuje. Pri nekaterih vrstah lahko seme ob ustreznem shranjevanju ostane kalivo več let, medtem ko seme čebule, pora in pastinaka praviloma izgublja kalivost hitreje. Če nismo prepričani o kakovosti starejših semen, lahko pred spomladansko setvijo opravimo preprost kalilni preizkus.

Pobiranje semen za prihodnjo sezono

S semeni ohranjamo tudi značilnosti svojega vrta

Pobiranje lastnih semen ni le način, kako zmanjšamo potrebo po nakupu novih semen. Z njim ohranjamo zanimive sorte, njihovo gensko raznolikost in lastnosti rastlin, ki so se dobro prilagodile našim razmeram.

Vendar dobro semenarjenje zahteva nekaj več opazovanja kot običajna pridelava zelenjave. Poznavanje načina opraševanja, skrb za sortno čistost, pravilna izbira matičnih rastlin ter dovolj zrelo in dobro posušeno seme so osnova za uspešno naslednjo sezono. Za začetek je najbolje izbrati nekaj preprostejših vrst, izkušnje pa nato iz leta v leto nadgrajevati.

 

Viri:

  • Organic Seed Alliance – A Seed Saving Guide for Gardeners and Farmers (seedalliance.org);
  • Garden Organic – Seed Saving Guidelines (gardenorganic.org.uk);
  • Royal Horticultural Society – F1 Hybrids (rhs.org.uk).
Od vrta do krožnika

Od vrta do krožnika – kako sestaviti uravnotežen poletni obrok

/in /by

Pozno poletje je čas, ko so vrtovi, sadovnjaki in domače shrambe polni pridelkov. Paradižnik, kumare, bučke, paprike, stročji fižol, krompir, blitva, špinača in različna zelišča rastejo skoraj hitreje, kot jih uspemo porabiti, dozorevajo pa tudi jabolka, hruške, grozdje in slive.

Prav zato je avgust eden najlažjih mesecev za sestavljanje raznolikega jedilnika iz domačih in sezonskih sestavin.

Uravnotežen poletni obrok ni nujno zapleten. Osnovo naj predstavlja zelenjava, ki ji dodamo kakovosten vir beljakovin, primerno količino žit, krompirja ali drugih škrobnih živil ter nekaj kakovostnih maščob. Pri malicah in zajtrku pa lahko dobro izkoristimo tudi trenutno obilje domačega sadja.

Od vrta do krožnika

Začnimo dan z domačim sadjem

Jabolka, hruške in slive lahko ob koncu poletja postanejo osnova preprostega zajtrka. Sadje zagotavlja vitamine, minerale, vodo in prehranske vlaknine, vendar samo po sebi za večino ljudi ne predstavlja dovolj nasitnega obroka.

Narezano hruško ali jabolko lahko zato dodamo ovsenim kosmičem, proseni ali ajdovi kaši ter domačemu jogurtu ali skuti. Dodatek orehov, lešnikov ali semen prispeva kakovostne maščobe in beljakovine ter poskrbi za večjo sitost. Slive lahko na kratko podušimo s cimetom in jih ponudimo ob kaši, skuti ali jogurtu.

Ko imamo sadja veliko, ga lahko del sproti narežemo in zamrznemo, skuhamo v čežano, marmelado ali kompot oziroma ga posušimo za hladnejši del leta.

Naj bo zelenjava glavni del poletnega kosila

Poleti se pogosto priležejo lažji obroki, vendar lahek obrok še ne pomeni samo sklede zelene solate. Če želimo, da nas kosilo nasiti in zagotovi dovolj hranil, zelenjavi dodamo še vir beljakovin in ogljikovih hidratov.

Bučke so lahko osnova zelenjavnih polpetov, narastkov, omak ali ratatuja. Kumare uporabimo v solatah, tzatzikiju, hladnih juhah ali jogurtovih omakah. Paradižnik, paprika in čebula se lepo povežejo v satarašu, pečeni zelenjavi, bolgarski solati ali omaki za testenine. Tudi jajčevci obogatijo marsikatero od naštetih jedi.

Poletni zelenjavni krožnik lahko na primer sestavimo iz pečenih bučk in paprike, kuhanega krompirja ter fižolove ali lečine solate. Druga možnost je riž, ješprenj ali ajdova kaša z veliko sveže oziroma pečene zelenjave in dodatkom čičerike, fižola, jajc ali sira za žar.

Zelo uporaben domač pridelek je tudi stročji fižol. S krompirjem, čebulo, svežimi zelišči in kuhanim jajcem hitro postane samostojen poletni obrok, ne le priloga. Če pripravimo boranjo, ki je prava poletna poslastica, ji lahko dodamo meso ali pa pripravimo brezmesno različico in za več beljakovin dodamo še fižol v zrnu.

Od vrta do krožnika

Če je na jedilniku meso, izberimo lažje kombinacije

Tudi meso je lahko del uravnoteženega poletnega obroka. V vročih dneh se običajno bolje podajo pusti kosi mesa in preprostejši načini priprave, na primer piščanec ali puran, pusta govedina in teletina ter ribe. Namesto težkih omak in ocvrtih jedi meso spečemo, podušimo ali pripravimo na žaru ter ga ponudimo z obilico sezonske zelenjave.

Piščančje ali puranje meso lahko dopolnimo s pečenimi bučkami, papriko in paradižnikom, pusto govedino s stročjim fižolom ali veliko poletno solato, ribe pa s krompirjem, blitvo in svežimi zelišči. Pri žaru pazimo, da mesa ne zažgemo, saj pri zelo visokih temperaturah in zoglenelih delih nastajajo neželene snovi.

Prednost dajemo svežemu, čim manj predelanemu mesu, medtem ko naj bodo klobase, salame in drugi mesni izdelki na jedilniku redkeje. Tako tudi mesni obrok ostane lahek in se lepo poveže z obiljem domače poletne zelenjave.

Od vrta do krožnika

Izkoristimo tudi hladne poletne jedi

V najbolj vročih dneh nam pogosto bolj prijajo hladne jedi. Gazpačo iz zrelih paradižnikov, kumar, paprike, česna in oljčnega olja je dober način, kako porabiti večjo količino zelenjave. Da bo obrok popolnejši, ga ponudimo s kosom polnozrnatega kruha ter na primer skuto, sirom, jajci ali stročnicami.

Podobno velja za velike poletne solate. Kumare, paradižnik in paprika so odlična osnova, vendar lahko dodamo kuhan fižol, lečo, čičeriko, jajca, sir, kuhano žito ali krompir. Tako iz zelenjavne priloge nastane samostojen obrok.

Sveža zelišča, ki jih je poleti prav tako v izobilju, naj ne bodo samo okras. Bazilika, peteršilj, drobnjak, timijan, šetraj, koper, meta in druga zelišča jedi obogatijo z aromo in omogočajo, da za izrazit okus potrebujemo manj soli in težkih omak.

Tudi vloženine sodijo na poletni krožnik

Če je shramba še polna domačih vloženin ali pa že vlagamo letošnji pridelek, jih lahko vključimo kot dodatek obroku. Vložene kumare, paprika, pesa, zelenjavni namazi in fermentirana zelenjava prinesejo izrazit okus ter lepo dopolnijo krompir, žita, stročnice, jajčne jedi ali sendviče.

Ker so vložena živila pogosto bolj slana, naj bodo predvsem dodatek in ne glavni zelenjavni del obroka. Sveža sezonska zelenjava naj ima poleti še vedno prednost.

Sadje je odlična poletna malica

Za dopoldansko ali popoldansko malico lahko izberemo kos domačega sadja, ki mu po želji dodamo kruh s skuto ali sirom, pest oreščkov, jogurt ali kefir. Tako bo malica bolj nasitna in prehransko uravnotežena.

Tudi domači sadni napitki so lahko okusni, vendar celo sadje zaradi ohranjenih vlaknin praviloma nasiti bolje kot sok. V vročini ostaja najpomembnejša pijača voda, ki jo lahko popestrimo z limono, meto ali meliso. Občasno ji lahko dodamo tudi malo domačega bezgovega, metinega ali drugega sadnega oziroma zeliščnega sirupa.

Od vrta do krožnika

Večerja naj porabi tisto, kar je ostalo

Poletna kuhinja je idealna za premišljeno porabo ostankov. Pečena zelenjava od kosila lahko zvečer postane nadev za omleto, hladna solata ali dodatek sendviču. Preostanek kuhanega krompirja lahko zmešamo s kumarami, fižolom in zelišči, kuhano žito pa naslednji dan uporabimo za solato.

Tak način kuhanja ni le praktičen, pomaga tudi zmanjševati količino zavržene hrane. Obenem se naučimo kakovostno porabiti zaloge in razmišljati o tedenskih jedilnikih.

Poletni vrt ponuja skoraj vse za dober krožnik

Uravnotežen poletni jedilnik ne zahteva eksotičnih sestavin. Pogosto imamo velik del tega, kar potrebujemo, že na domačem vrtu, v sadovnjaku ali shrambi.

Sezonski zelenjavi in sadju dodamo vir beljakovin, žita ali krompir ter nekaj kakovostnih maščob in iz preprostih sestavin nastane hranljiv, barvit in okusen obrok.

Prav avgustovsko obilje nas spodbuja, da kuhamo po tem, kar trenutno dozoreva. Tako ne uživamo le bolj sveže hrane, ampak tudi smiselno porabimo domači pridelek in na krožnik vsak dan prinesemo nekaj drugačnega.

Od vrta do krožnika

 

Tekst:
N. G.

 

Visoka greda ob koncu poletja

Visoka greda ob koncu poletja – kako podaljšati sezono pobiranja

/in /by

Konec avgusta visoke grede pogosto kažejo posledice dolgega poletja. Nekatere vrtnine so že zaključile rast, druge še vedno rodijo, zemlja se je nekoliko posedla, vročina in suša pa sta iz nje izčrpali precej vlage.

Vendar visoke grede še zdaleč ni treba pripraviti na zimski počitek. Prav zaradi njene zasnove jo lahko dobro izkoristimo za jesensko pridelavo, z enostavnim pokrovom pa sezono pobiranja podaljšamo še precej dlje.

Najprej poskrbimo za tla

Po odstranitvi iztrošenih rastlin odstranimo tudi bolne liste, korenine in plevel. Zdrav rastlinski material lahko dodamo na kompost. Zemlje v visoki gredi ni treba globoko prekopavati. Rahlo jo zrahljamo in po potrebi dodamo plast zrelega komposta ali pa suhega listja in na vrh plast kakovostne vrtne zemlje.

Vsebina visokih gred se zaradi razgradnje organskega materiala sčasoma poseda, zato je konec poletja primeren čas tudi za dopolnitev vrhnje plasti. Z gnojenjem ne pretiravamo. Jesenske listnate vrtnine potrebujejo rodovitna tla, vendar preveč dušika spodbuja mehko, bujno rast, ki je občutljivejša za mraz in bolezni.

Visoka greda ob koncu poletja

Zalivajmo globinsko in premišljeno

Po letošnjem vročem in suhem poletju je gospodarjenje z vodo še posebej pomembno. Dolgotrajna suša je marsikje zmanjšala zaloge vode, ponekod pa so veljale tudi omejitve ali prepovedi uporabe pitne vode za zalivanje vrtov.

Visoke grede se zaradi dvignjene lege in dobrega odvajanja vode lahko izsušujejo hitreje kot običajne vrtne površine. Namesto pogostega površinskega zalivanja jih zato temeljito zalijemo, da voda doseže globlje plasti zemlje, nato pa pred naslednjim zalivanjem preverimo vlažnost tal. Najprimernejši čas je zgodaj zjutraj.

Veliko prednost imajo vrtnarji, ki zbirajo deževnico. Po poletnih nalivih se lahko ponovno napolnijo sodi, zbiralniki oziroma štirne, iz katerih lahko v sušnih obdobjih zalivamo vrt brez porabe pitne vode. Uporabna sta tudi kapljično namakanje in namakalna cev, saj dovajata vodo neposredno h koreninam in zmanjšujeta izgube zaradi izhlapevanja.

Visoka greda ob koncu poletja

Kaj še lahko posadimo in posejemo?

Konec avgusta in v septembru visoko gredo namenimo predvsem vrtninam, ki dobro uspevajo pri nižjih temperaturah. Sejemo lahko motovilec, špinačo, rukolo, redkvice, krešo in različne azijske listnate vrtnine. Primerne so tudi prezimne sorte solate.

Če imamo sadike, lahko posadimo solato, radič, endivijo in nekatere vrste ohrovta. Pri izbiri upoštevamo čas setve oziroma sajenja, ki je naveden na semenski vrečki, saj se sorte med seboj precej razlikujejo.

Ni treba zapolniti vse grede naenkrat. Nekaj rukole, redkvic ali motovilca lahko posejemo v več terminih in tako podaljšamo pobiranje.

Visoka greda ob koncu poletja

Pokrov spremeni možnosti visoke grede

Ena največjih prednosti visoke grede je, da jo lahko zelo preprosto pokrijemo. Nad njo namestimo loke in jih prekrijemo z vrtno kopreno ali prozorno folijo, lahko pa izdelamo trajnejši okvir s polikarbonatnim ali steklenim pokrovom.

Tako nastane zaščiten prostor, podoben »topli gredi« oziroma majhnemu rastlinjaku. Pokrov zmanjšuje izgubo toplote ponoči, rastline ščiti pred vetrom, močnim dežjem in prvimi slanami ter omogoča, da solato, špinačo, motovilec in druge odpornejše vrtnine pobiramo precej dlje v jesen.

Če visoko gredo dodatno ogrevamo z razkrajajočim se organskim materialom, na primer plastjo svežega hlevskega gnoja pod rastno plastjo, govorimo o pravi topli gredi. Pri običajni pokriti visoki gredi pa toploto zagotavljata predvsem sonce in zaščiten zračni prostor.

Ne pozabimo na zračenje

Pokrov ni namenjen temu, da bi bila greda ves čas hermetično zaprta. V sončnih jesenskih dneh se lahko prostor pod prozornim pokrovom hitro segreje, visoka zračna vlaga pa spodbuja razvoj bolezni.

Čez dan zato pokrov odpremo ali privzdignemo, zvečer pa ga ponovno zapremo. Z napredovanjem jeseni in nižanjem temperatur bo lahko ostal zaprt vse dalj časa. Tudi pozimi ga je ob sončnih in toplejših dnevih smiselno občasno prezračiti.

Visoka greda ob koncu poletja

Visoka greda lahko rodi tudi pozimi

Ob koncu poletja visoke grede zato ni treba izprazniti in pustiti do pomladi. Z obnovljeno zemljo, jesenskimi vrtninami, premišljenim zalivanjem in predvsem primernim pokrovom lahko postane prostor za pridelavo še globoko v jesen, pri odpornejših vrtninah pa tudi čez zimo.

Prav možnost enostavnega pokrivanja je ena njenih največjih prednosti – poletna visoka greda se tako z nekaj prilagoditvami spremeni v zaščiten vrt za hladnejši del leta.

 

Tekst:
N. G.

 

Shranjevanje čebule, česna in zgodnjega krompirja

Shranjevanje čebule, česna in zgodnjega krompirja po poletnem pobiranju

/in /by

Poletno pobiranje čebule, česna in zgodnjega krompirja pogosto prinese lep pridelek, vendar se delo s spravilom še ne konča. Na obstojnost pridelka vplivajo že čas pobiranja, vremenske razmere in ravnanje v prvih urah po spravilu.

Niti najboljša klet ali shramba namreč ne more rešiti mokrih, poškodovanih ali nepravilno pripravljenih čebulic in gomoljev.

Če želimo pridelek ohraniti čim dlje, ga moramo pobrati ob pravem času, z njim ravnati previdno, ga ustrezno osušiti oziroma utrditi ter pred shranjevanjem temeljito pregledati. Pri tem pa je treba upoštevati, da čebula, česen in krompir nimajo enakih zahtev.

Sajenje poznih sort krompirja - Gorenc.si

Kakovost shranjevanja se začne že ob pobiranju

Čebula je praviloma pripravljena za pobiranje, ko se njeno listje začne rumeniti in polegati, vrat čebulice pa se zmehča. Če je mogoče, jo pobiramo v suhem vremenu. Previdno jo privzdignemo iz zemlje in pri tem pazimo, da čebulic ne poškodujemo.

Česen pobiramo, ko začnejo spodnji listi rumeneti in rjaveti, zgornji pa so še deloma zeleni. Če z izkopavanjem predolgo odlašamo, lahko zunanji ovoji razpadejo, stroki pa se začnejo ločevati, kar zmanjša primernost česna za daljše shranjevanje. Zrelost lahko preverimo tako, da najprej izkopljemo eno glavico.

Zgodnji krompir pobiramo, ko so gomolji dovolj veliki za uporabo. Ker ima nežno in tanko kožico, ga izkopavamo še posebej previdno. Z vilami zemljo privzdignemo nekoliko stran od rastline, da gomoljev ne prerežemo ali prebodemo.

Shranjevanje čebule, česna in zgodnjega krompirja

Čebulo in česen pred shranjevanjem dobro osušimo

Sveže pobrane čebule in česna ne spravimo takoj v klet ali zaprte posode. Najprej ju je treba dobro osušiti, da se zunanji ovoji, korenine in vratovi posušijo ter oblikujejo naravno zaščito pred izgubljanjem vlage in povzročitelji bolezni.

Če je vreme suho in stabilno, lahko pridelek krajši čas sušimo na prostem, vendar ga zaščitimo pred dežjem in močno večerno vlago. Zanesljiveje ga je razporediti pod nadstreškom, na podstrešju, v lopi ali drugem suhem in dobro prezračenem prostoru. Čebulice položimo v eni plasti na mrežaste police, lesene letve ali druga zračna stojala. Lahko jih tudi povežemo v manjše šope in obesimo.

Med sušenjem mora zrak krožiti okoli celotnega pridelka. Čebule in česna ne nalagamo v debele kupe, saj se lahko v notranjosti zadržujeta toplota in vlaga. Sušenje običajno traja več tednov. Končano je, ko so ovoji suhi in šelesteči, vratovi zaprti, listi pa povsem suhi.

Šele nato odstranimo ostanke zemlje, prikrajšamo korenine in odrežemo suho listje. Če želimo čebulo ali česen splesti v kite, liste seveda pustimo.

Zgodnji krompir porabimo prej

Zgodnji oziroma mladi krompir ni namenjen dolgotrajnemu skladiščenju. Njegova kožica je tanka, gomolji vsebujejo veliko vode in se hitreje izsušijo ali poškodujejo. Zato ga je najbolje porabiti v nekaj tednih oziroma čim prej po pobiranju.

Po izkopavanju ga za kratek čas pustimo na suhi površini v senci, da se zemlja na njem osuši. Pred shranjevanjem ga ne peremo, saj lahko vlaga pospeši kvarjenje. Odvečno zemljo le nežno odstranimo z rokami.

Za nekoliko daljše shranjevanje je primernejši zrelejši krompir z utrjeno kožico. Pri njem pred pobiranjem počakamo, da nadzemni deli rastline dozorijo oziroma odmrejo. Gomolje nato nekaj časa hranimo v temnem in zračnem prostoru, da se kožica utrdi in manjše površinske poškodbe zacelijo.

Shranjevanje čebule, česna in zgodnjega krompirja

Poškodovane pridelke porabimo najprej

Pred shranjevanjem pridelek temeljito pregledamo. Izločimo poškodovane, prerezane, obtolčene, mehke ali obolele čebulice in gomolje. Tudi če so še uporabni, jih ne dodajamo zalogi, ampak jih porabimo čim prej.

Pridelek razvrstimo tudi glede na velikost in kakovost. Čebule z debelim ali ne povsem zaprtim vratom se praviloma slabše ohranijo. Pri česnu najprej porabimo glavice z razprtimi ovoji ali ločenimi stroki. Pri krompirju izločimo zelene, poškodovane in gnile gomolje.

Že en obolel primerek lahko v neustreznih razmerah povzroči širjenje gnilobe na druge pridelke, zato je začetno prebiranje zelo pomembno.

Shranjevanje čebule, česna in zgodnjega krompirja

Vsak pridelek potrebuje drugačne razmere

Dobro posušena čebula in česen potrebujeta hladen, suh, temen in zračen prostor. Shranjujemo ju lahko v mrežastih vrečah, pletenih košarah, plitvih zabojih ali obešena v kitah. Nepredušne plastične vrečke niso primerne, saj se v njih zadržuje vlaga.

Krompir potrebuje temo, nekoliko hladnejši prostor in višjo zračno vlago kot čebula in česen. Svetloba povzroča zelenenje gomoljev, v presuhem prostoru pa se začnejo hitro gubati. Shranimo ga v zračne zaboje, košare ali papirnate oziroma tekstilne vreče, ki preprečujejo dostop svetlobe in hkrati omogočajo nekaj kroženja zraka.

Čebule in krompirja ni najbolje hraniti neposredno skupaj. Razmere, ki ustrezajo krompirju, so za čebulo pogosto preveč vlažne, suho okolje za čebulo pa lahko pospeši izsuševanje krompirja.

Zalogo redno pregledujemo

Tudi pravilno pripravljen pridelek se med shranjevanjem spreminja. Čebulo, česen in krompir zato redno pregledujemo ter sproti odstranimo primerke, ki se začnejo mehčati, kaliti, plesneti ali gniti.

Povzetek

Uspešno shranjevanje se začne že na vrtu. Pravočasen pridelek, suho vreme, nežno ravnanje in dobra priprava pred skladiščenjem so pogosto pomembnejši od samega prostora, kamor pridelek pozneje pospravimo. Tako lahko čebulo in česen uporabljamo še več mesecev, zgodnji krompir pa ohranimo kakovosten dovolj dolgo, da ga postopoma porabimo.

Shranjevanje čebule, česna in zgodnjega krompirja

 

Viri:

  • Garden Organic – Harvesting and storing vegetables (gardenorganic.org.uk);
  • Royal Horticultural Society – How to grow garlic (rhs.org.uk);
  • Teagasc – Potatoes: Storage (teagasc.ie).
Poletna setev za jesenski vrt

Poletna setev za jesenski vrt – kako znova zapolniti prazne grede

/in /by

Sredi poletja se na vrtu že veselimo obilnega pridelka, hkrati pa se po pobiranju česna, čebule, zgodnjega krompirja, graha, solate in drugih zgodnjih vrtnin začnejo prazniti prve grede. Teh površin ni treba pustiti neizkoriščenih do pomladi.

Julij in avgust sta primerna za nov krog setve, s katerim si zagotovimo svežo zelenjavo še globoko v jesen, nekatere vrtnine pa lahko na gredah ostanejo tudi čez zimo.

Poletna setev pa se nekoliko razlikuje od spomladanske. Časa za razvoj je manj, tla so pogosto vroča in suha, mlade rastline pa lahko hitro prizadenejo vročinski valovi. Uspeh je zato odvisen od primerne izbire vrtnin, pravočasne setve in skrbne priprave praznih gred.

Poletna setev za jesenski vrt

Najprej ocenimo, koliko časa je še na voljo

Pred setvijo preverimo, koliko časa posamezna vrtnina potrebuje do pobiranja. Poleti izbiramo predvsem hitro rastoče vrste ter zgodnje oziroma jesenske sorte. Upoštevamo tudi lego vrta. Na višjih, hladnejših območjih se rast jeseni prej upočasni, zato je treba sejati nekoliko prej kot v toplejših krajih.

Nekatere vrtnine bomo pobirali že čez nekaj tednov, druge pozno jeseni, tretje pa bodo prezimile in znova začele rasti zgodaj spomladi. Manjše količine lahko sejemo večkrat v razmiku od enega do dveh tednov. Tako pridelek ne dozori ves hkrati, obenem pa zmanjšamo tveganje, da bi celotno setev prizadeli vročina, suša ali neurje.

Kaj lahko sejemo konec julija in v začetku avgusta

Na proste grede lahko konec julija še posejemo črno redkev, podzemno kolerabo, radič, endivijo, blitvo, rukolo in azijske listnate vrtnine. V ugodnejših legah lahko poskusimo tudi z rdečo peso in korenjem krajšega razvojnega časa, predvsem za mlade korene in liste. Za pozno setev vedno izberemo hitro rastoče oziroma jesenski pridelavi namenjene sorte.

Kitajsko zelje, listnati in kodrolistni ohrovt ter druge kapusnice bomo v tem času zanesljiveje pridelali iz sadik. Te lahko kupimo ali jih vzgojimo v platojih na nekoliko hladnejšem mestu v svetli senci ter jih na gredo presadimo, ko so dovolj razvite. Proti začetku avgusta se vse bolj usmerjamo v setev hitro rastočih listnatih vrtnin ter posevkov za poznojesensko pobiranje ali prezimovanje.

Poletna setev za jesenski vrt

Avgust je čas za jesenske listnate vrtnine

V avgustu pridejo na vrsto predvsem vrtnine, ki jim bolj ustrezajo postopno nižje temperature. Sejemo lahko špinačo, motovilec, rukolo, redkvico, prezimne sorte solate, azijske listnate vrtnine in blitvo za mlade liste. Primeren je tudi čas za nekatere sorte radiča in prezimne čebule.

Zgodnje avgustovske setve so večinoma namenjene jesenskemu pobiranju. Pri poznejših setvah bo razvoj počasnejši, zato lahko rastline ostanejo na gredi čez zimo ali jih bomo pobirali zgodaj spomladi. Pri izbiri vedno preverimo navodila na semenski vrečki, saj vse sorte iste vrtnine niso primerne za poletno oziroma jesensko setev.

Poletna setev za jesenski vrt

Prazno gredo najprej pripravimo na nov posevek

Po odstranitvi prvega posevka z grede odstranimo obolele rastlinske ostanke in trdovratne plevele. Zemljo plitvo zrahljamo, ne da bi po nepotrebnem obračali globlje plasti. Če je bila greda že izčrpana, ji dodamo nekaj zrelega komposta, vendar z gnojenjem ne pretiravamo. Preveč dušika lahko spodbudi bujno, mehko rast, ki je jeseni občutljivejša.

Upoštevamo tudi kolobar. Kadar je mogoče, za prvim posevkom ne sejemo rastlin iz iste botanične družine. Za zgodnjim grahom ali fižolom lahko denimo sledijo solatnice, špinača, blitva ali korenovke, za zgodnjim krompirjem pa vrtnine, ki niso iz družine razhudnikov.

Največji izziv je kaljenje v vročih tleh

Pri poletni setvi seme pogosto ne vznikne, ker se zgornja plast zemlje prehitro izsuši. Težave lahko povzročijo tudi zelo visoke temperature tal, zaskorjena površina po močnem zalivanju in neposredno sonce.

Setveno brazdo zato pred setvijo dobro zalijemo, seme pa prekrijemo z rahlo, drobno zemljo ali presejanim kompostom. Sejemo proti večeru in do vznika skrbimo za enakomerno vlažnost. Zalivamo nežno, da semena ne izperemo in ne ustvarimo trde skorje. Gredo lahko do vznika začasno zasenčimo z vrtno kopreno, senčilno mrežo ali drugim senčilom, ki omogoča kroženje zraka. Posebej občutljiva je solata, saj pri visokih temperaturah pogosto kali neenakomerno. Zanesljiveje jo je posejati v setvene plošče ali lončke, jih postaviti v svetlo senco in mlade sadike pozneje presaditi na stalno mesto.

Poletna setev za jesenski vrt

Z drugim posevkom podaljšamo sezono

Poletna setev ni le način zapolnjevanja praznih površin, temveč premišljeno nadaljevanje vrtnarske sezone. Če izberemo primerne vrste in sorte, pripravimo tla ter mladim posevkom zagotovimo dovolj vlage in zaščite pred najhujšo vročino, lahko vrt daje svež pridelek še dolgo po koncu poletja. Prazna greda tako ne pomeni konca sezone, ampak priložnost za nov začetek.

 

Tekst:
N. G.

Kako shraniti presežek bučk

Kako shraniti presežek bučk – od zamrzovanja do sušenja

/in /by

Bučke sodijo med najbolj radodarne poletne vrtnine. Ko začnejo obilno roditi, lahko skoraj vsak dan poberemo nov plod, zato jih včasih težko porabimo sproti.

Najokusnejše so mlade, čvrste bučke z nežno lupino in še nerazvitimi semeni, vendar so uporabni tudi večji plodovi. Ker vsebujejo veliko vode in sveži ne zdržijo prav dolgo, je presežek najbolje čim prej predelati, zamrzniti, vložiti ali posušiti.

Sveže bučke hranimo le krajši čas

Za shranjevanje izberemo zdrave, nepoškodovane in čvrste plodove. Preden jih pospravimo, jih ne umivamo, saj lahko dodatna vlaga pospeši razvoj plesni in gnitje. Zemljo ali drugo umazanijo le nežno obrišemo, bučke pa operemo tik pred uporabo.

V hladilniku jih shranimo v predalu za zelenjavo, jih redno pregledujemo in najprej porabimo tiste, ki se začnejo mehčati ali imajo poškodovano lupino.

Večje in zrelejše bučke imajo pogosto tršo lupino in večja semena. Takšne olupimo, jim odstranimo sredico, meso pa uporabimo za juhe, omake, polpete, nadeve, narastke ali pecivo.

Shranjevanje kumar: vlaganje, fermentiranje in zamrzovanje

Zamrzovanje je najpreprostejša rešitev

Zamrzovanje je eden najhitrejših načinov, kako shraniti večjo količino bučk. Ker vsebujejo veliko vode, po odmrzovanju niso več tako čvrste kot sveže, zato jih pozneje uporabimo predvsem v juhah, omakah, enolončnicah, narastkih in drugih kuhanih jedeh.

Mlade bučke operemo, odstranimo peclje ter jih narežemo na približno centimeter debele rezine ali kocke. V vreli vodi jih blanširamo približno tri minute, nato jih takoj prestavimo v ledeno mrzlo vodo. Dobro jih odcedimo in osušimo.

Da se med zamrzovanjem ne sprimejo v večjo kepo, jih najprej razporedimo v eni plasti po pladnju in zamrznemo. Nato jih prestavimo v vrečke ali posode, iz njih odstranimo čim več zraka in označimo datum shranjevanja. Tako lahko pozneje vzamemo le toliko bučk, kot jih potrebujemo.

Zelo praktično je tudi zamrzovanje naribanih bučk, ki jih lahko uporabimo za polpete, narastke, bučkin kruh, mafine ali pecivo. Naribamo jih in razdelimo v količine, ki jih običajno potrebujemo za posamezen recept. Za boljše ohranjanje kakovosti jih lahko pred zamrzovanjem eno do dve minuti blanširamo v sopari. Po odmrzovanju se iz njih izloči precej tekočine, zato jo glede na recept odlijemo ali bučke rahlo ožamemo.

Zamrznemo lahko tudi že pripravljene jedi, denimo bučkino juho, omako za testenine, zelenjavni namaz ali polpete. Tako hkrati porabimo veliko pridelka in si pripravimo hiter obrok za poznejše mesece.

Kako shraniti presežek bučk

Sušene bučke zavzamejo malo prostora

Sušenje je dobra rešitev, kadar je zamrzovalnik že poln ali želimo pridelek shraniti brez porabe energije v naslednjih mesecih. Najprimernejše so mlade, zdrave bučke brez poškodb.

Narežemo jih na enakomerno tanke kolobarje, trakove ali manjše kocke. Sušimo jih v sušilniku pri približno 57–60 °C, dokler niso povsem suhe. Čas sušenja je odvisen od debeline kosov, vsebnosti vode in zmogljivosti sušilnika, zato se namesto na uro zanašamo predvsem na njihovo strukturo. Dobro posušene rezine so suhe, čvrste in pogosto krhke.

Tanke rezine lahko pred sušenjem rahlo začinimo in pripravimo kot zelenjavni prigrizek. Kocke ali trakove pozneje dodajamo juham, omakam in enolončnicam, kjer se ponovno navlažijo in navzamejo okusa jedi. Posušene bučke lahko tudi zmeljemo v prah, ki ga uporabljamo za zgostitev juh in omak ali kot dodatek testu in zelenjavnim jedem.

Pred shranjevanjem jih popolnoma ohladimo. Spravimo jih v nepredušno zaprte kozarce ali posode ter hranimo v suhem, hladnem in temnem prostoru.

Kako shraniti presežek bučk

Bučke lahko tudi vložimo

Za vlaganje so najprimernejši mladi, čvrsti in ozki plodovi. Narežemo jih na kolobarje, trakove ali paličice ter vložimo v kis ali fermentiramo v slanici. Dobro se ujemajo s čebulo, česnom, koprom, gorčičnimi semeni, poprom in drugimi začimbami.

Pripravimo lahko kisle bučkine rezine, sladko-kisle bučke, mešano vloženo zelenjavo ali zelenjavni namaz. Bučke pri vlaganju praviloma dobro ohranijo strukturo, zato lahko v nekaterih receptih nadomestijo tudi kumare.

Pomembno je, da uporabljamo preverjen recept in ne spreminjamo predpisanega razmerja med zelenjavo, kisom in vodo. Kis mora imeti navedeno ustrezno kislost. Bučke so živilo z nizko vsebnostjo kislin, zato jih ni varno zgolj napolniti v kozarce in toplotno obdelati brez zadostne količine kisline. Navadno konzerviranje nekisanih bučk za domačo shrambo zato ni priporočljivo.

Kako shraniti presežek bučk

Iz presežka pripravimo namaze

Bučke lahko z dodatkom čebule, česna, zelišč in oljčnega olja počasi dušimo, dokler se ne zmehčajo v gost zelenjavni namaz. Tega razdelimo v manjše posodice in zamrznemo. Pozneje ga uporabimo kot namaz za kruh, prilogo, dodatek testeninam ali osnovo za zelenjavno omako.

Večjo količino lahko predelamo tudi v ratatouille, zelenjavno omako, juho ali maso za polpete ter pripravljene jedi zamrznemo v manjših porcijah. Nekatere omake in zelenjavne mešanice lahko shranimo tudi v kozarcih, vendar le po preverjenem receptu z natančno določenim razmerjem sestavin in ustreznim postopkom toplotne obdelave. Bučkin kruh, mafini in drugo pecivo se prav tako dobro zamrznejo. Tako shranimo že pripravljen izdelek, ki ga moramo pozneje le odmrzniti ali pogreti.

Tudi velike bučke so uporabne

Bučke pogosto zrastejo hitreje, kot pričakujemo. Če kakšen plod na vrtu spregledamo, lahko v nekaj dneh postane zelo velik. To še ne pomeni, da ga moramo zavreči.

Večje bučke olupimo, po dolžini prerežemo in odstranimo zrela semena ter mehko sredico. Čvrsto meso naribamo ali narežemo ter uporabimo za juhe, omake, polpete, narastke, nadeve in pecivo. Prav večji plodovi so zaradi svoje količine primerni za sušenje, kuhanje namazov ali zamrzovanje naribanega mesa v odmerjenih porcijah.

Kako shraniti presežek bučk

Od poletnega presežka do zimske zaloge

Bučke so veliko več kot hitro pripravljena poletna priloga. Z zamrzovanjem, sušenjem, vlaganjem in predelavo v namaze ali pripravljene jedi lahko obilni pridelek uporabimo še dolgo po koncu sezone. Najpomembneje je, da predelamo čim bolj sveže in zdrave plodove, način shranjevanja pa izberemo glede na to, kako jih bomo pozneje uporabili. Tako se poletni presežek spremeni v praktično in raznoliko zalogo za hladnejši del leta.

Tekst:
N. G.

Seno in sušenje krme – kako ohraniti kakovost košnje

Seno in sušenje krme – kako ohraniti kakovost košnje

/in /by

O tem, kdaj opraviti prvo košnjo travnikov, smo pri Gorencu že pisali v posebnem članku, kjer smo poudarili, da je prava odločitev vedno povezana z razvojno fazo trav, namenom rabe in vremenskimi razmerami.

Tokrat pa poglejmo drugo, prav tako pomembno vprašanje: kako po košnji ohraniti čim več kakovosti v travni krmi. Prav pri sušenju in spravilu namreč pogosto nastanejo največje izgube.

Kakovost krme se ne določa le ob košnji

Dobra krma ni rezultat samo pravočasne košnje, ampak celotnega postopka od reza do spravila. Če je trava pokošena ob pravem času, potem pa predolgo leži na tleh, jo namoči dež ali jo večkrat po nepotrebnem obračamo, se kakovost hitro slabša. Pri travah z več listne mase so izgube še posebej občutljive, saj so prav listi hranilno najvrednejši del rastline.

Pri senu je cilj, da se trava dovolj hitro osuši, ne da bi pri tem izgubila preveč hranil. Pri silaži cilj ni popolna suhost krme, temveč primerna sušina za dobro konzerviranje. Prav zato je treba ločiti, ali pripravljamo seno, silažo ali seno v balah, saj ima vsaka oblika spravila nekoliko drugačne zahteve.

Seno in sušenje krme – kako ohraniti kakovost košnje

Hitro in enakomerno sušenje je ključ

Za kakovostno seno je najpomembnejše, da se pokošena trava čim hitreje in enakomerno osuši. Za seno je praviloma ciljna vlažnost približno 15 do 20 %, kar pomeni, da je za dobro seno navadno potrebnih več dni suhega in stabilnega vremena. Če je krma ob baliranju premokra, se lahko začne segrevati, plesneti ali izgubljati kakovost.

Pri sušenju je pomembno tudi, kako pogosto in kako intenzivno krmo obračamo. Preveč agresivno obračanje lahko povzroči drobljenje listov, posebej pri bolj listnatih travah in deteljah, s tem pa se izgublja najbolj hranilen del krme. Zato mora biti sušenje dovolj hitro, vendar ne na račun prekomernih mehanskih izgub.

Vreme je odločilni dejavnik

Za seno so najbolj ugodne razmere takrat, ko po košnji sledi več dni suhega, zmerno toplega in dovolj zračnega vremena. Košnja pred dežjem ali na močno razmočenih tleh poveča tveganje za slabše sušenje, onesnaženje s tlemi in slabšo hranilno vrednost. Tudi pri silaži je pomembno, da pokošena masa ne ostane predolgo na njivi, saj se z zamikom povečuje nevarnost izgub sladkorjev in drugih hranil, ki so pomembni za dober potek fermentacije.

Zato je pri spravilu krme pogosto pomembnejša dobra vremenska napoved kot sam koledarski datum. Kmet, ki pravočasno spremlja napoved, stanje travnika in možnosti spravila, lahko pogosto ohrani več kakovosti kot nekdo, ki sicer kosi ob pravem času, a v neugodnih razmerah. To velja tako za manjše kmetije kot za intenzivnejše pridelovalce krme.

Seno in sušenje krme – kako ohraniti kakovost košnje

Razlika med večjo količino in boljšo krmo

Pri travni krmi je stara dilema vedno enaka: ali čakati na več mase ali pokositi prej in dobiti bolj kakovostno krmo. Strokovni viri opozarjajo, da zgodnejša košnja praviloma pomeni boljšo prebavljivost in višjo hranilno vrednost, medtem ko poznejša košnja poveča količino, a prinese bolj vlaknato in manj kakovostno krmo. To se nato pokaže v slabšem izkoristku pri živali in nižji prehranski vrednosti obroka.

Prav zato se pri kakovostnem senu in silaži ne sprašujemo le, koliko smo pridelali, temveč tudi, kaj smo dejansko spravili. Večji pridelek ni nujno boljši, če je krma težje prebavljiva ali če se pri sušenju in spravilu izgubi preveč hranil.

Priprava na dobro seno se začne že prej

Dobra krma se ne začne na dan košnje. Pomembno vlogo imajo že predhodno gnojenje, apnenje, sestava travne ruše in izbira površin za prvi odkos. Travnik, ki je pravilno oskrbljen, bo dal bolj uravnotežen pridelek in se po košnji tudi lažje obnavljal. Pri pripravi kakovostne travne krme se posebej poudarja pomen pravočasnega načrtovanja in usklajevanja vseh ukrepov že pred začetkom sezone.

To pomeni, da sta kakovost sena in uspeh sušenja tesno povezana tudi s splošnim stanjem travinja. Gost, dobro prehranjен travnik in primerna botanična sestava omogočata boljši odkos, lažje sušenje in manj izgub pri spravilu.

Seno in sušenje krme – kako ohraniti kakovost košnje

Dobro spravljeno seno je rezultat več pravilnih odločitev

Kakovostna krma nastane takrat, ko se ujame več dejavnikov hkrati: prava razvojna faza trav, primeren čas košnje, ugodno vreme, hitro in enakomerno sušenje ter pravilno spravilo. Če en člen v tej verigi odpove, se to hitro pozna na končnem rezultatu. Prav zato seno ni samo “pokošena in posušena trava”, ampak rezultat precej natančnega upravljanja travinja.

Tehnični dejavniki, ki vplivajo na kakovost krme

Na kakovost sena in silaže ne vpliva le razvojna faza trav, temveč tudi način in hitrost sušenja po košnji. AHDB navaja, da je za travne mešanice priporočljiva višina reza približno 6 do 8 cm, saj prenizka košnja povečuje onesnaženje krme z zemljo, poškoduje rastne vršičke in oslabi obraščanje travne ruše. Za seno je najprimernejša košnja v poznem dopoldnevu ali zgodnjem popoldnevu, ko rosa že izhlapi, kar omogoča hitrejše sušenje in pogosto tudi višjo vsebnost topnih sladkorjev v krmi. Pri bolj listnatih sestavah, zlasti tam, kjer je več detelj, pa je potrebna previdnost pri obračanju, saj suhi listi hitro odpadajo in s tem zmanjšujejo hranilno vrednost sena. Kakovost prve košnje je zato tesno povezana ne le s trenutkom rezi, ampak tudi z izbiro višine košnje, časom dneva in čim manjšimi mehanskimi izgubami med sušenjem in spravilom.

Seno in sušenje krme – kako ohraniti kakovost košnje

Povzetek

Za kakovostno seno in dobro travno krmo ni dovolj le pravočasen odkos. Ključno je, da po košnji ohranimo čim več hranilne vrednosti, zmanjšamo izgube pri sušenju in krmo pospravimo v primernem trenutku. Prav v tem je razlika med povprečnim in res dobrim senom. Ne le v količini, tudi v tem, koliko kakovosti uspemo ohraniti od travnika do krmišča.

Viri:

  • AHDB – Cutting management for multi-species swards (ahdb.org.uk);
  • Teagasc – The time for high performing silage is now (teagasc.ie);
  • University of Minnesota Extension – Managing perennial cool-season forage grasses in Minnesota (extension.umn.edu).