Kaj počnemo na vrtovih septembra?

Postopni prehodi med letnimi časi postajajo redkost, zato nas velik padec temperatur pred koncem avgusta ne bi smel presenetiti. A septembra ima sonce še moč, zato se ne prenaglimo s sklepi, da se vrtna sezona končuje. Čaka nas vrsta opravil, tudi sajenje vrtnin, ki jih bomo uživali že čez dva meseca. S krajšanjem dneva in hladnejšimi nočmi bodo nekatere rastline ponovno oživele in naredile zeleno kuliso za jesenske cvetoče lepotice, kot so astre, vetrnice, dalije in nerine. Delo si porazdelimo tako, da bomo na vrtu tudi uživali.

 

Zelenjavni vrt

Medtem ko so se proti koncu poletja na eni strani gredice hitro praznile, saj se poslavljajo poletne solate, zgodaj posejani fižol, zaradi glivičnih bolezni pa ponekod tudi plodovke, kot so paradižnik, bučke in kumare, smo jih na drugi strani pridno polnili s sadikami jesenskega in prezimnega radiča, endivije, s setvami motovilca, ponekod celo korenčka takšnih sort, ki hitro dajo pridelek.

Za sajenje endivije in radiča je septembra že prepozno, lahko pa posejemo solatnice, ki bodo hitro dale pridelek, pa tudi vrste, ki bodo prezimile. Med prvimi so radič tržaški solatnik za rezanje, azijska listna zelenjava, rukola in seveda motovilec. Kako hitro bodo septembrske setve dale pridelek, ni odvisno le od jesenskega vremena, temveč tudi od tega, kako na gosto ga sejemo. Potrudimo se, da drobceno seme iz roke spuščamo na tla na razdaljo 2 cm, saj se začnejo mlade rastlinice v pregostih setvah dušiti in nazadovati.

Poleg tega je priporočljivo motovilec sejati v vrste, da ga bomo lahko po koncu zime okopali in spodbudili rast. Ta solatnica namreč dobro prezimi – brez pokrivanja. Motovilčevo seme ima dve posebnosti, sveže, letošnje seme nerado kali, zato posejemo leto ali dve leti staro. Druga lastnost je, da veliko bolje kali na svetlobi, zato ga na gredici le vtisnemo v zrahljana tla z grabljami.

Za prezimitev pa septembra (in potem še enkrat sredi oktobra) sejemo zimske solate, zimsko rjavko, nansen, posavko, vegorko in bistro. Na gredi bodo prezimile in zgodaj spomladi po okopavanju nadaljevale rast. Če bodo zaradi lepe jeseni hitro rastle in naredile precej več kot pet listov, jih bomo prepulili in še pred zimo pojedli kot berivko. Ta mesec sejemo tudi špinačo, ki je ljubiteljica hladu. Če ne bomo dočakali pobiranja jeseni, bo dobro prezimila.

V začetku septembra je skrajni čas, da paradižniku odrežemo vrh s cvetovi, da gredo hranila v dozorevanje plodov.

Omenili smo tudi plodovke. Z zdravjem paprike zdaj ni pretiranih težav, če pa nam je uspelo čez poletje obdržati zdrave rastline paradižnika, tako so svetovali po starem, jim med velikim in malim šmarnom (15. avgustom in 8. septembrom) odrežemo vrhove, saj višje etaže plodov ne bi imele več časa dozoreti, tako pa bo šlo več energije v dozorevanje obstoječih plodov.

Septembra lahko posejemo tudi stoletno čebulo ali zimski luk, za setev majskega srebrnjaka je že nekoliko prepozno; od konca septembra do novembra seveda lahko čebulo posadimo s čebulčkom. Za sajenje česna je še prezgodaj.

 

Okrasni vrt

Če si želimo lepo trato, je september idealen čas za mnoga opravila. Strokovnjaki dajejo jesenski setvi (od konca avgusta do začetka oktobra) prednost pred pomladansko, ker med posevkom vzklije manj semen plevelov kot spomladi. Seveda moramo dobro pripraviti podlago, po setvi pa površino redno namakati. Za spodnjo plast tal je pomembno, da je odcedna, zgornjih 15 cm pa naj bo rodovitnih (vsebnost organskih snovi, hranil).

Dobro je, če podlago pripravimo dva tedna pred setvijo. Semenom zagotovimo najboljši vznik tako, da površino dan pred setvijo dobro zalijemo in setev prekrijemo s centimeter debelo plastjo zemlje. Zdaj je čas tudi za dosejevanje praznih zaplat in prezračevanje trate. V tem času obstoječe trate ne gnojimo več z dušikovimi gnojili, ki spodbujajo rast, temveč s takšnimi, ki imajo več fosforja in kalija in ki travo pred zimo okrepijo.

Septembra začnemo saditi tudi spomladi cvetoče okrasne čebulnice. Zato je sicer še nekaj časa. Če nameravamo nakupiti nove čebulice, zlasti redkejše vrste in sorte, moramo pohiteti, dokler je ponudba še velika.

Travo bomo lažje enakomerneje sejali s preprosto sejalnico kot ročno.

Če smo ljubitelji trajnic, bomo september gotovo izkoristili za sajenje novih in razsajanje obstoječih, seveda tistih, ki so že odcvetele. Ker je zemlja še topla, se bodo pred zimo dobro ukoreninile. Najprej posadimo na mraz občutljive, kot so sivka, materina dušica, perovskije itd.

Tudi s sajenjem ali delitvijo zelnatih potonik pohitimo – koreninska gruda naj ostane v enem kosu, s čim več zemlje, plitvo jo posadimo v novo jamo, ki smo jo že pripravili. Sprijazniti se moramo s tem, da po presajanju potonike morda tudi nekaj let ne bodo cvetele. Z izjemo trajnic, ki jih bomo razsajali, drugim ne porežimo nadzemnih delov, odstranimo le poškodovane dele. Mnoge so zanimive tudi pozneje s svojo suho rastjo.

Medtem ko je za sajenje listopadnih dreves in grmovnic zdaj še prezgodaj, pa sadimo zimzelene grmovnice, kot so rododendroni in azaleje, iglavci in zimzelene žive meje. Sicer pa v tem času poberemo dozorela semena cvetic in potaknemo vršičke balkonskega cvetja, ki bi ga radi razmnožili.

Sadovnjak

Žal je v dobršnem delu slovenskih sadovnjakov letina zelo okrnjena zaradi pozne spomladanske pozebe. Tam, kjer je nekaj poznih jabolk in hrušk le ostalo, zaščitimo pridelek na nižjih drevesih z mrežami proti pticam, saj bodo v splošnem pomanjkanju hrane sadeži bolj izpostavljeni.

Kljub temu da je pregled dreves po pozebi pokazal, da je večina cvetov ali plodičev pozeblih, pa se je marsikje pojavilo presenečenje, predvsem za laične sadjarje. Večkrat se namreč zgodi, da hruške rodijo kljub pozebi. Razlog je partenokarpija, pojav, ko se sadež razvije tudi iz neoplojene plodnice. Partenokarpni plodovi so dobri, le v peščišču nimajo semen, nimajo vseh semen ali pa so ta prazna, hruške pa so tudi nekoliko bolj podolgovate oblike kot običajno.

Hruška po močni pomladni pozebi v sadovnjaku je vseeno polna plodov. Razlog je pojav partenokarpije, ko se plodovi razvijejo tudi iz neoplojenih cvetov.

To, da nas je jesen prikrajšala za obiranje sadja, pa nikakor ne pomeni, da lahko na sadno drevje do pomladi pozabimo. Ker ni plodov, so drevesa bujneje rastla in nekatere krošnje so polne bohotivk, močnih navpičnih poganjkov, saj je bilo hranil za drevo na pretek. Če čez poletje nismo skrbeli za zeleno rez, lahko do jeseni še vedno odstranimo nekaj poganjkov, da bo preostali les lepše dozorel in prezimil, vendar ne smemo pretiravati. Če smo se odločili krošnjo prezračiti, to delamo postopoma, do konca rastne dobe.

Če je na drevesu kaj gnilih ali poškodovanih plodov, jih pomečimo na tla, pozneje pa pograbimo in odstranimo iz sadovnjaka, da se ne bi čez zimo spremenili v zasušene mumije, ki so leglo glivičnih bolezni.

Pogosto pišemo, da je čas za obnovo domačega nasada jagod avgusta, vendar to velja predvsem za sadike, ki smo jih iz pritlik starih rastlin vzgojili sami tako, da smo jih ukoreninili. Te presajamo do srede avgusta zato, da bi se do zime dobro vrasle. Če kupujemo močne ulončene sadike, pa jih načeloma lahko sadimo kadarkoli. Zdaj septembra bodimo pri nakupu pozorni, da gre za močne zdrave sadike, in ne morda »izčrpan« spomladanski ostanek.

 

Vir: Kmetijsko-gozdarski zavod

Kako do povrnitve škode po letošnji pozebi?

Javna služba kmetijskega svetovanja je v avgustu 2021 ponovno ocenila škodo po spomladanski pozebi. Te ocene so bile osnova za nadaljevanje postopka za izvedbo ukrepov, ki so določeni z Zakonom o ukrepih za odpravo posledic pozebe v kmetijski proizvodnji med 5. in 9. aprilom 2021 (Uradni list RS, št. 115/21).

Postopek poteka takole:

1. Javna služba kmetijskega svetovanja opravi prvo okvirno oceno škode (maj 2021).

2. Javna služba kmetijskega svetovanja opravi drugo oceno škode (avgust 2021).

3. Občinske komisije preverijo škodo in vnesejo podatke v elektronsko zbirko podatkov AJDA. Uprava RS za zaščito in reševanje (URSZR) pripravi končno oceno škode.

4. Upravičenci v postopku izdelave končne ocene škode prejmejo s strani URSZR predtiskan obrazec za prijavo škode (obrazec 2.09 – Ocena škode na kmetijskih kulturah), ki velja tudi kot vloga za izplačilo sredstev za pomoč.

5. Državna komisija za ocenjevanje škode po naravnih in drugih nesrečah potrdi končno oceno škode, ki jo pripravi URSZR in jo pošlje Vladi RS v potrditev.

6. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (MKGP) pripravi in predloži Vladi RS predlog ukrepov za odpravo posledic pozebe, na podlagi katerih se izdela program odprave posledic pozebe.

7. Vlada RS potrdi končno oceno škode in odloči o uporabi sredstev za odpravo posledic na podlagi predloga, ki ga pripravi MKGP ter zadolži MKGP za pripravo Programa odprave posledic pozebe v sadjarstvu in vinogradništvu.

8. Komisija za odpravo posledic škode v kmetijstvu potrdi Program odprave posledic pozebe v sadjarstvu in vinogradništvu, ki ga pripravi MKGP, soglasje da tudi MF.

9. MKGP predloži Vladi RS najpozneje v treh mesecih po končni oceni škode v potrditev Program odprave posledic pozebe v sadjarstvu in vinogradništvu.

10. Vlada RS potrdi Program odprave posledic pozebe v sadjarstvu in vinogradništvu (najkasneje v 3 mesecih po tem, ko Vlada potrdi končno oceno škode).

V skladu s 13. členom Zakona o ukrepih za odpravo posledic pozebe v kmetijski proizvodnji med 5. in 9. aprilom 2021 (Uradni list RS, št. 115/21) se v programu določijo:

– sadne vrste ter tisti sadovnjaki (razen ekstenzivnih sadovnjakov) in vinogradi, v katerih je proizvodnja zaradi posledic pozebe na posamezni grafični enoti rabe kmetijskega gospodarstva (GERK), kot je opredeljena v zakonu, ki ureja kmetijstvo, zmanjšana za vsaj 60 % običajne letne kmetijske proizvodnje,
– natančnejši pogoji za določitev kmetijskih gospodarstev, ki so upravičena do pomoči za odpravo posledic pozebe,
– način izračuna izpada dohodka v sadjarstvu in vinogradništvu ter način izračuna višine pomoči za odpravo posledic pozebe v sadjarstvu in vinogradništvu,
– ocena o potrebnih sredstvih,
– način izplačila sredstev upravičencem.

11. Po potrjeni končni oceni škode na kmetijskih pridelkih in sprejetem Programu odprave posledic pozebe v sadjarstvu in vinogradništvu se izračuna izpad dohodka.

Na podlagi končne ocene škode se:

– zmanjšajo ali odpišejo prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje,
– odpiše zakupnine,
– dovoli nakup grozdja z drugih vinorodnih območij in nakup sadja z drugih kmetij.

12. Na podlagi končne ocene škode, programa odprave posledic škode na kmetijskih pridelkih in sklepov Vlade RS o dodelitvi sredstev iz državnega proračuna Agencija Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja (ARSKTRP) izda odločbe o dodelitvi sredstev za odpravo posledic škode v kmetijstvu in izvede plačilo (predvidoma v letu 2022).

 

Vir: Kmetijsko-gozdarska zbornica Slovenije

Setev ozimnih žit

Optimalni čas za setev ozimne pšenice pri nas še vedno ostaja med 10. in 25. oktobrom, za setev ječmena in rži pa med 1. in 10. oktobrom. Pri setvi izven teh optimalnih časov je bolj primerna setev pire, ki jo lahko sejemo še v prvi polovici novembra.

Čas setve in vozne poti

Zaradi lažje in bolj natančne izvedbe vseh agrotehničnih ukrepov v posevkih ozimnih žit priporočamo izvedbo voznih poti, s tem da se zaprejo posamezne vrste na sejalnici. Prednost izvedbe voznih poti in uporabe ozkih gum na strojih in traktorjih je, razen večje natančnosti pri izvedbi dognojevanj in škropljenj, v bolj enakomernem zorenju in enakomerni kakovosti.

Če si iste vozne poti naredimo na posejanem posevku, pri vsakem prehodu ponovno potlačimo rastline, ki ostajajo v času zorenja bolj zelene, imajo pa tudi manjše klase. Ker ostali del parcele običajno hitreje normalno dozori, pri žetvi imamo več primesi, če opravljamo žetev, ko so ti deli še zeleni; če pa žanjemo v času, ko dozorijo tudi te rastline, se nam pa na kolesnicah in ob njih običajno zmanjšajo kakovostni parametri pri odkupu, posebej v primeru padavin v času žetve.

Kakovost semena in izbira sorte

Setev kakovostnega semena predstavlja osnovni pogoj za ekonomsko zanimivo pridelavo žit, saj je uspeh pridelave pri setvi problematičnega semena ob vseh nadaljnjih vlaganjih omejen. Zato, kljub temu da strošek nakupa kakovostnega semena predstavlja precejšnji del stroškov pred jesensko setvijo, svetujemo pridelovalcem, da pri nabavi kakovostnega semena ne varčujejo.

Če smo prisiljeni v varčevanje pri pridelavi, je smiselno varčevati na delu pridelave, kjer so direktni učinki varčevanja na pridelek manjši in po možnosti nadomestljivi pri poznejši agrotehniki. Pri setvi domačega, tudi s kemičnimi pripravki tretiranega semena, se lahko pogosteje pojavi pšenična trda ali smrdljiva snet, katero pridelovalci odkrijejo zelo pozno, praviloma v času žetve.

Zaradi neprijetnega vonja zrnja je običajno okuženi pridelek pri odkupu zavrnjen in ga ni možno prodati, če pa ga pustimo na njivi, pa predstavlja nevarnost za okužbe tudi v naslednjih obdobjih. Pridelek žita z njive, okužene s trdo snetjo, ni primeren niti za krmo živali, v zadnjih letih so ga zavračale tudi bioplinarne, zato ga je bilo najbolj primerno zakopati globlje v tla. V času, ko z ogledom ugotovimo okužbo na njivi, ni več možno opraviti učinkovitega kemičnega zatiranja te bolezni.

Tudi pri nakupu semena je potrebno biti pozoren na izenačenost semena in absolutno težo semena, saj sta ta dva parametra precej odločilna za kakovost in zdravstveno stanje semena. Ker so s fungicidi tretirana semena obarvana, običajno pridelovalci povezujejo obarvanost semena z boljšim zdravstvenim stanjem semena, kar pa vedno ni pravilo.

Pri uporabi barvil pri dodelavi semena je enakomerna pobarvanost semena pokazatelj enakomernega mešanja, ni pa nujno, da seme, ki ni enakomerno pobarvano, ni dovolj zaščiteno s fungicidom, saj sam fungicid, ki se nanaša na seme, običajno ni intenzivne barve, barvilo pa se jim dodaja dodatno. Potrebno pa je biti pozoren na podatke z deklaracije, ki jo je potrebno obvezno shraniti. Količina semena za setev je zelo odvisna od priprave tal in lastnosti sorte ter se giblje od 160-220 kg/ha pri sortah, ki dobro razraščajo, oziroma 250-300 kg/ha pri sortah, ki slabše razraščajo. K priporočeni količini semena za setev je potrebno dodati 10-15 % več semena, če talni pogoji v času setve niso idealni, saj se pri navedenih količinah za posamezne sorte računa, da bo vsako seme klilo in se bo iz vsakega semena razvila ena rastlina.

Na trgu je veliko sort ozimne pšenice in ječmena, zato je odločitev o izbiri primerne sorte za pridelovalce nekoliko težja. Ko izbiramo sorto ozimne pšenice, moramo že pred setvijo točno vedeti namen pridelave, proizvodni potencial njive, na kateri pšenico pridelujemo, in koliko smo pripravljeni v pridelavo vložiti. Ker je ozimna pšenica tržno blago, bomo podatek o prodajni ceni izvedeli komaj ob žetvi. Dosedanje izkušnje pri pridelavi bolj kakovostnih sort ozimne pšenice niso preveč spodbudne za pridelovalce, saj je cenovna razlika med A in B1 kakovostnim razredom premajhna, da bi nadoknadila prednost sort B1 kakovostnega razreda pri višini pridelka. V praksi pridelovalci lažje zagotovijo visoke pridelke kot visoko in stalno kakovost.

Za zagotavljanje visoke kakovosti je razen izbire primerne sorte potrebno dosledno izvajati vse agrotehnične ukrepe in imeti primerne vremenske pogoje v času zorenja in žetve, na katere pa nimamo veliko vpliva. Zato je pri izbiri sort in upoštevajoč sedanje pogoje pri odkupu pšenice smiselno upoštevati pogoje, ki jih imamo za pridelavo, predvsem tip tal, in med priporočenimi sortami izbrati sorte, s katerimi lahko dosegamo visoke pridelke in krušno kakovost.

Sorte se po tipu klasa razlikujejo in jih uvrščamo med golice ali resnice. Glede višine pridelka in kakovostnih parametrov med njimi ni večjih razlik. Pri gojenju resnic je običajno nekoliko manj škod zaradi ptičev, divjih pujskov in druge divjadi, zato so tudi zaradi tega za pridelavo zanimive.

Pazljivo pri gnojenju

Za doseganje visokih pridelkov morajo biti tla dobro preskrbljena s potrebnimi, rastlinam dostopnimi hranili. V začetnih fazah rastline morajo imeti na voljo fosfor in kalij, dušik pa v večjem obsegu za razvoj potrebujejo spomladi.

V jesenskem času je, posebej v toplejših jesenih, dušik potreben za razkroj rastlinskih ostankov predposevka, zato so včasih na parcelah z veliko rastlinskih ostankov koruznice, glav in listja pese ali drugih rastlinskih ostankov potrebe po dušiku precejšnje in ga že jeseni rastlinam lahko primanjkuje, kar je opaziti po svetlejši barvi rastlin. To je posebej vidno na delih, kjer je na površini prisotno ali je podorano veliko rastlinskih ostankov z zelo širokim razmerjem C:N (suha koruznica, trave ali suhi ostanki gorjušice in facelije). Zato je v tem primeru smiselno že pred setvijo izkoristiti dušik iz gnojevke ali tudi mineralnih gnojil, če računamo na jesenski razkroj večjih količin rastlinskih ostankov.

Pri tem je potrebno upoštevati omejitev uporabe dušika iz Uredbe o varstvu voda pred nitrati iz kmetijskih virov, pri kateri je vnos dušika v tla v obliki mineralnih gnojil v času od 1. septembra do 1. decembra (začetek časovne omejitve prepovedi za ozimine) lahko največ 40 kg/ha N (največ 87 kg/ha UREE, ali 148 kg/ha KAN-a), v tem primeru se gnoji samo s PK gnojili. V primeru gnojenja z gnojilom NPK 7:20:30 je odmerek lahko največ 570 kg/ha, v primeru gnojenja z NPK 15:15:15 pa 270 kg/ha.

Potrebna makrohranila in tudi mikrohranila zagotavljamo iz talne raztopine, kamor prispejo iz mineralnih gnojil, organskih gnojil ali mineralizacijo organske snovi, kot tudi s sproščanjem vezanih hranil iz glinenih delcev. V zadnjem času med hranila, ki jih je rastlinam potrebno dodajati, sodi tudi žveplo, saj je od dostopnosti tega rastlinam odvisna količina in kakovost pridelka.

Dostopnost žvepla je zelo pomembna v času pred prezimitvijo in takoj po prezimitvi, zato v primeru, da v kolobarju ne uporabljamo hlevskega gnoja, pri jesenskem osnovnem gnojenju priporočamo uporabo gnojil, ki vsebujejo žveplo, oziroma uporabo dušičnih gnojil z večjo vsebnostjo žvepla zgodaj spomladi.

 

Vir članka: Kmetijska svetovalna služba

Kako se pravilno lotiti koruzne silaže?

Koruzna silaža je najpogostejša vrsta silaže v Sloveniji in v svetu z največ različnimi mnenji o pravilnem siliranju. Ker zaznamuje prehrano živali za vse leto do naslednje žetve, smo pripravili kratka praktična navodila za pravilen postopek siliranja, ki naj jih vsak prilagodi zmožnostim kmetijske mehanizacije ob tem najpomembnejšem dogodku na kmetiji.

Koruzna silaža je brez dvoma najcenejša energetska osnovna krma krav za gospodarno prirejo mleka. Pridelovati koruzno silažo pomeni pet mesecev dela na njivi in le en dan za kakovostno žetev in spravilo.

Koruzna silaža je spravilo energije za dobrobit vaše živine

Spravilo silažne koruze ima neposreden vpliv na pridelek energije in kakovost silažne mase. Pravočasno spravilo ali pravi trenutek spravila ima tako neposreden vpliv na raven mlečne prireje preko celega leta. To dejstvo je zelo pomembno za razumevanje intenzivne prireje mleka.

Zavedati se moramo, da spravilo silažne mase ni samo spravilo velike količine sveže mase, ampak predvsem spravilo energije, ki je najpomembnejša za živino. Energija je prisotna v obeh komponentah rastline, v storžu in seveda tudi v koruznici.

Optimalni čas spravila silažne koruze pomeni enostavno optimalno vsebnost energije glede na zrelost škroba in vlaknine. Ko koruza zori in doseže 30-odstotno vsebnost suhe snovi celotne rastline, se vsebnost energije praktično skoraj ne spreminja več. Zelo pomembna je porazdelitev energije v koruzni rastlini. Če smo pozorni samo na škrob, vemo, da z zrelostjo narašča njegova vsebnost v zrnu in storžu.

Zelo pomembno je, da se zavedamo, da prebavljivost vlaknine (stopnja izkoristka energije iz vlaknine) začne strmo padati pri skupni vsebnosti sušine 37 % in več. Silažna koruza je mešanica energijske in voluminozne krme, zato moramo koruzo požeti, ko sta obe komponenti v optimalnem stanju. Nujno je požeti koruzo, ko je vsebnost sušine celotne rastline med 30 in 37 %. Samo takšno stanje zrelosti rastline je garancija, da bomo z njive odpeljali največ energije in da bomo v procesu kisanja in konzerviranja silaže ohranili največ razpoložljive energije.

Vsebnost sušine je ključni dejavnik kakovosti

Optimalna sušina koruze ob žetvi je torej 30-37 %, takrat dobimo največjo vsebnost energije!

Če je sušina previsoka:

• slabo tlačenje silažne mase, naknadna fermentacija (gretje) in kvarjenje na zraku (kvasovke) – slabša okusnost in ješčnost,
• slaba prebavljivost vlaknine.

Če je sušina prenizka:

• tveganje izgub in iztekanja silažnega soka,
• prenizka vsebnost škroba,
• zakisanost in neokusnost silaže.

Ko ima koruza sušino od 30 % do 37 %, sta vsebnost škroba in prebavljivih vlaknin v optimalnem razmerju. Skladiščenje v silosu je tako enostavno in učinkovito. Proces kisanja (fermentacije) poteka pravilno, vsebnost energije v celi rastlini je v razponu od 30 do 35 % sušine bolj ali manj stalna.

Zelo pomembna je kakovostna fermentacija. Kakovostno zaprt silos pomeni možnost dobrega skladiščenja že spravljene energije, ne pa njenega povečanja. Dejstvo je, da pri prenizkih sušinah pod 28 % in previsokih nad 40 % v silažni masi v obeh primerih izgubljamo energijo. Pri sušinah nad 40 % ne moremo ohraniti energije, ki jo zagotavlja celotna rastlina. Naknadna fermentacija takšne silaže je lahko resen problem, če tlačenje ni zadostno, in je odlično gojišče za razvoj silažne plesni (Penicillium roqueforti), ki pa povzroča zdravstvene težave pri reji krav.

Zaključimo lahko, da je bolje začeti z žetvijo koruze pri 30 % sušini in jo končati pri 33 % sušini, kot pa začeti žeti pri 37 % sušini in končati prepozno pri previsoki sušini čez 40 %.

Optimalna vsebnost sušine celotne rastline je med 33 in 35 %, da ohranimo največ energije iz storža in odlično prebavljive koruznice. Pomembna lastnost koruznice je tudi efekt stay green, ki je prisoten pri vseh sodobnih silažnih hibridih.

Kako določiti pravilen čas žetve?

Še vedno je za določanje sušine cele rastline najboljša metoda spremljanje zrelosti zrna in mlečne črte. Suha snov cele rastline je med 30 in 37 %, ko je mlečna črta na 1/2 do 2/3 zrna. Mlečna črta namreč ločuje mehki endosperm (vosek) in trdi edosperm (škrob). Optimalni čas žetve je, ko imajo storži nekje 45-50 % sušino. Ko mlečne črte ne vidimo več na storžu, je optimalni čas spravila že mimo oziroma smo prepozni.

Priporočljivo je, da njivo dva do tri tedne pred načrtovano žetvijo pregledamo, prelomimo storž in preverimo pozicijo mlečne črte na zrnu. Če je mlečna črta na 1/3 zrna, je koruza že skoraj primerno zrela za žetev. Optimalni čas spravila je, ko je mlečna črta med 1/2 in med 2/3 zrna.

Kako je z višino in dolžino rezi pri žetvi?

Višina rezi

Običajno je okrog 10 – 15 cm nad tlemi. Lahko se odločimo za višjo žetev, okrog 30 – 50 cm visoko. S tem zvišamo vsebnost sušine, povečamo delež zrnja, izboljšamo prebavljivost in energijsko vrednost silaže. Tvegamo pa motnje v delovanju vampa, ker taka silaža vsebuje manj vlaknine. V obrok moramo vključiti drugo voluminozno krmo (ovelo silažo ali seno). Višja žetev se priporoča predvsem zaradi higiene same krme (zemlja, klostridiji, mikrotoksini).

Dolžina rezi

Odvisna od zrelosti rastline in vrste silokombajna.

Pri sušini 300 – 350 g /kg SS

• brez drobilnih valjev – dolžina rezi 0,9 – 1,0 cm
• z drobilnimi valji – dolžina rezi 1,2 – 1,9 cm

Sušina nad 350 – 400 g/kg SS – nujno drobilnik zrnja – če ga ni je dolžina max. 0,65 cm, kar pa ni ugodno za prebavo vlaknine v vampu.

Namolsti veliko mleka pomeni pridelati kakovostno silažno koruzo

Koruza je ena redkih rastlin, ki ima istočasno dva različna vira nujno potrebne energije, pomembne za prežvekovalce; škrob in vlaknino. Škrob je vir hitro dostopne energije in po vsebnosti zelo malo niha. Energija iz vlaknine je za govedo zelo pomembna predvsem zaradi vzdrževanja delovanja vampa (prežvekovanje). Prispeva pa tudi zelo pomemben delež skupne energije za prežvekovalce.

Za skupno energijsko vrednost koruzne silaže je dobra prebavljivost vlaknine vsaj toliko pomembna kot vsebnost škroba v storžu. Kakovostna vlaknina ima namreč tudi neposreden vpliv na vsebnost maščobe v mleku in ob dobrem delovanju vampa odpravlja pojave acidoz.

Izbira koruznih hibridov z večjo prebavljivostjo vlaknine je vedno dobra izbira za rejce

Evropski rejci govedi (mlečna in mesna reja) so ugotovili, da so med koruznimi hibridi bistvene razlike glede agronomske in hranilne vrednosti. Hranilna vrednost in pridelek sta postala ključna parametra, na osnovi katerih se pridelovalci silaže in rejci govedi odločijo za nakup semena.

Limagrain je vodilno evropsko podjetje v žlahtnjenju silažne koruze, ki je sposobno zadovoljiti najvišje zahteve po visoki hranilni vrednosti koruze.

Žlahtnitelji se zavedajo, da mora silažna koruza rejcem prinašati dobiček z najboljšim genetskim potencialom hibridov z višjo energetsko vrednostjo silaže (vlaknine in škroba), ki jo imajo v krmnem obroku za svoje živali. Zato vsak nov hibrid najprej več let natančno preverjajo v obširni mreži poljskih poskusov.

Hibridi, ki dajo odlične rezultate na polju (osnovna zahteva) in so odlične kakovosti (dodana vrednost), so po nadaljnjih testiranjih prebavljivosti kasneje označeni kot najboljši za krmo živali. Edino hibridi, ki zadostijo vsem strogim zahtevam, kasneje dobijo oznako LG “Animal Nutrition”. Seme prepoznamo tako, da ima na vreči logotip LG “Animal Nutrition”. Oznaka LGAN označuje seme, ki zagotavlja pridelek najboljše silaže v Evropi. Limagrain je edino semenarsko podjetje, ki s pečatom na vreči jamči za visoko kakovost svojih silažnih hibridov.

Enostavno prepoznati in izbrati!

Prednosti, ki jih prinašajo hibridi LGAN, izhajajo iz hranilne vrednosti silaže, ki ima visoko vsebnost škroba in boljšo prebavljivost vlaknine od ostalih hibridov.

To ima pozitiven vpliv na:

• zauživanje večje količine silaže pri živalih,
• večjo prirejo mleka,
• večjo kakovost mleka,
• boljše zdravje živali,
• dobiček pri reji.

Zaključek

Čas je, da se močno zavedamo pomena termina spravila silažne koruze, ki je bistven za donosnost reje govedi preko celega leta. Pri novih silažnih hibridih z oznako LGAN je čas spravila pomemben za polno izkoriščenost njihovega genetskega potenciala, ki omogoča boljšo prebavljivost vlaknine za prežvekovalce.

Prepričani smo, da bodo pridelovalci in rejci ob optimalnem času spravila omenjenih silažnih hibridov ugotovili dodano vrednost, ki jo prinašajo v prireji mleka in mesa. Nova znanstvena odkritja žlahtniteljev tako prinašajo novo dodano vrednost v reji živali, ki jo za razvoj vsi tako močno potrebujemo.

 

Vir članka: Kmetijski inštitut Slovenije

Se splača najeti dodatna kmetijska zemljišča (njive in travnike)?

Zemlja je omejena dobrina in kmetje, ki želijo rasti, se vedno pogosteje srečujejo z vprašanjem: se splača najeti še dodatna zemljišča? Zlasti v območjih z intenzivnim kmetovanjem so tudi najemnine vedno višje. Kje je meja, do katere se še splača najeti njivo ali travnik?

Poljedelstvo

Poljedelske kmetije so praviloma tržno usmerjene in zanje je najem dodatnih površin smiseln, če bo najemnina nižja, kot znaša prihodek od najete površine z odštetimi stroški. Prihodek je enak vrednosti prodanega pridelka + vrednosti neposrednih plačil. Vrednost okoljskih plačil ali vrednost plačil za kmetovanje v omejenih pogojih se ne upoštevata, ker sta namenjeni za plačilo dodatnih ukrepov (kritje dodatnih stroškov) oziroma pokritju izpada pridelka zaradi naravnih omejitev.

V poljedelstvu je velik del prihodka odvisen od neposrednih plačil, zato je pri določanju višine najemnine bistveno, ali bomo z najeto površino prejeli tudi plačilne pravice oziroma ali imamo višek plačilnih pravic, ki jih bomo lahko uveljavili na najeti površini.

Zaradi velikega vpliva, ki ga imajo ukrepi kmetijske politike na prihodkovnost kmetovanja, je smiselno sklepati pogodbe za najem za takšno obdobje, kot so znani ukrepi kmetijske politike.

Praviloma se nam ne izplača najeti zemljišča, za katerega bi morali plačati najvišjo možno najemnino, enako izračunani zemljiški renti. Računati moramo tudi na določen dobiček, s katerim pokrijemo podjetniško tveganje, saj je zelo verjetno, da bomo imeli še kakšne nepredvidene stroške ali se bodo pojavili kakšni zunanji dejavniki, ki bodo povzročili izpad pridelka.

S podjetniškim dobičkom si ustvarimo rezervo za slabe čase (letine). Izračunamo si ga v obliki pavšala (npr.: 100 €/ha letno) ali pa v določenem deležu od zemljiščne rente (npr.: 1/3). Po odbitju podjetniškega dobička dobimo vzdržno najemnino.

Travniki

Običajno travniki niso namenjeni tržnemu pridelovanju, temveč za pridelavo krme za lastne potrebe. Tako pri računanju možne najemnine izhajamo iz stroškov, ki bi jih imeli, če bi morali manjkajočo krmo kupiti. Pri tem je najlažje izhajati iz cene bal. Izračunamo, koliko bi bila lastna cena bal na najeti površini, in jo primerjamo s tržno ceno bal. Zgled: na hektar najetega travnika pridobimo lahko 27 bal (neto pridelek suhe snovi 7,5), stroški za gnojila in morebitno dosejavanje (obnovo) 80 €/ha, spremenljivi stroški strojnih del – lastnih in najetih (košnja, spravilo, baliranje, ovijanje) še 590 €/ha, stroški dela še 180 €/ha. Skupaj stroški znesejo 850 €/ha. Po odštetju neposrednih plačil (recimo, da ta znašajo 230 €/ha) ostane 620 €/ha oziroma nas ena bala stane 23 €.

Lastno ceno bal sedaj primerjamo s ceno kupljenih bal. Pri nakupu bal moramo upoštevati tudi stroške prevoza od prodajalca do domače kmetije, po drugi strani pa z dokupom krme vnašamo na kmetijo dodatna rastlinska hranila in je zato potrebno dokupiti manj mineralnih gnojil. Ob upoštevanju 50 % izkoriščenosti so hranila (predvsem dušik in fosfor, kalija je na govedorejskih kmetijah tako že preveč in zato ni upoštevan) v bali vredna okoli 6 €.

Seveda moramo upoštevati še druge vidike: obtežba živali, možne površine za razvoz gnojevke, večji nadzor nad kakovostjo krme…, ki bolj govorijo v prid najema pred dokupom krme. Pomembno besedo ima še ekonomika živinorejske prireje in nima smisla računati s ceno bal 40 € ali celo več, ker takšne cene trenutne cene mleka in mesa enostavno ne prenesejo.

Zelo enostaven kriterij pri računanju je primerjava med ceno mleka in ceno bale: koliko centov dobimo za liter mleka, toliko evrov lahko največ stane bala standardne velikosti in kakovosti.

Zaključek

Načeloma se večanje kmetije z najemom izplača, saj pomeni večji obrat, boljši izkoristek osnovnih sredstev in s tem bolj donosno kmetovanje. Vendar moramo pred najemom dodatnih površin dobro preračunati, koliko nas lahko stane najemnina. Zaradi previsoke najemnine se znižajo razpoložljiva sredstva za plačilo delovnih ur oziroma zaslužek kmeta ter poslabša gospodarnost kmetije.

V gospodarsko slabših letih imamo lahko tudi večje težave z likvidnostjo. V trenutni situaciji na višino najemnine bistveno vplivajo plačilne pravice. Te se lahko z naslednjo finančno perspektivo precej spremenijo, kar je potrebno upoštevati pri dolgoročnih najemnih pogodbah.

Ravno tako lahko precejšnje spremembe prinese uvedba nepremičninskega davka, o katerem se pri nas že dolgo govori. Verjetno bodo lastniki zemljišč ta davek želeli prevaliti na ramena najemnikov.

Leto 2021 je Mednarodno leto sadja in zelenjave

V našem življenjskem ciklusu ima vse večji pomen hrana. Tudi lokalno pridelana, za katero pa marsikdaj sploh ne vemo, da obstaja. Življenje je postalo hitro in navade kupcev omejene na velika nakupovalna središča.

Kje in kako izvedeti o kakovosti, pridelavi, tehnologiji in še čem, je letos Generalna skupščina Združenih narodov na predlog Organizacije Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO) sprejela resolucije, ki leto 2021 razglašajo za Mednarodno leto sadja in zelenjave.

Cilji Mednarodnega leta sadja in zelenjave 2021 so:

1. ozaveščanje in usmerjanje pozornosti politike na prehrano in zdravstvene koristi uživanja sadja in zelenjave,
2. spodbujanje uživanja raznolike, uravnotežene in zdrave prehrane ter vpeljave življenjskega sloga z uživanjem sadja in zelenjave,
3. zmanjšanje izgub in odpadkov sadja ter zelenjave v prehranskih sistemih,
4. promocija najboljših praks o:

• spodbujanju trajnostne porabe in pridelave sadje ter zelenjave, s ciljem prispevati k trajnostnim prehranskim sistemom,
• izboljšanju trajnosti skladiščenja, prevoza, trgovine, predelave, prodaje na drobno, zmanjševanja izgub in odpadkov ter recikliranja in interakcije med temi procesi,
• vključevanju malih lastnikov, vključno z družinskimi kmetovalci, v lokalno, regionalno in globalno proizvodnjo, verige vrednosti s trajnostno pridelavo in porabo sadja ter zelenjave, pri čemer je potrebno upoštevati pomen sadja in zelenjave, vključno z avtohtonimi in domačimi sortami, za doseganje njihove prehranske varnosti, prehrane, preživetja in pravičnih dohodkov,
• krepitvi zmogljivosti vseh držav, zlasti držav v razvoju, za vpeljavo inovativnih pristopov in tehnologij v boju proti izgubam in odpadkom sadja in zelenjave.

Prvi vseevropski interaktivni zemljevid sezonskega sadja in zelenjave

Evropski center za informiranje o hrani (EUFIC) je objavil prvi vseevropski interaktivni zemljevid sezonskega sadja in zelenjave (za zdaj je samo v angleškem jeziku). V okviru mednarodnega leta sadja in zelenjave 2021 novi zemljevid ponuja natančne in znanstveno utemeljene informacije, ki potrošnike usmerjajo k bolj zdravi in trajnostni izbiri.

Ta dokument opisuje prednosti uživanja sadja in zelenjave, hkrati pa preučuje različne vidike sektorja sadja in zelenjave: od trajnostne proizvodnje in trgovine do ravnanja z izgubami in odpadki. Hkrati želijo spodbuditi večjo odločnost v smeri promocije pravičnejšega, bolj trajnostnega in bolj učinkovitega prehranskega sistema.

Po priporočilih FAO in WHO (Svetovne organizacije za zdravje) predstavljata sadje in zelenjava temeljni del zdrave prehrane, zato priporočajo, da naj bi odrasla oseba pojedla vsaj 400 gramov sadja in zelenjave dnevno za preprečevanje kroničnih nenalezljivih bolezni, vključno z boleznimi srca in ožilja, rakom, sladkorno boleznijo in debelostjo, kot tudi za preprečevanje pomanjkanja mikrohranil.

»V Evropi smo navajeni, da imamo zelo veliko raznovrstne hrane na voljo vse leto, kar pomeni, da smo pogosto daleč od izvora pridelovanja. Ponosni smo, da smo lansirali to inovativno kartico za spodbujanje lokalne in sezonske porabe sadja in zelenjave, da bi ljudem pomagali do bolj raznolike, uravnotežene, zdrave in trajnostne prehrane.« Laura Fernandez Celemin, generalna direktorica EUFIC.

 

In kaj se bo v okviru Mednarodnega leta sadja in zelenjave dogajalo v Sloveniji?

Izvedli bomo številne promocijske dejavnosti in ozaveščanja potrošnikov o pomenu uživanja sadja in zelenjave v vsakodnevni prehrani, prehranski varnosti in prehranski samooskrbi ter doseganju ciljev trajnostnega razvoja, ki ga najdete na tej spletni povezavi.

V Sloveniji smo se na promocijo lokalne hrane odzvali že v preteklosti, ko se je vzpostavila shema šolskega sadja, kasneje shema izbrane kakovosti, ves čas pa pristojno ministrstvo obvešča potrošnike o pomenu samooskrbe in jih usmerja v nakup lokalno pridelane hrane.

Cilj ministrstva je doseči 90% odzivnost kupca na lokalno pridelano hrano, saj navezanost domačega potrošnika na lokalno hrano posledično stabilizira lokalno pridelavo, kar pomeni tudi povečanje pridelave in predelave hrane. Za spodbujanje trajnosti in lokalnosti na področju prehrane je bila v Sloveniji sprejeta tudi resolucija »Naša hrana, podeželje in naravni viri od leta 2021«.

Eden od pomembnih ciljev Mednarodnega leta sadja in zelenjave je tudi zmanjšanje količin odpadnega sadja in zelenjave v prehranski verigi. Inovativni pristopi, izboljšane tehnologije in infrastruktura so ključnega pomena za povečanje učinkovitosti in produktivnosti v dobavnih verigah sadja in zelenjave ter posledično zmanjšanje izgub in odpadkov.

 

Vir članka

Ali lahko regenerativno kmetijstvo nadomesti konvencionalno kmetovanje?

Regenerativno kmetijstvo ponuja eno največjih priložnosti za pomoč Evropi pri reševanju zdravja ljudi in podnebja, skupaj s finančno blaginjo kmetov.

Regenerativna kmetijska revolucija je vrsta dejavnosti, katerih splošni cilj je pomagati kmetom in živilskopredelovalnim podjetjem pri sprejemanju bolj regenerativnih kmetijskih praks in ozaveščati javnost o pomembnih zdravstvenih, okoljskih in ekonomskih koristih uživanja regenerativno pridelane hrane.

5 načel regenerativnega kmetijstva

 

Regenerativno kmetijstvo ima pet glavnih načel:

1. Zmanjšanje motenj tal
2. Zmanjšanje uporabe kemikalij
3. Povečanje biotske raznovrstnosti, tako živali kot rastlin
4. Tla naj bodo čim dlje prekrita s pridelki
5. Prilagajanje lokalnemu okolju

 

Te se v praksi izvajajo pod splošnim vodilnim načelom, da se čim bolj vključijo vse dejavnosti kmetije. V današnjem običajnem načinu kmetovanja so pridelki in živinoreja običajno ločeni. Regenerativno kmetijstvo jih združuje v krožne ekosisteme; v bistvu živali hranijo rastline, rastline pa živali.

Urejena paša ovac ali krav na primer spodbuja rast rastlin in v obliki gnoja razdeljuje naravna hranila nazaj v zemljo. Perutnina recimo »gnoji« zemljo, pa tudi je neželene hrošče in plevel.

Poročila vodilnih organizacij, kot so FAO, IPCC in EAT Forum, navajajo temeljni pomen prehoda na bolj regenerativne kmetijske metode, če želi Evropa izpolniti svoje cilje glede podnebnih sprememb, potrebe po preskrbi s hrano, zaščititi naša kmetijska zemljišča in zgraditi bolj zdrav prehranski sistem. Trenutne običajne metode kmetovanja povzročajo izgubo rodovitnih tal in biotske raznovrstnosti.

Po besedah Marije-Helene Semedo iz FAO bi lahko vrh sveta ostal poškodovan v približno 60 letih, če nadaljujemo s sedanjimi stopnjami uničenja tal. To vpliva na sposobnost zemlje za proizvodnjo hrane, filtriranje vode in absorpcijo ogljika. Zaradi kakovostno poslabšane oskrbe s hrano, za katero je značilna zmanjšana prehrana, ne bomo samo utrpeli resne škode za javno zdravje, ampak dobesedno ne bomo imeli več dovolj obdelovalnih tal, da bi se lahko prehranjevali.

»Inštitut Rodale v zadnjih 30 letih izvaja vzporedne terenske študije, v katerih primerja ekološko in konvencionalno kmetijstvo. Rezultati kažejo, da po enem do dveh letih prehodnega obdobja, ko se pridelki običajno zmanjšujejo, ni razlike med običajnim in regenerativnim kmetovanjem glede na donose. V stresnih razmerah, zlasti v času suše, se obnavljajoča polja bolje obnesejo, ker so bolj prožna – tla lahko absorbirajo več vode, ker vsebujejo več biomase. In kmetje, s katerimi sodelujemo, pravijo, da se med drugim tudi njihovi stroški znižujejo.«   Phillip Fernandez, vodja kmetijskih projektov pri EIT Food

Naš sedanji kmetijski sistem dejansko močno prispeva k emisijam toplogrednih plinov. IPCC v svojem najnovejšem poročilu o podnebnih spremembah navaja, da je 24% skupnih svetovnih emisij toplogrednih plinov neposredno povezanih s kmetijsko proizvodnjo.

Vendar pa regenerativno kmetijstvo izloča ogljik iz ozračja in lahko spremeni podnebne spremembe, namesto da bi k njim prispevalo. Brez zaščite in obnove tal na naših 4 milijardah hektarjev obdelanih kmetijskih zemljišč, 8 milijard hektarjev pašnikov in 10 milijard hektarjev gozdnih površin ne bo mogoče ohraniti globalnega segrevanja pod 2 stopinjami Celzija ali ustaviti izgube biotske raznovrstnosti.

Toda rešitev obstaja in se nahaja tik pod našimi nogami. Regenerativno kmetijstvo obnavlja naravni ritem naših ekosistemov in oživlja pokrajine za naslednje generacije. Skrivnost je v tleh. Za razliko od osiromašenih tal zdrava, organska površinska plast zadržuje vodo, reciklira hranila in hrani ogljik. Z delom z naravo lahko pridelamo bolj hranljivo hrano, odpornejše pridelke in manj zapravljene vode.

Še več, podnebne spremembe bi lahko ustavili ali celo obrnili. Če bi svetovna tla vsako leto shranila le 0,4% več ogljika, bi to lahko izravnalo vse človeške emisije CO2 v ozračje.

»V zadnjem stoletju so kmetje poudarjali najvišjo mejo in dajali prednost povečanju proizvodnje. Regenerativno kmetijstvo obravnava stroške in dobiček šteje za pomembnejšega od proizvodnje; če poenostavimo, če lahko enako proizvodnjo ustvarite s polovico vložka, ustvarite več denarja. Ta prihranek je takojšen učinek kmetov, ki naredijo ta prehod iz klasičnega na regenerativno kmetovanje.«

»Ljudje prihajajo k regenerativnemu kmetovanju iz različnih okolij in perspektiv, nekateri pa to vidijo kot kmetovanje kot nekoč, preden je prehod na večjo mehanizacijo in uporabo kemikalij v petdesetih in šestdesetih letih spodbujal monokulture in vedno večje kmetije.«  Phillip Fernandez, vodja kmetijskih projektov pri EIT Food

Regenerativno kmetijstvo nam daje torej priložnost, da izboljšamo kakovost hrane, zaščitimo preživetje kmetov in zaščitimo zemljo, od katere smo odvisni. To je donosen, trajnosten sistem, ki je smiselni tako za kmete kot za ljubitelje hrane.

EIT FOOD – »gonilna sila« regenerativnega kmetijstva in njegove revolucije.

Da bi pripomogli k revoluciji regenerativnega kmetijstva v Evropi, svoja prizadevanja usmerjajo na tri ključna področja:

Podpora evropskim kmetom pri prehodu na regenerativno kmetijstvo

EIT Food inovativnim kmetom v južni in vzhodni Evropi ponuja celovit program usposabljanja, ki jim pomaga spoznati in nato tudi v praksi uporabiti načela regenerativnega kmetijstva na svojih kmetijah.

Pomagati javnosti, da vidi koristi regenerativnega kmetijstva za svoje zdravje in za naš planet

Da bi kmetje sprejeli regenerativno kmetijstvo, je bistveno, da evropska javnost razume in ceni, kaj počnejo in kako to koristi okolju in našemu zdravju. S pripovedovanjem uspešnih zgodb, prepričljivimi raziskavami in čudovitimi videoposnetki bomo razložili povezavo med zdravimi tlemi, zdravimi rastlinami, zdravimi ljudmi in zdravim planetom.

Če si želite ogledati najnovejša dela na tem področju, si oglejte njihov spletni forum.

Sodelovanje s kmetijsko-živilskimi podjetji za prehod njihove oskrbe na regenerativno kmetijstvo

Ves potencial regenerativnega kmetijstva bo dosežen, ko bodo podjetja za proizvodnjo (kmetijskih) živil spremenila svoje strategije pridobivanja hrane. EIT Food tesno sodeluje s svojimi partnerji in drugimi agroživilskimi podjetji, da bi proizvajalcem pomagal usposobiti svoje oskrbovalne mreže in oblikoval strategije javnih naročil, ki spodbujajo sprejetje obnovitvenih kmetijskih praks.

Njihovi dosedanji projekti in učinki:

– 90 kmetov v Španiji in Italiji smo naučili, kako preusmeriti kmetije na regenerativno kmetijstvo.
– Izdelali smo vrsto videoposnetkov, ki pojasnjujejo, kaj je regenerativno kmetijstvo in njegove prednosti.
– Sodelovali smo z velikimi kmetijsko-živilskimi podjetji, da bi spodbudili njihov prehod na regenerativno kmetijstvo.
– Oblikovali smo študijo, da bi dokazali zdravstvene koristi prehrane iz regenerativno gojenih proizvodov.
– Izdelali smo priročnik o tem, kako obnavljati gojenje v južni Evropi, s poudarkom na mandljih, oljkah in žitih.
– V 3-letni program prehoda na regenerativno kmetijstvo smo pod vodstvom naših regenerativnih agronomov sprejeli 35 kmetij.

 

vir članka: tukaj.

Kako lahko zmanjšamo odpadke naše vsakodnevne hrane?

Zakaj moramo ukrepati za zmanjšanje odpadkov hrane in kakšne so nekatere rešitve?

Odpadki hrane se pojavljajo v celotni dobavni verigi

Izguba hrane in odpadki se nanašajo na hrano, namenjeno za prehrano ljudi, ki se sčasoma izgubi ali odvrže vzdolž preskrbovalne verige s hrano. Natančneje, izguba hrane se pojavi med proizvodnjo hrane, na primer med žetvijo in proizvodnjo, medtem ko se odpadki hrane pojavljajo na ravni prodaje in maloprodaje. Pomembno je, da to razlikovanje pomagate razumeti kot glavni vzrok težave.

Posledice odpadkov hrane

Odpadki hrane imajo posledice za naše gospodarstvo in okolje. Izguba hrane in odpadki letno povzročijo približno 870 milijard EUR gospodarske izgube. To v povprečju znaša 950 € na gospodinjstvo. Med prehransko varnostjo in živilskimi odpadki obstaja mešanica, v kateri se na nekaterih območjih proizvede preveč hrane, vendar je še vedno okrog 800 milijonov ljudi po vsem svetu podhranjenih. Ocenjujejo, da bi se s trenutno zapravljeno hrano v Evropi lahko nahranilo okrog 200 milijonov ljudi.

Na svetovni ravni so živilski odpadki odgovorni za 6% emisij toplogrednih plinov, kar je v primerjavi z milijardami ton metana, ogljikovega dioksida in drugih toplogrednih plinov, ki se vsako leto spustijo v ozračje, veliko. V odgovor na to so si Združeni narodi zastavili cilj prepoloviti svetovne živilske odpadke na prebivalca na maloprodajni in potrošniški ravni ter zmanjšati izgube hrane že med proizvodnjo hrane.

EIT Food obravnava krizo zaradi odpadkov hrane

Eno od osredotočenih področij EIT Food so prehrambeni sistemi in v okviru tega so zavezani k zmanjšanju izgube hrane in odpadkov v celotni verigi preskrbe s hrano. Predstavljajo številne novosti, ki jih je ustvarila in podprla njihova neverjetna skupnost.

Primeri vključujejo:

Inovativno označevanje živil in dinamično oblikovanje njihovih cen:

– Podjetje Mimica Lab je razvilo odzivno nalepko, ki potrošnikom omogoča razumevanje avtentičnega roka uporabnosti živil in pijač.

– Podjetje Wasteless je ustvarilo rešitev za optimizacijo popustov na cene hrane na podlagi datumov izteka roka uporabnosti.

3D tiskanje hrane:

– Podjetje Natural Machines je ustvarilo prvi 3D tiskalnik za živila 3D Foodini, ki lahko iz svežih sestavin pripravi okusna živila za ponovno uporabo ostankov.

Omejevanje presežkov hrane med COVID-19:

COVID-19 je katastrofalno privedel do velike količine odpadkov hrane, saj so številni proizvajalci hrane izgubili kupce (kavarne, restavracije in hoteli so se bili prisiljeni zapreti). EIT Food je v sodelovanju s kmeti, ki so imeli odvečno zelenjavo, ustvaril juho z imenom „Robin Food“ v podjetju enVie. Nato so juho razdelili socialno ranljivim družinam.

Nasveti za zmanjšanje odpadkov domače hrane

Čeprav se številna podjetja ukvarjajo z rešitvami za ravnanje z živilskimi odpadki, lahko tudi potrošniki sami zmanjšajo količino odpadne hrane.

1. Načrtujte obroke vnaprej – kupite le tisto, kar potrebujete.
2. Kupite »načeto« sadje in zelenjavo – še vedno bo enakega okusa!
3. Uporabite shrambo za hrano – hladilnik ali zamrzovalnik, da boste lahko shranili hrano za uporabo v prihodnje.
4. Bodite iznajdljivi pri ostankih – hrano uporabite še kje drugje, namesto da jo kar takoj odvržete.
5. Poglejte na internetu spletne strani (ali aplikacije) za deljenje hrane – s tem boste lahko razdelili neželeno hrano med ljudi, ki jo zares potrebujejo.

Preberite več o odpadkih hrane

EIT Food je ustvaril brezplačen spletni tečaj „Kako se spoprijeti z živilskimi odpadki“ za tiste, ki želijo raziskati načine, kako zmanjšati količino odpadne hrane.

 

Vir članka: tukaj.

Poleti na vrtu sadimo za jesenski pridelek

Kaj sadimo poleti, ko zgodnejše setve (bob, grah, redkvica, česen, čebula, rdeča pesa, mlad krompir…) na gredah že puščajo za seboj prazen prostor?

Vrtnarski zagon v poletnih dneh malce upade – je namreč čas dopustov, vročine, plevel se »razvleče«, mame in tete pa že ponujajo svoje viške pridelkov z vrtov.

Tudi v trgovinah je veliko (poceni) hrane in naenkrat je zelenjave preveč. Vendar moramo ravno sedaj razmišljati o jesenskih pridelkih ter o pripravi ozimnice.

Zasadimo na prazno gredo ali kar vmes med rastočo zelenjavo?

Oboje je dovoljeno. Za še boljši časovni izkoristek in senčenje novih sadik je priporočljivo sajenje, ko je prva vrtnina še na gredi. Tako greda res nikoli ni popolnoma prazna. Med česen, ki počasi že rumeni, presadimo sadike kapusnic (zelje, brstični ohrovt, glavnati ohrovt, listnati ohrovt, kolerabico).

Ko se česen poleže in osuši, so sadike že ukoreninjenje in nastopi njihov čas, da se razrastejo. Podobno kapusnice zasadimo med poletni korenček in mlado čebulo, ki jih pobiramo sproti, ko se sadike začno razraščati.

Za rastlinami, ki v tem času zavzamejo več prostora (grah, krompir, rdeča pesa, bob …) pa je bolje plodove v celoti pobrati, gredo očistiti in nato nanjo presaditi drugo vrtnino.

Presadimo sadike ali sejemo semena?

S sadikami boste pridobili vsaj mesec dni časa, ko bi drugače čakali, da iz semena rastlina zraste do velikosti, kot je velika sadika. In bog ne daj, da slučajno seme ne kali. In tako vam najboljši čas v letu gre v nič.

Skoraj vso zelenjavo presadimo kot sadike, edino korenček moramo nujno sejati. Korenček bolje in hitreje klije v temi.

Rdečo peso, repo, črno redkev in kolerabo tudi direktno sejemo na gredo. Se da tudi iz sadik, vendar so vrtnarji deljenega mnenja. Preizkusite oboje. Eksperimentiranje in kreativnost so namreč lastnosti uspešnih vrtnarjev.

Kaj pa, ko je vroče in ni dežja?

Ja, dobro vprašanje. Nekateri »lovijo« deževne in oblačne dni, da opravljajo drugo setev. In posejejo zvečer. A na vreme se ni moč vedno zanašati, zato res dobro zalivajte presajene vrtnine prvih 4 – 7 dni. Sadike pa naj imajo že dovolj veliko lastno koreninsko grudo.

Potrebno je še paziti na nekaj pravil

Če se da, ne sadimo rastlin iz istih družin na isto gredo. Na primer za zgodnjim zeljem brstični ohrovt (kapusnice) ali za bobom kak fižol (metuljnice). Pri drugi setvi tudi izbiramo rastline, ki tvorijo drugačne “plodove”. Ni priporočeno, da na gredi že raste korenina (krompir) in potem zopet posejemo korenino (korenček ali rdečo peso). Ali pa za solato sadimo ohrovte (list) ali zelje (list).

Nekaj kombinacij, ki jih lahko uporabimo poleti.

Obstaja res veliko kombinacij in najbolje si jih je prilagoditi lastnim potrebam. Tabela prikazuje zgolj nekaj možnih kombinacij sosledja vrtnin. Vse korenovke lahko menjamo pri danih primerih, prav tako zelje in ohrovte… Ni strogih pravil, prilagodimo našim potrebam.

1. SETEV 2. SETEV
1. česen brstični ohrovt
2. zgodnji krompir pozno zelje
3. bob korenček
4. grah rdeča pesa
5. rdeča pesa listnati ohrovt
6. solata korenje
7. čebula radič/endivija
8. zgodnje korenje zimski por
9. zgodnje zelje koleraba
10. zgodnji ohrovt korenček

Izbiramo svoje priljubljene sorte, ki so primerne za rast v izbranem letnem času. Pazimo tudi na sadilne razdalje drugih vrtnin.

Zaključek

Vrtovi dobrih vrtnarjev so vedno polni zelenjave. Tako se maksimalno izkoristi prostor in posledično so vedno na voljo domači pridelki. Če se uporabi veliko kompostne zastirke, potem za drugo setev ni potrebna nikakršna dodatna priprava tal. Na koncu si pa vsak vrtnar posadi tisto, kar mu seveda najbolj ustreza.

 

Kako se je začelo kmetijstvo in udomačitev rastlin ter živali po svetu?

Kmetijstvo je bilo pogosto ozko pojmovano z vidika posebnih kombinacij dejavnosti in organizmov – pridelava mokrega riža v Aziji, gojenje pšenice v Evropi, reja govedi v Ameriki in podobno – toda bolj celovita perspektiva meni, da smo ljudje »okoljski inženirji, ki motijo kopenske habitate« na posebne načine.

Sčasoma so se nekatere rastline in živali udomačile ali so postale odvisne od človekovih posegov za njihovo dolgoročno razmnoževanje ali preživetje. Udomačitev je biološki postopek, pri katerem organizmi razvijejo značilnosti, ki povečajo njihovo uporabnost, kot npr: rastline dajejo večja semena, sadje ali gomolje kot njihovi divji rodovniki.

Udomačene živali so se navadno razvile iz vrst, ki so v naravi družabne in bi jih, tako kot rastline, lahko gojili, da bi povečali lastnosti, ki so koristne za ljudi. Večina udomačenih živali je bolj poslušna kot njihovi divji kolegi in pogosto se z njimi pridela tudi več mesa, volne ali mleka. V starih časih so jih uporabljali za vleko, prevoz, zatiranje škodljivcev, pomoč in druženje ter kot obliko bogastva.

Ker gre za kulturni pojav, se je kmetijstvo v času in prostoru precej spreminjalo. Udomačene rastline in živali so vzgajali (in jih še vedno vzgajamo) v obsegu od gospodinjstev do obsežnih komercialnih operacij.

Kdaj in kako se je torej vse skupaj začelo?

Kmetijstvo nima enega samega, preprostega izvora. V različnih časih in na številnih krajih so bile neodvisno udomačene najrazličnejše rastline in živali. Zdi se, da se je prvo kmetijstvo razvilo ob zaključku zadnjega pleistocenskega ledeniškega obdobja ali ledene dobe (pred približno 11.700 leti). Takrat so se temperature dvignile, ledeniki so se stopili, gladina morja se je dvignila in ekosistemi po vsem svetu so se reorganizirali. Spremembe so bile bolj dramatične v zmernih regijah kot v tropskih.

Globalne podnebne spremembe so sicer imele vlogo pri razvoju kmetijstva, vendar ne upoštevajo zapletenih in raznolikih kulturnih odzivov, ki so sledili, posebnega časa pojava kmetijskih skupnosti v različnih regijah ali posebnega regionalnega vpliva podnebnih sprememb na lokalno okolje. Arheologi s proučevanjem populacij, ki niso razvijale intenzivnega kmetijstva ali nekaterih kultigenov, kot sta pšenica in riž, ožijo iskanje vzrokov. Na primer, avstralski aborigini in številna indijanska ljudstva zahodne Severne Amerike so razvili zapletene metode za upravljanje raznolikih rastlin in živali, ki pogosto vključujejo (vendar niso omejene na) gojenje. Te prakse so lahko reprezentativne za dejavnosti, ki so bile v nekaterih delih sveta pogoste pred 15.000 leti.

Ravnanje z rastlinami in živalmi je bilo v lovskih in nabiralniških kulturah poznan koncept, vendar je dobilo nove razsežnosti, saj sta naravna selekcija in mutacija povzročili fenotipe, ki so bili vse bolj odvisni od ljudi.

Nekoč so mislili, da je pritisk človeške populacije pomemben dejavnik v tem procesu, vendar so raziskave ob koncu 20. stoletja pokazale, da se je število prebivalstva znatno povečalo šele, ko so ljudje vzpostavili proizvodnjo hrane. Namesto tega se domneva, da so – vsaj na začetku – nove živali in rastline, ki so se razvile z udomačevanjem, morda pomagale ohranjati načine življenja, ki so poudarjale lov in nabiranje, z zagotavljanjem zalog hrane v pustih letnih časih. Zaradi udomačitve je bilo načrtovanje virov bolj predvidljivo v regijah, ki so združevale ekstremne sezonske razlike in bogato številčnost naravnih virov.

Zgodnji razvoj kmetijstva

Razvoj kmetijstva vključuje procese, ki se uporabljajo za pridobivanje virov iz okolja: več hrane, zdravil, vlaknin in drugih virov je mogoče dobiti na določenem območju s spodbujanjem koristnih rastlinskih in živalskih vrst ter odvračanjem drugih. Z naraščanjem produktivnosti in predvidljivosti lokalnih virov se je spremenila logistika njihovega nabave, zlasti glede na to, v kolikšni meri so bili ljudje pripravljeni potovati, da bi izkoristili sezonsko dostopne izdelke. Sestava skupin je sčasoma postala stabilnejša, mobilnost se je zmanjšala in posledično se je število prebivalstva povečalo. Poglejmo si, kako se je torej kmetijstvo začelo v Aziji, Ameriki in Evropi.

Jugozahodna Azija

Vaško kmetovanje se je začelo širiti po jugozahodni Aziji okrog 10.000 pr.n.št. in v manj kot 1000 letih so bile v tej regiji razširjene kulture kmetovanja. Predvsem se je intenzivno obiranje divjih zrn prvič pojavilo že pred epipaleolitskim obdobjem. Na izraelskem najdišču Ohalo II (približno 23.000 let pr.n.št.) je majhna skupina ljudi iz zgornjega paleolitika nabirala široko paleto semen trav in druge rastlinske hrane.

Na lokaciji Netiv Hagdud v Izraelu, 11.500 let pr.n.št., je divji ječmen najpogostejša rastlinska hrana med travo, stročnicami, oreščki in ostalimi rastlinskimi ostanki. Prebivalci Netiv Hagduda so izdelovali in uporabljali veliko število srpov, brusilnega orodja in skladišč, kar kaže na kmetijsko življenjsko dobo, ki je bila pred udomačenimi rastlinami.

V poznejšem obdobju zasedbe so prebivalci Abu Hureyre gojili širši spekter kultigenov, vključno z ječmenom, ržjo in dvema zgodnjima oblikama udomačene pšenice. Gojene so bile tudi stročnice, ki fiksirajo dušik v tla; pomagali so ohranjati zdravje tal in prehrani dodali rastlinske beljakovine. Poleg tega se je oblika kolobarjenja začela uporabljati bodisi po naključju bodisi po zasnovi, kar je tudi pomagalo ohranjati rodovitnost tal.

Uspešen kmetijski sistem, ki naj bi podpiral zapletene oblike politične organizacije Mezopotamije, se je začel okrog 10.000 pr.n.št. po združitvi pretežno žitnih gospodarstev, ki jih najdemo v zahodnem rodovitnem polmesecu, in gospodarstvih vzhodnega rodovitnega polmeseca, ki temeljijo na živini.

V najzgodnejšem obdobju tega prehoda so motike ali kopalne palice uporabljali za razbijanje tal, kjer je bilo to potrebno, zasaditev pa je bila verjetno izvedena z “vstopanjem”, s katerem živina sadi semena s sprehodom po območju. Tehnike shranjevanja živil so postajale vse bolj izpopolnjene; obstajale so kašče, včasih precej obsežne. Na bolj suhih območjih je bilo razvito namakanje pridelkov, ki je močno povečalo donos; in z naraščajočim številom prebivalstva je bilo na voljo več delovne sile za izvajanje širših namakalnih projektov.

Vzhodna Azija

Kmetijske skupnosti so nastale 8000 let pr.n.št. na Kitajskem, koliko prej pa še ni znano. Na splošno so ljudje na severu Kitajske med drugimi pridelki udomačili proso, konopljo in kitajsko zelje, medtem ko so njihovi sodobniki na jugu udomačili riž.

Kmetijske skupnosti so na Kitajskem začele cveteti med 8000 in 7000 let pr.n.št., nekatere so se zanašale na obdelavo suhih polj, druge pa so bile odvisne od letnega dviga in padca vodostaja ob robovih rek, jezer in barja v porečju reke Jangce . Genialna iznajdba polj je sčasoma posnemala naravne mokriščne habitate, ki jim je bil riž naklonjen, in omogočila širitev pridelave riža.

Ameriška celina

Domorodna ljudstva v Ameriki so ustvarila različne kmetijske sisteme, ki so bili primerni za široko paleto okolij, od južne Kanade do juga Južne Amerike in od visokih vzpetin v Andih do nižin reke Amazonke. Kmetijstvo je nastalo samostojno v vsaj treh regijah: Južni Ameriki, Mezoameriki in vzhodni Severni Ameriki. Čeprav je Amerika imela več avtohtonih živalskih vrst, ki so bile udomačene, nobena ni bila primerne velikosti ali temperamenta za uporabo kot vlečna žival; zato plug in druga tehnologija, odvisna od težkega oprijema, ni bila znana.

Rodnost na terenu v prekrivnih sistemih je bila posledica požiga dreves in grmovnic, da bi zemlji dodali hranila. Takšni sistemi so imeli visoko ekološko raznolikost, s čimer so zagotovili vrsto virov in podaljšali uporabnost kratkotrajnih polj in vrtov. Naselja so se preselila, ko se je produktivnost bistveno zmanjšala in je bilo lesa malo.

Kompleksne družbe, kot sta Maji in Azteki, so do neke mere uporabljale kmetijstvo, vendar so bili za podporo njihove številne populacije potrebni dodelani namakalni sistemi in tehnike upravljanja tropskih ekosistemov. V Peruju so Inki gradili terasasta polja na strmih andskih pobočjih. Za pripravo teh polj so bili uporabljeni nožni plugi in motike. Gnojilo lam in alpak ter človeški odpadki so zagotovili gnojenje. Takšna polja pa niso bila omejena na Inke; terasasta polja so bila zgrajena tudi v severni Mehiki.

Koruza je bila najpogosteje uporabljana kultura v Ameriki in so jo gojili skoraj povsod, kjer so pridelovali hrano. Drugi pridelki so imeli bolj omejeno distribucijo. Med pomembne kultigene, ki izvirajo iz Amerike, so bili krompir, buča, avokado, fižol, kakav, koka, papaja, arašidi, ananas, paradižnik, tobak in sončnica. Živali, udomačene v Ameriki, so vključevale alpako, lamo, morskega prašička, raco in purana.

Najzgodnejši dokazi o posevkih se pojavijo med 9000 in 8000 let pr.n.št. v Mehiki in Južni Ameriki. Prvi pridelki v vzhodni Severni Ameriki so morda skoraj tako stari, vendar se znani dokazi za uporabo pridelkov tam začnejo med 5000 in 4000 let pred našim štetjem. Koruza, pridelek, ki je sčasoma prevladoval v večini kmetijskih sistemov v Novem svetu, se v Mehiki med 6300 in 6000 let pred našim štetjem pojavi nenadoma, vendar je bila očitno udomačena že prej. Avtohtona ljudstva v Ameriki so udomačila manj živalskih vrst kot njihovi kolegi iz starega sveta, predvsem zato, ker je bilo v Ameriki manj redkih ali pastirskih vrst ustrezne velikosti in temperamenta. Vasi so bile zgrajene šele po razvoju večine pridelkov; to je v nasprotju s prakso starega sveta, v katerem se zdi, da so se naseljene vasi in mesta razvile prej kot kmetijstvo ali hkrati z njim.

Evropa

V Evropi se je kmetijstvo razvilo s kombinacijo migracije in difuzije. Najstarejša območja s kmetijstvom so vzdolž sredozemske obale, kjer bi lahko premikanje prebivalstva in trgovanje na daljavo enostavno izvedli s čolni. Jama Franchthi v jugovzhodni Grčiji, ki je bila zasedena že več kot 15.000 let, dokumentira razvoj kmetijstva v južni Evropi skozi več stoletij. Na tem območju je v tistem času morda zrasel divji ječmen; ni jasno, ali je bil udomačen lokalno ali je bil pripeljan iz jugozahodne Azije. Enako lahko velja za lečo in travni grah. Kmalu po 9000 letih pr.n.št so ovce, koze, prašiči, ječmen, leča in tri vrste pšenice postali del osnove virov v regiji. Z 8000 leti pr.n.št. so dodali še govedo; približno istočasno so se pridelki in živina uvajali celo zahodno od Iberskega polotoka. V petih stoletjih so na obalni ravnini na severu pri Nea Nikomedia (Makedonija) nastali jasni udomačeni in vaški kmetijski načini življenja.

Ko se je kmetijstvo širilo v bolj zmerne evropske regije, so postale pomembne prakse, ki so se osredotočale na govedo, prašiče, ječmen in stročnice. V milejših in bolj sušnih regijah ob sredozemski obali je bilo treba manj sprememb. Vključitev avtohtonih prostoživečih živali v udomačene črede je, kadar je na voljo, nedvomno pripomogla k aklimatizaciji živali, kar je trajalo tudi v zgodovinskih časih. Najzgodnejši dokazi o kmetijstvu severozahodno od Črnega morja izvirajo iz kulture okoli 7500 let pred našim štetjem, tam so našli štiri vrste pšenice, pa tudi oves, ječmen, grah in proso. Proso je še posebej zanimivo, ker je bilo istočasno obilno gojeno na severu Kitajske in menda od tam tudi izvira, čeprav je bilo morda neodvisno udomačeno v vzhodni Evropi.

Kmetijstvo se je širilo z zapletenimi interakcijami med rezidenčnimi lovci in nabiralci ter kmetijskimi ljudstvi, ki so se selila v regijo. Kultura »Linearbandkeramik« ali LBK je široko razširjena po srednji Evropi in je prva arheološka kultura v regiji, za katero materialni dokaz jasno daje kmetijstvo. Vendar ni jasno, v kolikšni meri se je kmetijstvo širilo z izmenjavo idej in v kolikšni meri z neposredno kolonizacijo. Ena študija kulture LBK, na primer, kaže malo sprememb v genetski sestavi lokalnega prebivalstva, kar kaže na to, da so se ideje namesto ljudi premikale po pokrajini. Tako kot drugod je verjetno, da so nove ljudi in nove ideje sprejemale uveljavljene skupine v različni meri, odvisno od lokalnih razmer. Na nekaterih območjih, na primer na Madžarskem in v Švici, so se številne skupine, ki so sprejele neko obliko kmetijstva, še naprej zanašale na lov, včasih pa so to prakso ohranile tisoče let.

Vendar pa se je razširitev zgodila, arheološki podpis kulture LBK se je hitro razširil med leti 7300 in 6900 pr.n.št. in se gibal proti zahodu s hitrostjo približno 5 km na leto. Arheologi že dolgo domnevajo, da je kmetijstvo LBK vključevalo tehnike rezanja in sežiganja deloma zato, ker naj bi bilo to nujen odgovor na nizko rodovitnost tal v regiji in deloma kot razlaga za hitro širjenje kulture. Vendar pa eksperimentalna arheologija in rastlinski ostanki z najdišč LBK dokazujejo, da ti ljudje niso redno premikali svojih polj. Do leta 6000 pr.n.št. je na Britanskem otočju potekal prehod na proizvodnjo hrane, do leta 5000 pr.n.št. pa je bilo kmetovanje običajno v zahodni Evropi.

Zgodnja kmetijska društva

V starem svetu se je ustaljeno življenje razvilo na višjih tleh od Irana do Anatolije in Levanta ter na Kitajskem v vlažni dolini Jangce. V nasprotju s tem so se najzgodnejše civilizacije, ki temeljijo na kompleksnem in produktivnem kmetijstvu, razvile na naplavinah rek Tigris, Evfrat in Nil. V drugi polovici 7. tisočletja pred našim štetjem so v dolini Evfrata obstajale vasi in naselja. Kmalu se je prebivalstvo razširilo po zaselkih in vaseh po razpoložljivem območju. Večja naselja so zagotavljala dodatne storitve, ki jih zaselki sami niso mogli.

Sumerska civilizacija

Sumer, ki se nahaja v najjužnejšem delu Mezopotamije, med rekama Tigris in Evfrat, je bil dom ene prvih civilizacij na svetu. Sumerjeva zgodnja dinastična faza se je začela približno 5000 let pred našim štetjem, približno stoletje po razvoju pisanja, ki temelji na sumerskem jeziku. Glavna rastlina je bil ječmen, gojili pa so tudi pšenico, lan, datlje, jabolka, slive in grozdje. To je bilo obdobje, v katerem so bili najdeni najzgodnejši dokazi o skrbno vzrejenih ovcah in kozah; te živali so bile večje kot govedo in so jih gojili predvsem za meso, mleko, maslo in sir. Ocenjujejo, da je bilo v Uru (velikem mestu, ki v gojeni enklavi pokriva približno 50 hektarjev), 10.000 živali zaprtih v hlevih, od katerih so jih vsako leto zaklali 3.000. Ursko prebivalstvo s približno 6.000 ljudi je vključevalo 2.500 delavcev, ki so letno obdelovali 3000 hektarjev zemlje. Kmetijski pridelki so bili dodeljeni tempeljskemu osebju v zameno za njihove storitve, pomembnim ljudem v skupnosti in malim kmetom.

Zemljo so obdelovali s skupinami volov, ki so vlekle lahke pluge, žito pa so želi s srpi. Vagoni so imeli trdna kolesa z usnjenimi gumami, ki so jih držali bakreni žeblji. Vlekli so jih voli ali divji osli.

Dolina Nila

V starem Egiptu se kmetijsko izkoriščanje očitno ni okrepilo, dokler niso bile uvedene udomačene živali iz jugozahodne Azije. Do prve četrtine 7. tisočletja pred našim štetjem so v Al-Fayyūmu v nekaterih vaseh redile ovce, koze in prašiče ter gojili ječmen, bombaž in lan, ki je bil tkan v platno. Pridelke so pobirali z žetvenimi noži z režami z ostrimi kremeni. Drugje, v Al-Badari v Zgornjem Egiptu, so redili tudi živali; dejstvo, da so bile mrtve udomačene živali zavite v perilo in nato pokopane v bližini vasi, lahko kaže, da je bilo kmetijstvo tesno povezano z neko obliko verskega prepričanja.

Zdi se, da se je v času približno 5550 pred našim štetjem, v dolinskih naplavinah Nila začelo kmetijstvo. Do poznih preddinastičnih časov, približno 5050 let pred našim štetjem, obstajajo dokazi o znatni rasti bogastva, ki izhaja iz razvoja kmetijstva in ga spremlja bolj hierarhičen družbeni sistem.

Upodobitve grobnic in artefaktov iz dinastičnih obdobij kažejo, da so poleg današnjih udomačenih živali gojili tudi živali, kot so gazele, jeleni, hijene in ovce, ali v ujetništvu ali pod neko obliko nadzora. Ali je to mogoče šteti za udomačitev, ni jasno, zagotovo pa so bili pri teh nenavadnih živalih nekateri vidiki vzreje živali. Nekatere zgodnje vasi v Egiptu so se kot vir hrane močno zanašale na gazele. Nekateri znanstveniki menijo, da je udomačevanje gazele že potekalo v preddinastičnem obdobju, vendar so to hipotezo izpodbijali drugi raziskovalci. Prav tako se domneva, da je bilo proso v starem Egiptu osnovna kultura.

Do začetka 4. egiptovske dinastije, približno 4525 pred našim štetjem, je kmetijstvo postalo prefinjeno podjetje. V nasprotju z Mezopotamijo, kjer se je težilo k razvoju urbaniziranih skupnosti, je imel Egipt mesta, ki običajno niso bila več kot tržna mesta, ki bi služila okoliškemu podeželju. S kmetijstvom se je ukvarjala cela birokracija. Veliki vezir, takoj za faraonom, mu je stal na čelu, pod njim pa ministrstvo za kmetijstvo. Tam je bil šef polj in mojster, ki je skrbel za živino. Tam so bile kraljevske domene in tempeljska posestva. Med najemodajalcem in najemnikom je obstajal patriarhalni odnos, ki pa je bil sicer despotičen, vendar podkrepljen z močnim občutkom odgovornosti do zemlje.

Namakanje in vode Nila so bile skrbno nadzorovane. Zapisi kažejo, da je kralj Menes, ki je živel približno 4875 let pred našim štetjem, zgradil velik zidani jez, ki je nadzoroval reko Nil in zagotavljal vodo za namakanje. Tisočletje kasneje je bil Nil ob poplavi preusmerjen po kanalu, dolgem 19 kilometrov, v jezero Moeris, tako da se je voda po poplavi lahko sprostila v namakanje. Semensko žito so posojali najemnikom, skupine volov pa so jim posojali v najem. Zemlja je bila obdelana z lesenim plugom, ki ga je vlekel vol. Zemljo so dvakrat preorali, enkrat za razbijanje tal, nakar so grude razbile težke motike; in drugič za pokritje semena. Glavni pridelki so bili ječmen in pšenica. Seme je bilo posejano z lijakom na plugu ali pa so ga potlačile ovce. Pridelke so želi s srpi, ki so jih izboljšali z uvedbo ukrivljenega rezila. Žetev je prinesla 11-kratnik setve, ni pa znano, ali sta bila v letu pridelana dva pridelka ali ne. Žito so mlatili osli. Leča, fižol, lan in čebula so bili drugi pomembni egiptovski poljski pridelki.

Pomembna je bila tudi proizvodnja živali za hrano, zapisi pa kažejo, da so ljudje gojili govedo, ovce, koze, prašiče ter udomačene race in gosi. Razvita je bila tudi reja živali za posebne namene: ena pasma goveda je bila gojena za meso, druga pa za mleko; vzrejen je bil lovski pes; in za meso in mleko je bila razvita vrsta ovc z maščobo.

Najzgodnejši začetki udomačitve rastlin in živali

Udomačitev rastlin in živali je povzročila spremembe v njihovi obliki; prisotnost ali odsotnost takih sprememb kaže, ali je bil določen organizem divji ali udomačen. Na podlagi takšnih dokazov je bil ugotovljen eden najstarejših prehodov iz lova in nabiranja v kmetijstvo, ki sega med 14.500 in 12.000 let pr.n.št. v jugozahodni Aziji. Izkusile so ga skupine, znane kot epipaleolitska ljudstva, ki so preživele od konca paleolitskega obdobja do zgodnjih postglacialnih časov in so uporabljale manjše kamnito orodje (mikrorezila) kot njihovi predhodniki. Natufijci, epipaleolitska kultura na Levantu, so imeli kamnite srpe in so intenzivno nabirali številne rastline, kot je divji ječmen.

V vzhodnem rodovitnem polmesecu so epipaleolitiki, ki so bili odvisni od lova na gazele in prostoživeče koze ter ovce, začeli gojiti koze in ovce, ne pa gazel, kot živino. Od 12.000–11.000 let pr.n.št. in morda prej so v regiji razvili udomačene oblike nekaterih rastlin, pojavile pa so se udomačene živali do 10.000 let pr.n.št.. Drugje v starem svetu arheološki zapisi o najstarejšem kmetijstvu v tem času še niso tako dobro znani, toda do 8500–8000 let pr.n.št. so proso in riž udomačili v vzhodni Aziji.

V Ameriki je buča v udomačeni obliki obstajala v južni Mehiki in severnem Peruju približno 10.000–9000 let pr.n.št. Do 5000–3000 let so se staroselci vzhodne Severne Amerike in sedanje jugozahodne ZDA usmerili v kmetijstvo. Skratka, udomačitve rastlin in živali ter s tem kmetijstva so se lotili na različnih krajih, vsak neodvisno od drugih.

Zdi se, da je bil pes prva udomačena žival, saj jo na arheoloških najdiščih po vsem svetu najdemo do konca zadnjega ledeniškega obdobja. Največja genetska raznovrstnost vrste je na Kitajskem, kar kaže na to, da je tam zgodovina psov verjetno daljša kot drugod. Vsi najzgodnejši psi, najdeni v Ameriki, so vsi potomci kitajske skupine, kar kaže na to, da so spremljali prve ljudi, ki so prišli do »Novega sveta«, dogodka, ki se je zgodil pred vsaj 13.000 leti. Ljudje so že pred 40.000 leti prišli do Beringije, začasnega kopenskega mostu med Sibirijo in Aljasko, kar kaže na to, da so bili psi morda udomačeni že prej.

Čeprav natančen čas udomačitve psa ni dokončno določen, je jasno, da je bil pes udomačen od volka. Kako in zakaj se je to zgodilo, ni dobro razumljeno, toda najzgodnejši psi so ljudem morda pomagali pri lovu in iskanju hrane. Študije so pokazale, da psi, stari že devet mesecev, bolje berejo človekovo družbeno vedenje in komunikacijo kot volkovi ali celo šimpanzi. Zdi se, da je ta značilnost podedovana in je vzpostavila zelo tesno vez med psi in ljudmi.