Po spravilu koruze – priprava njive na zimo
Ko je koruza pospravljena, delo na njivi še ni končano. Na površini ostanejo stebla, listi in strnišče, težka mehanizacija pa lahko predvsem v mokri jeseni pusti za seboj zbita tla in kolesnice.
Jesenska obdelava zato ni sama sebi namen. Preden se odločimo za mulčenje, oranje, rahljanje ali ozelenitev, je smiselno oceniti stanje tal, količino rastlinskih ostankov, pojav škodljivcev in bolezni ter načrtovati, kaj bo na njivi raslo prihodnje leto.
Koruznica ni samo odpadek
Po spravilu koruze na njivi ostane velika količina organske mase. Če jo ustrezno upravljamo, vrača v tla ogljik in del hranil ter pomaga ohranjati organsko snov. Ostanki na površini obenem ščitijo tla pred udarci dežnih kapelj, površinskim odtokom in erozijo.
Zato popolno odstranjevanje koruznice z iste njive iz leta v leto ni vedno najboljša rešitev. Če ostanke uporabljamo za steljo ali druge namene, moramo upoštevati, da z njimi odnašamo tudi organsko snov in hranila.
Koruznica se zaradi razmeroma visokega razmerja med ogljikom in dušikom razkraja počasneje kot ostanki nekaterih drugih poljščin. Razgradnjo pospešimo predvsem tako, da jo dobro zdrobimo in zagotovimo čim boljši stik s tlemi.
Drobljenje ostankov pomaga tudi pri varstvu rastlin
Temeljito drobljenje stebel po spravilu ima še en pomemben namen. V koruznih ostankih lahko prezimujejo gosenice koruzne vešče. Slovenska strokovna priporočila zato ob večjem pojavu tega škodljivca svetujejo čim bolj temeljito drobljenje koruznice in njeno zadelavo v tla.
Pri klasični obdelavi lahko sesekljane ostanke zaorjemo, pri reducirani obdelavi pa jih čim bolje zmulčimo in plitvo zadelamo. Cilj je poškodovati stebla, v katerih prezimujejo gosenice, ter pospešiti razgradnjo rastlinskih ostankov.
Koruznica je pomembna tudi z vidika nekaterih bolezni. Na okuženih rastlinskih ostankih lahko preživijo glive iz rodu Fusarium. To je vredno upoštevati predvsem, kadar nameravamo za koruzo sejati žita, saj lahko koruzni ostanki predstavljajo vir okužbe tudi za naslednjo kulturo.
Po težkem spravilu najprej preverimo tla
Koruza se pogosto spravlja jeseni, ko so tla že precej vlažna. Kombajni, traktorji in prikolice imajo veliko maso, zato lahko ob neugodnih razmerah povzročijo zbitost tal, zlasti na obračališčih, dovozih in stalnih voznih poteh.
Toda globoko rahljanje njive takoj po spravilu ni nujno prava rešitev.
Najprej je smiselno z lopato pregledati profil na več mestih in poiskati zbite plasti. Pozorni smo na ploščato oziroma močno stisnjeno strukturo, slabo poroznost, zastajanje vode in območja, skozi katera korenine težko prodirajo.
Če ugotovimo globljo zbitost, mora biti rahljanje izvedeno takrat, ko so tla na delovni globini dovolj suha, da se ob prehodu rahljalnika lomijo in razpokajo. V premokri zemlji lahko stroj tla namesto rahljanja dodatno zamaže in težavo še poslabša.
Pomemben praktičen nasvet je zato: ne rahljamo globlje, kot je potrebno. Najprej določimo globino zbite plasti, nato obdelavo prilagodimo dejanskemu problemu.
Mokre njive je včasih bolje pustiti pri miru
Po deževni jeseni se lahko pojavi skušnjava, da bi njivo obdelali takoj, ko je pridelek pospravljen. Toda dodatni prehodi s težko mehanizacijo po razmočenih tleh lahko povzročijo več škode kot koristi.
Če se zemlja lepi na pnevmatike, nastajajo globoke kolesnice ali se pri stiskanju v roki oblikuje mazava kepa, je z obdelavo praviloma bolje počakati.
Dobra struktura tal je pomembna tudi za naslednjo rastno sezono. Zbita tla slabše sprejemajo padavinsko vodo, povečujeta se površinski odtok in zastajanje vode, korenine pa težje prodirajo v globino. Posledice se lahko pokažejo šele naslednje poletje, ko imajo rastline zaradi plitvejšega koreninskega sistema slabši dostop do vode.
Naj bo njiva čez zimo pokrita
Koruzne njive so zaradi poznega spravila in jesenske uporabe težke mehanizacije lahko posebej izpostavljene eroziji in odnašanju hranil. Največje tveganje je na nagnjenih zemljiščih, kjer voda po močnem dežju hitro odteka po površini.
Kjer čas spravila in razmere dopuščajo, je koristno vzpostaviti posevek, ki tla čez zimo prekrije. Prezimni ali dosevni posevki s koreninami izboljšujejo strukturo tal, prestrezajo preostali dušik in zmanjšujejo njegovo izpiranje. Rastlinski pokrov hkrati zmanjšuje erozijo.
Po zelo poznem spravilu pa setev dosevka ni vedno smiselna ali izvedljiva. Takrat je toliko pomembneje, da površina ni povsem gola in fino obdelana. Del primerno razporejenih rastlinskih ostankov ali bolj groba površina lahko zmanjšata hitrost odtekanja vode.
Jesenska obdelava naj pripravi teren za naslednjo sezono
Po spravilu koruze torej ni enega postopka, ki bi bil primeren za vsako njivo. Na njivi z močnim napadom koruzne vešče bo pomembno temeljito drobljenje ostankov, na zbiti njivi odpravljanje strukturnih težav, na nagnjenem zemljišču pa predvsem zaščita pred erozijo.
Najboljši ukrep je tisti, ki rešuje dejanski problem. Preden na njivo pošljemo novo mehanizacijo, je zato vredno vzeti lopato, pregledati tla in razmisliti o naslednji kulturi. Prav stanje, v katerem njivo pustimo jeseni, namreč pomembno vpliva na to, kako bo sprejela zimske padavine in v kakšni kondiciji bo pričakala spomladansko setev.
Viri:
- KGZ Ljubljana – Koruzni hrošč in koruzna vešča (lj.kgzs.si);
- Teagasc – Managing Soil Compaction on Tillage Land After a Wet Spring and Summer Drought (teagasc.ie);
- University of Minnesota Extension – Crop residue management (extension.umn.edu).
