3D VIZUALIZIRANI HIŠNI SEJEM GORENC

Kljub odpovedi sejmov in dogodkov zaradi pandemijskih ukrepov se pri Gorencu nismo vdali in smo se skupaj s podjetjem 360 Naokrog lotili težko pričakovanega projekta – 3D vizualiziranega hišnega sejma.

Pri 360 Naokrog uporabljajo VR 360 tehnologijo, s katero lahko tudi vi navdušite na predstavitvah, sejmih, sestankih ali celo na spletni strani.

Po nekaj urah slikanja, montaže in izdelave 3D vizualizacije smo tako ustvarili prvi 3D hišni sejem, ki ga lahko obiščete kjerkoli in kadarkoli.

S klikom na spodnje slike si oglejte naš 3D hišni sejem in se sprehodite med našimi stroji.

Brez mask in razkužila se tako lahko virtualno sprehodite čez naš hišni sejem in si ogledate našo kmetijsko mehanizacijo ter opremo, in tako dobite vse informacije.

Brez skrbi, ob vstopu v naš hišni sejem vas bodo pričakala navodila, kako si ga ogledati, da vam bosta obisk in sprehajanje po samem sejmu karseda olajšana in zanimiva.

Samo s klikom miške imate tako dostop do vseh zanimivih informacij, slik, video posnetkov in povezav za našo razstavljeno kmetijsko mehanizacijo in opremo. Torej skoraj tako, kot bi bili v živo na pravem sejmu. 😉

 

Če še niste, lahko postanete tudi član našega kluba Gorenc ali celo obiščete našo Fan Shop Gorenc trgovino.

Če bi želeli izvedeti še kako dodatno informacijo o tem, kaj vse ponujamo pri Gorencu, si poglejte tukaj ali nas kontaktirajte na 04 28 16 100.

Spremembe glede sezonskega dela na kmetiji

Določena je minimalna urna postavka za sezonske delavce, ki to delo opravljajo na podlagi pogodbe o začasnem in občasnem delu v kmetijstvu. Po novem znaša 5,46 EUR. Prav tako je za leto 2021 za izvajalce del po pogodbi o začasnem in občasnem delu v kmetijstvu podaljšano obdobje dela iz 90 na 150 dni.

Nove uskladitve urnih postavk za opravljeno delo

Glede sezonskih delavcev iz pravnega sektorja KGZS obveščajo, da je bila letos marca v Uradnem listu št. 38 objavljena Odredba o uskladitvi najnižje bruto urne postavke za opravljeno začasno ali občasno delo v kmetijstvu, na podlagi katere se minimalna urna postavka za sezonske delavce, ki to delo opravljajo na podlagi pogodbe o začasnem in občasnem delu v kmetijstvu, zvišuje na 5,46 EUR. Odredba je dostopna tukaj. Nova minimalna urna postavka je stopila v veljavo z letošnjim aprilom.

Podaljšano je tudi obdobje opravljenega dela

Kot dodatno iz KGZS obveščajo, da je tudi v letošnjem koledarskem letu za izvajalce del po pogodbi o začasnem in občasnem delu v kmetijstvu obdobje podaljšano, in sicer z 90 na 150 dni. 49. člen Zakona o interventnih ukrepih za pomoč pri omilitvi posledic drugega vala epidemije COVID-19 (Uradni list RS, št. 203/20, 5/21, 12/21, 12/21, 15/21 – ZDUOP) namreč določa, da sme posamezen izvajalec v koledarskem letu opraviti največ 150 dni, in sicer prekinjeno ali neprekinjeno. Pri tem dodajajo, da omejitev števila dni na posameznem KMG ostaja nespremenjena, zaradi česar se sme delo po tej pogodbi na posameznem KMG opravljati največ 120 dni v koledarskem letu.

Najem delavcev iz tujine – potrebno delovno dovoljenje

Hkrati opozarjajo na spoštovanje določb Zakona o zaposlovanju, samozaposlovanju in delu tujcev (Uradni list RS, št. 1/18 – uradno prečiščeno besedilo, 31/18, 80/20 – ZIUOOPE) v primeru najema tujih sezonskih delavcev, ki potrebujejo za delo dovoljenja (tujci izven EU, EGP, Švica). Zanje še vedno velja, da smejo na podlagi dovoljenja za sezonsko delo to delo opravljati najdlje 90 dni v koledarskem letu, za daljše opravljanje od 90 dni, vendar ne več kot 6 mesecev, pa mora naročnik zanje pridobiti enotno dovoljenje s soglasjem za sezonsko delo.

Če bi torej tuj sezonski delavec, ki potrebuje dovoljenje za delo pri nas, le to opravljal po pogodbi o začasnem in občasnem delu v kmetijstvu, ki bi bila sklenjena za dlje kot 90 dni, a ne več kot 120 dni na posameznem KMG, mora naročnik zanj pridobiti enotno dovoljenje s soglasjem za sezonsko delo, ker bo to delo trajalo več kot 90 dni.

Namen in cilji ekološkega kmetijstva

Ekološko kmetovanje je način kmetovanja, ki upošteva ravnovesje v sistemu med tlemi, rastlinami, živalmi in človekom. Zagotavlja sklenjeno kroženje hranil in pretok energije v njem. Je oblika sonaravnega gospodarjenja s kulturno krajino in naravnimi viri.

Zakaj ekološko kmetovanje?

Intenzivna konvencionalna pridelava in prireja temeljita na želji po čim večjem pridelku in izhajata iz tehnologij, ki so odvisne od uporabe pesticidov, mineralnih gnojil in močnih krmil. V primerih neodgovorne uporabe lahko obremenita okolje in ogrozita tudi zdravje ljudi. Ekološko kmetijstvo vzpostavlja pogoje za trajnostno pridelavo in prirejo.

Ali ekološko kmetovanje pomeni povratek v preteklost?

Ekološko kmetijstvo izhaja iz razumevanja naravnih procesov in kroženja snovi v naravi. S tem se vrača k izhodiščem kmetovanja, po katerih so naši predniki upoštevali naravne zakonitosti, da so pridelali čim več. Sodobno ekološko kmetovanje kombinira stoletne izkušnje z novimi izsledki in uporabo novih tehnologij. Ekološko kmetovanje lahko teče tudi na velikih površinah z uporabo sodobnih strojev, ki so prilagojeni postopkom ekološkega kmetovanja.

Ali je tradicionalno kmetovanje tudi ekološko?

Tradicionalno kmetovanje z upoštevanjem kroženja snovi na kmetiji, kolobarjenjem, brez uporabe mineralnih gnojil in pesticidov izhaja iz poznavanja narave kulturnih rastlin in živali. Ima mnoge poteze ekološkega kmetijstva, vendar ga ne moremo istovetiti z ekološkim ali biološkim kmetovanjem. To vsebuje pomembno komponento nadzora izvajanja dejavnosti. Tako je ekološko kmetovanje priznano kot shema zagotavljanja posebne kakovosti pridelkov in izdelkov. Kar potrjuje z ustreznimi predpisanimi oznakami.

Cilji ekološkega kmetovanja:

– ohranjanje rodovitnosti tal,
– živalim ustrezna reja in krmljenje,
– pridelava zdravih živil,
– zaščita naravnih življenjskih virov (tla-voda-zrak),
– čim manjša obremenitev okolja,
– aktivno varovanje okolja in biološke raznovrstnosti,
– gospodarna uporaba energije in surovin,
– zagotovitev delovnih mest v kmetijstvu.

 

Slovenija podpira ekološko kmetovanje!

V okviru 2. osi Programa razvoja podeželja so predvideni različni ukrepi za spodbujanje sonaravne rabe kmetijskega prostora – Kmetijsko okoljska plačila (KOP), pri katerih je možno pridobiti plačila tudi za ekološko kmetovanje. Pomen ekološkega kmetijstva za Slovenijo poudarja Akcijski načrt razvoja ekološkega kmetijstva v Sloveniji (ANEK). V nastajajoči strategiji slovenskega kmetijstva ima ekološko kmetijstvo pomembno mesto.

Živinoreja in živalski proizvodi

Živinoreja je najpomembnejša panoga slovenskega kmetijstva, spopada pa se z vedno večjimi izzivi. »Naša glavna skrb na tem področju je posvečena ohranjanju kmetijskih gospodarstev in kulturne krajine, zagotavljanju biotske raznovrstnosti in genetskega napredka, prireji kakovostnih živalskih proizvodov, trajnostnemu reševanju okoljskih izzivov in dobremu počutju živali,« pravijo na Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (MKGP).

Katere vrste živinorejske panoge poznamo pri nas?

– Govedoreja (mleko in mlečni proizvodi)
– Govedoreja (goveje in telečje meso oz. proizvodi)
– Prašičereja
– Perutninarstvo
– Ovčereja in kozjereja
– Konjereja
– Čebelarstvo

V Sloveniji med živinorejskimi panogami prevladuje govedoreja, sledijo ji perutninarstvo, prašičereja, reja drobnice, konjereja, čebelarstvo in druge.

V Sloveniji med živinorejskimi panogami še vedno prevladuje govedoreja.

Slovenija premore velike površine travinja in številne družinske kmetije s tradicijo reje govedi, govedo pa je na naravno okolje v Sloveniji tudi dobro prilagojeno. Najpomembnejša proizvodna usmeritev v živinoreji in kmetijstvu nasploh je prireja mleka in mesa. V kmetijsko proizvodnjo je vključenih približno 80.000 zaposlenih, med njimi je velika večina samozaposlenih.

Živinoreja se danes sooča z velikimi spremembami in novimi izzivi. »Naše politike so usmerjene k njihovemu premagovanju ter k ekonomsko učinkovitemu in trajnostno vodenemu kmetijskemu gospodarstvu,« so še dodali na MKGP.

Kateri so cilji v živinoreji?

Cilji živinoreje po zakonu so zlasti:

– izboljševanje oziroma ohranjanje lastnosti domačih živali ob upoštevanju njihove vitalnosti;
– ohranjanje raznovrstnosti genomov in avtohtonih pasem in s tem biotske raznovrstnosti;
– ohranjanje rabe oziroma namembnosti kmetijskih zemljišč;
– zadostna prireja kakovostnih živalskih proizvodov;
– varovanje dobrega počutja domačih živali z zoohigienskimi in etološkimi normativi reje;
– zagotavljanje za vrsto značilne prehrane in krmljenja;
– izvajanje sonaravne živinoreje;
– preprečevanje negativnih posledic razmnoževanja v sorodstvu;
– izvajanje okoljevarstvenih in prostorskih normativov pri reji;
– uresničevanje pravic in dolžnosti rejcev živali ter organizacij v živinoreji;
– izvajanje strokovnih nalog v živinoreji;
– uporaba rezultatov strokovnega, svetovalnega, raziskovalnega in izobraževalnega dela na področju živinoreje;
– uporaba informacijskih sistemov v živinoreji z identifikacijo, označevanjem in registracijo domačih živali;
– urejen promet s plemenskim materialom in živalskimi proizvodi;
– zagotovitev varnosti ljudi pri reji.

Cilji živinoreje so med drugim tudi varovanje dobrega počutja domačih živali z zoohigienskimi in etološkimi normativi reje.

Za področje živinoreje so pristojni na Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Vodijo postopke priznavanja in odobritve organizacij v živinoreji, postopke potrjevanja rejskih programov, opravljajo strokovni nadzor, dajejo mnenje v postopku sprejemanja prostorskih aktov, odločajo o pritožbah, izdajajo predhodno soglasje k projektni dokumentaciji za gradnjo ali rekonstrukcijo velikih obratov v živinoreji ter opravljajo druge naloge iz zakona o živinoreji.

Rejne živali in rejska društva oziroma podjetja

Rejne živali so govedo, prašiči, perutnina, ovce, koze, konji, čebele in druge vrste živali, ki se redijo za proizvodnjo hrane ali druge gospodarske namene. Imetniki rejnih živali se morajo vpisati v evidenco rejcev, živali pa prijaviti v Evidenco rejnih živali.

Krovne organizacije v živinoreji so rejska društva oziroma podjetja (prej imenovana priznane rejske organizacije) po posameznih vrstah oziroma pasmah domačih živali. Njihova naloga je združevanje rejcev za izvajanje rejskih programov za čistopasemske plemenske živali oziroma za hibridne plemenske živali, ki so vpisane v rodovniške knjige oziroma registre. Rejci lahko vključijo svoje živali v rejski program z izjavo.

Imetniki rejnih živali se morajo vpisati v evidenco rejcev, živali pa prijaviti v Evidenco rejnih živali.

Rejska društva oziroma podjetja in njihove rejske programe, ki izpolnjujejo pogoje, prizna oziroma odobri ministrstvo kot pristojni organ in jih nato uvrsti na seznam, ki je dostopen tudi drugim državam članicam EU. Pristojni organ za nadzor nad rejskimi društvi oziroma podjetji v zvezi z izvajanjem rejskih programov je Inšpektorat za kmetijstvo, gozdarstvo, lovstvo in ribištvo.

Rejski program so metode in ukrepi za rejo domačih živali določene vrste in pasme, ki vključujejo vodenje rodovniških knjig oziroma registrov in razne postopke za doseganje rejskih ciljev. Rejskim društvom oziroma podjetjem (priznanim rejskim organizacijam) pri tem pomagajo različne organizacije, ki so zunanji izvajalci tehničnih in strokovnih nalog: testne postaje, osemenjevalna središča, pripustne postaje, vzrejališča čebeljih matic in druge organizacije. Vse priznane oziroma odobrene organizacije so navedene na seznamu organizacij v živinoreji v skladu z nacionalno zakonodajo.

Obdelava zemlje v času rasti poljščin

Prava skrb za posevke se začne šele s setvijo. Posevek ogroža skorja prsti, plevel, bolezni, škodljivci in drugo. Če ga prepustimo samemu sebi, ga te nadloge oslabe, tako da bo pridelek pičel.

Najhujša sovražnika komaj vzniklega posevka sta plevel in skorja, zato moramo vzdrževati površje zemlje rahlo in nezapleveljeno, vsaj dokler posevek ne prekrije zemlje. Do tedaj je površje izpostavljeno dežju, soncu in vetru, ki uničujejo ugodno strukturo zemlje in delajo skorjo.

Skorja

Menjava dežja, sonca in vetra povzroča nastajanje skorje. Dežne kapljice udarjajo na zemljo, drobe mrvice, ki se razlezejo in zablatijo površje zemlje. Ta učinek je posebno močan, če pade dež v nalivu. Tako zablatena zemlja se ob sončnem, vetrovnem vremenu hitro zasuši in zaskorji.

Debela, zasušena skorja onemogoča vznik, posebej še drobnim semenom detelje, maka, križnic, raznih vrtnin itd. Kaleče rastline se pod skorjo zvijajo, in če jim ne pomagamo, hitro propadejo. Tak posevek bo redek, pridelek pa slab. Če pa se skorja pojavi šele po vzniku, so rastlinice v njej zacementirane.

Nekatere prednosti talne odeje:

1. gola ornica se zaskorji,
2. brana zdrobi skorjo,
3. najbolj ohranja godnost zemlje živa rastlinska odeja.

Skorja ne ovira samo kalitve, ampak je tudi sicer škodljiva, ker onemogoča in uničuje godnost zemlje. Zaskorjena zemlja se ne zrači. Namesto kisika je v zračnih porah zemlje ogljikov dioksid. Ta zavira delovanje drobnoživk, rastlinske hrane primanjkuje in razvoj rastlin je vse slabši. Slabše je tudi dihanje podzemnih delov rastlin. Rahljanje zemlje in drobljenje skorje ugodno vpliva na rast rastlin. Plitko rahljanje napravi površje zemlje mrvičasto, rahlo. Tako površje varuje zemljo v globini, da se ne izsuši in ostane godna.

Brananje in valjanje

Skorjo uničujemo z brananjem in valjanjem. Dobro se izkažejo zlasti žične ali mrežaste brane ter ježasti valjarji. Te brane rahljajo le površinsko in ne gredo globoko. Žita smemo branati do vznika in spet pozneje, ko razvijejo tri liste; vmes so za brananje zelo občutljiva. Poleg skorje uničimo z brananjem tudi veliko plevela, zlasti če branamo tedaj, ko kali.

Brana dobro dela le, dokler se skorja ne zasuši in strdi. Tedaj si za silo pomagamo z ježastim ali podobnim valjarjem ali s česalom PULER, ki med drugim tudi učinkovito zatira plevel na vaših obdelovalnih tleh. Posevke, ki jih sejemo na večjo razdaljo v vrstah in med njimi, pa raje oskrbujemo z okopavanjem.

Okopavanje

Tudi okopavanje rahlja zemljo, omogoča izmenjavo plinov, ohranitev vlage v zemlji, pospeši njeno godnost in uničuje plevele.

Okopavamo lahko le posevke, pri kateri je razdalja med vrstami vsaj 20 cm.

Po tem, kako globoko okopavamo, ločimo tri vrste okopavanja:

– plitko: do 3 cm globoko,
– srednje globoko: do 6-7 cm globoko,
– globoko: do 10-12 cm globoko.

Navadno zadostuje plitko okopavanje, saj globoko večinoma ne prinaša posebnih koristi. Globoko okopavamo, če je potrebno zemljo globlje prezračiti, pomeni pa potrato vode. Za zatiranje plevela, ohranitev vlage in godnosti je boljše plitko okopavanje. Globino nam omejujejo tudi korenine poljščin. Če so te plitke, naj bo tudi okopavanje plitko. Čim globlji je splet korenin, tem globlje je lahko okopavanje.

Pogostost okopavanja narekujejo potrebe. Če posevki rastejo na zemlji, ki se rada zaskorji ali zapleveli, moramo okopavati večkrat. Najbolje je takoj, ko se zemlja zapre, zaskorji ali zapleveli. Glavno je, da le ni presuha ali da se ne maže.

Okopavamo ročno, vprežno ali strojno. Ekonomično in hitro je le strojno okopavanje. Za strojno okopavanje naj bodo vrste popolnoma ravne in prilagojene traktorju ter okopalniku.

Okopalniki naj bodo vedno ostri, da bodo dobro delali in gladko spodrezovali plevel. Pred delom natančno uravnamo okopalnike na potrebno širino in zaželeno globino. S tem korenine in rastline obvarujemo pred poškodbami.

Valjanje

Valjanje kot oskrbovalni ukrep najpogosteje uporabljamo:

– Takoj po setvi, da pritisnemo v zemljo drobno seme križnic, trav, detelj…
– Če se po setvi ali po vzniku napravi trdna skorja, ki jo brane ne drobe več.
– Zgodaj spomladi, če je srež izpulil žitne rastline ali zrahljaj rušo.

Z valjanjem tal je omogočen kapilarni vzpon vode do rahle plasti, nastale po brananju. Za valjanje lahko uporabite gladki valj ROLER, ki se uporablja takoj po setvi žita, koruze, travinja in drugi tal (takrat, ko še rastline niso zunaj). Z njim boste poskrbeli tako za hitrejšo kaljivost kot za zanesljivejšo rast vaših rastlin.

Osipavanje

Osipavanje je potrebno, da prigrnemo k rastlinam in nanje več zemlje. Tako izboljšamo njihovo prehrano. Večina rastlin, ki jih osipavamo, poganja iz pritalnega dela stebla koreninice. Rast koreninic osipavanje pospešuje. Poleg tega z osipavanjem zemljo temeljito prezračimo, da se bolj in prej ogreje.

Med poljščinami osipavanje najbolj koristi krompirju, ki raste v težji zemlji, osut krompir pa močneje odganja pritlike. Zgrnjena zemlja pa prepreči ozelenitev gomoljev.

Nekoristno, v sušnem podnebju pa celo škodljivo, je osipavanje koruze. Osipavanje namreč zadržuje razvoj glavnih korenin in pospešuje razvoj korenin v površinskem sloju zemlje. Osipavanje tudi poveča površino zemlje in s tem izhlapevanje.

Gnojenje pašnikov in travnikov ter fiziološke potrebe živine

Gnojenje travinja z dušikom

Dušik močno pospešuje rast. Pridelek, glede količine kot tudi kakovosti (vsebnost energije in beljakovin), narašča v čistih posevkih trav z rastočimi odmerki N (dušika). V poskusih na različnih koncih Evrope so ugotovili ekonomsko pozitivno delovanje N pri odmerkih od 200 do 600 kg N/ha. V različnih poskusih so statistično značilno največje pridelke dobili z 60 kg N/ha za vsako košnjo v 4-kosnem sistemu.

V deželah EU pogosto uporabljajo faktor Y10, ki pomeni, da se splača dodajati N, dokler je prirast suhe snovi s travinja vsaj 10 kg na kg dodanega N. V večini primerov so bili odmerki od 250 – 300 kg N/ha najbolj ekonomični. Izkoriščanje dušika in s tem obenem velikost pridelka je odvisna tudi od vsebnosti dostopne vode v tleh, najprej od padavin ter tudi od zaloge dostopne vode do 1 m globine.

V splošnem se ugotavlja, da je za kakovostno osnovno krmo treba dati cca. 60 kg mineralnega dušika / ha (poleg dušika iz živinskih gnojil) za vsako GVŽ (št. glav velike živine). Torej, če redimo 2,5 GVŽ, moramo dati cca. 125 kg N/ha z mineralnimi gnojili.

Skrb za kakovost krme s travinja pri visokih odmerkih dušika

Pri velikih odmerkih N se v mladi krmi s travinja nakopiči prekomerna količina surovih beljakovin (predvsem neproteinskega N) ter lahko tudi velike količine nitrata (NO3). Ugotovili so, da vsebnost nitrata v uveli silaži ne sme biti večja kot 0,75 % (= 7500 mg/kg), drugače lahko pride do pojava methemoglobinemije v krvi krav. To pomeni, če se več kot 50 % hemoglobina spremeni v methemoglobin, potem kri ne more prenašati več zadosti kisika, kar privede do poškodb organov, ki rabijo več 02, lahko pa tudi do spontanih splavov.

Pri paši je kritična vsebnost NO3 večja, ker je stopnja sprejema suhe snovi pri paši počasnejša (manj naenkrat), kot pri krmljenju v hlevu. Do povečane vsebnosti nitrata prihaja predvsem jeseni, ko je slabša osvetlitev in s tem v rastlinah manj energije za pretvorbo nitrata v amidno obliko.

Nekateri so tudi poročali, da prekomerno gnojenje z dušikom lahko vodi v pomanjkanje nekaterih elementov v krmi, še posebej bakra (Cu), kobalta (Co), selena (Se), mangana (Mn) in joda (I).

Po priporočilih strokovnjakov bi naj gnojili s 40-50 kg N/ha za posamezno košnjo ter do 150 kg mineralnega N/ha na intenzivnih pašnikih (za 2,5 GVŽ/ha). Pri jesenski paši ali košnji priporočamo manjše obroke dušika (30-40 kg N/ha). Smatrajo namreč, da so taki odmerki dušika glede zdravja živali popolnoma varni.

Problem kalija v obtoku travinja

Na travniških kmetijah se pogosto zgodi, da po nekaj letih rednega gnojenja z mineralnimi in živinskimi gnojili z analizo ugotovimo prekomerno povečanje rastlinam dostopnega kalija v tleh. To povečanje je deloma odvisno od talnega tipa (od vrste glinenih mineralov) ter posredno zaradi povečanja pridelkov zaradi gnojenja. Predvsem gnojenje z dušikom povečuje kopičenje kalija v mrvi. Pri večjih pridelkih je tudi več korenin, ki bolje izkoriščajo talne zaloge, koreninski izločki (organske kisline) lahko mobilizirajo kalij iz nedostopnih v rastlinam dostopno obliko.

Živina potrebuje v presnovi sorazmerno malo kalija, zato ga večino izloči. Obenem rastline zelo dobro sprejemajo kalij in ga kopičijo tudi preko svojih fizioloških potreb. Ko se vsebnost kalija poveča, se zmanjšata vsebnosti magnezija (Mg) in natrija (Na) v krmi.

Zaradi teh spoznanj je treba s kalijem gnojiti zmerno. V priporočilih za strokovno utemeljeno gnojenje zato kot ustrezne odmerke K20 pri dobro preskrbljenih tleh strokovnjaki navajajo nekoliko nižje vrednosti, kot bi lahko bil dejanski odvzem kalija s travinja.

Kalij iz gnojnice in gnojevke je lahko zelo dostopen za rastline in tudi najbolj občutljiv za izpiranje. Druga košnja vsebuje običajno manj K kot prva. Čeprav je vsebnost kalija v krmi odvisna od različnih dejavnikov, med drugim tudi od starosti krme oziroma datuma košnje ter botanične sestave, se lahko na podlagi vsebnosti kalija v krmi precej natančno oceni ustreznost oskrbe rastlin s kalijem in ustreznost gnojenja. Dvokosni travniki so recimo primerno pognojeni s kalijem, če vsebuje krma prve košnje okrog 15 g, krma druge košnje pa 12 g kalija na kg sušine.

Krma z večkosnih travnikov in pašnikov naj bi z vidika optimalnih pridelkov vsebovala od 20 do 25 g kalija v sušini. Tako pridelana krma pa glede vsebnosti kalija ni najprimernejša za presušene krave.

Pomembna sta tudi magnezij (Mg) in natrij (Na)

Pomanjkanje magnezija (Mg) v krmi ali slaba dostopnost Mg v presnovi živali lahko povzroči hipomagnezijsko tetanijo. Dostopnost Mg v kravi je odvisna od vsebnosti dušika (N) in kalija (K) v krmi. Dnevne potrebe po Mg so 2,5 g/kravo za vzdrževanje in dodatnih 0,12 g magnezija na kg proizvedenega mleka. Pri zaužitju 15-16 kg krme dnevno in pri povprečni dostopnosti Mg iz krme (17 %) mora biti vsebnost Mg v sušini krme za proizvodnjo 25 kg mleka dnevno vsaj 0,20 %.

Gnojenje z dušikom običajno povečuje vsebnost Mg, obratno pa ga gnojenje oz. povečana dostopnost kalija znižuje. Vendar tudi velika vsebnost dušika v krmi zmanjša dostopnost magnezija.

Kmetijska tla so v Sloveniji k sreči na splošno že po naravi dobro preskrbljena z Mg. Zato pri gnojenju ni treba upoštevati magnezija tako kot fosfor in kalij. Magnezija primanjkuje ponekod na flišu (in včasih tudi na laporju), kar je občutno predvsem v vinogradih in deloma v sadovnjakih.

Krava v laktaciji potrebuje 7 g natrija (Na) za vzdrževanje +0,5 g/kg proizvedenega mleka. V krmi ga mora biti vsaj 0,15 %. Če ga je manj, ga lahko pokladamo živini v jasli, lahko pa gnojimo z nizko koncentriranimi K-gnojili, ki vsebujejo tudi Na.

Intenziteta gnojenja in plodnost črede

Ekonomičnost prireje se ne poveča samo s povečanjem produkcije mleka na kravo, temveč tudi s številom laktacij, ki jih je krava sposobna v življenju. Glavni razlog za kratko produktivno dobo je slaba plodnost, vzroki za to pa so lahko številni. Če obravnavamo samo gnojenje, potem je med drugim lahko vzrok široko razmerje med kalijem in natrijem (K:Na > 30), fitoestrogeni, prevelika vsebnost nitratov in/ali pomanjkanje fosforja v obrokih. V praksi je neposredno zvezo med vsebnostjo elementov v krmi ter gnojenjem in plodnostjo ponavadi zelo težko dokazati.

V krmi s travinja pogosto primanjkuje natrija in magnezija s stališča prehrane goveda, še posebej krav mlekaric. Na trgu so kalijeva gnojila, ki vsebujejo Na in Mg (npr. 40% K-sol, magnezij-kainit in druga ter v zadnjem času tudi gnojila iz morskih alg). Krma, ki vsebuje zadosti Na (in tudi Cu), je bolj okusna, zato jo živina več poje.

V zadnjem času se vse več pozornosti posveča žveplu. Zrak je z žveplom (S) manj onesnažen kot pred leti, zato s padavinami v tla pride le še okoli 10 kg S/ha letno. V sušini mrve mora biti koncentracija S 0,25 %, razmerje med dušikom in žveplom pa ne večje od 15:1. Križnice imajo povečane potrebe po žveplu. Teh je na travinju običajno sorazmerno malo.

Treba je vedeti, da je koreninski sistem travinja pretežno plitev in da se žveplo, podobno kot nitrat, izpira. Tako kot pri natriju je mogoče z mnogimi mineralnimi gnojili dati zadostne količine žvepla (odvzem = 20-30 kg S/ha letno), vendar je treba opozoriti, da preveč žvepla lahko hitro deluje škodljivo (antagonizem s Se in Cu; nasprotno delovanje).

Kako je z mikrohranili?

V krmi s travinja je ponavadi mangana (Mn) in železa (Fe) več, kot ga potrebuje živina. Večkrat se lahko pojavijo težave pri bakru (Cu). Povečano gnojenje z dušikom in večja vsebnost surovih beljakovin v krmi lahko zmanjša prebavljivost Cu. V krmi ga naj bo od 8-10 mg/kg.

Tudi vsebnost cinka (Zn) je za velike fiziološke potrebe lahko prenizka. 15-25 mg/kg ga zadošča za optimalno rast rastlin, vendar ga je premalo za krave v polni laktaciji. Potrebno ga je 30 mg/kg krme za vzdrževalne potrebe in 50 mg/kg krme za vzdrževanje + 25 kg mleka/dan.

Pomanjkanje Zn v krmi lahko povzroči presežek fosforja v tleh, ki prepreči sprejem in prenos Zn v rastlini. V takem primeru je treba uporabljati fiziološko kisla gnojila (urea, amonijska mineralna gnojila) in zmanjšati (ali za določen čas celo opustiti) gnojenje s fosforjem. V hujših primerih je treba uporabiti Zn gnojila (ZnSo4).

Nekaterih drugih mikrohranil (predvsem Co, Se in Mo) lahko včasih tudi primanjkuje, vendar je pomanjkanje zelo odvisno od talnega tipa, letine…, zato je za dodajanje teh elementov v krmo nujno treba prej opraviti temeljito analizo.

V zadnjem času strokovnjaki ugotavljajo kompleksne interakcije med S, Cu in Mo v krmi, predvsem pri prehrani prežvekovalcev. Od njihovih medsebojnih razmerij je lahko bolj odvisna biološka dostopnost kot od vsebnosti posameznega elementa v krmi. Če na travinje vračamo živinska gnojila, potem vračamo tudi mikroelemente in sčasoma lahko celo povečamo njihovo dostopnost v tleh ter povečamo njihov obtok.

Škode in koristi od plevelnih rastlin

Pleveli so rastline, ki imajo negativen vpliv na razvoj in oblikovanje pridelka gojenih rastlin na kakršenkoli neposreden ali posreden način. Določene vrste rastlin nas ne motijo zgolj na mestih pridelave gojenih rastlin, temveč tudi na drugih rastiščih (transportne poti, zelenice, bivanjsko okolje…). Najširše gledano so pleveli vse rastline, ki se samoniklo razvijejo na rastiščih, ki jih človek izrablja za zadovoljevanje svojih interesov, in je njihov razvoj tam neželen iz kakršnegakoli vzroka.

Neko rastlino torej lahko označimo za plevel zgolj zato, ker ob nepravem času uspeva na rastišču, ki ga uporablja človek. V ožjem smislu so pleveli rastline, ki povzročajo velike izgube pridelka gojenih rastlin, škode od njih so očitne in preprosto merljive. Mednje štejemo tudi zajedavske in polzajedavske cvetnice.

Definicija plevela je zelo relativna. Drobna marjetica na zelenici je za nekoga lep okras, za drugega estetsko moteča struktura v uniformni »preprogi« trav, za vzdrževalca igrišča za golf pa je že pravi plevel. Med plevelno rastlinstvo lahko uvrstimo tudi grmovne in drevesne vrste. Primeri so drevesa in grmi na pašnikih ali ob transportnih poteh. Sem spadajo tudi posamezne vrste vodnih rastlin in alg. Te povzročajo različne težave, od tega, da zmanjšujejo pretočnost vodotokov, do tega, da izločajo strupene snovi za vodne organizme in za gojene rastline, ko vodo uporabimo za namakanje.

Na kakšen način pleveli zmanjšujejo kakovost in količino pridelka gojenih rastlin?

Skoraj v nobenem primeru posamezni vrsti plevela ni mogoče pripisati zgolj negativne vloge v agrarnih rastlinskih združbah rastlin, ki se pojavljajo v obliki polj, travnikov, pašnikov ali trajnih nasadov. Njihove neugodne učinke poznamo pač veliko bolje od koristnih. Le za redke rastline agronomi uporabljajo izraz absolutni plevel. To so rastline, pri katerih so do sedaj odkrili veliko neugodnih učinkov in praktično nobenega koristnega.

Izraz absolutni plevel navadno uporabimo samo za posamezno ožjo obliko pridelave. Tako sta čemerika (Veratrum spp.) in jesenski podlesek (Colchicum autumnale) za živinorejce absolutna plevela. Pri pridelavi krme še niso odkrili učinkov, ki bi jih lahko označili kot pozitivne. Širše gledano imata gotovo tudi ti dve rastlini v sebi uporabne učinkovine in v rastlinskih združbah prispevata pozitivno k njihovemu uravnoteženemu delovanju. Iz podleska so nekoč recimo pridobivali snov kolhicin (uporabljali so jo pri revmatičnih obolenjih, zlasti pri putiki).

Zakaj moramo pri sodobnih pristopih zatiranja plevelov vedno znova presojati med škodami in koristmi zmerne zapleveljenosti?

V preteklosti smo bili usmerjeni v popolno izključevanje tekmovanja med pleveli in gojenimi rastlinami, danes, ob odločanju pri zatiralnih ukrepih, vedno tehtamo med obojimi lastnostmi. Koristi in škode, povzročene od plevelov, se dinamično spreminjajo v času. Neželene plevelne rastline povzročajo več oblik neposredne in posredne škode. Zmanjšujejo količino in kakovost pridelkov gojenih rastlin. Izgube nastanejo zaradi odvzemanja hranil, vode, svetlobe, življenjskega prostora in zaradi alelopatskih učinkov (zaviranje ali preprečitev kalitve oziroma rasti rastlin).

Alelopatski učinki so težko merljivi, ker so posledica interaktivnega delovanja mnogih snovi, ki jih rastline izločajo skozi nadzemne in podzemne organe. V nekaterih razmerah na gojene rastline delujejo zaviralno, v drugih pa pospeševalno. Le malo je plevelov, pri katerih poznamo vse vidike njihovega alelopatskega delovanja. Veliko raziskav je bilo opravljenih pri kokalju (Agrostemma githago). Pri kokalju poznamo veliko zaviralnih in pospeševalnih učinkov, ne zgolj na poljščine in plevele, temveč tudi na povzročitelje bolezni in škodljivce. Njegove učinkovine uporabljajo kot pripravke za varstvo rastlin.

Pleveli spreminjajo klimatske in pedološke razmere rastišč gojenih rastlin. Lahko povečajo pojav nekaterih bolezni in škodljivcev. Navadno zvišujejo zračno vlago, izsušujejo tla in znižujejo temperaturo tal ter pritlehnih plasti zraka. Zaradi plevelov povzročene spremembe mikroklime v posevkih in nasadih pogosto ugodno vplivajo na razvoj bolezni in škodljivcev. V posevkih žit zaradi povečane vlažnosti pride do povečane okužbe z glivičnimi boleznimi (npr. pepelasta plesen in razne listne pegavosti). Enak učinek lahko opazimo pri sivi pesni listni pegavosti sladkorne pese ali pri krompirjevi plesni v krompiriščih.

Nič drugače ni v trajnih nasadih. V zapleveljenih vinogradih se bolje razvija peronospora vinske trte, v zapleveljenih nasadih jablan pa jablanov škrlup. Tudi mnogim škodljivcem ustreza spremenjena mikroklima, ki jo ustvarijo pleveli. Gosenice sovk in uši se v zapleveljenih poljščinah in vrtninah bolje razvijajo kot v tistih z redkimi pleveli.

Ali imajo pleveli neugodne učinke zgolj na pridelek gojenih rastlin ali poznamo tudi druge škodljive učinke?

Pleveli so vmesni gostitelji številnih povzročiteljev bolezni in škodljivcev. Ti se lahko na njih in v njih ohranijo v obdobju, ko gojenih rastlin nimamo na voljo. Lahko so trajni »rezervoarji« virusov. Z virusi je lahko okuženo tudi njihovo seme, kar omogoča še posebej dolgo ohranjanje le-teh. Vplivi na kakovost pridelkov so različni. Pridelki, ki po žetvi vsebujejo velike količine plevelnih semen in ostankov plevelov, imajo seveda nižjo tržno vrednost. To je še posebej pomembno za semensko blago.

Stroški čiščenja (odstranjevanja rastlinskih delcev in semen plevelov) in sušenja po spravilu so lahko veliki. Pleveli v pridelkih, namenjenih za krmljenje živali, prav tako zmanjšajo tržno vrednost, dodatno pa so lahko primesi, sestavljene iz njih, strupene za domače živali. Za izboljšanje tržne vrednosti s pleveli kontaminiranih pridelkov moramo torej izvesti čiščenje, a to predstavlja dodatne stroške.

Mnogi pleveli povzročajo povišanje stroškov pri spravilu pridelkov. Lahko zmanjšujejo storilnost kombajnov in kakovost dela (večje izgube zrnja pri žitih in industrijskih rastlinah, več primesi pri sladkorni pesi) ali celo povzročajo lome strojev. Nekateri pleveli lahko upočasnijo sušenje zrnja, kar poveča stroške sušenja.

Specifično obliko škode povzročajo pleveli na travinju, saj omejujejo produktivno sposobnost travinja in zaradi strupenosti in neokusnosti kvarijo hranilno vrednost in užitnost krme za živali. Če se preveč razbohotijo, iz samonikle travniške ali pašniške združbe izrinejo najkakovostnejše trave, detelje in druge zeli. To so pogojni pleveli, ker nas začnejo motiti samo takrat, ko presežejo neki mejni delež in začnejo občutno zavirati razvoj kakovostnejših rastlin.

Pri obdelovanju zemljišč prav tako povečajo stroške obdelovanja zaradi zmanjšanja storilnosti. To pride še posebej do izraza v vrtnarstvu, pri katerem moramo pripraviti zemljišče z ustrezno strukturo talnih delcev, če želimo uporabiti sodobne stroje za sajenje sadik in polaganje folije. Posebna oblike posredne škode je zmanjšanje vrednosti kmetijskih zemljišč, kadar jih želimo prodati ali dati v najem. Močno zapleveljene njive niso primerne za pridelovanje nekaterih vrtnin in zahtevnejših poljščin, saj je pridelovanje na njih zaradi prevelikih stroškov za zatiranje plevelov nedobičkonosno.

Pleveli so vir peloda, ki povzroča alergijske motnje pri mnogih ljudeh, podvrženih alergijam. Najznačilnejši primer je alergija na pelod pelinolistne ambrozije (Ambrosia artemisifolia).

Katere so koristne lastnosti plevelov?

Če želimo predstaviti koristi plevelov, moramo omeniti vsaj naslednje učinke. Pleveli lahko predstavljajo izhodišče za žlahtnjenje kultiviranih genotipov. Pogosto predstavljajo vir genov za najrazličnejše lastnosti rastlin, ki jih danes še ne potrebujemo, morda pa jih bomo potrebovali v prihodnosti. Pleveli sicer odvzemajo hranila in slabšajo izkoriščanje osnovnih rastnih dejavnikov pri gojenih rastlinah, vendar vse, kar odvzamejo, ostane ujeto v njihovi zeleni gmoti. Ko propadejo, se v njih shranjene snovi in energija vrnejo v tla.

V določenih obdobjih rastne dobe lahko pleveli porabijo presežke hranil, ki bi se drugače izprala v podtalno vodo, in jih vgradijo v njihovo zeleno gmoto. Povsod prisotni erozijski procesi so velika grožnja za rodovitnost tal. Pleveli lahko dobro preprečujejo tako hidrološke kot vetrne erozijske procese. S pleveli se hrani na tisoče organizmov, ki imajo nevtralen odnos do gojenih rastlin ali pa imajo gojene rastline od njih celo koristi.

Rodovitnost tal se v trajnih monokulturah, od plevelov izrazito osiromašenih združbah, zelo zmanjša, saj se občutno zmanjša število tam živečih organizmov (bakterije, glive, žuželke…), ki sooblikujejo agromikroekosisteme. Številni pleveli so medonosne, zdravilne in aromatske rastline. Pridelovalne površine brez zmernih populacij plevelov so biološko gledano manj produktivni in manjvredni mikroekosistemi. Pleveli so hrana za tisoče organizmov, ki so skozi prehranske verige vezani nanje.

Blaženje posledic spomladanske suše (ustrezni ukrepi za pripravo tal na prve setve in sejanja)

Posledice pomanjkanja vode lahko ublažimo z nekaterimi agrotehničnimi ukrepi, ki so usmerjeni predvsem v izboljšanje zadrževanja razpoložljive vode v tleh. Prizadetost rastlin je precej odvisna tudi od ustrezne prehranjenosti rastlin ter strukture tal. Negativne posledice suše so mnogo manjše na kmetijskih rastlinah, ki rastejo na težjih ilovnato-glinastih tleh, kot tistih na lahkih peščenih tleh.

Splošni tehnološki ukrepi v času suše

 

Obdelava tal

Z ustrezno obdelavo tal lahko uspešno omilimo posledice suše, vendar je učinkovitost tega ukrepa močno odvisna tudi od strukture tal. V letošnji suhi pomladi je pomembno, da v čim večji meri ohranimo vlago v tleh. Z nepravilnimi postopki obdelave tal (globoko oranje spomladi in puščanje odprte brazde) zapravljamo vlago iz ornice.

V sušnih spomladanskih razmerah pri obdelavi njivskih površin upoštevamo naslednje nasvete:

  • Izogibamo se globokemu oranju, saj z obdelavo presuhih tal dodatno kvarimo njihovo strukturo in povečamo izhlapevanje iz tal.
  • Jeseni preorana tla čim prej poravnamo z lahko klinasto brano (zapremo zimsko brazdo), da zmanjšamo izhlapevanje iz tal.
  • Na ozelenjenih njivskih površinah s prezimnimi dosevki za podor takoj prekinemo vegetacijo:

– Posevek zmulčimo ali z orodji za konzervacijsko (ohranitveno) obdelavo plitvo vdelamo v tla. Za minimalno obdelavo uporabimo diskaste brane ali rahljalnik.

– Posevek poškropimo s herbicidom, počakamo do optimalnega roka za setev posameznih spomladanskih kultur in opravimo direktno setev na strukturnih, lahkih peščenih ali humusnih tleh. Na težjih tleh, razpokanih od suše in v slabem strukturnem stanju, priporočamo minimalno obdelavo.

– Če se ne odločimo za desikacijo ali nimamo orodij za konzervacijsko obdelavo, potem prezimni posevek za podor takoj plitvo podorjemo. Ko njivo preorjemo, brazdo takoj zgostimo z zgoščevalnimi valji in tako zapremo brazdo, da se preveč ne izsuši.

  • Izhlapevanje iz tal lahko dodatno zmanjšamo z zastirko oziroma razporeditvijo rastlinskih ostankov po površini tal. S tem ukrepom izboljšamo tudi vpijanje morebitnih padavin.
  • Če smo opravili setev v sušnih razmerah, po setvi njivo povaljamo, da pritisnemo seme ob talne delce in hkrati zagotovimo kapilarni dvig vode iz globljih plasti tal.
  • Po vzniku rastlin tla večkrat zelo plitvo obdelamo, da preprečimo zaskorjenost površine in prekinemo kapilarni dvig vode do površine ter tako zmanjšamo izhlapevanje vode iz tal.

Gnojenje

Da rastline bolje prenašajo sušo, je treba vsa leta ustrezno gnojiti na podlagi analize tal, zelo pomembna pa je zlasti optimalna prehranjenost rastlin s kalijem in cinkom. V sušnih razmerah je dostopnost hranil za rastline onemogočena in zato se kljub gnojenju kmalu pokažejo motnje v prehranjenosti rastlin.

Pri gnojenju upoštevamo v sušnih razmerah naslednje nasvete:

  • Izogibamo se gnojenju z granuliranimi gnojili, saj se ne bodo raztopila in v sušnih razmerah ne bodo delovala. Z gnojenjem obvezno počakamo do dežja.
  • Če so rastline že dovolj razraščene (imajo dovolj listne površine) in niso zaradi suše preveč prizadete (sušenje, venenje), jih lahko gnojimo foliarno, tj. preko listov.
  • Dostopnost hranil lahko izboljšamo z namakanjem površine.
  • Po suši opravimo hitri talni ali rastlinski test in tako pred gnojenjem ugotovimo preskrbljenost rastlin z dušikom in na osnovi tega določimo odmerek dušika.

Zatiranje plevelov

V sušnih razmerah se priporoča le mehansko zatiranje plevelov s čim plitvejšo obdelavo tal, ko so pleveli še majhni. Zatiranju s herbicidi se v sušnih razmerah izogibamo.

Posebni tehnološki ukrepi pri posameznih kulturnih rastlinah

Ozimna žita in oljna ogrščica

Zaradi pomanjkanja padavin so posevki ozimnih žit in oljne ogrščice v slabem stanju, še posebej na lahkih, peščenih tleh. Posevke ozimnih žit je treba čim prej pobranati, da se vlaga iz tal ne izgublja po nepotrebnem. Za brananje posevkov so primerne mrežne brane ali česala.

Ker je razrast slaba in nepravilna, bi bilo treba posevke čim prej dognojiti z dušikom, vendar dognojevanje ovirajo sušne razmere, ki preprečujejo dostopnost hranil rastlinam. Treba je spremljati vremensko napoved in ob prvih večjih padavinah dognojiti tako ozimna žita kot tudi oljno ogrščico.

Tekočih živinskih gnojil ne nanašamo v vetrovnem in suhem vremenu (smrad, izgube dušika v zrak – toplogredni plini).

Za hitro dognojevanje na posevkih, kjer že vidno primanjkuje dušika, lahko uporabimo tudi listna dušična gnojila in s tem ublažimo zastoj rasti posevkov.

Kemično zatiranje plevelov v tem času ni priporočljivo za dobro delovanje herbicidov, ki delujejo prek tal; za herbicide, ki delujejo prek listov, pa so pleveli še premajhni. S kemičnim načinom zatiranja počakajmo do primerne vlage v tleh. Herbicide lahko uporabimo le tam, kjer so že zrasli trajni koreninski pleveli.

V tem času priporočamo glede na razvoj posevkov le mehanično zatiranje plevelov, in sicer le česanje posevkov. Tega izvajamo v posevkih, ki so že dobro ukoreninjeni, saj se lahko slabo ukoreninjena žita pri česanju izpulijo.

Trajno travinje

Zaradi plitvega razvoja koreninskega sistema je travinje zelo občutljivo na pomanjkanje padavin. Botanično raznovrstna travna ruša ima večjo sposobnost prilagajanja sušnim razmeram. Na sušo so odpornejše predvsem metuljnice (lucerna), med travami pa navadna pasja trava.

Na lahkih, nagnjenih in plitvih tleh ter delno tudi na srednje težkih tleh je vpliv letošnje suše na travinju opazen v obliki rumene posušene ruše, ki je bila marsikje zaradi zmrzali privzdignjena in je stik ruše s tlemi šibak. Na takih površinah priporočamo valjanje travnikov. Na ta način bomo vzpostavili stik ruše s tlemi, da bo voda prek kapilarnega dviga dostopna ruši. Hkrati povaljamo tudi krtine, ki so na travnikih še dodaten problem.

Valjanje lahko opravimo s težkimi valjarji ali pa tudi improviziramo (npr. gradbena železna mreža za betoniranje, ki jo obtežimo). Ostro brananje bi povzročilo le še večjo škodo na travniku.

Suho spomladansko vreme je primerno za česanje travne ruše. Česanje travnikov lahko opravimo s česali ali s travniškimi branami. Namen česanja travnikov je zračenje travne ruše, odstranjevanje odmrlih rastlin in mahu ter ravnanje krtin. Česanje travne ruše opravimo v suhem vremenu, pred pričakovanimi padavinami.

 

Gnojenje travnikov z mineralnimi gnojili opravimo, ko travna ruša povsem ozeleni in je trava visoka vsaj 5 cm.

Na težjih tleh je problem suše manjši in bodo zgoraj navedeni ukrepi bolj učinkoviti. Tudi tu v tem obdobju ne priporočamo ostrega brananja, ker bi rušo v teh razmerah preveč raztrgalo in privzdignilo.

Trenutno priporočeni ukrepi so naslednji:

  • grabljenje suhe organske snovi in vejevja ter odstranjevanje s travinja,
  • valjanje travnikov in ravnanje krtin, da stisnemo pretrgan koreninski sistem z zemljo.

Zelenjadnice

Zelenjadnice so zaradi suše prizadete zlasti na Primorskem. Najbolj so prizadete prezimne zelenjadnice, kot so cvetača, ohrovt, zelje, radič in por. Zaradi suše je treba namakati tudi čebulnice. Na tem območju Slovenije se trenutno sadi zgodnje glavnato zelje, glavnati ohrovt in zgodnje sorte cvetače. Vse te kulture je treba takoj po sajenju namakati, da se dobro ukoreninijo. Za preprečevanje izhlapevanja vode se priporoča zastiranje tal.

V ostalih delih Slovenije trenutno sejemo čebulo in sadimo česen, na prosto pa se presaja le solata. Za ohranjanje vlage se priporoča hitro zapiranje zimske brazde – plitva obdelava tal, pri sajenju solate pa uporaba folije, pod katero se namestijo namakalne cevi. Tik pred presajanjem (v dnevu presajanja) se sadik ne zaliva, dan pred presajanjem pa se sadike zalije s pripravki za preprečevanje stresa – aminokislinski in vitaminski kompleksi ali izvlečki morskih alg. Osnovno gnojenje z dušikom se zmanjša, saj je previsoka založenost tal z dušikom in posledično prehranjenost rastlin lahko vzrok še večjih potreb rastlin po vodi. Z dušikom raje kasneje listno ali talno dognojimo. V rastlinjakih pa je seveda potrebno redno namakanje. Namakamo zmerno, saj so nekoliko bolj suhe rastline manj občutljive na nizke nočne temperature v neogrevanih rastlinjakih.

Sadovnjaki in jagodičevje

Tehnološki ukrepi v trajnih nasadih, s katerimi delno ublažimo posledice pomanjkanja padavin:

  • vrstni prostor mora biti čist – brez plevelov (okopavanje ali površinsko odstranjevanje), saj so pleveli konkurenčni porabniki vode,
  • v sušnem obdobju je potrebno redno mulčenje medvrstnega prostora, da zmanjšamo izhlapevanje vode iz tal in rastlin v ozračje.

Trajni nasadi največ vode potrebujejo pred začetkom cvetenja in 4 tedne po tem, ko v plodičih poteka delitev celic. V primeru nadaljnjega sušnega obdobja bo treba namakati (kjer je to mogoče). Namakanje moramo izvajati strokovno glede na tip tal, temperaturo in potrebe sadne vrste.

V nasadih jagod, ki so že pokriti s tuneli, se je vegetacija že začela. V tleh, kjer je ugotovljena suša, je treba začeti z namakanjem. Odmerke vode prilagodimo tipu tal in fenofazi rastline.

Setev koruze, sajenje krompirja

Če želite pripraviti njivo za setev koruze ali sajenje krompirja, priporočamo, da s pripravo zemlje nekoliko počakate do ustrezne vlažnosti tal. Na njivah, kjer bi morebitne večje količine dežja v aprilu za dlje časa onemogočile dostop in obdelavo tal, je treba opraviti osnovno obdelavo (oranje) ob hkratni takojšnji poravnavi brazd oziroma zapiranju brazd in s tem zadrževanju talne vlage. Sveže zorana njiva namreč ne sme biti izpostavljena soncu, ker pride do dodatne izgube vlage v tleh.

 

Kako nekaj opredeljujemo kot “organsko”?

Pred nekaj leti je večina ljudi domnevala, da “organsko” pomeni popolnoma “brez pesticidov”. Danes je beseda organsko ali ekološko postala veliko bolj »elastična«, saj se trgi povečujejo, nove tehnologije izpodbijajo prakse ekološkega kmetovanja, javnost pa je bolj zaskrbljena zaradi namensko (umetno) pripravljene hrane.

Lobi za ekološko hrano se je na javne proteste, ki so jih sprožili s svojimi velikimi lažmi, odzval z več besedami in zavajanjem ter zatrdil, da se organska hrana ne goji s kakršnimi koli “sintetičnimi” pesticidi ali da ekološki kmetje ne uporabljajo “strupenih kemikalij”. Ko se soočijo z uporabo nekaterih zelo nevarnih organskih pesticidov, kot je recimo bakrov sulfat, trdijo, da kmetje smejo uporabljati le majhne količine in še to le po potrebi. V nekaterih državah lahko ekološki kmetje uporabljajo tudi nekatere sintetične pesticide (če ekološko odobreni pesticidi niso učinkoviti). Vendar obstajajo meje, ki jih je treba ohraniti, da svoje izdelke še vedno lahko imenujejo “organski”.

Da je položaj še poslabšan, ima seveda vsaka država svoje standarde in tolerance za to, kar je potrebno za izpolnitev “organskega” certifikata, in jih ni težko sprejeti, če delijo svoje predpogoje (ki se spreminjajo in razvijajo zelo pogosto). Mednarodne skupine lobijev za organsko hrano, kot je IFOAM, ne opredeljujejo jasno sprejemljivih praks, ne glede na to, ali gre za pesticide, semena, gnojila ali metode gojenja.

Torej, kaj komu izmed spodaj naštetih skupin (oz. strokovnjakom iz svojega področja) pomeni organsko?

Tradicionalisti

Od permakulture do biodinamike, tradicionalni ekološki kmet začne z zdravjem tal kot temeljem in išče pristope za zmanjšanje gnojil ter povečanje biotske raznovrstnosti. Izraz “regenerativno kmetijstvo” je promoviralo Združenje organskih potrošnikov, vendar so ga za zdaj sprejeli le običajni kmetje, ki se ukvarjajo z varstvenim kmetijstvom (in ne kmetovanjem s kompleksnimi pokrovnimi pridelki, zaključenimi s herbicidi). Medtem ko je zdravje tal glavna skrb vseh kmetov, mnogi tradicionalni kmetje “organsko” opredeljujejo zgolj to, da prinaša korist tlom (po naravni poti seveda). Zanje so tla vir življenja.

Nekaj ​​let nazaj so bili organski puristi ogorčeni, ker je USDA dovolil, da je bila hrana, pridelana s hidroponi, označena kot organska (bioponika). Ne pridelujejo se samo brez zemlje; običajno porabijo velike količine tekočih gnojil in energije. Medtem ko povečujejo donose brez pesticidov, so hidroponske kmetije pogosto tudi velike in kapitalno intenzivnih dejavnosti.

Tehnologi

Morda največji neuspeh za ekološko gibanje je bila zamujena priložnost, da se omogoči nekaj novih tehnik vzreje rastlin za razvoj organskih semen. Leta 2015 je potekala odprta razprava o prednostih NPBT, dokler protiindustrijski aktivisti v IFOAM, OCA in Observatoriju evropskih podjetij niso popolnoma zatrli te ideje. Radikalni vrtnarji v ekološkem preddverju so to šteli za “GSO skozi zadnja vrata”, ki niso naravni in jih poganjajo patenti.

Medtem ko se borimo z njihovo definicijo »naravnih semen«, je ta razprava pokazala, kako nekateri trmasti vpleteni vidijo tehnologijo zgolj kot biotehnološko (in nezaželeno). Nezmožnost znanosti, da bi podpirala naravo, je lahko usoden udarec za sposobnost ekološkega kmetijstva – da je konkurenčno in trajnostno.

Agroekologi

Čeprav obstaja veliko opredelitev in standardov za agroekologijo (vključno z nekaterimi neorganskimi tehnikami), so agroekologi reakcije proti velikemu in intenzivnemu kmetovanju, sodelovanju podjetij in globalizaciji prehranjevalne verige v veliki meri opredelili kot gibanje za socialno pravičnost. Poziv k socialni pravičnosti v državah v razvoju vključuje prošnjo za spodbujanje ekoloških praks pri majhnih lastnikih in kmetih, ki živijo v revščini. Glede na to, da je večina revnih in malih kmetov že »privzeto« ekoloških, je agroekologija (kot ekološko gibanje) edino, ki daje premajhno količino sredstev in nasvetov, da bi vse te uboge kmete rešila iz revščine.

Agroekologija je bolj politična ideologija kmetijstva, v kateri je veliko znanih aktivistov, ki radikalnemu organskemu lobiju dodajo politično razsežnost (obenem pa seveda revne kmete).

Pionirji

Verjetno je že tretja ali četrta generacija kmetov, ki jih pogosto vodijo tržne priložnosti in si lahko (delno) privoščijo prehod v veliko ekološko pridelavo. Lahko najdejo ali uvedejo novosti po ekoloških metodah, hkrati pa razvijajo najboljše prakse za naslednjo generacijo kmetovanja. Uporabljajo nove tehnologije, združujejo sadilne pristope in tvegajo. Običajni kmetje z radovednostjo gledajo na te spremembe. Ti pionirji, ki jih poganja odkritje in ne ideologija ali marketinške »etikete«, so edino upanje za prihodnost ekološkega kmetijstva.

Čas za spremembe

Ker je izraz “ekološko” zgolj marketinško orodje, ki ne predstavlja nobene dodane vrednosti za zdravje potrošnikov ali okolje, moramo premisliti, kako se to šteje pri proizvodnji hrane. Tu so nekatere organske prakse, ki so koristne, obstajajo pa tudi konvencionalne tehnologije in sintetične snovi, ki izboljšajo donose in varujejo okolje. Glede na izzive, s katerimi se sooča kmetijstvo, potrebujemo pragmatičnost in iznajdljivost. In ne slepe in kultne ideologije ter tržnih kampanj, pri katerih je glavno vodilo strah.