Prispevki

Nagrada Zlata čebela 2026

Nagrada Zlata čebela 2026 in pomen opraševalcev za kmetijstvo

Slovenija tudi v letu 2026 nadaljuje s podeljevanjem državne nagrade Zlata čebela, ki je namenjena izjemnim dosežkom na področju zaščite čebel in drugih opraševalcev.

Odprtje letošnjega poziva ni pomembno le kot formalni dogodek, temveč tudi kot priložnost za širši razmislek o tem, kakšno vrednost imajo opraševalci za kmetijstvo, prehransko varnost in ohranjanje naravnega ravnovesja. Nagrada namreč opozarja na področje, ki presega čebelarstvo in sega neposredno v vsakdanjo prakso kmetovanja.

Nagrada in izjemni dosežki

Nagrada Zlata čebela je najvišja državna nagrada za izjemne dosežke na področju zaščite čebel ter prepoznavanja vloge čebel in drugih opraševalcev pri zagotavljanju prehranske varnosti, trajnostnega kmetijstva, ohranjanja narave, biotske raznovrstnosti in kulturne dediščine. Podeljuje se od leta 2021, praviloma 20. maja ob svetovnem dnevu čebel, prejemnika pa izbere sedemčlanski odbor. Kandidati se izbirajo na podlagi javnega poziva, pri čemer se področja podeljevanja izmenjujejo v triletnem ciklu: promocija, ohranjanje in raziskave o čebelah ter drugih opraševalcih. Leta 2026 je nagrada namenjena najboljšemu projektu na področju raziskav o čebelah in drugih opraševalcih.

Nagrada Zlata čebela 2026

Priznanje posameznikom

Takšna nagrada ima več pomenov. Po eni strani je priznanje posameznikom ali organizacijam, ki s svojim delom pomembno prispevajo k zaščiti opraševalcev, po drugi strani pa je jasno sporočilo, da so čebele in drugi opraševalci eno ključnih vprašanj sodobnega kmetijstva. Slovenija z nagrado ne gradi le lastne prepoznavnosti, temveč spodbuja tudi širše razumevanje, da brez opraševalcev ni mogoče govoriti o dolgoročno stabilni pridelavi hrane. Na uradni strani nagrade je posebej poudarjeno, da si Slovenija z nagrado prizadeva tudi za prenos znanja in tehnologije ter za svetovno prepoznavnost kot zelena, zdrava in proaktivna država.

Pretekli nagrajenci

To potrjujejo tudi pretekli nagrajenci. Med njimi so raziskovalci, čebelarji in organizacije iz različnih držav, kar kaže, da nagrada presega slovenski okvir. Leta 2025 je nagrado prejelo poljsko podjetje Osmia Future, pred tem pa med drugim avstralska organizacija Wheen Bee Foundation, srbski raziskovalec dr. Slobodan Davidović in slovenski čebelar Boštjan Noč.

Vsi ti primeri kažejo, da je varovanje opraševalcev široko področje, v katerem se srečujejo raziskave, praksa, izobraževanje in javna ozaveščenost.

Nagrada Zlata čebela 2026

Opraševalci in kmetijstvo

Za kmetijstvo pa je še pomembnejše vprašanje, zakaj so opraševalci tako bistveni. V javnosti se pogosto največ govori o medonosni čebeli, vendar imajo izjemno pomembno vlogo tudi divji opraševalci: čmrlji, samotarske čebele, muhe trepetavke, metulji in drugi. Po podatkih iz letošnjega poziva divji opraševalci oprašujejo približno štiri od petih kmetijskih rastlin in cvetočih rastlinskih vrst v naravi. To pomeni, da so neposredno povezani s količino in kakovostjo številnih pridelkov ter s stabilnostjo prehranske verige.

Njihov pomen ni le v samem opraševanju. Opraševalci so del širšega ekosistema, v katerem kmetijstvo ni ločeno od narave, temveč je z njo tesno prepleteno. Kjer je krajina raznolika, kjer so travniki, cvetoči robovi, mejice in manj intenzivno obdelane površine, so praviloma boljši tudi pogoji za opraševalce. To pa lahko pomeni stabilnejši pridelek, večjo biotsko pestrost in večjo odpornost kmetijske krajine kot celote. Prav zato so opraševalci pomembni ne le za sadjarje ali čebelarje, ampak za širše razumevanje rodovitnosti in trajnosti v kmetijstvu.

Nagrada Zlata čebela 2026

Naravni sistem ni samoumeven

Težava je v tem, da njihove populacije upadajo. Uradni poziv opozarja, da je ena od treh vrst divjih čebel, muh trepetavk in metuljev v upadanju, izumrtje pa grozi eni od desetih vrst divjih čebel in metuljev ter eni od treh vrst muh trepetavk. To je zelo resno opozorilo, saj pomeni, da naravni sistem opraševanja ni samoumeven. Če ga želimo ohraniti, bo treba varstvo opraševalcev še tesneje povezati z načinom gospodarjenja v prostoru in z vsakdanjo kmetijsko prakso.

Kmetijstvo kot del rešitve

Pri tem ima kmetijstvo pomembno vlogo tudi kot del rešitve. Kmet lahko z razmeroma preprostimi ukrepi veliko prispeva k ohranjanju opraševalcev: z ohranjanjem cvetočih robov, z mejicami, z raznoliko rabo zemljišč, s premišljeno uporabo fitofarmacevtskih sredstev ter s košnjo in pašo na način, ki ne uniči vseh cvetočih virov hkrati. Prav tako so pomembni travniki, sadovnjaki, vrtovi in druge površine, kjer imajo opraševalci dostop do hrane in življenjskega prostora skozi čim večji del sezone. V tem smislu kmet ni le uporabnik opraševalskih storitev, temveč tudi pomemben upravljavec prostora.

Nagrada Zlata čebela 2026

Svetovni dan čebel

Svetovni dan čebel, ki ga obeležujemo 20. maja, in širši poudarek maja kot meseca našega odnosa do narave, to sporočilo še dodatno utrjujeta. Opraševalci niso le simbol narave, temveč konkretna vez med okoljem, kmetijstvom in hrano. Nagrada Zlata čebela 2026 zato ni le priznanje najboljšim projektom na področju raziskav, ampak tudi opomnik, da so čebele in drugi opraševalci ključni za prihodnost podeželja in pridelave hrane. Brez njih ni mogoče govoriti o stabilnem, odpornem in dolgoročno uspešnem kmetijstvu.

 

Viri:

  • Ministrstvo za naravne vire in prostor – Odprt je poziv za predlaganje kandidatov za državno nagrado Zlata čebela 2026 (gov.si);
  • Vlada Republike Slovenije – Nagrada Zlata čebela (gov.si);
  • Vlada Republike Slovenije – Peta zlata čebela je odletela na Poljsko (gov.si).
Kako privabiti opraševalce še pred pomladjo

Kako privabiti opraševalce še pred pomladjo

Opraševalci, kot so čebele, čmrlji, divje čebele, metulji in drugi žuželčji obiskovalci cvetov, so pomemben del zdravega kmetijskega ekosistema. Brez njihovega dela ne bi bilo sadja, večine vrtnin, oljnic, krmnih rastlin in številnih travniških vrst, ki so osnova kmetijske krajine.

A zaradi milejših zim in nepredvidljivih temperaturnih nihanj se opraševalci pogosto prebudijo že zelo zgodaj, preden narava sploh ponudi dovolj hrane.

Zato je izjemno pomembno, da za opraševalce poskrbimo še pred pomladjo, ko so najbolj ranljivi. Z nekaj preprostimi koraki lahko vsaka kmetija, sadovnjak ali vrt že pozimi ustvari pogoje, ki bodo opraševalcem omogočili zgodnejši začetek sezone in boljše preživetje.

Pokrovne rastline za izboljšanje strukture in plodnosti tal na vrtu

Zakaj so zgodnji meseci tako kritični?

V Sloveniji se čmrlji in številne vrste samotarskih čebel prebudijo že februarja ali marca, ko je vreme še nestabilno. Če opraševalci najdejo premalo cvetov, so izčrpani, počasneje gradijo gnezda in imajo nižjo reprodukcijo.

To se neposredno pozna na pridelku:

  • manj opraševanja = manj plodov,
  • slabše oblikovani plodovi pri jagodičevju in sadju,
  • manj semen pri deteljah in lucerni,
  • šibkejši razvoj rastlin pri bučnicah in križnicah.

Prvi tedni sezone so torej odločilni za celotno leto.

Kako privabiti opraševalce še pred pomladjo

Katere rastline cvetijo najbolj zgodaj?

Za zgodnje opraševalce je ključno, da imajo dostop do cvetnega prahu in nektarja že konec zime. Zato je smiselno v vrtu ali na kmetiji ustvariti »most« med zimo in pomladjo z izbiro odpornih, zgodnjih vrst.

Zelo zgodnje cvetoče rastline (februar–marec):

  • žafran,
  • črni teloh,
  • rumeni dren (Cornus mas),
  • okrasne vrbe (mačice),
  • navadni pljučnik,
  • plazeča trdoleska.

Zgodnje pomladne rastline (marec–april):

  • jetrnik,
  • forzicija,
  • mandljevec,
  • japonska kutina,
  • zgodnje sorte sivke in timijana,
  • drobnjak, čemaž, meta (ko se pojavijo prvi poganjki).

Zakaj deluje:
Rastline z odprtimi, preprostimi cvetovi in izrazitimi barvami omogočajo čebelam hranjenje tudi v hladnih dneh, ko letijo le kratek čas.

Kako privabiti opraševalce še pred pomladjo

Kako saditi, da bodo opraševalci res našli rastline?

Sadimo v skupinah

Namesto posameznih rastlin ustvarimo otočke ene vrste, ki jih opraševalci hitro opazijo. Optimalno je 5–10 rastlin iste vrste skupaj.

Raznolikost barv

  1. Čebele privlačijo modra, vijolična in rumena barva,
  2. metulji imajo radi rožnate in oranžne odtenke,
  3. grmovnice z rumenimi cvetovi (npr. dren) privabijo širok spekter opraševalcev.

Različne višine rastlin

Nizke zeli, srednji grmi in višje cvetoče vejevje ustvarijo več mikrohabitatov, kar poveča biodiverziteto.

Zagotavljanje vode, zavetja in gnezdišč

Cvetovi niso dovolj, saj opraševalci potrebujejo tudi varno okolje.

Voda

Opraševalci pijejo tudi pozimi. Preprosta rešitev je plitka posodica z nekaj kamenčki, da se lahko žuželke varno naslonijo.

Zavetje

  • Nepokošeni pasovi trave,
  • kupi listja,
  • kupi vej,
  • naravne žive meje (dren, glog, leska).

Ti prostori nudijo toplotne žepe in prezimovališča.

Gnezdišča za samotarske čebele

Samotarske čebele so najbolj učinkoviti opraševalci, zato je smiselno spodbuditi njihovo prisotnost.

  • “Čebelji hoteli” iz votlih stebel ali vrtanega lesa,
  • nekaj gole zemlje, saj približno tretjina vrst gnezdi v prsti,
  • suh prostor, zaščiten pred dežjem.

Varno okolje brez pesticidov

Tudi naravni insekticidi lahko škodujejo čebelam, zato se škropljenje pozimi in zgodaj spomladi odsvetuje. Če je škropljenje nujno, naj se izvede pozno zvečer, ko čebele ne letijo več.

Poleg tega je koristno, če na delih površin dovolimo malo »divjine«, saj zgodnje cvetlice, kot so regrat, marjetice in mrtva kopriva, predstavljajo prvo pomladno pašo.

Kako privabiti opraševalce še pred pomladjo

Kako ukrepi koristijo kmetiji?

Na kmetijskih površinah lahko zgodnje cvetoče rastline vpeljemo kot:

  • cvetoče pasove ob poljih,
  • zasaditve ob sadovnjakih,
  • mejice na robovih travnikov,
  • cvetne otočke na manj produktivnih delih zemlje.

Izkušnje številnih kmetij kažejo, da se z uvedbo zgodnjih cvetočih rastlin poveča število čmrljev in divjih čebel, kar prinaša boljše opraševanje in pogosto tudi do 10–25 % višji pridelek pri občutljivih kulturah.

Zasaditve mejic in živih mej za podporo opraševalcem

Če želimo opraševalce ohraniti v svoji bližini, jim moramo pomagati preživeti najtežji del leta, pozno zimo in zgodnjo pomlad. Z nekaj pravilnimi zasaditvami, naravnimi zavetji in varnim okoljem lahko močno izboljšamo njihovo preživetje in s tem tudi opraševanje naših kultur.

Skrb za opraševalce je naložba v rodovitnost tal, stabilnost pridelka in zdrav agroekosistem, ki bo služil tako naravi kot kmetiji.

 

Tekst:
N. G.

 

Zasaditve mejic in živih mej za podporo opraševalcem

Mejice in žive meje za podporo opraševalcem

Opraševalci so bistven del zdravega ekosistema in trajnostnega kmetijstva. Med njimi imajo najpomembnejšo vlogo čebele, čmrlji, metulji, muhe trepetavke in druge žuželke, ki oprašujejo kar 75 % kulturnih rastlin, od katerih je odvisna tudi prehranska varnost ljudi. Poleg tega omogočajo razmnoževanje številnih samoniklih rastlin, s čimer ohranjajo biotsko pestrost in stabilnost naravnega okolja.

Zaradi vse pogostejše degradacije habitatov, enolične kmetijske rabe, pomanjkanja cvetočih rastlin in pretirane uporabe pesticidov opraševalci izginjajo s podeželja. Njihovo zmanjševanje ima neposredne posledice na pridelavo hrane, kakovost ekosistemskih storitev in dolgoročno stabilnost agroekosistemov. Skrb za njihovo ohranjanje je zato postala pomembna naloga sodobnega kmetovanja.

Zasaditev mejic in živih mej predstavlja eno najučinkovitejših naravovarstvenih praks, saj opraševalcem nudi zatočišče, neprekinjen vir hrane in varne prehode med posameznimi obdelovalnimi površinami.

Zasaditve mejic in živih mej za podporo opraševalcem

Zakaj so mejice in žive meje pomembne?

Mejice in žive meje imajo izjemno vrednost v kmetijski krajini, saj povezujejo različne ekosisteme in delujejo kot pomembni elementi zelene infrastrukture. Njihova raznolika vegetacija prispeva k večji biotski raznovrstnosti, saj služijo kot habitat za številne koristne organizme – od divjih opraševalcev in naravnih sovražnikov škodljivcev do ptic in malih sesalcev. Neprekinjeno zaporedje cvetenja različnih grmovnic in dreves skozi sezono zagotavlja stalen vir cvetnega prahu in nektarja, kar je bistveno za preživetje čebel, čmrljev in metuljev.

Poleg ekoloških koristi opravljajo mejice tudi pomembne kmetijsko-tehnične funkcije: zmanjšujejo erozijo tal, delujejo kot protivetrni pasovi, izboljšujejo zadrževanje vlage v tleh in uravnavajo mikroklimatske razmere. V intenzivno obdelanih območjih delujejo kot naravni filtri med kmetijskimi zemljišči in vodnimi viri ter blažijo vplive podnebnih ekstremov. Zato so nepogrešljiv del naravi prijazne in dolgoročno vzdržne kmetijske prakse.

Kaj saditi v žive meje?

Pomembno je izbrati avtohtone in medovite vrste z različno dobo cvetenja, kot na primer:

  • Glog (Crataegus monogyna) – cveti v maju, dobrodošel za čebele in ptice
  • Leska (Corylus avellana) – cveti zelo zgodaj in je pomembna za prezgodnje čebele
  • Rdeči dren (Cornus sanguinea)
  • Črni bezeg (Sambucus nigra)
  • Navadna divja vrtnica (Rosa canina)
  • Trdoleska (Euonymus europaeus)
  • Robinija, metlika, slez, sivka – medonosne rastline, primerne za robove in bližnjo okolico.

Dodamo lahko tudi zelišča in trajnice na vznožju mejic, npr. materino dušico, meto, ognjič, boreč ali pljučnik.

Zasaditve mejic in živih mej za podporo opraševalcem

Kako vzdrževati žive meje za čim večjo korist?

  • Režemo jih izven gnezditvene sezone, torej pozno jeseni ali pozimi (od novembra do konca februarja), ko ptice in žuželke v njih ne gnezdijo.
  • Ohranjamo razgibano strukturo in različne višine, saj tako različnim živalim ponudimo ustrezne pogoje – nizki deli privabljajo metulje in čebele, višji grmi pa ptice pevke in plenilske žuželke.
  • Izogibamo se popolnemu obrezovanju – vedno pustimo del mejice neobrezan, da ohranimo cvetove in plodove kot vir hrane in zavetja v zimskem času.

Zakaj se zasaditev mejic splača tudi kmetom?

  • Več opraševalcev pomeni večji in kakovostnejši pridelek. V sadovnjakih z več opraševalci so jabolka enakomerneje dozorela, pri jagodičevju pa so plodovi bolj sočni.
  • Naravna pestrost pomaga pri zatiranju škodljivcev. Ptice in koristne žuželke (npr. tenčičarice, pikapolonice, trepetavke) učinkovito zmanjšujejo populacije uši in gosenic.
  • Možnost dodatnih subvencij. Mejice so del naravovarstvenih ukrepov, podprtih z evropskimi in nacionalnimi sredstvi (npr. KOPOP), zato njihovo ohranjanje prinaša tudi finančne koristi.

Primer dobre prakse

Lep primer dobre prakse najdemo v Krajinskem parku Goričko, kjer so v okviru čezmejnega projekta BEE(A)WARE zasadili 2.300 metrov mejic oz. drevesno-grmovnih pasov. Na 12 lokacijah med Kobiljem in Lendavo so posadili več kot 1.500 sadik avtohtonih vrst, kot so črna jelša, divja češnja, hrast dob, glog in črni trn. Mejice divjim opraševalcem nudijo prehrano in gnezdišča, hkrati pa v intenzivni kmetijski krajini služijo kot protivetrni pasovi in povezovalni koridorji med naravno pomembnimi območji. Projekt vključuje tudi dolgoročno pogodbeno varstvo, kar zagotavlja obstoj in trajnost zasaditev.

Zasaditve mejic in živih mej za podporo opraševalcem

Žive meje na kmetijskih površinah so eden najpomembnejših elementov za ohranjanje raznolikih populacij divjih opraševalcev. Privlačijo koristne žuželke, ki nato izboljšajo opraševanje poljščin, kot so oljna ogrščica, stročnice in sadje. To vodi do višjih pridelkov in večjih plodov, ki pozimi služijo tudi kot vir hrane za ptice. Smiselno vključevanje živih mej – vključno s tistimi, ki štejejo kot območja ekološkega pomena – podpira trajnostno kmetijstvo in prispeva k uresničevanju nacionalnih strategij za ohranjanje opraševalcev.

Zasaditev mejic in živih mej tako ni le estetska ali naravovarstvena gesta, temveč konkretna podpora lokalnim ekosistemom in trajnostni pridelavi hrane. Z malo truda lahko bistveno prispevamo k bolj zdravemu in uravnoteženemu kmetijskemu okolju.

Zasaditve mejic in živih mej za podporo opraševalcem


Viri:
www.hedgelink.org.uk
www.si-hr.eu
www.park-goricko.org

 

Agrogozdarstvo za povečanje biotske raznovrstnosti - Gorenc.si

Agrogozdarstvo in povečanje biotske raznovrstnosti

Agrogozdarstvo je trajnostni pristop k rabi zemljišč, ki združuje gojenje dreves, poljščin in živine na istem območju.

S to integracijo se ustvarjajo sinergijski učinki, ki izboljšujejo kakovost tal, povečujejo odpornost na podnebne spremembe in spodbujajo biotsko raznovrstnost. V času, ko se soočamo z izgubo habitatov in zmanjševanjem vrstne pestrosti, agrogozdarstvo ponuja praktične rešitve za ohranjanje živih ekosistemov na kmetijskih površinah.

Kaj je agrogozdarstvo?

Gre za sistem rabe zemljišč, kjer se na istem območju načrtno združujejo drevesa, grmičevje, poljščine in/ali živina. Takšna prostorska in funkcionalna raznolikost spodbuja številne ekosistemske storitve – od opraševanja in naravnega nadzora škodljivcev do izboljšanega kroženja hranil in zadrževanja vode.

Agrogozdarstvo za povečanje biotske raznovrstnosti - Gorenc.si

Kako agrogozdarstvo spodbuja biotsko raznovrstnost?

  1. Strukturna kompleksnost

Prisotnost različnih slojev vegetacije (drevesa, grmovnice, zelišča) ustvarja pestre mikrohabitate. Ti nudijo zavetje, hrano in gnezdišča za številne rastlinske in živalske vrste, kar prispeva k večji ekološki stabilnosti celotnega območja.

  1. Habitatni koridorji

Drevesni pasovi in mejice omogočajo povezovanje sicer razdrobljenih habitatov. Tako živali, kot so ježi, ptice ali opraševalci, lažje prečkajo krajino, kar spodbuja genetsko pestrost in dolgoročno stabilnost populacij.

  1. Povečana vrstna pestrost

Raznoliki agrogozdarski sistemi podpirajo več vrst ptic, žuželk in drugih organizmov kot monokulture. Mešani posevki in vegetacijska raznolikost ustvarjajo pogoje za sobivanje številnih vrst z različnimi ekološkimi potrebami.

Agrogozdarstvo za povečanje biotske raznovrstnosti - Gorenc.si

  1. Talna biotska raznovrstnost

Raznolika vegetacija povečuje aktivnost talnih organizmov – deževnikov, gliv in mikroorganizmov. Ti pospešujejo razgradnjo organske snovi in prispevajo k boljši strukturi, zračnosti in rodovitnosti tal.

  1. Podpora opraševalcem in naravnim sovražnikom škodljivcev

Z raznoliko vegetacijo agrogozdarstvo zagotavlja stalne vire hrane in zavetja za opraševalce ter koristne žuželke in ptice. Tako izboljšamo opraševanje in hkrati zmanjšamo potrebo po kemičnih sredstvih za zatiranje škodljivcev.

  1. Večja odpornost ekosistemov

Sistemi z večjo biotsko raznolikostjo so prilagodljivejši in bolj odporni na stresne vplive – suše, bolezni in podnebne ekstreme. To omogoča dolgoročno stabilnost in trajnostno pridelavo hrane.

Primeri agrogozdarskih sistemov

  • Silvopastoralni sistemi: združujejo drevesa in pašnike, kjer drevesa nudijo senco in krmo, hkrati pa izboljšujejo pogoje za prostoživeče vrste.
  • Agrosadjarski sistemi: vključujejo gojenje sadnega drevja skupaj s poljščinami ali vrtninami – za boljšo izrabo prostora in višjo vrstno pestrost.
  • Mejice in drevesni pasovi: avtohtone vrste drevja in grmovja, zasajene ob robovih polj, delujejo kot zatočišče in vir hrane za opraševalce in druge koristne organizme.

Primer dobre prakse: Projekt BEE(A)WARE

V okviru projekta BEE(A)WARE je Javni zavod Krajinski park Goričko zasadil več kot 1.500 sadik avtohtonih dreves in grmov na 12 lokacijah med Kobiljem in Lendavo. Nastali drevesno-grmovni pasovi služijo kot prehranjevališča in gnezdišča za divje opraševalce ter kot povezovalni habitatni koridorji. Posajene vrste vključujejo črno jelšo, divjo češnjo, divjo hruško, lipovec, hrast dob, navadni glog in črni trn.

Agrogozdarstvo za povečanje biotske raznovrstnosti - Gorenc.si

Agrogozdarstvo je prepoznano kot eden ključnih načinov za združevanje kmetijske produktivnosti z varovanjem narave. S celostnim vključevanjem dreves in grmovnic v kmetijske sisteme agrogozdarstvo izboljšuje ekološko stabilnost, krepi funkcionalnost kmetijskih ekosistemov in ohranja številne rastlinske ter živalske vrste.

S spodbujanjem tovrstnih praks lahko kmetje hkrati prispevajo k varovanju okolja in dolgoročno povečajo stabilnost ter odpornost svojih pridelovalnih površin.

Preberite tudi:

>>> Vloga mikroorganizmov v tleh: Povečanje plodnosti in zdravja tal

>>> Obvladovanje plevela – trajnostne prakse za uspešno letino

>>> Biotska raznovrstnost na kmetiji

Agrogozdarstvo za povečanje biotske raznovrstnosti - Gorenc.si

 

Viri:
www.frontiersin.org/journals
www.sciencedirect.com
www.bmcecolevol.biomedcentral.com/articles
www.park-goricko.org

Pravilna uporaba FFS in varstvo opraševalcev

Začela se je sezona intenzivne rasti kmetijskih in okrasnih rastlin. Pri tem nanje prežijo številne nevarnosti, predvsem škodljivci in bolezni, pri rasti pa jim konkurirajo pleveli.

Kako torej pravilno ravnati, od priprave sredstev do pravilne rabe in na koncu ravnanj z ostanki in embalažo?

Fitofarmacevtska sredstva (FFS) so pripravki, namenjeni varstvu rastlin in pridelkov pred škodljivci, povzročitelji bolezni in za zatiranje plevelov. Nepravilna uporaba sredstev lahko predstavlja veliko nevarnost za okolje, zdravje ljudi in medonosne čebele ter ostale opraševalce. Prav zaradi navedenega po uporabi FFS posežemo šele takrat, ko smo izčrpali vse druge možnosti varstva rastlin. Več informacij o kmetijskih praksah z manjšo rabo FFS s poudarkom na integriranem varstvu rastlin in nekemičnih metodah lahko uporabniki FFS preberejo na spletni strani za integrirano varstvo rastlin.

Le uporaba pri nas registriranih sredstev

Osnovno načelo pravilne uporabe FFS je, da vedno uporabljamo le v Sloveniji registrirana sredstva in to zgolj za namene in na način, za katere je uporaba dovoljena. Pozorni moramo biti na odmerek, čas, število tretiranj in karenco ter na ustreznost opreme, varnostne ukrepe in morebitne omejitve uporabe. Vse navedene podatke najdemo na etiketi oziroma v navodilu za uporabo, ki ga moramo skrbno prebrati.

Upoštevajte karenco!

Karenca nam zagotavlja, da bodo morebitni ostanki FFS v rastlinah ali na njih minimalni, oziroma da na zdravje ljudi in živali ne bodo imeli negativnega vpliva. Karenca škropiva nam pove, koliko časa mora preteči do obiranja in uživanja pridelka.

Varujte tudi svoje zdravje

Glede na to, da je uporabnik FFS pri pripravi škropilne brozge ter pri delu s sredstvom najbolj izpostavljen FFS, je izrednega pomena dosledna in pravilna uporaba zaščitne opreme. Škropilno brozgo pripravljamo na posebnih mestih za polnjenje in mešanje, kjer morebitno razlitje ne more doseči vodnih tokov in drenažnih jarkov. Ob večjih razlitjih je treba poklicati gasilsko ali policijsko postajo oziroma center za obveščanje na telefonsko številko 112.

Brezhibna naprava za nanašanje

Za ravnanje s sredstvi uporabljamo brezhibno delujoče (pregledane!) naprave za nanašanje. Pri nanašanju FFS je treba paziti, da škropilne brozge ne zanaša izven območja škropljenja na sosednje parcele. Nikoli se ne sme škropiti v vetrovnem vremenu.

Varovanje voda

Pri uporabi FFS mora uporabnik upoštevati varnostni pas med območjem škropljenja in vodno površino, ki je naveden na etiketi in v navodilu za uporabo. Če ni drugače navedeno, znaša varnostni pas najmanj 15 m tlorisne širine od brega voda 1. reda oziroma 5 m od meje brega voda 2. reda, kot je določeno v zakonodaji s področja voda.

Varovanje opraševalcev

Posebno mesto pri uporabi sredstev ima skrb za medonosne čebele in druge opraševalce, ki so izpostavljeni sredstvom med nabiranjem nektarja, mane in cvetnega prahu neposredno ob nanašanju sredstev. Od 1300 gojenih rastlin jih kar 70 odstotkov potrebuje oprašitev, 35 odstotkov pridelave hrane je odvisno od opraševanja čebel.

Katera sredstva so nevarna za čebele?

Pri uporabi sredstev moramo biti pozorni na znak, ki nas opozarja, da je sredstvo nevarno čebelam. Sredstva, ki so čebelam nevarna, so na etiketi označena kot »Nevarno za čebele« in opremljena s posebnim grafičnim znakom.

Pri uporabi takih sredstev mora uporabnik FFS upoštevati naslednja navodila:

  • Cvetoča podrast v trajnih nasadih mora biti v času tretiranja s FFS, ki so za čebele nevarna, pokošena oziroma mora biti na drug način preprečeno, da bi jo FFS dosegla. Košnja ali mulčenje naj bosta opravljena čim boj zgodaj zjutraj ali čim bolj pozno zvečer, ko na cvetoči podrasti še ni ali ni več opraševalcev.
  • Uporaba sistemskih, čebelam nevarnih FFS, je prepovedana v času cvetenja gojenih rastlin.
  • Škropljenje opravimo takrat, ko čebele niso na paši. Uporaba kontaktnih, čebelam nevarnih FFS, je v času cvetenja gojenih rastlin dovoljena le v nočnem času od dve uri po sončnem zahodu do dve uri pred sončnim vzhodom, razen če je na etiketi in v navodilu za uporabo navedeno, da je uporaba tega FFS v celoti prepovedana v času cvetenja.

Previdnost pri setvi koruze

Tudi pri setvi koruze, tretirane z insekticidi, je treba paziti, da bo setev izvedena tako, da ne bo zanašanja insekticidnega prahu s semena na sosednje parcele. Koruze ne sejemo v zelo suhem in vetrovnem vremenu, s podtlačnimi pnevmatskimi sejalnicami pa samo, če so opremljene z napravo, ki usmerja tok zraka k tlom in se tako zmanjša odnašanje prašnih delcev v okolico. Pri praznjenju vreč s semenom se iz vreče ne sme stresati odpadlega prahu v nasipnico sejalnice ali v okolje, izpraznjene vreče in odpadli prah v vrečah odstranimo v skladu s predpisi, ki urejajo odpadke.

Obveze poklicnih uporabnikov

Za poklicne uporabnike velja zakonska obveza, da vodijo evidence o uporabljenih FFS. Poklicni uporabniki so tisti, ki uporabljajo FFS za poklicno rabo, imajo izkaznico o znanju ravnanja s FFS in z izkaznico lahko kupujejo vsa FFS.

Ne pozabite na embalažo

Strokovno in odgovorno ravnanje s FFS ne pomeni zgolj njihove pravilne uporabe, temveč tudi skrb za odpadke in odpadno embalažo teh sredstev. Z njimi moramo ravnati kot z nevarnimi odpadki, izpraznjeno in pravilno očiščeno embalažo pa lahko vrnemo v trgovino s FFS ali jo odnesemo na posebno zbirno mesto za očiščeno embalažo FFS. Navodila o pravilnem ravnanju z odpadno embalažo FFS so navedena na etiketi in v navodilu za uporabo.

 

 

Vir: KGZS