Kaj je ekosistem, njegovo stanje in storitve?

Zdrava, cvetoča in odporna narava je v središču zdravega načina življenja, cvetoče ekonomije in odpornih skupnosti.

Kakšni so evropski ekosistemi?

Evropski ekosistemi – od gozdov, rek in jezer do kmetijskih zemljišč, urbanih zelenih prostorov in tal – tvorijo varnostno mrežo, ki nas ščiti pred ekstremnimi podnebnimi vplivi in nam zagotavlja bistvene ekosistemske storitve, kot so opraševanje poljščin, ustvarjanje tal, sekvencija ogljika in shranjevanje ter še veliko več.

Dostop do narave je bistven za naše fizično in duševno zdravje.

Medtem ko se še naprej borimo proti covidu-19 in posledicam za svetovno gospodarstvo, se moramo še vedno zavedati dveh svetovnih kriz, ki ogrožata naš obstoj: podnebje in krizo biotske raznovrstnosti. Ti krizi sta namreč v celoti povezani. Izguba naravnih habitatov izriva prostoživeče živali iz naravnih območij in jih potiska bliže urbanim naseljem, povečuje tveganje za prenos virusnih bolezni in pojav (novih) pandemij.

Podnebne spremembe pospešujejo uničevanje naravnega sveta s sušami, poplavami, vročinskimi valovi in požari. Izguba biotske raznovrstnosti in nevzdržna uporaba zemljišč ovirata sposobnost narave za prilagajanje podnebnim spremembam in shranjevanje ogljika. Logično je, da je treba tudi rešitve za krizo zdravja, podnebja in biotske raznovrstnosti med seboj povezati.

Splošna resnost posledic podnebnih sprememb v Evropi. Rdeča (temnejša) barva pomeni zelo resno, med tem ko modra (svetlejša) barva pomeni (naj)manj resno stanje posledic. Za območja s sivo barvo ni podatka.

Vendar pa so evropski ekosistemi pod vse večjim pritiskom. Prva evropska ocena ekosistema, ki zajema države članice EU (EU-27) in Združeno kraljestvo, kaže, da ekosistemi trpijo zaradi vse večjega vpliva podnebnih  sprememb in onesnaževanja s hranili. Izgubljeni so zaradi sprememb in intenzivnosti rabe zemljišč.

Biotska raznovrstnost se postopoma nadomešča z vrstami, ki niso domače, zlasti na travinjih in mestnih območjih. Ker so ekosistemi uničeni, tudi dobava njihovih bistvenih storitev upada. Takšno stanje pa postaja drago za naše gospodarstvo in za naše dobro počutje.

Kaj je ekosistem, kaj stanje in kaj status ekosistema?

Ekosistem je dinamični kompleks rastlinskih, živalskih in mikroorganizmskih skupnosti ter njihovega okolja, ki deluje kot celovita funkcionalna enota.

V oceni ekosistema EU so analizirali naslednje ekosisteme: urbane ekosisteme, agroekosisteme (poljščine/njive in travinja), gozdove, vroča območja (puščave) in grmičevja, redka vegetacijska zemljišča (plaže, sipine, skalnata območja v gorah), reke in jezera ter morske ekosisteme.

Ekosistem je dinamični kompleks rastlinskih, živalskih in mikroorganizmskih skupnosti ter njihovega okolja, ki deluje kot celovita funkcionalna enota.

Meje med vrstami ekosistemov je pogosto težje risati, kot kaže naša preprosta klasifikacija.

V oceni ekosistema EU je bil uporabljen informacijski sistem (Corine Land Cover) za razvrščanje (na podlagi klasifikacije habitatov EUNIS1) in kartacijo ekosistemov, vendar so bile za mokrišča, poplavne ravnice in mestna območja prav tako narisane posebne meje. Različni ekosistemi zajemajo celotno ozemlje EU.

Stanje ekosistema je fizikalna, kemična in biološka kakovost ekosistema v določenem trenutku. Drugi izrazi, ki se uporabljajo, so celovitost ekosistema ali zdravje ekosistema.

Dobro stanje ekosistema pomeni, da je ekosistem v dobrem fizičnem, kemijskem in biološkem stanju ali dobre fizikalne, kemijske in biološke kakovosti s sposobnostjo samoreproduciranja in samoobnavljanja, pri katerem sestava, vrsta, struktura in ekološke funkcije ekosistema niso okvarjene.

Status je opredeljen za nekatere ekosisteme, ki so zajeti v zakonodaji EU: ohranitveni status v direktivi o habitatih, ekološki status v okvirni direktivi o vodah in okoljski status v okvirni direktivi o morski strategiji z gradientom zakonsko opredeljenih statusnih kategorij.

Kaj so ekosistemske storitve?

Ekosistemske storitve so prispevki ekosistemov h gospodarskim, socialnim, kulturnim in drugim koristim, ki jih ljudje izpeljejo iz ekosistemov. Opraševanje, zagotavljanje hrane, lesa in čistega zraka, filtriranje vode, sekvencija ogljika in shranjevanje, rekreacija na osnovi narave so vse ekosistemske storitve.

Navedene opredelitve so določene v zgoraj navedenih direktivah EU (za status ekosistema) in v Uredbi (EU) 2020/8522 Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi okvira za lažje trajnostne naložbe.

V celoti so v skladu s sistemom ZN za okoljskoekonomsko računovodstvo (UN-SEEA)3.

Za zdrav in naravi prijazen ekosistem moramo poskrbeti vsi – tako kmetje kot urbano prebivalstvo.

»Ohranjanje in obnavljanje našega ekosistema mora usmerjati celotno naše delo. Določiti moramo nove standarde za povezavo biotske raznovrstnosti med trgovino, industrijo, kmetijstvom in gospodarsko politiko.« (Uršula van der Leyen, predsednica Evropske komisije)

Kartiranje in ocenjevanje ekosistemov in njihovih storitev (MAES4) je pobuda Evropske komisije in držav članic EU za povečanje našega znanja o ekosistemih in njihovih storitvah v Evropi. MAES je zagotovil skladen analitični okvir za oceno ekosistemov EU. ESMERALDA5 (projekt Obzorje 2020) in INCA (pobuda EU za ekosistemsko računovodstvo), sta prispevala k analitičnemu okviru za ekosisteme.

Vse države članice EU so se ukvarjale s kartiranjem in ocenjevanjem ekosistemov ter njihovih storitev na svojih ozemljih.

Ocena ekosistemov EU je analiza pritiskov in stanja prizemnih, sladkovodnih in morskih ekosistemov ter njihovih storitev z uporabo enotne, primerljive metodologije, ki temelji na evropskih podatkih glede na izhodiščno leto 2010.

Ocena zajema celotno zemljišče EU in Združenega kraljestva ter pripadajočih morskih regij. Oceno ekosistema izvajajo Skupni raziskovalni center, Evropska agencija za okolje in Evropski tematski centri za biološko raznovrstnost in urbane, kopenske ter talne sisteme. Povzetek za oblikovalce politik je sinteza znanstvenega poročila6.

Ekosistem mokrišč (močvirja, jezera, reke) in morski ekosistem pomembno vplivata na biotsko raznovrstnost, ki jo moramo za vsako ceno obdržati in jo tudi izboljšati.

Evropska strategija in zeleni dogovor

Pred več kot enim letom je Komisija predstavila evropski zeleni dogovor: nova strategija evropske rasti za povezovanje okoljske, gospodarske in socialne trajnosti.

Strategija za razvoj trajnostne in zelene infrastrukture, obnovljive energije, zelenih mest in bolj zdravega podeželja, zelenih proizvodov in storitev, trajnostnega kmetijstva in hrane, čistega prometa in inovacij.

Ta strategija za zeleni prehod je od takrat postala načrt za okrevanje od pandemije covid-19.

Gozdovi ali gozdni ekosistem so »pljuča« našega planeta. Ohranimo jih čim bolj nedotaknjene, saj so eden ključnih zaveznikov v borbi proti podnebnim spremembam.

Strategija EU za biotsko raznovrstnost za leto 2030 je v središču evropskega zelenega dogovora. Gre za celovit, ambiciozen in dolgoročni načrt za zaščito narave in njenih ekosistemov. Cilj je, da se evropska biotska raznovrstnost postavi nazaj na noge oz. ponovno oživi do leta 2030, vključno s pravno zavezujočimi cilji za obnovo, ki jih bodo še naknadno predlagali.

Obnova ekosistema bo bistvenega pomena za zagotavljanje rešitev za podnebno, biotsko raznovrstnost in dobro počutje ljudi do leta 2030. Obnavljanje agroekosistemov bo povečalo njihovo naravno produktivnost in odpornost na podnebne spremembe, podprlo bolj zdravo prehrano in pomagalo pri diverzifikaciji delovnih mest na podeželju.

Obnavljanje gozdov, mokrišč, obalnih in morskih ekosistemov nam bo pomagalo ublažiti in prilagoditi se na vplive podnebnih sprememb in naravnih nesreč, kot so nevihte, poplave in suše.

Obnavljanje tal v dobro stanje bo izboljšalo njihovo plodnost, shranjevanje ogljika in zmogljivost urejanja vode. Zaradi obnavljanja urbanih ekosistemov bodo naša mesta bolj zdrava za življenje in bolj odporna na podnebne spremembe.

Znanstveniki morajo zdaj uporabiti rezultate prve ocene ekosistemov EU za razvoj orodij in podatkov za določanje krajev, kjer se ekosistemi degradirajo, in dati prednost njihovi obnovi.

»Ko izgubimo gozdove, ne samo, da izgubimo tudi veliko zelenega prostora ali naravnega habitata, ampak v boju proti podnebnim spremembam, izgubimo tudi enega najbolj ključnih zaveznikov.« (Uršula van der Leyen, predsednica Evropske komisije)

Enkrat v generaciji imamo priložnost, da sprejmemo zeleni prehod in se iz te zdravstvene krize pripravimo na trajnostno prihodnost. ZN so to desetletje že razglasili za desetletje omejevanja ekosistemov. Upamo in pričakujemo, da se bodo predvsem svetovne velesile uspešno dogovorile o ambicioznih globalnih ciljih biotske raznovrstnosti. Izkoristiti moramo to priložnost, da se odločimo za naše skupno okrevanje – nas ljudi in našega planeta.

Pomembna sporočila in izsledki evropske strategije in zelenega dogovora

 

  • Ohraniti in obnoviti moramo ekosisteme EU, da bi zagotovili njihove bistvene ekosistemske storitve.
  • Učinkovito izvajanje okoljske zakonodaje in politike lahko pomaga pri zmanjšanju pritiskov in izboljšanju stanja ekosistema.
  • Škodljivi vplivi podnebnih sprememb in invazivnih tujezemeljskih vrst na ekosisteme se povečujejo.
  • Izboljšanje stanja ekosistemov v širši pokrajini z zmanjšanjem pritiskov na biotsko raznovrstnost lahko pomaga izboljšati status zaščitenih habitatov in vrst znotraj ter zunaj območij Nature 2000 in povečati njihovo povezljivost.
  • Pritiski na gozdove ostajajo visoki in omajajo dobro stanje gozdov.
  • Kmetijska biotska raznovrstnost in tla, ki sta bistveni sredstvi za kmete, še naprej upadata.
  • Mokrišča ostajajo v slabem stanju. Kemijska kakovost rek in jezer se je izboljšala, vendar splošni napredek pri doseganju dobrega ekološkega statusa še vedno ni zadosten.
  • Velike vrzeli v podatkih predstavljajo ovire za oceno stanja morskega ekosistema.
  • Rešitve, ki temeljijo na naravi v mestih, lahko pomagajo izboljšati kakovost življenja v mestih, hkrati pa zmanjšati negativne vplive na druge ekosisteme in izboljšati urbano biotsko raznovrstnost.
  • 10. EU potrebuje bolj učinkovito izvajanje mreže za opazovanje biotske raznovrstnosti in bolj dosledno poročanje o stanju ekosistema.

 

 

Vir članka:
www.op.europa.eu