Prispevki

Ekološko kmetijstvo: prednosti in slabosti

Ekološko kmetijstvo: prednosti in slabosti trajnostne pridelave hrane

Ekološko kmetijstvo je pristop k pridelavi hrane, ki temelji na trajnostnih in okolju prijaznih načelih. Ta praksa se osredotoča na uporabo naravnih virov, zmanjšanje uporabe kemičnih pesticidov in gnojil ter ohranjanje biotske raznovrstnosti.

V tem članku bomo raziskali prednosti in slabosti ekološkega kmetijstva ter razložili, zakaj je ta trajnostna metoda pridelave hrane postala vse bolj priljubljena.

Ekološko kmetijstvo: prednosti in slabosti

Prednosti ekološkega kmetijstva

1. Boljša kakovost hrane

Ena izmed ključnih prednosti ekološkega kmetijstva je zagotavljanje boljše kakovosti hrane. Pri pridelavi ekoloških pridelkov se ne uporabljajo sintetični pesticidi, herbicidi ali umetna gnojila. Namesto tega se uporabljajo naravni načini za nadzor škodljivcev, kot so uporaba koristnih organizmov ali ekoloških pesticidov rastlinskega izvora. To pripomore k zmanjšanju tveganja za ostanke kemikalij v pridelkih ter omogoča pridelavo hrane z manjšo vsebnostjo pesticidov, kar je zdravju ljudi prijazno.

Ekološko kmetijstvo: prednosti in slabosti

2. Ekološko kmetijstvo = ohranjanje okolja

Ekološko kmetijstvo se osredotoča na ohranjanje in varovanje okolja. Pri tej metodi pridelave se uporabljajo prakse, ki zmanjšujejo negativne vplive na vodne vire, zrak in tla. Namesto kemičnih gnojil se pogosto uporabljajo organska gnojila, ki zmanjšujejo izpiranje hranil v vode ter preprečujejo onesnaževanje vodnih virov. Prav tako se spodbuja ohranjanje biotske raznovrstnosti in habitatov za koristne organizme ter se izogiba gensko spremenjenim organizmom (GSO). S tem se ohranja naravno ravnovesje ekosistemov.

3. Podpora lokalnim gospodarstvom

Ekološko kmetijstvo spodbuja lokalno gospodarstvo in krepitve skupnosti. Pridelava ekološke hrane na lokalni ravni omogoča neposreden stik med kmetom in potrošnikom. To pomeni, da se denar precej bolj neposredno vrača v lokalno skupnost, saj se večji del dobička zadrži na lokalni ravni. Poleg tega spodbuja lokalno samooskrbo, kar pripomore k večji varnosti in neodvisnosti pri oskrbi s hrano. S podporo lokalnemu gospodarstvu se krepijo lokalna delovna mesta in ustvarjajo nove priložnosti za zaposlitev.

4. Varovanje zdravja živali

Ekološko kmetijstvo postavlja tudi visoke standarde za dobrobit živali. Kmetije, ki se ukvarjajo z ekološko pridelavo hrane, morajo zagotavljati prostorne in naravne življenjske pogoje za živali. To pomeni, da živali uživajo večje prosto gibanje, dostop do paše na prostem ter kakovostno hrano in vodo. Uporaba hormonov za spodbujanje rasti in rutinske uporabe antibiotikov se omejuje ali prepoveduje, kar prispeva k zdravju in dobremu počutju živali.

Slabosti ekološkega kmetijstva

Ekološko kmetijstvo: prednosti in slabosti

1. Manj pridelka

Ena izmed slabosti ekološkega kmetijstva je, da lahko pride do manj pridelka v primerjavi s konvencionalnim kmetijstvom. Omejevanje uporabe kemičnih pesticidov in gnojil ter naravni pristopi za nadzor škodljivcev lahko vplivajo na pridelek in povzročijo večjo izpostavljenost rastlin škodljivcem. Prav tako se lahko zaradi upoštevanja ekoloških standardov pojavijo težave pri obvladovanju določenih bolezni in plevelov, kar lahko negativno vpliva na pridelek in donos.

2. Večji stroške pridelave

Ekološko kmetijstvo pogosto zahteva več dela, časa in virov, kar lahko poveča stroške pridelave hrane. Zaradi omejenega upravljanja škodljivcev in bolezni je potrebno več ročnega dela za obdelavo pridelkov. Prav tako so lahko stroški certificiranja ekološke pridelave visoki. Zaradi tega se pogosto cene ekoloških izdelkov na trgu višje od konvencionalnih izdelkov.

Ekološko kmetijstvo: prednosti in slabosti

3. Omejen dostop do ekoloških izdelkov

Kljub naraščajočemu povpraševanju po ekološki hrani je še vedno omejen dostop do teh izdelkov v nekaterih regijah. Ekološko kmetijstvo zahteva specifična znanja in veščine, ki morda niso na voljo vsem in v vseh krajih. Zaradi naštetega se lahko potrošniki soočajo z omejenim izborom ekoloških izdelkov ali pa so prisiljeni plačevati precej višje cene za njihov nakup.

4. Večja izpostavljenost tveganjem

Ekološko kmetijstvo se pogosto sooča z večjimi tveganji glede bolezni in škodljivcev, ki lahko prizadenejo pridelke. Ker se v ekološkem kmetijstvu ne uporabljajo sintetični pesticidi, je za obvladovanje teh težav potrebno zanašanje na naravne metode, kot so uporaba koristnih organizmov ali ekoloških pesticidov rastlinskega izvora. Vendar te metode pogosto niso tako učinkovite kot konvencionalni pesticidi, kar pomeni, da se ekološki kmetovalci vsako leto znova srečujejo z dodatnimi tveganji. V primeru epidemij bolezni ali večjega napada škodljivcev se lahko izgube pridelka znatno povečajo.

5. Omejena skalabilnost

Ekološko kmetijstvo pogosto temelji na manjših kmetijah, ki se osredotočajo na lokalno pridelavo hrane. To omejuje njegovo skalabilnost in sposobnost, da se v celoti zadovolji globalno povpraševanje po hrani. Ker so ekološke prakse bolj zahtevne in zahtevajo več dela, jih je težje implementirati v velikem obsegu. To lahko vodi do omejenega dostopa do ekološke hrane za večje populacije.

Ekološko kmetijstvo: prednosti in slabosti

Ekološko kmetijstvo – pod črto

Ekološko kmetijstvo ima svoje prednosti in slabosti. Zagotavlja boljšo kakovost hrane, ohranja okolje, podpira lokalna gospodarstva in varuje zdravje živali. Vendar pa lahko pride do nižjih pridelkov, večjih stroškov pridelave, omejenega dostopa do izdelkov ter večje izpostavljenosti tveganjem.

Kljub tem slabostim se ekološko kmetijstvo vse bolj uveljavlja kot trajnostna in okolju prijazna metoda pridelave hrane, ki prispeva k bolj zdravi in trajnostni prehranski prihodnosti.

 


Ekološko kmetijstvo: Prednosti in slabosti

Akcijski načrt EU za razvoj ekološke pridelave, sprejet marca 2021, temelji na pristopu, da je za spodbujanje ekološke pridelave treba povečati povpraševanje potrošnikov po ekoloških proizvodih. Za to je med drugim potrebna večja ozaveščenost javnosti o značilnostih in prednostih ekološke pridelave.

Agroživilski sistemi so trenutno vroča tema v EU. V skladu z oktobra 2022 objavljenimi poročili Evropske agencije za okolje (EEA) o kmetijstvu in živilskih sistemih je treba storiti veliko več za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov ter pritiskov na vodne vire in biotsko raznovrstnost, saj prizadevanja trenutno skoraj stagnirajo.

Več o EU usmeritvah si lahko preberete v našem članku >> EU nagrade ekološkim pridelovalcem

 

Vir:

www.mayoclinic.org
www.agriculture.ec.europa.eu

Kmetijski turizem

Kmetijski turizem – nepozabno doživetje podeželskega življenja

Kmetijski turizem, znan tudi kot kmečki turizem, je edinstvena oblika turizma, ki ponuja obiskovalcem možnost, da se približajo podeželskemu življenju in izkusijo pristno izkušnjo kmečkega življenja.

To je idealna priložnost za pobeg iz vsakodnevnega mestnega vrveža ter za sprostitev in povezavo z naravo. V tem članku bomo raziskali čare kmetijskega turizma in razložili, zakaj je tako priljubljen med turisti, kam segajo njegove korenine in kako se razvija pri nas.

Razvoj kmetijskega turizma v Evropi ima začetke v Italiji, vendar je v zadnjem času ta očarljiva ponudba kmetij prisotna od Francije do Islandije in od Hrvaške do Krete.

Kmetijski turizem

Doživetje podeželskega življenja

Ena najbolj privlačnih lastnosti kmetijskega turizma je priložnost za doživetje podeželskega življenja v vsej naravni lepoti. Obiskovalci lahko spoznajo različne kmetijske dejavnosti, kot so hranjenje živali, molža krav, obiranje sadja in zelenjave ter pripravo tradicionalnih jedi. Ta neposredni stik z naravo in živalmi omogoča odklop od vsakdanjega stresa ter prinaša občutek miru in zadovoljstva.

Okušanje lokalne hrane

Kmetijski turizem je tudi priložnost za okušanje avtentične lokalne hrane. Kmetije, ki se ukvarjajo s kmetijskim turizmom, pogosto ponujajo obiskovalcem sveže pridelke, mlečne izdelke, domače mesne izdelke in druge specialitete, ki jih lahko uživate v njihovi izvirni obliki.
To je odlična priložnost za raziskovanje lokalne kulinarike in spoznavanje tradicionalnih receptov ter obenem podpora lokalnim kmetijam in trajnostni pridelavi hrane.

Kmetijski turizem

Aktivnosti na prostem

Poleg doživetja podeželskega življenja ponuja kmetijski turizem tudi raznolike aktivnosti na prostem, ki pritegnejo ljubitelje narave in avanturiste. Mnoge kmetije imajo urejene sprehajalne poti, kolesarske steze in jahalne poti, ki omogočajo obiskovalcem raziskovanje čudovite pokrajine in uživanje na svežem zraku. Poleg tega so ponekod na voljo tudi raznolike  aktivnosti, kot so jahanje konjev, vožnja s kočijo, ribolov, pikniki in še veliko več. Želje po pustolovskih dogodivščinah se lahko prav na kmetiji uresničijo.

Kmetijski turizem

Nastanitev na kmetiji

Mnoge kmetije, ki se ukvarjajo s kmetijskim turizmom, ponujajo tudi možnost nastanitve na sami kmetiji. To je odlična priložnost, da doživite pristno podeželsko vzdušje in se povežete z gostoljubnimi domačini. Nastanitev na kmetiji lahko vključuje udobne sobe ali apartmaje s tradicionalnim kmečkim dekorjem, ki vam omogočajo udobje in sprostitev. Prav tako pa imate priložnost, da uživate v čudovitem razgledu na okoliške travnike, polja in vinograde ter se zjutraj prebudite ob petju ptic.

Kmetijski turizem

Izobraževalne delavnice in prireditve

Kmetijski turizem pogosto vključuje tudi izobraževalne delavnice in prireditve, ki obiskovalcem omogočajo pridobivanje znanja o kmetijskih dejavnostih, tradicionalnih obrteh in ohranjanju narave. To je odlična priložnost, da se naučite novih veščin, kot je priprava domačega kruha, sirarstvo ali vrtnarjenje. Poleg tega se na kmetijskih turističnih kmetijah pogosto organizirajo tudi tematski dogodki, kot so degustacije vina, kulinarične razstave ali tradicionalne prireditve, ki obiskovalcem omogočajo, da se še bolj poglobijo v lokalno kulturo.

Bralci časopisa The Guardian so leta 2019 v Sloveniji ocenili štiri turistične kmetije za najboljšo izbiro.

Prva je v dolini Trente >> Ekološka turistična kmetija Pri Plajerju

Takole so pohvalili to slovensko turistično kmetijo:

“Ta dežela je posejana z neverjetnimi ekološkimi kmetijami, vendar nam je najbolj všeč Pri Plajerju v dolini Trente. V Sloveniji in na tej kmetiji je nekaj čistega in brezčasnega. Ponuja prijetne apartmaje in tudi spanje na seniku. Postelje iz sena so tople in udobne, pohod po dolini Soče pa je pravljičen. Gorska pokrajina je osupljiva, zjutraj lahko pomagaš nahraniti živali, domača hrana je sveža, nasitna in vedno postrežena z nasmehom.”

 

Še razmišljate o drugačnih počitnicah?

Kmetijski turizem je edinstvena izkušnja, ki obiskovalcem omogoča povezavo z naravo, pristno doživetje podeželskega življenja, okušanje lokalne hrane in uživanje v raznolikih aktivnostih na prostem. Nudi tudi možnost nastanitve na kmetiji, kar pripomore k celovitemu doživetju.

Poleg tega se lahko obiskovalci naučijo veliko o kmetijskih dejavnostih, tradicionalnih obrteh in trajnostnem načinu življenja. Kmetijski turizem je zato privlačna možnost za vse, ki si želijo pobegniti od vsakodnevnega vrveža ter doživeti mir in lepote podeželja.

 

Vir:

www.theguardian.com
www.e-unwto.org

Članek bioplin

Zeleni prehod – bioplin in njegova uporaba – sejem Agromek

Na zadnjem sejmu Agromek so posebno pozornost namenili stojnicam, ki so predstavljale uporabo bioplina v kmetijski panogi. Razstavljavci in obiskovalci so na enem mestu našli informacije ter si izmenjali izkušnje z bioplinom. Osrednja tema je bila, kako optimalno izkoriščati bioplin kot zeleni vir energije.

Agromek je največji kmetijski sejem v Severni Evropi. Odvija se vsako drugo leto v centru MCH Messecenter Herning na Danskem. Sejem je pomembno stičišče kmetijske industrije, njenih dobaviteljev, strank in poslovnih partnerjev. Zadnji se je odvil med 29. novembrom in 2. decembrom 2022.

Članek bioplin

Kaj je bioplin?

Bioplin je plinski produkt procesa anaerobnega vrenja organskih snovi.

Bioplin je mešanica plinov, ki jo sestavljajo predvsem metan, ogljikov dioksid in vodikov sulfid, in ki nastaja iz surovin, kot so kmetijski odpadki, gnoj, komunalni odpadki, rastlinski material, odplake, zeleni odpadki, odpadne vode in živilski odpadki. Je obnovljiv vir energije.

Danska ima močan in edinstven položaj na področju razvoja bioplinskih naprav, o čemer so se lahko tako danski kot tuji obiskovalci poučili na kmetijskem sejmu Agromek 2022.

Danska je pionirka na področju bioplina, zlasti večjih bioplinskih naprav. Bioplin je pomemben element v zelenem prehodu ter ima pomembno in relevantno vlogo pri oskrbi z energijo v prihodnosti,” pravi direktor podjetja Agromek Claus Hermansen. Poudarja, da je bioplin resnično zeleni vir, ki temelji na odpadkih v obliki ostankov pri vsakodnevnih dejavnostih iz tovarn in kmetijstva.

Članek bioplin

Prednosti in pomanjkljivosti bioplina

Proizvodnja in uporaba bioplina imata tako kot vsi drugi viri energije svoje prednosti in slabosti. Pri analizi, ali naj investirate v bioplinarno, morate skrbno upoštevati te praktične vidike.

Med najbolj priljubljenimi prednostmi bioplina lahko omenimo:

1. Je obnovljiv in čist vir energije, ki temelji na ogljično nevtralnem procesu. Kar pomeni, da se pri uporabi bioplina v ozračje ne sproščajo nove količine ogljika.
2. Pomaga preusmeriti odpadno hrano z odlagališč, kar pozitivno vpliva na okolje in gospodarstvo.
3. Zmanjšuje onesnaževanje tal in vode zaradi živalskega gnoja in človeških iztrebkov, s čimer ohranja zdravo in varno okolje za številne skupnosti po vsem svetu.
4. Zmanjšuje količino CH4 (metana), izpuščenega v ozračje, s čimer preprečuje podnebne spremembe z možnim takojšnjim vplivom na okolje.

Med slabosti uporabe bioplina kot vira energije pa lahko štejemo le slednje:

 Proizvodnja bioplina je odvisna od biološkega procesa, zato je ni mogoče popolnoma nadzorovati.

Članek bioplin

Biogoriva in ekologija

Bioplin je znan kot okolju prijazen vir energije, saj hkrati blaži dva glavna okoljska problema:

1. Zaradi globalne epidemije odpadkov se vsak dan sproščajo nevarne količine metana.
2. Pri zadovoljevanju svetovnih potreb po energiji se zanašamo na energijo iz fosilnih goriv.

Postopek proizvodnje bioplina izkorišča težnjo narave po recikliranju snovi v produktivne vire za pretvorbo organskih odpadkov v energijo. Pri proizvodnji bioplina se predelujejo odpadne snovi, ki bi sicer onesnažile odlagališča, preprečuje se uporaba strupenih kemikalij v čistilnih napravah, z obdelavo odpadkov na kraju samem pa se prihranijo denar, energija in material.

Poleg tega pri uporabi bioplina za pridobivanje energije ni potrebno pridobivanje fosilnih goriv. Namesto tega bioplin prevzame problematičen plin in ga pretvori. Natančneje, metan, ki je prisoten v razkrajajočih se odpadkih, se pretvori v ogljikov dioksid. Metan ima približno 20- do 30-krat večjo sposobnost zadrževanja toplote kot ogljikov dioksid.

Preprosto povedano – ko se gnijoči hlebec kruha pretvori v bioplin, je njegov vpliv na okolje približno desetkrat manjši, kot če bi ga pustili gniti na odlagališču!

Članek bioplin

Zanimivi primeri uporabe bioplina

Bioplin se lahko proizvaja iz različnih vrst organskih snovi, zato obstaja več vrst modelov za bioplinske digestije. Nekateri industrijski sistemi so zasnovani za obdelavo naslednjih: komunalne odpadne vode, industrijske odpadne vode, trdnih komunalnih odpadkov in kmetijskih odpadkov.

Sistemi manjšega obsega se običajno uporabljajo za predelavo živalskih odpadkov. Novejši sistemi manjših velikosti pa so namenjeni predelavi živilskih odpadkov. Nastali bioplin se lahko uporabi za proizvodnjo plina, električne energije, toplote in pogonskih goriv.

Na Švedskem na stotine avtomobilov in avtobusov uporablja prečiščeni bioplin. Ta tam nastaja predvsem v čistilnih napravah za odpadne vode in na odlagališčih odpadkov.

Drugi primer raznolike uporabe bioplina je obrat First Milk. Eden največjih proizvajalcev sira v Veliki Britaniji gradi obrat za anaerobno digestijo, ki predeluje mlečne ostanke in jih pretvarja v biometan za plinsko omrežje.

Na sejmu Agromek razstavljavci zato pozitivno zrejo v prihodnost.

“Potencial bioloških virov še ni v celoti izkoriščen. S svojo tehnologijo, strokovnim znanjem in izkušnjami želimo potencialnim strankam in partnerjem pomagati izkoristiti ta potencial pri zagotavljanju zelenega prehoda prihodnosti,” pravi Karsten Hjorth.

 

Vir:

www.agromek.com

Glavni kmetijski trendi – 8 novosti v letu 2023

Minila so tisočletja, odkar so prve skupnosti pričele obdelovati zemljo in se lotile živinoreje. V zadnjih desetletjih so se razvile domiselne kmetijske metode, ki bi se še dvema generacijama nazaj zdele popolnoma nemogoče. Novim inovacijam se ves čas pridružujejo še novejši kmetijski trendi. Kot kaže, se bo kmetijstvo v naslednjih letih dokaj spremenilo.

Kateri so glavni kmetijski trendi, ki se kažejo za leto 2023 in prihajajoča leta?

 

1. Precizno kmetijstvo – novi kmetijski trendi

Z dobro zemljo, semeni, vodo in malo časa – obstaja precej velika možnost, da boste poželi sadove svojega dela. Trajnostni in zanesljiv način za pridobivanje visoko donosnih pridelkov pa zahteva bolj strukturiran in zapleten postopek.

Precizno kmetijstvo je znanost o zbiranju in analiziranju podatkov za sprejemanje odločitev o obdelovanju zemljišč in izboljšanju pridelka. Prevzema najboljše, kar ponuja sodobna tehnologija, in to vključuje v osnove kmetijstva.

Ta smer se poslužuje globalnih satelitskih sistemov za določanje položaja (GPS). Satelitsko slikanje omogoča izdelavo zemljevidov za posamezno območje. Ti prikazujejo natančne informacije o pridelku, topografiji in vsebnosti hranil v tleh. Poznavanje specifičnih pogojev na določenih lokacijah omogoča spreminjanje obsega vnosov. To zanesljivo optimizira količino dela in virov.

2. Prediktivna analitika

Kmetijstvo običajno velja za tradicionalno dejavnost. To ne pomeni, da ne razvija in izkorišča sodobnih inovacij. Prediktivna analitika je tehnologija z neomejenimi možnostmi uporabe. Deluje tako, da zajema velike količine podatkov, ki temeljijo na številnih različnih spremenljivkah. Uporablja se lahko tako pri proizvodnih vidikih kmetijstva kot pri analizi trga.

V agronomski proizvodnji je v veliki meri povezana z delovanjem preciznega kmetijstva. Kmetijski trendi in podatki o uspešnosti kmetije se analizirajo za prenos podatkov v prihodnje odločitve.

Uporablja se tudi za ekonomske analize, povezane z nihanjem tržnih cen pridelkov, ki neposredno vplivajo na vrednost dela, vloženega v pridelavo pridelkov.

3. Urbano kmetijstvo

Najbolj prepoznavna pomanjkljivost kmetijstva je, da je zanj potrebno ogromno zemljišč.

Praktična rešitev, ki se že uveljavlja, je vertikalno kmetovanje. Zdi se, da bo urbano kmetovanje z navpičnim zlaganjem pridelkov v zaprtih prostorih pomagalo povečati proizvodnjo hrane. To je zlasti pomembno na območjih z omejenimi viri. Pridelke je tako mogoče gojiti ne glede na letni čas, v nadzorovanih pogojih in v zaprtih prostorih.

Druga prednost urbanega kmetovanja je zagotavljanje svežih lokalnih pridelkov potrošnikom. V primerjavi s tradicionalno pridelavo so živila, pridelana na urbanih kmetijah, le nekaj kilometrov oddaljena od potrošnikov in trgovin. To zmanjšuje potrebo po kompleksnih, dolgotrajnih prevozih. S tem se omogoča bolj neposredna pot do potrošnika ter zmanjšuje ogljični odtis.

4. Pregledovanje pridelkov

Tradicionalno kmetijstvo je v veliki meri odvisno od kakovosti zemljišča. Pregledovanje posevkov ali pregledovanje njiv se nanaša na opazovanje stanja na njivah. Tako se opazi morebitne vzorce rasti in opozorilne znake, vredne zaskrbljenosti.

Čeprav je pregledovanje poljščin prisotno že najdlje, gredo kmetijski trendi v smeri vedno naprednejših in učinkovitejših načinov. Včasih se je to opravljalo peš ali z vozilom, zdaj pa se izvaja iz zraka. Ta način omogoča dobesedno pogled na zemljišče iz ptičje perspektive.

Uporaba brezpilotnih letalnikov postaja ena od glavnih možnosti za zračno pregledovanje pridelkov. Droni običajno zagotavljajo ostrejšo ločljivost slike. So tudi bolj prilagodljivi glede na svetlobo in vremenske razmere.

5. Regenerativne kmetijske prakse

Kar četrtino svetovnih emisij povzročata kmetijstvo in krčenje gozdov. Nedavne novice o podnebnih spremembah kažejo prepričljive dokaze, da se škoda še povečuje. Osredotočanje na bolj trajnostne prakse je zdaj pomembnejše kot kdaj koli prej.

Regenerativno kmetijstvo definira prakse, katerih namen je obnoviti vsebnost ogljika v tleh. Cilj je izkoristiti ogljik, ki ga rastline absorbirajo iz ozračja. Zemlja nato deluje kot naravno skladišče ogljika. Poleg zajemanja ogljika se izboljša tudi vsebnost hranil v tleh. To zmanjša potrebo po umetnih izboljševalcih.

Regenerativni načini kmetovanja vključujejo tudi kmetovanje brez obdelave tal. V nasprotju s konvencionalnim obdelovanjem tal se pri kmetovanju brez obdelave tal – tla ne obračajo. Ta praksa zmanjšuje erozijo tal in omogoča boljšo absorpcijo vode. S tem se poveča količina hranil v tleh. Obstajajo tudi metode, ki vključujejo raznoliko kolobarjenje in sajenje pokrovnih rastlin.

6. Bio gnojila

V zadnjih desetletjih smo se veliko naučili o dobrih in manj dobrih praksah za obogatitev tal.

Kmetijski trendi gredo v smeri opuščanja uporabe snovi na kemični osnovi za pridelavo pridelkov. Uporaba umetnih gnojil in pesticidov dokazano predstavlja večje tveganje za zdravje rastlin, živali in ljudi. Bio gnojila so alternativa proizvodom na kemični osnovi. Vsebujejo žive organizme, ki spodbujajo pogoje, potrebne za zdrav razvoj rastlin.

Mikroorganizmi v bio gnojilih spodbujajo nastajanje hranil za izboljšanje in ohranjanje rodovitnosti tal. Atmosferski dušik pretvarjajo v nitrite in nitrate, ki so rastlinam lažje dostopni.

7. Osredotočanje na rabo vode

Podobno kot pri ogljičnem odtisu se je pojavila skrb za rabo vode. Čeprav je Zemljina površina res sestavljena iz približno 71 % vode, je manj kot 3,5 % ni v obliki oceanov. Velik del sladke vode se porabi za namakanje v kmetijstvu. Zaradi vse večjih potreb po hrani se poraba vode ne bo kmalu upočasnila.

Inovacije v drugih panogah postajajo pomembne tudi za izboljšanje uporabe vode in odpravljanje odpadkov. Umetna inteligenca se na primer izkaže kot rešitev za optimizacijo urnikov namakanja in distribucije. Izboljšave v praksah vzdrževanja, kot je uporaba tehnologije v oblaku, so prav tako spremenile način odzivanja na okvare. Puščanje in nepravilno delovanje sistemov lahko zdaj samodejno zaznajo senzorji. Ti lahko nato prek interneta komunicirajo z osrednjim nadzornim centrom.

8. Upravljanje poslovanja s sredstvi

Včasih se lahko zdi, da so vse nove napovedovalne tehnologije izvedljive le za obsežne kmetijske operacije. Vsaka kmetijska organizacija ali dejavnost lahko izkoristi prednosti funkcionalnosti na ravni podjetja. To pomeni lažje upravljanje dela, poglobljeno poročanje in analitiko, boljšo uporabo virov ter večjo preglednost in nadzor.

Sezonska in tržna pripravljenost lahko kmetiji prineseta dobiček ali izgubo. Zaradi tega se bodo številne kmetije leta 2023 obrnile na upravljanje delovanja sredstev, da bi izpolnile svoje potrebe po vzdrževanju, zanesljivosti in delovanju.


Ste pripravljeni na spremembe?

Kmetijstvo je ključnega pomena za ohranjanje naših naraščajočih družbenih potreb. V svetu, ki se nenehno razvija, nimamo druge izbire, kot da se prilagajamo in izboljšujemo. Vsi ti kmetijski trendi so v nastajanju in lahko samo opazujemo, kateri bodo v prihodnje še bolj zacveteli.

 

 

Vir:
www.upkeep.com

Agroživilski sistemi – resni izzivi za Evropo

Potreben je temeljit premislek o tem, kaj nam pomenijo kvalitetni agroživilski sistemi. Kako proizvajamo hrano in upravljamo svetovne prehranske verige ter z njimi povezane industrijske predelovalne sektorje, da bodo postali odporni in trajnostni.

Agroživilski sistemi so trenutno vroča tema v EU. V skladu z oktobra 2022 objavljenimi poročili Evropske agencije za okolje (EEA) o kmetijstvu in živilskih sistemih, je treba storiti veliko več za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov ter pritiskov na vodne vire in biotsko raznovrstnost, saj prizadevanja trenutno skoraj stagnirajo.

V Evropi se že priznava potreba po trajnostnem agroživilskem sistemu

Vendar je treba glede na vse večje vplive podnebnih sprememb in še vedno visoke emisije iz kmetijstva ta premik pospešiti, je navedeno v treh povezanih informativnih poročilih agencije EEA. Preobrazba evropskega kmetijskega sektorja in prehranskega sistema še nikoli ni bila tako pomembna, saj nedavna pandemija covid-19, vojna v Ukrajini in vplivi podnebnih sprememb povečujejo zaskrbljenost glede zanesljive preskrbe s hrano.

prehranski sistem

Model »Ponovni razmislek o kmetijstvu«

Le-ta obravnava kmetijstvo z različnih vidikov in raziskuje temeljne vzroke netrajnostnega razvoja ter možne poti naprej. Evropski zeleni dogovor in njegova strategija »od kmetije do vilic« opredeljuje kmetijstvo na več kot le gospodarski sektor: prispeva tudi k trajnostnim ciljem, kot so družbena blaginja, zdravje ekosistemov ter zanesljiva preskrba s hrano. Vendar pa povečanje učinkovitosti ni zaustavilo slabšanja stanja okolja v Evropi ali po svetu, je zapisano v poročilu.

Kljub znatnim naložbam v skupno kmetijsko politiko in druge ustrezne politike EU kmetijstvo še naprej prispeva k izgubi biotske raznovrstnosti, preveliki porabi vode in emisijam toplogrednih plinov.

Kar zadeva biotsko raznovrstnost, nedavne ugotovitve potrjujejo, da imata podnebne spremembe in intenzivno kmetijstvo pomembno vlogo pri zmanjševanju biotske raznovrstnosti žuželk po vsem svetu.

Poleg tega sta zapuščanje podeželja in izguba dediščine na podeželju v Evropi še vedno izziv.

Model »Preoblikovanje prehranskega sistema s pomočjo socialnih inovacij«

Le-ta preučuje družbene inovacije in z njimi povezano ključno vlogo pri preoblikovanju naših prehranskih sistemov v ekonomsko in socialno izvedljive in trajnostne. Študija ponuja vpogled v eksperimentiranje z alternativnimi načini pridelave, trgovanja in uživanja hrane. Vendar pa ugotavlja, da bodo za preoblikovanje sistemov proizvodnje in potrošnje v smeri družbene, gospodarske in okoljske trajnosti potrebni veliki premiki v načinu življenja ter vzorcih potrošnje in proizvodnje. Samo s skupni močmi vseh vpletenih akterjev bodo agroživilski sistemi zares delovali in se ohranjali.

trajnostno

Trenutna prizadevanja v kmetijskem sektorju

Medtem ko so se skupne emisije toplogrednih plinov v EU od leta 1990 zmanjšale za tretjino, je bilo zmanjševanje emisij v kmetijskem sektorju počasnejše. Od leta 2005 je večinoma namreč stagniralo. Med letoma 1990 in 2000 so se v kmetijskem sektorju emisije dveh ključnih toplogrednih plinov, metana in dušikovega oksida, ki izhajata iz živinoreje in poljedelstva, občutno zmanjšale, in sicer za 15 %. Vendar se je stopnja zmanjševanja po letu 2000 upočasnila in od leta 2005 skoraj stagnira.

Na podlagi sedanjih politik in ukrepov držav EU se bo ta trend predvidoma nadaljeval do leta 2040. Se pa med letoma 2020 in 2040 pričakuje le 1,5 % zmanjšanje v skladu s tretjim informativnim poročilom agencije EEA.

Agroživilski sistemi – kje so priložnosti za spremembe?

Evropski zeleni posel in njegova strategija »od kmetije do vilic« prispevata k trajnostnim ciljem. Ti cilji so družbena blaginja, zdravje ekosistemov ter varnost hrane in prehranjevanja. Kljub izzivom pa se v prehranski verigi širijo različne socialne inovacije, ki odpirajo priložnosti za spremembe.

Vključujejo poskuse z novimi živili, izdelki, storitvami ter poslovnimi in upravljavskimi modeli. Socialne inovacije vključujejo krajše verige preskrbe s hrano, kmetijstvo, ki ga podpira skupnost, urbano kmetovanje, rastlinsko prehrano, sheme javnih naročil, rešitve za živilske odpadke, izobraževanje o hrani in pobude za oblikovanje skupnosti.

Poskusi so različno zreli in novi, vendar pogosto omogočajo nove tehnologije in partnerstva. Spodbujati jih je treba, saj postopoma opuščamo netrajnostne modele proizvodnje, trgovanja in uživanja hrane. Za oblikovalce politik je razumevanje, katere družbene inovacije se pojavljajo, kdo jih spodbuja in kakšni so njihovi potencialni učinki, prvi ključni korak k ukrepanju. Le-to bo prispevalo k trajnosti prehranskega sistema.

Sodelovanje kmetov, potrošnikov in ostalih

Zagotoviti je treba tudi sodelovanje kmetov, potrošnikov in drugih agroživilskih akterjev. Ključnega pomena bo ozaveščanje kmetov o njihovih odgovornostih in tehničnih možnostih za zmanjšanje emisij. Tehnična in finančna podpora za naložbe ter prilagojeno svetovanje na ravni kmetij so na voljo v okviru skupne kmetijske politike. Vendar je za doseganje sprememb v kmetijsko-živilskih sistemih treba preseči vprašanja kako kmetovati.

agroživilski sistemi

Sodelovanje s širokim krogom družbenih akterjev pri raziskovanju novih načinov proizvodnje in potrošnje je ključnega pomena. Le tako lahko dosežemo odporne in trajnostne agroživilske sisteme.

Odgovornost za uspešen prehod na podnebno nevtralnost ni le na kmetih, temveč mora vključevati tudi potrošnike in druge agroživilske akterje. Izvajanje ukrepov krožnega gospodarstva v celotni vrednostni verigi bi lahko pripomoglo k nadaljnjemu zmanjšanju emisij toplogrednih plinov v agroživilskem sistemu. Možnosti za zmanjšanje količine odpadkov, ponovno uporabo in recikliranje materialov ter večjo krožnost se začnejo že v fazi načrtovanja. Nato se to nadaljuje v fazah proizvodnje, potrošnje in ravnanja z odpadki v življenjskem ciklu agroživilskega proizvoda.

 

 

Vir:
www.eea.europa.eu

Lokalno kmetijstvo je zelo pomembno pri Avstrijcih

Lokalno kmetijstvo je zelo pomembno in tudi priljubljeno v Avstriji. Tako je vsaj po Študiji inštituta za tržne raziskave KeyQUEST, ki je pokazala, da avstrijsko prebivalstvo svoje kmetijstvo ocenjuje zelo pozitivno. Večina anketirancev je prepričana, da je kmetijstvo nujno za družbo in da bo tako ostalo tudi v prihodnje.

To je presenetilo celo tamkajšnje kmete, saj pred raziskavo niso imeli tega občutka.

Raziskava se je ukvarjala s podobo kmetijstva v družbi in ugotavljala, katera kmetijska vprašanja zanimajo prebivalce Avstrije in kaj si želijo od kmetijstva.

Študija je bila izvedena v okviru projekta “Medkmetijska izobraževalna pobuda za kmetijsko komunikacijo“.

lokalno kmetovanje

94 % prebivalstva Avstrije ima pozitivno mnenje o (lokalnem) kmetijstvu.

94 % anketirancev je navedlo, da imajo pozitiven odnos do kmetijstva. 34 % jih ima celo zelo pozitivno mnenje o kmetijstvu.

Zavedajo se, da je prav zaradi kmetov to čudovita dežela, vredna življenja! Saj vsak dan pridelujejo hrano vrhunske kakovosti z najvišjimi proizvodnimi standardi. Skrbijo za naravne krajine in gospodarijo z alpskimi pašniki ter gozdovi, ki jih lahko uživajo kot rekreacijska območja.

Pri tem je presenetljivo, da kmetje sami menijo, da je njihova podoba precej bolj negativna. Le 51 % jih ima vtis, da jih družba vidi pozitivno.

lokalni kmetje

Veliko zavedanje o pomenu številnih storitev, ki jih zagotavlja lokalno kmetijstvo.

90 % vprašanih je prepričanih, da domače kmetijstvo zagotavlja oskrbo z visokokakovostnimi živili – to je zagotovo osrednja naloga kmetov in najbolj očitna storitev, ki jo opravljajo. Vendar pa je visoko tudi zavedanje o bolj daljnosežnem pomenu in storitvah: 83 % se jih zaveda, da kmetijstvo ureja pokrajino in tako pomembno prispeva k njeni podobi. V skladu s tem jih 92 % meni, da je nemoteno delovanje kmetijstva pomembno za kakovost življenja v državi, 90 % pa jih kmetijstvo vidi kot pomembno sestavino avstrijske kulture. Prav tako je 83 % vprašanih prepričanih, da je znanje o kmetijstvu tako pomembno, da bi ga morali poučevati kot obvezni predmet v šoli.

Kakovost, poreklo in dobro počutje živali so najbolj zanimive teme

Glede na študijo so za družbo še posebej zanimive tri teme. Kakovost živil, ravnanje z živalmi in poreklo živil. Kar 83 % anketirancev že namenoma kupuje izdelke z višjimi standardi dobrega počutja živali. 87 % jih je pripravljenih plačati več za izdelke z višjimi standardi dobrega počutja živali.

Lokalno kmetijstvo se bo v prihodnosti prav tako štelo za pomembno

lokalno kmetijstvo

Poklic kmeta bo za družbo pomemben tudi v prihodnosti – o tem je prepričanih 85 % vseh anketirancev. Tako je kmetijstvo na drugem mestu, celo pred učitelji, raziskovalci, policisti in socialnimi delavci. Pomembnejši se zdijo le zdravniki. Zato je pomembno, da mladi doživljajo poklic kmeta kot privlačen in da se želijo v prihodnosti odločiti za kmetovanje kot poklic. Pri tem je na primer odločilno, da se domače kmetijstvo še naprej razvija na inovativen način.

 

 

Vir:
info.bml.gv.at

Sneg je lahko koristen za pridelek pšenice

Čeprav je sneg, ki pride z nizkimi temperaturami, lahko moteč za naše vsakodnevne dejavnosti, zelo koristi pridelavi ozimne pšenice.

Sneg in mraz sta pomembna za pridelavo pšenice: sneg zagotavlja vlago v tleh, nizke temperature pa odpravljajo bolezni in zagotovijo izolacijo.

Pri pridelavi ozimne pšenice sta sneg in nizke temperature, v številnih pogledih celo koristnejša od dežja!

Učinki nizkih temperatur in snega na pridelavo ozimne pšenice

Nizke temperature lahko uničijo številne škodljive žuželke in patogene

Ekstremno mrzla in zamrznjena tla zmanjšujejo stopnjo preživetja nekaterih škodljivih žuželk, kar ugodno vpliva na pridelke v rastni sezoni.

Če v zimskih mesecih ni mraza, lahko to potencialno povzroči manjši pridelek, zaradi česar se cene žit zaradi težav s pridelavo običajno zvišajo.

Sneg je dober!

Sneg deluje kot izolacijski sloj za rastline in jih ščiti pred ekstremnim mrazom. S snegom, ki prekriva tla, so rastline zaščitene pred poškodbami zaradi mraza in vetrno erozijo.

Poleg tega zamrzovalni cikel vode pomaga mehčati tla, sneg pa ob taljenju zagotovi nekaj spomladanske vlage v tleh. Splošno pravilo je, da 25 cm snega pomeni 2,5 cm ali 25 mm tekoče vode (odvisno od vsebnosti vode snega).

Sneg ima za ozimno pšenico dve prednosti: 1) zagotavlja izolacijo za mlade rastline, ki jih ščiti pred nihanjem temperatur zraka, in 2) spomladi, ko se sneg stopi, zagotavlja vlago v tleh.

Čeprav ima genetika pomembno vlogo pri sposobnosti zimske pšenice, da prenese nižje temperature, lahko nezadostna snežna odeja predstavlja tveganje za vse posajene sorte, zlasti kadar temperature stalno padajo pod ničlo.

Vlaga pripomore k večji rasti korenin ozimne pšenice

Korenine bodo jeseni še naprej rasle počasi, če bo vlage dovolj, kar je pomembno za preživetje rastline čez zimo. V tem času se ozimna pšenica “utrdi” ter določa sposobnost preživetja in zdravje posevka. Padavine, ki padejo v obliki snega, bodo delovale tudi kot izolacijska odeja, ki bo korenine zaščitila pred zimsko pozebo, saj mokra tla zmrzujejo dlje kot suha.

Ena od prednosti vlage v obliki snega je, da se skoraj vsa vlaga prenese v tla in tam ostane kar nekaj časa. Ker je vreme po sneženju mrzlo ali vsaj hladno, bo zelo malo vlage takoj izhlapelo.

Pšenica je prilagodljiva na širok razpon vlažnih razmer

Pšenica raste na območjih z 250-1.750 mm padavin. Za optimalno pridelavo je potreben ustrezen vir vlage skozi vso sezono. Koreninski sistem je lahko globok do 1,5 m, odvisno od vrste tal. 70 % vode izvira iz zgornje polovice koreninskega sistema. Največja poraba je 8 mm/dan med razvojem zrnja.

Drugi vremenski dejavniki, ki lahko škodujejo pridelkom ozimne pšenice

Najbolj škodi cikel zmrzovanja in odmrzovanja pozimi. Kadar so januarja več dni temperature nad lediščem, nastane trajna škoda na nekaterih poljih z ozimno pšenico. Nizke temperature, ki sledijo obdobju odmrzovanja, lahko dodatno povzročijo kopičenje ledu na površini tal in v nekaterih primerih celo dvignejo rastno točko rastline nad površino tal, zaradi česar je rastlina bolj dovzetna za zimsko uničenje.

Ne pozabite tudi na pravilno skladiščenje pšenice (vlaga in temperatura), saj prezračevanje in nizke temperature zmanjšujejo sposobnost razmnoževanja žuželk.

Odvisno od splošnih zimskih temperatur lahko od 3 do 6 centimetrov debela snežna odeja v veliki meri pripomore k preživetju ozimne pšenice. Na poljih z ozimno pšenico, pokritih s snegom, je spomladi na splošno boljši pridelek.

 

Vir:

metos.at

Kakšna je erozija na kmetijskih tleh v Sloveniji?

Poročilo o eroziji v Sloveniji je bilo pripravljeno v okviru javnega naročila izdelave karte erozije Republike Slovenije na kmetijskih tleh, ki ga je naročilo Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano.

Ali veste, da…

  • je erozija naraven proces, ki ga netrajnostna obdelava tal ali napačni posegi v prostor lahko močno pospešijo?
  • je erozija na petih od sedmih celin najpomembnejša oblika degradacije tal?
  • erozija neposredno in bistveno zmanjša/poslabša ekosistemske storitve?
  • so uspešni protierozijski ukrepi precej preprosti?
  • je v Sloveniji največja eorzija v trajnih nasadih, pomembno manjša na njivah in najmanjša na travinju?

Erozija na njivi po spomladanskem dežju je nastala po krajših, toda intenzivnih padavinah. Na teksturno težkih, meljastih, slabo prepustnih in deloma hidromorfnih tleh je oblikovala jarke, ki so bili na nekaterih mestih globoki tudi do 40 cm. Fine talne delce je površinski tok vode odnesel v odvodne jarke in nato v bližnji potok.

 

Kaj sploh je erozija tal in kako jo lahko zmanjšamo?

Erozija tal je naraven geomorfni proces sproščanja in odnašanja tal. Zaradi delovanja človeka je lahko močno pospešena in nekajkrat večja kot v naravnih razmerah.

Erozija (vodna, vetrna ter erozija obdelave tal) je še vedno največja grožnja tlom v več regijah sveta. Merjenje erozije je časovno, stroškovno in organizacijsko zahteven proces, zato tveganje za erozijo in njeno intenzivnost najpogosteje ocenjujemo z računskimi modeli. Globalne in regionalne ocene erozije se zelo razlikujejo v skladu z uporabljeno metodo. Splošne ocene povprečne erozije tal na njivskih površinah so bistveno višje (od 8 do skoraj 50 t ha-1 leto-1) kot ocene iz regionalnih in globalnih modelov (od 2 do 4 t ha-1 leto-1). Vsako oceno erozije je treba vrednotiti skladno s sprejemljivo stopnjo izgube tal.

Ocene posledic erozije kažejo na 0,4-odstotno zmanjšanje količin pridelkov, kar ob naraščajočem svetovnem prebivalstvu ni zanemarljiva količina. Pomembno je tudi, da erozija tal vpliva na zmanjšanje oz. slabšanje ekosistemskih storitev in povzroča gospodarsko škodo v več sektorjih. Zato erozija ni le kmetijski, temveč tudi okoljski problem s pomembnimi gospodarskimi posledicami.

Znano je, da erozijo kmetijskih tal lahko zmanjšujemo s prilagojeno obdelavo tal, strukturnimi spremembami zemljišč in preoblikovanjem kmetijskih površin. Ukrepi, kot so ohranitvena in pasovna obdelava tal, pokritost zemljišč, sajenje nizov dreves in grmovja, terasiranje in drugo, so dokazano učinkoviti. Kljub temu se eroziji posvečamo še premalo.

Vodna erozija v Sloveniji in kje smo v EU?

(Po metodi RUSLE*)

*Revised Universal Soil Loss Equation (RUSLE) je matematični model, ki ga za ocenjevanje erozije najpogosteje uporabljamo takrat, ko ni na voljo natančnih in dolgoletnih merjenih podatkov o količinah erodiranih tal na standardnih poskusnih ploskvah. Z RUSLE ocenjujemo izdatnost erozije na podlagi glavnih erozijskih dejavnikov: izdatnosti, intenzivnosti in trajanja padavin, občutljivosti tal za erozijo, nagiba in dolžine pobočij, rabe in pokrovnosti tal ter varovalnih/protierozijskih ukrepov oz. kmetijske agrotehnike.

Rezultati modeliranja erozije kažejo, da je Slovenija po eroziji na letni ravni na drugem mestu med članicami EU s povprečno 7,43 t/ha/leto erodiranih tal v vseh rabah tal. V objavi pojasnjujejo, da je stopnja erozije v Sloveniji visoka zaradi velike erozivnosti padavin ter strme topografije. Višjo povprečno letno stopnjo erozije ima Italija (8,46 t/ha), medtem ko je Avstrija s 7,19 t/ha na tretjem mestu. Za njivske površine Slovenije je ocenjena 4,63 t/ha leto. Med regijami imajo Obalno-kraška, jugovzhodna Slovenija in Savinjska stat. regija povprečno letno stopnjo erozije 10–20 t/ha – znova med višjimi v EU. Pet regij zahodne Slovenije ima ocenjeno erozijo med 5 in 10 t/ha; Posavska, Podravska in Pomurska pa 2–5 t/ha. Vsekakor gre za številke, ki občutno presegajo ocene slovenske stroke in splošno mnenje o intenzivnosti erozije v Sloveniji.

Erozivnost padavin (Rf – faktor)

Erozivnost padavin je kinetična energija udarca dežne kaplje ob tla in stopnja pripadajočega površinskega odtoka vode. V splošnem jo določajo: a) intenziteta in časovna razporeditev dežja [mm h-1], b) kinetična energija dežnih kapljic, njihova razporeditev, velikost in hitrost padanja in c) čas trajanja padavinskega dogodka. Erozivnost padavin je bistven dejavnik erozije, saj neposredno vpliva na odvajanje delcev tal oz. razgradnjo strukturnih agregatov ter odplavljanje talnih delcev.

Višja erodibilnost tal je prisotna na območjih pretežno oreškastih evtričnih rjavih tleh Goriških brd, Vipavske doline, Slovenske Istre, Goričkega, Slovenskih goric, Kozjanskega, na spranih pokarbonatnih in evtričnih tleh Dolenjske in Bele krajine ter distričnih rjavih tleh Škofjeloškega hribovja, Pohorja in deloma Savinjske doline in Koroške.

Erodibilnost tal (Kf – faktor)

Kf je faktor občutljivosti/dovzetnosti tal za vodno erozijo, tj. odnašanje površinskih talnih delcev, manjših od 2 mm, z vodo. Erozija zajema razpad strukturnih agregatov tal ob hkratni slabi propustnosti tal in se kaže v povečanem površinskem odtoku ter odnašanju talnih delcev. Kf je odvisen predvsem od teksture, strukture, vsebnosti humusa, bazičnih kationov in drugih lastnosti tal, ki določajo kohezivnost strukturnih agregatov, ter od propustnosti tal. Kf [t ha h ha-1 MJ-1 mm-1] merijo na standardnih poskusnih površinah (dolžina 22,1 m, 9-odstotni nagib) ob standardnih pogojih (neporaslo, konvencionalna obdelava tal). Meritve Kf so drage in dolgotrajne.

Erozijsko bolj odporna in nizko erodibilna tla imajo nižji Kf. Taka so glinasta tla z večjo kohezivnostjo (Kf ~ 0,007 – 0,020) in peščena tla, sicer slabše kohezivnosti a večje propustnosti (Kf ~ 0,007 – 0,026). Ilovnata tla so zmerno občutljiva za erozijo (Kf ~ 0,033 – 0,53). Tla z visoko vsebnostjo melja so najbolj dovzetna za erozijo (Kf ~ > 0,053), se hitro zaskorjijo in imajo izdaten površinski odtok.

Slovenija sledi rabi prostora in uveljavljenim ukrepom PRP, ki pripomorejo k zmanjšanju erozije. Vrednosti se gibljejo med 0 in 0,38 s povprečjem 0,039 pri čemer so najnižje vrednosti na gozdnih območjih (Cf = 0,001); npr. v Brdih so to predvsem trajni nasadi, v Vipavski dolini in Slovenski Istri gre za preplet vrst kmetijskih rab, na Dravsko-Ptujskem polju in v Prekmurju prevladujejo srednje vrednosti Cf zaradi dominantne njivske rabe. V Slovenskih goricah je Cf spet visok zaradi pomembnega deleža vinogradov.

Raba in pokrovnost tal (Cf – faktor)

Faktor Cf opredeljuje vplive rabe tal, pokrovnost tal in povezane kmetijske prakse na zmanjšanje erozije tal (delno) ter izraženost in izdatnost erozijskih procesov na zemljišču. Cf je kvantitativen kazalnik skupnih vplivov pokrovnosti/rabe in kmetijskih praks v primerjavi z referenčnimi pogoji (zemljišče z golimi tlemi, orano vzdolž nagiba pobočja, vrednost Cf = 1). Višja ko je vrednost faktorja, bolj je izražen učinek erozije.

Cf je z vidika možnih ukrepov za zmanjševanje erozije najpomembnejši dejavnik, saj ga je možno uravnavati prek dobrih kmetijskih praks in ukrepov kmetijske politike, ki zmanjšujejo nevarnost in razsežnost pojava erozije.

V Sloveniji zaradi gozda prevladuje nizek Cf z vrednostjo 0,001. Na kmetijskih zemljiščih je Cf v povprečju najnižji na travinju (0,049), na njivah – v odvisnosti od rastline – zelo variabilen: v povprečju pa (0,255); int. sadovnjakih (0,123) ter visok v oljčnikih (0,179) in v vinogradih (~ 0,225).

 

Erozije v zatravljenem vinogradu kljub strmemu nagibu pobočja praktično ni. Edine erodirane površine so kolesnice prometnice.

 

Terase učinkovito zmanjšujejo intenzivnost in posledice erozijskih procesov. Kljub temu je treba zagotoviti pravilno oblikovanost ravnih površin terase, preprečevati erozijska žarišča in utrjevati, zatraviti robove teras.

 

Kmetijska praksa in obdelava tal

Kmetijske (dobre) prakse, ki pripomorejo k zmanjševanju erozije:

 

  • ohranitvena obdelava tal,
  • setev rastlin za podor,
  • ozelenitev njivskih površin,
  • neprezimni medonosni posevki na njivah,
  • pokritost v medvrstnem prostoru v sadovnjakih, vinogradih in hmeljiščih.

 

Močna erozija in uničen posevek na njivi.

 

Ocena erozije tal kmetijskih zemljišč Slovenije

Visoka erodibilnost padavin močno prispeva k večjim stopnjam erozije na Z in SZ Slovenije. Večja erozija je v Goriških brdih ter v manjšem obsegu v Posočju zaradi kombinacije obdelave tal na položnejših in strmih pobočjih ter erodibilnosti nekaterih tipov tal. Močno erodibilna karbonatna in evtrična rjava tla so vzrok visokih ocen erozije tudi v Vipavski dolini in slovenski Istri. Terase, ki so podprte s kamnitimi zidovi, so značilne za kulturno krajino tega prostora. So nazoren dokaz, da so protierozijske ukrepe uvajali že pred stoletji, tudi tisočletji.

Za SV Slovenijo so značilna podobno močno erodibilna rjava tla, ki imajo v vrhnjih horizontih veliko melja ter pogosto manj talne organske snovi. Kljub manj izdatnim padavinam so z visoko stopno erozije ocenjeni predvsem vinogradi in njive v Slovenskih goricah, Kozjanskem in Goričkem. Na ravninah (Dravsko-Ptujsko polje, Prekmurje) so močno erodibilna distrična rjava tla, v dolinah Pesnice, Ščavnice pa srednje erodibilna oglejena tla.

Na Dolenjskem, Notranjskem, Krasu ter deloma v Beli krajini so pogosta rjava pokarbonatna tla na trdih apnencih in dolomitih. Večja vsebnost gline in prisotnost Ca sta pomembna dejavnika za dobro obstojno poliedrično strukturo, ki je propustna za vodo in tako razlog za manjšo erodibilnost teh tal. Obstojne terase, ki niso podprte z zidovi, so ustvarili predvsem zaradi novih njivskih površin in manj kot protierozijski ukrep.

Erozija tal Slovenije v številkah

Metoda RUSLE zanesljivo ocenjuje izdatnost erozije na reliefu z nagibi, manjšimi od 50 % (< 26,6˚). Ocena na večjih nagibih pa je manj zanesljiva. Tako so ocene za pomemben del območja Slovenije (17,1 %) s strmimi/prepadnimi pobočji manj zanesljive, a vseeno uporabljene.

Glede na skupine rabe kmetijskih zemljišč je erozija z naskokom izrazita v trajnih nasadih (v povprečju 17,79 t/ha), na zemljiščih z intenzivno obdelavo tal, t.j. njive in vrtovi (7,58 t/ha), medtem ko je skupna erozija na vseh vrstah travinja nekoliko manjša (6,82 t/ha).

Izračuni po posamezni vrsti kmetijske rabe po pričakovanjih kažejo, da je erozija najbolj prisotna v rabah z golimi in obdelanimi tlemi. Najvišja je v oljčnikih (41,62 t/ha), vinogradih (34,97 t/ ha), precej manjša v intenzivnih sadovnjakih (11,91 t/ha) in še manjša na njivah (7,64 t/ha).

Na trajnih travnikih je glede na stalno pokritost tal erozija ocenjena precej visoko (6,89 t/ha), vendar je to razumljivo zaradi večjega deleža trajnih travnikov na (strmih) pobočjih.

Po pričakovanju je ocena stopnje erozije v gozdovih daleč najmanjša. Erozija je v gozdovih celotne Slovenije ocenjena precej višje (0,37 t/ha) kot erozija v gozdovih na pobočjih z nagibih < 50 % in ravninah (0,25 t/ha). K nizkim ocenam erozije prispeva tudi prepoved golosekov.

Povprečna letna erozija na območju Slovenije je ocenjena na 3,68 t/ha. Za 82,9 % slovenskega ozemlja z nagibom < 50 % na pobočjih in na ravninah pa je ocenjena na 3,13 t/ha. K relativno nizki oceni izdatnosti erozije celotne Slovenije prispeva zelo velik delež gozdov (59 %).

Ustrezna obdelava tal lahko pomembno omeji erozijo. Oranje vzdolž pobočja je v tem primeru zelo prispevalo k hudi eroziji. Prečno oranje, bi posledice intenzivnega deževnega dogodka bistveno omejilo.

 

Na tleh v zatravljenih vrstah praktično ni opaziti erozijskih procesov, medtem ko so nezatravljene vrste erodirane, nekatere bolj, druge manj.

 

Erozijsko bolj in manj občutljive rabe kmetijskih zemljišč (KZ)

Intenzivnost erozije je poleg padavin, tal in reliefa v glavnem odvisna od rabe tal in ukrepov upravljanja zemljišča). Najbolj občutljive vrste kmetijske rabe tal so vinogradi, njive in sadovnjaki. Manj občutljivi rabi pa sta travinje in travniški sadovnjaki. Velike razlike so tudi v okviru istih vrst rabe zaradi načina obdelave ali različne pokritosti tal.

Manjša vsebnost humusa, tekstura (prevladujoč melj) in način obdelave so povzročili močno erozijo vrhnjih delov parcele, odtok v vodotoke in akumulacijo na položnejšem delu njive.

 

Slika prikazuje izrazit ~ 30–40 cm globok in mestoma ~ 1 m širok erozijski jarek, ki je nastal na njivi, ki je bila preorana jeseni, a ni bila zasejana/pokrita s prezimnim posevkom. Umeščena je med njivama, na katerih je prezimni posevek uspešno zmanjšal erozijo pri podobnem nagibu in na isti vrsti tal.

 

Prilagajanje in ukrepi za zmanjševanje erozije

Primarna skupina smernic za omejevanje erozije v svetu se v prvi vrsti nanaša na spremembo rabe tal, t.j. predvsem na preprečevanju spreminjanja gozdov v kmetijske površine ter travnikov v njive (FAO, 2019). V Sloveniji takšne smernice zaradi (zelo) skromnega obsega kmetijskih zemljišč, slabe samooskrbe in strateške varnosti, velikega obsega travinja in predvsem 59 % gozdnatosti, verjetno niso ravno smiselne.

V večji meri velja uvajati drugo in tretjo skupino protierozijskih ukrepov. Druga skupina zajema predvsem varovanje površine tal, omejevanje hitrosti in izdatnosti površinskega odtoka (terase, zatravljenost itd.), zagotavljanje dobre vpojnosti ter globljo in boljšo propustnost tal (obdelava, preprečevanje zbitosti itd.). Tretja skupina ukrepov usmerja k izboljševanju kakovosti površinskih horizontov tal. Pomembne so agrotehnike, ki povečujejo vsebnost humusa, izboljšujejo obliko in obstojnost strukturnih agregatov ter zagotavljajo primerno poroznost tal. Predvsem je to ohranitvena obdelava tal, prilagojena talnim tipom, strokovno gnojenje, vzdrževanje ustrezne kislosti tal (apnenje) in boljšega stanja talne biote. Ključen ukrep pa je zagotavljanje pokritosti tal. Ta je posebej pomembna v času poletnih neviht ter dolgotrajnih in izdatnih padavin v spomladanskem in jesenskem času.

RUSLE metoda ne zajema vetrne erozije, ki se vse pogosteje pojavlja. Znana je erozija zimske burje v Vipavski dolini, ki je pomembno stanjšala tla golih njiv in tudi vinogradov. Po izjavah kmetovalcev se vetrna erozija pogosteje pojavlja tudi v Prekmurju. V takšnih območjih so zasaditve linijskih struktur dreves in grmovnic smiseln ukrep, ki predstavlja zaščito pred erozijo in hkrati povečanje biotske ter krajinske pestrosti.

Dobremu stanju kmetijskih tal in varovanju pred erozijo v vseh njenih oblikah je treba posvetiti večjo pozornost. V novem programskem obdobju bi bilo treba na področju kakovosti tal in zmanjševanju toplogrednih plinov integrirati tudi kazalce erozije in pospeševati protierozijske ukrepe.

Žlebična erozija na njivskih zemljiščih. Sliki dobro prikažeta učinek napredovane erozije, ki se lahko pojavi na njivskih površinah po intenzivnih nalivih tako na blagih nagibih kot tudi v ravnini. Leva slika prikazuje erozijski jarek na tleh meljaste teksture na blagem nagibu. Desno je erozijski jarek na ravni njivi, toda na slabo prepustnih tleh s slabo obstojno strukturo.

 

Če sklenemo…

Erozija je zelo pomembna, v nekaterih državah celo najpomembnejša oblika degradacije tal. Tako vidna kakor tudi tista težko opazna erozija povzročata veliko gospodarsko škodo, ki ne zadeva le kmetijskega sektorja. Z izrazitim zmanjšanjem ekosistemskih storitev tal povzroča erozija širšo okoljsko škodo, ki vpliva na vseh ravneh, od biotske raznovrstnosti do podnebnih razmer.

Slovenija je erozijsko ogrožena zaradi pogostih obilnih in intenzivnih padavin (870 – 3600 mm/leto) in velikega deleža strmega reliefa. Po drugi strani pa drobno posestna struktura KZ (povpr. velikost kmetije 6,52 ha v 2016), 54,2 % travinja v deležu KZ, 3,7 % zaraščenih KZ in 59,0 % gozdnatost, usmerjajo razmišljanja, da erozija ne more biti resen problem. Žal, dolgotrajnih in sistematičnih meritev se v Sloveniji ne izvaja in tako ocen ni mogoče preveriti.

Kljub temu ne moremo mimo dejstev, da Slovenija premore le malo dobrih kmetijskih zemljišč, da smo po deležu njiv in vrtov na glavo prebivalca (856,8 m2 /preb. v 2020) na repu Evrope in da nismo samooskrbni s hrano.

Tla je treba varovati pred erozijo v vseh vrstah rabe, še posebej pa v tistih, kjer je erozija pogosta. Usmeritve kmetijske pridelave in ukrepi v PRP morajo ustrezno nasloviti problem erozije. Zmanjševanje in preprečevanje erozije je element varovanja in trajnostne rabe tal ter s tem trajnostne kmetijske pridelave.

Obe sliki dobro prikažeta učinek napredovane erozije, ki se lahko pojavi ob vzpostavitvi ali obnovi trajnih nasadov. V oljčniku slovenske Istre so hujši naliv ali dolgotrajnejše intenzivnejše padavine globoko erodirali tla, ki so bila nasuta in nekonsolidirana; torej v zelo občutljivi, erodibilni fazi. V posekanem vinogradu Vipavske doline (foto Borut Vrščaj) se je erozija predvidoma pospešila na mestu kolesnice ter zaradi slabe strukture, zbitosti tal ter nevzdrževanja zemljišča poglobila do trde matične podlage – fliša. Oba primera sta na zelo erodibilnih evtričnih rjavih tleh in narekujeta preventivne ukrepe pri obnovi/vzpostavitvah trajnih nasadov.

 

 

Vir: Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano