Kako nekaj opredeljujemo kot “organsko”?

Pred nekaj leti je večina ljudi domnevala, da “organsko” pomeni popolnoma “brez pesticidov”. Danes je beseda organsko ali ekološko postala veliko bolj »elastična«, saj se trgi povečujejo, nove tehnologije izpodbijajo prakse ekološkega kmetovanja, javnost pa je bolj zaskrbljena zaradi namensko (umetno) pripravljene hrane.

Lobi za ekološko hrano se je na javne proteste, ki so jih sprožili s svojimi velikimi lažmi, odzval z več besedami in zavajanjem ter zatrdil, da se organska hrana ne goji s kakršnimi koli “sintetičnimi” pesticidi ali da ekološki kmetje ne uporabljajo “strupenih kemikalij”. Ko se soočijo z uporabo nekaterih zelo nevarnih organskih pesticidov, kot je recimo bakrov sulfat, trdijo, da kmetje smejo uporabljati le majhne količine in še to le po potrebi. V nekaterih državah lahko ekološki kmetje uporabljajo tudi nekatere sintetične pesticide (če ekološko odobreni pesticidi niso učinkoviti). Vendar obstajajo meje, ki jih je treba ohraniti, da svoje izdelke še vedno lahko imenujejo “organski”.

Da je položaj še poslabšan, ima seveda vsaka država svoje standarde in tolerance za to, kar je potrebno za izpolnitev “organskega” certifikata, in jih ni težko sprejeti, če delijo svoje predpogoje (ki se spreminjajo in razvijajo zelo pogosto). Mednarodne skupine lobijev za organsko hrano, kot je IFOAM, ne opredeljujejo jasno sprejemljivih praks, ne glede na to, ali gre za pesticide, semena, gnojila ali metode gojenja.

Torej, kaj komu izmed spodaj naštetih skupin (oz. strokovnjakom iz svojega področja) pomeni organsko?

Tradicionalisti

Od permakulture do biodinamike, tradicionalni ekološki kmet začne z zdravjem tal kot temeljem in išče pristope za zmanjšanje gnojil ter povečanje biotske raznovrstnosti. Izraz “regenerativno kmetijstvo” je promoviralo Združenje organskih potrošnikov, vendar so ga za zdaj sprejeli le običajni kmetje, ki se ukvarjajo z varstvenim kmetijstvom (in ne kmetovanjem s kompleksnimi pokrovnimi pridelki, zaključenimi s herbicidi). Medtem ko je zdravje tal glavna skrb vseh kmetov, mnogi tradicionalni kmetje “organsko” opredeljujejo zgolj to, da prinaša korist tlom (po naravni poti seveda). Zanje so tla vir življenja.

Nekaj ​​let nazaj so bili organski puristi ogorčeni, ker je USDA dovolil, da je bila hrana, pridelana s hidroponi, označena kot organska (bioponika). Ne pridelujejo se samo brez zemlje; običajno porabijo velike količine tekočih gnojil in energije. Medtem ko povečujejo donose brez pesticidov, so hidroponske kmetije pogosto tudi velike in kapitalno intenzivnih dejavnosti.

Tehnologi

Morda največji neuspeh za ekološko gibanje je bila zamujena priložnost, da se omogoči nekaj novih tehnik vzreje rastlin za razvoj organskih semen. Leta 2015 je potekala odprta razprava o prednostih NPBT, dokler protiindustrijski aktivisti v IFOAM, OCA in Observatoriju evropskih podjetij niso popolnoma zatrli te ideje. Radikalni vrtnarji v ekološkem preddverju so to šteli za “GSO skozi zadnja vrata”, ki niso naravni in jih poganjajo patenti.

Medtem ko se borimo z njihovo definicijo »naravnih semen«, je ta razprava pokazala, kako nekateri trmasti vpleteni vidijo tehnologijo zgolj kot biotehnološko (in nezaželeno). Nezmožnost znanosti, da bi podpirala naravo, je lahko usoden udarec za sposobnost ekološkega kmetijstva – da je konkurenčno in trajnostno.

Agroekologi

Čeprav obstaja veliko opredelitev in standardov za agroekologijo (vključno z nekaterimi neorganskimi tehnikami), so agroekologi reakcije proti velikemu in intenzivnemu kmetovanju, sodelovanju podjetij in globalizaciji prehranjevalne verige v veliki meri opredelili kot gibanje za socialno pravičnost. Poziv k socialni pravičnosti v državah v razvoju vključuje prošnjo za spodbujanje ekoloških praks pri majhnih lastnikih in kmetih, ki živijo v revščini. Glede na to, da je večina revnih in malih kmetov že »privzeto« ekoloških, je agroekologija (kot ekološko gibanje) edino, ki daje premajhno količino sredstev in nasvetov, da bi vse te uboge kmete rešila iz revščine.

Agroekologija je bolj politična ideologija kmetijstva, v kateri je veliko znanih aktivistov, ki radikalnemu organskemu lobiju dodajo politično razsežnost (obenem pa seveda revne kmete).

Pionirji

Verjetno je že tretja ali četrta generacija kmetov, ki jih pogosto vodijo tržne priložnosti in si lahko (delno) privoščijo prehod v veliko ekološko pridelavo. Lahko najdejo ali uvedejo novosti po ekoloških metodah, hkrati pa razvijajo najboljše prakse za naslednjo generacijo kmetovanja. Uporabljajo nove tehnologije, združujejo sadilne pristope in tvegajo. Običajni kmetje z radovednostjo gledajo na te spremembe. Ti pionirji, ki jih poganja odkritje in ne ideologija ali marketinške »etikete«, so edino upanje za prihodnost ekološkega kmetijstva.

Čas za spremembe

Ker je izraz “ekološko” zgolj marketinško orodje, ki ne predstavlja nobene dodane vrednosti za zdravje potrošnikov ali okolje, moramo premisliti, kako se to šteje pri proizvodnji hrane. Tu so nekatere organske prakse, ki so koristne, obstajajo pa tudi konvencionalne tehnologije in sintetične snovi, ki izboljšajo donose in varujejo okolje. Glede na izzive, s katerimi se sooča kmetijstvo, potrebujemo pragmatičnost in iznajdljivost. In ne slepe in kultne ideologije ter tržnih kampanj, pri katerih je glavno vodilo strah.