Prispevki

Znanstveniki nameravajo zatreti tega globalnega škodljivca

Znanstveniki bodo nadaljevali z najsodobnejšimi študijskimi raziskavami v mikrobiologiji in robotiki, da bi končno zaustavili uničujočega škodljivca, ki globalno ogroža pridelavo sadja.

Z napredno študijo v borbo proti azijskemu kmetijskemu škodljivcu

Skupine raziskovalcev z Univerze v Lincolnu v Združenem kraljestvu se bodo lotile dveh ambicioznih novih študij, katerih cilj je zmanjšati in na koncu tudi preprečiti škodo, ki jo povzroča Drosophila suzukii – velik kmetijski škodljivec, ki prizadene pridelke mehkega in koščičastega sadja. Ta škodljivec je v Evropo pred leti najprej prišel ravno k njim v Veliko Britanijo.

Celini S. in J. Amerike, jugovzhodni del Azije in Evropa. Idealno okolje za tega škodljivca,
ki dela ogromne globalne finančne izgube / škode.

Drozofila s pegastimi krili ali »sadna mušica«, kot jo običajno imenujemo, izvira iz JZ Azije, njeno hitro širjenje po Evropi in Ameriki pa je sedaj zelo pomemben razlog za zaskrbljenost naših in mednarodnih sadjarjev.

Drosophila suzukii ali po domače »sadna mušica« je resen globalen škodljivec mehkemu poletnemu sadju.

Za razliko od drugih vrst drozofile, ki jih privlači samo gnilo sadje, ta škodljivec napade sadje že v zgodnji fazi zorenja, preden imajo pridelovalci sploh možnost obiranja, kar povzroči znatne gospodarske izgube.

Globalne finančne izgube so ogromne – govora je celo o pol milijarde dolarjev (na letni ravni – samo v ZDA)

V zadnjih letih so letne finančne izgube ameriških pridelovalcev v Kaliforniji, Oregonu in Washingtonu znašale kar neverjetnih 511 milijonov dolarjev, podobna škoda pa se zdaj pojavlja po vsej Evropi. Leta 2011 so nekatere regije Francije in Španije izgubile celo 100 % svojih pridelkov (češenj) ravno zaradi drozofile s pegastimi krili.

Samica sadne mušice najprej prodre preko kože sadja, v njegovo notranjost pa nato odloži svoja jajčeca.

Odbor za razvoj kmetijstva in vrtnarstva Združenega kraljestva (AHDB) je dodelil sredstva za raziskave za podporo dveh doktorskih študij na Univerzi v Lincolnu, ki bosta namenjeni reševanju tega vse bolj nujnega globalnega vprašanja – varnosti preskrbe s hrano.

Ti novi projekti bodo, pod nadzorom profesorja Matthewa Goddarda z Univerzitetnega Lincolnovega inštituta za agroživilsko tehnologijo (LIAT) in dr. Michaela Mangana s sedežem v Lincolnovem centru za avtonomne sisteme (LCAS), raziskovali različne načine za zaustavitev tega velikega škodljivca.

Škodljivec napada predvsem mehko poletno sadje

Profesor Goddard, evolucijski biolog s sedežem na School of Life Sciences na Univerzi v Lincolnu, je pojasnil: »Samica prereže kožo sadeža, da lahko potem v notranjost odloži svoja jajčeca. Posamezna samica lahko v življenju odloži do 60 jajc na dan in skupno kar 200-600 jajc, ki so naključno razporejena med različne plodove. Ta jajčeca se razvijejo v ličinke, ki si nato naredijo dihalne luknje in se hranijo s sadjem, meso tega sadeža pa potem postane rjavo in mehko (gnilo)

(A): Zunanjost razpadajočega in gnilega sadeža po tem, ko se je škodljivec že začel hraniti.
(B): Notranjost/meso gnilega sadeža med tem, ko so ga ličinke sadne mušice že dodobra načele.

»Ta škodljivec že močno vpliva na svetovno proizvodnjo mehkega poletnega sadja, kot so jagode, maline, češnje, slive, breskve, nektarine, marelice in grozdje, zato moramo nujno najti izvedljivo rešitev, ki bo zaustavila uničujočo žuželko, da pride do teh sadežev. Trenutno obstaja prizadevanje za zmanjšanje ravni tradicionalnih fitofarmacevtskih sredstev, ki se uporabljajo v proizvodnji hrane, zato je iskanje alternativnih metod absolutno ključnega pomena,« dodaja profesor.

Kako privabiti in premagati tega resnega škodljivca?

Projekt profesorja Goddarda bo preučil, ali je mogoče različne vrste sevov kvasovk uporabiti kot vabo za privabljanje drozofile s pegastimi krili, preden dosežejo svoj običajen cilj – mehko poletno sadje.

Komercialno dostopne vabe trenutno ne kažejo močne privlačnosti v primerjavi s sadjem, vendar so prejšnje raziskave profesorja Goddarda že pokazale, da so določeni sevi kvasovk privlačni za druge vrste drozofile. Njegova doktorska raziskava bo zato preučila, ali je kvasovke mogoče uporabiti kot vabo za privabljanje in uničenje drozofile za nadzor pri pridelavi sadja v zgodnji in pozni sezoni.

Prejšnje znanstvene študije so že dale dobre rezultate za druge vrste drozofile. To daje znanstvenikom pogum, da bodo tokrat poskušali biti uspešni še za »sadno mušico«.

Projekt bo predstavljal novo sodelovanje med Univerzo v Lincolnu in NIAB EMR – britansko organizacijo, ki se ukvarja z raziskavami vrtnarskih pridelkov in rastlin ter njihovih interakcij z okoljem.

Še ena štipendija AHDB je bila dodeljena za financiranje doktorskega študija pod nadzorom računalničarja dr. Michaela Mangana, čigar delo se osredotoča na modeliranje navigacijskega obnašanja žuželk in razvoj inteligentnega robotskega sistema, ki bi posnemal njihovo vedenje.

Ambiciozen projekt, ki bo morebiti posnemal vid žuželk

Nov projekt dr. Mangana bo temeljil na njegovem prejšnjem raziskovalnem delu, pri katerem bo natančno preučil, kako žuželke uporabljajo svoj vid za navigacijo v zapletenih življenjskih okoljih oz. habitatih. Povedal je:

»Oči žuželk vidijo svet zelo drugače kot človeške oči. Npr.: žuželke lahko zaznajo UV svetlobo, ki je ljudje ne morejo, in to je lahko ključna informacija oz. skrivnost, kako ti škodljivci natančno določijo zorenje plodov. V okviru te nove študije bomo razvili sistem kamer, ki bodo posnemale vid Drosophila suzukii, in raziskali, ali je mogoče preprečiti, da bi ta škodljivec ‘videl’ zorenje sadja, samo s spremembo svetlobnih pogojev, v katerih raste.« (Dr. Michael Mangan)

Projekt bo razvil UV kamere, ki »vidijo« na popolnoma enak način kot žuželke, tako da bodo raziskovalci lahko razumeli, katere spremembe so potrebne, da se sadje, ki še zori, »skrije« pred njihovim vidom.

Raziskava bo izvedena v sodelovanju s industrijskim partnerjem Berry Gardens, vodilno skupino za proizvodnjo jagodičevja in koščičarskega sadja v Združenem kraljestvu, poskusi pa bodo sčasoma izvedeni v naprednih okoljih na kampusu Riseholme Univerze v Lincolnu, kjer je tudi Lincolnov Inštitut za agroživilsko tehnologijo.

S projektom želijo znanstveniki bolje razumeti vid žuželk in se jim na tak način učinkoviteje zoperstaviti.

Raziskovalci želijo združiti to raziskovalno študijo s še drugimi potekajočimi projekti v Lincolnu, preko katerih med drugim razvijajo tudi nove tehnologije za avtomatsko žetev za kmetijsko industrijo.

Vir članka:
www.farmingmonthly.co.uk

Kako nekaj opredeljujemo kot “organsko”?

Pred nekaj leti je večina ljudi domnevala, da “organsko” pomeni popolnoma “brez pesticidov”. Danes je beseda organsko ali ekološko postala veliko bolj »elastična«, saj se trgi povečujejo, nove tehnologije izpodbijajo prakse ekološkega kmetovanja, javnost pa je bolj zaskrbljena zaradi namensko (umetno) pripravljene hrane.

Lobi za ekološko hrano se je na javne proteste, ki so jih sprožili s svojimi velikimi lažmi, odzval z več besedami in zavajanjem ter zatrdil, da se organska hrana ne goji s kakršnimi koli “sintetičnimi” pesticidi ali da ekološki kmetje ne uporabljajo “strupenih kemikalij”. Ko se soočijo z uporabo nekaterih zelo nevarnih organskih pesticidov, kot je recimo bakrov sulfat, trdijo, da kmetje smejo uporabljati le majhne količine in še to le po potrebi. V nekaterih državah lahko ekološki kmetje uporabljajo tudi nekatere sintetične pesticide (če ekološko odobreni pesticidi niso učinkoviti). Vendar obstajajo meje, ki jih je treba ohraniti, da svoje izdelke še vedno lahko imenujejo “organski”.

Da je položaj še poslabšan, ima seveda vsaka država svoje standarde in tolerance za to, kar je potrebno za izpolnitev “organskega” certifikata, in jih ni težko sprejeti, če delijo svoje predpogoje (ki se spreminjajo in razvijajo zelo pogosto). Mednarodne skupine lobijev za organsko hrano, kot je IFOAM, ne opredeljujejo jasno sprejemljivih praks, ne glede na to, ali gre za pesticide, semena, gnojila ali metode gojenja.

Torej, kaj komu izmed spodaj naštetih skupin (oz. strokovnjakom iz svojega področja) pomeni organsko?

Tradicionalisti

Od permakulture do biodinamike, tradicionalni ekološki kmet začne z zdravjem tal kot temeljem in išče pristope za zmanjšanje gnojil ter povečanje biotske raznovrstnosti. Izraz “regenerativno kmetijstvo” je promoviralo Združenje organskih potrošnikov, vendar so ga za zdaj sprejeli le običajni kmetje, ki se ukvarjajo z varstvenim kmetijstvom (in ne kmetovanjem s kompleksnimi pokrovnimi pridelki, zaključenimi s herbicidi). Medtem ko je zdravje tal glavna skrb vseh kmetov, mnogi tradicionalni kmetje “organsko” opredeljujejo zgolj to, da prinaša korist tlom (po naravni poti seveda). Zanje so tla vir življenja.

Nekaj ​​let nazaj so bili organski puristi ogorčeni, ker je USDA dovolil, da je bila hrana, pridelana s hidroponi, označena kot organska (bioponika). Ne pridelujejo se samo brez zemlje; običajno porabijo velike količine tekočih gnojil in energije. Medtem ko povečujejo donose brez pesticidov, so hidroponske kmetije pogosto tudi velike in kapitalno intenzivnih dejavnosti.

Tehnologi

Morda največji neuspeh za ekološko gibanje je bila zamujena priložnost, da se omogoči nekaj novih tehnik vzreje rastlin za razvoj organskih semen. Leta 2015 je potekala odprta razprava o prednostih NPBT, dokler protiindustrijski aktivisti v IFOAM, OCA in Observatoriju evropskih podjetij niso popolnoma zatrli te ideje. Radikalni vrtnarji v ekološkem preddverju so to šteli za “GSO skozi zadnja vrata”, ki niso naravni in jih poganjajo patenti.

Medtem ko se borimo z njihovo definicijo »naravnih semen«, je ta razprava pokazala, kako nekateri trmasti vpleteni vidijo tehnologijo zgolj kot biotehnološko (in nezaželeno). Nezmožnost znanosti, da bi podpirala naravo, je lahko usoden udarec za sposobnost ekološkega kmetijstva – da je konkurenčno in trajnostno.

Agroekologi

Čeprav obstaja veliko opredelitev in standardov za agroekologijo (vključno z nekaterimi neorganskimi tehnikami), so agroekologi reakcije proti velikemu in intenzivnemu kmetovanju, sodelovanju podjetij in globalizaciji prehranjevalne verige v veliki meri opredelili kot gibanje za socialno pravičnost. Poziv k socialni pravičnosti v državah v razvoju vključuje prošnjo za spodbujanje ekoloških praks pri majhnih lastnikih in kmetih, ki živijo v revščini. Glede na to, da je večina revnih in malih kmetov že »privzeto« ekoloških, je agroekologija (kot ekološko gibanje) edino, ki daje premajhno količino sredstev in nasvetov, da bi vse te uboge kmete rešila iz revščine.

Agroekologija je bolj politična ideologija kmetijstva, v kateri je veliko znanih aktivistov, ki radikalnemu organskemu lobiju dodajo politično razsežnost (obenem pa seveda revne kmete).

Pionirji

Verjetno je že tretja ali četrta generacija kmetov, ki jih pogosto vodijo tržne priložnosti in si lahko (delno) privoščijo prehod v veliko ekološko pridelavo. Lahko najdejo ali uvedejo novosti po ekoloških metodah, hkrati pa razvijajo najboljše prakse za naslednjo generacijo kmetovanja. Uporabljajo nove tehnologije, združujejo sadilne pristope in tvegajo. Običajni kmetje z radovednostjo gledajo na te spremembe. Ti pionirji, ki jih poganja odkritje in ne ideologija ali marketinške »etikete«, so edino upanje za prihodnost ekološkega kmetijstva.

Čas za spremembe

Ker je izraz “ekološko” zgolj marketinško orodje, ki ne predstavlja nobene dodane vrednosti za zdravje potrošnikov ali okolje, moramo premisliti, kako se to šteje pri proizvodnji hrane. Tu so nekatere organske prakse, ki so koristne, obstajajo pa tudi konvencionalne tehnologije in sintetične snovi, ki izboljšajo donose in varujejo okolje. Glede na izzive, s katerimi se sooča kmetijstvo, potrebujemo pragmatičnost in iznajdljivost. In ne slepe in kultne ideologije ter tržnih kampanj, pri katerih je glavno vodilo strah.