Samonikla poletna zelišča na travnikih in pašnikih – korist ali težava?

Poleti se na travnikih in pašnikih poleg krmnih trav razvije tudi veliko samoniklih rastlin. Na prvi pogled so to lahko “le pleveli”, v resnici pa je slika bolj zapletena.

Nekatere rastline prispevajo k pestrosti travne ruše, predstavljajo vir hrane za opraševalce in v manjšem deležu niso nujno gospodarski problem. Druge pa zmanjšujejo hranilno vrednost travinja, izrivajo kakovostne krmne vrste, otežujejo spravilo sena ali silaže in lahko v določenih primerih pomenijo tudi tveganje za živali.

Prav zato je pri samoniklih poletnih zeliščih pomembneje od vprašanja, ali so dobra ali slaba, razmišljati o tem, kdaj gre za koristno pestrost in kdaj za znak, da je s travnikom nekaj narobe.

Koristna pestrost ni enako kot zapleveljenost

Travnik ali pašnik, na katerem poleg trav uspeva tudi nekaj zeliščnih vrst, ni nujno slabši. Določena pestrost lahko prispeva k večji biotski raznovrstnosti in bolj raznolikemu travinju. Nizke ravni nekaterih samoniklih rastlin praviloma niso problematične, ponekod pa imajo lahko določeno vrednost za ptice, žuželke in druge manjše travniške živali. Problem nastane takrat, ko samonikle rastline začnejo prevladovati in zmanjšujejo delež uporabnih trav in detelj. Pri deležu približno 10 do 20 % ruše lahko že opazno zmanjšajo hranilno vrednost, produktivnost in uporabno površino za pašo ali košnjo.

To pomeni, da popolnoma “čist” travnik ni vedno cilj, še posebej ne tam, kjer ima travnik poleg krmne tudi naravovarstveno vlogo. Je pa pomembno, da ruša ostane gosta, stabilna in gospodarsko uporabna.

Kaj nam samonikle rastline povedo o stanju travnika

Veliko samoniklih rastlin ni glavni problem, ampak predvsem simptom. Če se na travniku množično pojavljajo določene vrste, to pogosto pomeni, da je ruša preredka, tla zbita, preveč mokra ali pa je upravljanje neustrezno. Stroka opozarja, da so slaba rast trave, gola mesta, poškodovana tla in oslabljena travna ruša idealne razmere za širjenje nezaželenih rastlin. Zato je najboljša dolgoročna obramba pred pleveli prav močna konkurenca dobro razvitega travinja.

Tudi zato samoniklih poletnih rastlin ne moremo obravnavati le z zatiranjem. Če ne odpravimo vzroka – slabe drenaže, nepravilne paše, prepozne košnje ali neuravnoteženega gnojenja – se bodo težavne vrste hitro vračale.

Kdaj samonikle vrste postanejo težava

Na travnikih in pašnikih postanejo samonikle rastline problem predvsem v štirih primerih:

• ko zmanjšujejo delež kakovostne krmne ruše,
• ko slabšajo okusnost in hranilno vrednost krme,
• ko otežujejo sušenje, baliranje ali pašo,
• ko so lahko za živali škodljive ali strupene.

Med klasične problematične skupine se prištevajo različne vrste osatov, ščavij in ločkov ter nekatere druge rastline, ki se rade širijo tam, kjer travna ruša ni dovolj gosta ali so tla slabo odcedna. Tudi kopriva se lahko lokalno močneje razraste, zlasti na mestih s povečano vsebnostjo dušika, vendar ni v vsakem primeru enako problematična kot izrazito invazivne ali za živali nevarne vrste. Takšne rastline niso nujno vedno strupene, pogosto pa zmanjšujejo izkoristek travnika, saj izrivajo kakovostne trave in detelje. Poleg tega lahko določene vrste poslabšajo okus sena in silaže.

Posebej pozorni moramo biti na strupene rastline

Pri pašnikih je največja težava to, da vse samonikle vrste niso neškodljive. Posebna pozornost je potrebna pri pikastem mišjaku (Conium maculatum), pri katerem so vsi deli rastline strupeni, že majhne količine pa lahko povzročijo hudo zastrupitev živali. Rastlina je posebej nevarna tudi zato, ker jo je mogoče zamenjati z drugimi kobulnicami. Prav zato predstavlja pomembno tveganje na živinorejskih kmetijah, zlasti tam, kjer se pojavlja ob robovih parcel, na zapuščenih delih zemljišč ali v senu.

V gradivih o strupenih rastlinah na pašnikih se opozarja še širše: živali na kakovostnem pašniku običajno ne posegajo pogosto po strupenih rastlinah, tveganje pa se poveča, kadar je kakovostne paše premalo, kadar so živali podhranjene ali kadar so strupene rastline prisotne v senu, kjer jih živali težje prepoznajo in se jim izognejo. To je zelo pomemben praktični poudarek: strupenost ni le botanično vprašanje, ampak tudi vprašanje upravljanja paše.

Travniki in pašniki niso enaki

Pri oceni samoniklih poletnih zelišč moramo razlikovati tudi med travnikom za seno in pašnikom. Na travniku, ki ga bomo kosili za seno ali silažo, je pomembna predvsem sestava ruše in vpliv na hranilno vrednost ter spravilo. Na pašniku pa je treba dodatno razmišljati še o okusnosti, selektivni paši in morebitni strupenosti. Nekatere rastline, ki v manjšem deležu na travniku ne predstavljajo posebne težave, so lahko na pašniku problematične, če jih živali objedajo ob pomanjkanju druge krme.

Po drugi strani pa so lahko določene zeliščne vrste v bolj raznolikih rušah tudi koristne. V novejših gradivih o bolj raznolikih travnih rušah se navaja, da lahko vključevanje zelišč, kot sta trpotec in cikorija, v sklopu načrtovanih večvrstnih ruš prispeva k boljši kakovosti paše in večji funkcionalni raznolikosti. To pa ni isto kot nenadzorovana zapleveljenost. Razlika je v tem, ali rastline vključujemo zavestno in premišljeno ali pa se širijo zaradi slabega stanja ruše.

Kako ukrepati v praksi

Najboljši ukrep proti problematičnim samoniklim vrstam ni nujno takojšnje škropljenje, ampak predvsem dobro upravljanje travinja. Močna, gosta in pravilno upravljana ruša je najboljša dolgoročna zaščita pred širjenjem nezaželenih rastlin. To vključuje:

• ustrezno gnojenje in apnenje glede na analizo tal,
• izboljšanje drenaže, kjer je to potrebno,
• pravilno višino in čas košnje,
• preprečevanje poškodb in golih mest,
• prilagojeno pašo in rotacijo živali,
• pravočasno odstranjevanje posameznih problematičnih ali strupenih rastlin.

Pri posebej nevarnih vrstah, kot je pikasti mišjak, pa je nujno hitro ukrepanje in zanesljivo prepoznavanje rastline, saj je tveganje za živali preveliko, da bi ga podcenjevali.

Povzetek

Samonikla poletna zelišča na travnikih in pašnikih niso vedno samo težava. V manjšem deležu so lahko del naravne pestrosti in ne pomenijo nujno gospodarske škode. Težava nastane, ko začnejo zmanjševati kakovost ruše, oteževati spravilo ali ogrožati živali. Dober gospodar zato ne gleda na vsako samoniklo rastlino kot na sovražnika, ampak zna ločiti med koristno pestrostjo, opozorilnim znakom slabega stanja travnika in dejansko nevarnimi vrstami. Prav v tem je razlika med travnikom, ki le raste, in travnikom, s katerim res dobro gospodarimo.

 

Viri:

• Teagasc – Controlling weeds in the paddock (teagasc.ie);
• AHDB – Risks of hemlock weed in livestock farms (ahdb.org.uk);
• Penn State Extension – Managing Toxic Pasture Plants (extension.psu.edu).