Prispevki

Spomladanska priprava terena in živali na pašo

Spomladi začnemo pasti živali čim prej, ko je ruša še zelo nizka. Pred prihodom živali na pašnik je treba pregledati elektro ograjo in jo po potrebi urediti oziroma popraviti. Preverimo tudi kole in izolatorje. Strgano žico je treba spojiti, tako da je spoj temeljit, torej je vzpostavljen dober stik. Napnemo tudi žico, ki smo jo pred zimo na napenjalcih popustili, da bi preprečili pokanje žice zaradi krčenja v mrazu. Posebej preverimo vse spoje, saj dober stik omogoča učinkovito delovanje elektro ograje.

Če opazimo, da je ograja neučinkovita, najprej preverimo izvedbo ozemljitve in spoje na ozemljitvi ter opravimo več meritev napetosti v različnih oddaljenostih od pašnega aparata. Le dobra ozemljitev s čvrstimi stiki zagotovi zanesljivo varovanje živali.

Na pašniku je treba spomladi razgrebsti krtine in živalske iztrebke. Če imamo malo čredink, torej se živali pogosto vračajo na isto zemljišče, je treba živalske iztrebke čim bolj pogosto razgrebsti, da se uniči čim več parazitov. To počnemo tudi med letom. Brananje na težkih tleh zagotovi prezračevanje travne ruše, ravnanje krtin in razprostiranje iztrebkov živali. Valjanje ruše pa je bolj primerno za lahka tla, kjer je travna ruša privzdignjena od zmrzali. Na tak način vzpostavimo stik korenin s tlemi in talno vlago. Travniško brano, ki učinkovito pomaga pri pripravi travinja, lahko najdete tukaj >>.

Spomladanski začetek paše

S pašo začnemo v aprilu, takoj ko vlažnost zemljišča to dopušča in je ruša visoka nad 5 cm. Spomladi trava hitro raste, in če hočemo izkoristiti kakovostna hranila ter ustvariti postopno priraščanje ruše po čredinkah, je treba čimprej začeti s pašo. Ne čakajmo višine trave, saj se morajo živali spomladi prilagoditi na drugačen obrok krme. Spomladi ima ruša 80% prebavljivost mlade trave, vsebnost beljakovin je velika, malo pa je vlaknin.

V času bujnejše rasti je predhodno nujna prilagoditev živali z zimskega na letni krmni obrok, ki naj traja vsaj 10 do 14 dni. Prvi dan pasemo le eno uro, drugi obrok je še zimski. Naslednji dan pasemo eno uro dlje in tako naprej. V desetih dneh se živali postopno prilagodijo na obrok sveže krme in navadijo na elektro ograjo. V času prilagajanja pazimo, da imajo živali dovolj suhe vlakninske krme.

Takšen zgoden in postopen prehod na pašo je koristen tako za živali kot za travno rušo. Ker je bila ruša zgodaj na hitro popasena, je bila s tem delno prizadeta in se običajna intenzivna rast spomladi delno umiri. Na tak način si ustvarimo stopničasto rušo po čredinkah.

Najprimernejša raba je pašno-košni sistem

Pomembno je, da skrbimo za primerno travno rušo in rodovitnost tal. Na pašnikih se ruša zgosti zaradi gaženja in pogoste nizke rabe. Živalski iztrebki pa so tudi vir hranil, predvsem s kalijem. Pašno-košni sistem je vsekakor najprimernejša raba, saj se izmenjujeta nizka in visoka raba, tako da se lahko uveljavijo nizke in visoke vrste trav.

Z večjimi vsebnostmi kalija in nizko rabo pa se razraste tudi bela detelja, ki je zelo hranilna in zelo zaželena na pašniku. Bela detelja je s svojim načinom vezave dušika iz zraka zato še bolj pomembna na ekoloških kmetijah. Gnojenje prilagodimo založenosti tal s hranili in rabi. Sveža živinska gnojila živalim smrdijo, zato jih uporabimo na čredinkah, ki jih najprej kosimo ali jih bomo pasli kasneje. Hlevski gnoj, gnojnico ali gnojevko trosimo po pašniku v jesenskem obdobju.

Pomembno pa je, da pašnikov ne gnojimo z živinskimi gnojili spomladi, saj se s tem poveča možnost širjenja parazitov na travniku.

Mineralna gnojila pa se morajo pred prihodom živali na pašnik raztopiti. Če so zaloge hranil v tleh skromne in če pašnik bolj intenzivno koristimo, je treba pognojiti tudi s fosforjem in kalijem. Na podlagi analiz tal (vsakih pet let) in predvidenega odvzema hranil glede na rabo priporočamo gnojenje na osnovi gnojilnega načrta.

 

Ustrezno poskrbite za vašo živino

Ne pozabimo urediti vsega potrebnega, da bodo živali imele dostop do vode vedno na vsaki čredinki. Korita morajo omogočati napajanje več živalim hkrati. Če je mogoče, korita za vodo premikamo, pohojene površine okrog korit pa sproti dosejemo s primerno travno-deteljno mešanico.

Povprečne dnevne potrebo po vodi so za krave od 50 l do 100 l na dan, goveje pitance od 20 l do 60 l na dan in drobnico do 12 l na dan.

Korita za mineralno-vitaminske dodatke naj bodo izdelana iz lesa ali kakega drugega primernega materiala in postavljena v čredinkah na nasprotni strani korit z vodo.

Pravilno in redno dodajanje mineralov je pomembno, saj je zaradi večjih količin kalija v tleh blokirano delovanje magnezija in natrija. Ob pomanjkljivem dodajanju mineralov se lahko pojavi pašna tetanija.

Zdravstvena zaščita je pomemben ukrep pred začetkom paše, saj moramo pašne živali predhodno (v hlevu) očistiti notranjih zajedavcev in jih zaščititi pred zunanjimi zajedavci (tretiranje). Posebno pozornost posvetimo občutljivim mladim živalim in paši na vlažnih tleh.

Gnojenje pašnikov in travnikov ter fiziološke potrebe živine

Gnojenje travinja z dušikom

Dušik močno pospešuje rast. Pridelek, glede količine kot tudi kakovosti (vsebnost energije in beljakovin), narašča v čistih posevkih trav z rastočimi odmerki N (dušika). V poskusih na različnih koncih Evrope so ugotovili ekonomsko pozitivno delovanje N pri odmerkih od 200 do 600 kg N/ha. V različnih poskusih so statistično značilno največje pridelke dobili z 60 kg N/ha za vsako košnjo v 4-kosnem sistemu.

V deželah EU pogosto uporabljajo faktor Y10, ki pomeni, da se splača dodajati N, dokler je prirast suhe snovi s travinja vsaj 10 kg na kg dodanega N. V večini primerov so bili odmerki od 250 – 300 kg N/ha najbolj ekonomični. Izkoriščanje dušika in s tem obenem velikost pridelka je odvisna tudi od vsebnosti dostopne vode v tleh, najprej od padavin ter tudi od zaloge dostopne vode do 1 m globine.

V splošnem se ugotavlja, da je za kakovostno osnovno krmo treba dati cca. 60 kg mineralnega dušika / ha (poleg dušika iz živinskih gnojil) za vsako GVŽ (št. glav velike živine). Torej, če redimo 2,5 GVŽ, moramo dati cca. 125 kg N/ha z mineralnimi gnojili.

Skrb za kakovost krme s travinja pri visokih odmerkih dušika

Pri velikih odmerkih N se v mladi krmi s travinja nakopiči prekomerna količina surovih beljakovin (predvsem neproteinskega N) ter lahko tudi velike količine nitrata (NO3). Ugotovili so, da vsebnost nitrata v uveli silaži ne sme biti večja kot 0,75 % (= 7500 mg/kg), drugače lahko pride do pojava methemoglobinemije v krvi krav. To pomeni, če se več kot 50 % hemoglobina spremeni v methemoglobin, potem kri ne more prenašati več zadosti kisika, kar privede do poškodb organov, ki rabijo več 02, lahko pa tudi do spontanih splavov.

Pri paši je kritična vsebnost NO3 večja, ker je stopnja sprejema suhe snovi pri paši počasnejša (manj naenkrat), kot pri krmljenju v hlevu. Do povečane vsebnosti nitrata prihaja predvsem jeseni, ko je slabša osvetlitev in s tem v rastlinah manj energije za pretvorbo nitrata v amidno obliko.

Nekateri so tudi poročali, da prekomerno gnojenje z dušikom lahko vodi v pomanjkanje nekaterih elementov v krmi, še posebej bakra (Cu), kobalta (Co), selena (Se), mangana (Mn) in joda (I).

Po priporočilih strokovnjakov bi naj gnojili s 40-50 kg N/ha za posamezno košnjo ter do 150 kg mineralnega N/ha na intenzivnih pašnikih (za 2,5 GVŽ/ha). Pri jesenski paši ali košnji priporočamo manjše obroke dušika (30-40 kg N/ha). Smatrajo namreč, da so taki odmerki dušika glede zdravja živali popolnoma varni.

Problem kalija v obtoku travinja

Na travniških kmetijah se pogosto zgodi, da po nekaj letih rednega gnojenja z mineralnimi in živinskimi gnojili z analizo ugotovimo prekomerno povečanje rastlinam dostopnega kalija v tleh. To povečanje je deloma odvisno od talnega tipa (od vrste glinenih mineralov) ter posredno zaradi povečanja pridelkov zaradi gnojenja. Predvsem gnojenje z dušikom povečuje kopičenje kalija v mrvi. Pri večjih pridelkih je tudi več korenin, ki bolje izkoriščajo talne zaloge, koreninski izločki (organske kisline) lahko mobilizirajo kalij iz nedostopnih v rastlinam dostopno obliko.

Živina potrebuje v presnovi sorazmerno malo kalija, zato ga večino izloči. Obenem rastline zelo dobro sprejemajo kalij in ga kopičijo tudi preko svojih fizioloških potreb. Ko se vsebnost kalija poveča, se zmanjšata vsebnosti magnezija (Mg) in natrija (Na) v krmi.

Zaradi teh spoznanj je treba s kalijem gnojiti zmerno. V priporočilih za strokovno utemeljeno gnojenje zato kot ustrezne odmerke K20 pri dobro preskrbljenih tleh strokovnjaki navajajo nekoliko nižje vrednosti, kot bi lahko bil dejanski odvzem kalija s travinja.

Kalij iz gnojnice in gnojevke je lahko zelo dostopen za rastline in tudi najbolj občutljiv za izpiranje. Druga košnja vsebuje običajno manj K kot prva. Čeprav je vsebnost kalija v krmi odvisna od različnih dejavnikov, med drugim tudi od starosti krme oziroma datuma košnje ter botanične sestave, se lahko na podlagi vsebnosti kalija v krmi precej natančno oceni ustreznost oskrbe rastlin s kalijem in ustreznost gnojenja. Dvokosni travniki so recimo primerno pognojeni s kalijem, če vsebuje krma prve košnje okrog 15 g, krma druge košnje pa 12 g kalija na kg sušine.

Krma z večkosnih travnikov in pašnikov naj bi z vidika optimalnih pridelkov vsebovala od 20 do 25 g kalija v sušini. Tako pridelana krma pa glede vsebnosti kalija ni najprimernejša za presušene krave.

Pomembna sta tudi magnezij (Mg) in natrij (Na)

Pomanjkanje magnezija (Mg) v krmi ali slaba dostopnost Mg v presnovi živali lahko povzroči hipomagnezijsko tetanijo. Dostopnost Mg v kravi je odvisna od vsebnosti dušika (N) in kalija (K) v krmi. Dnevne potrebe po Mg so 2,5 g/kravo za vzdrževanje in dodatnih 0,12 g magnezija na kg proizvedenega mleka. Pri zaužitju 15-16 kg krme dnevno in pri povprečni dostopnosti Mg iz krme (17 %) mora biti vsebnost Mg v sušini krme za proizvodnjo 25 kg mleka dnevno vsaj 0,20 %.

Gnojenje z dušikom običajno povečuje vsebnost Mg, obratno pa ga gnojenje oz. povečana dostopnost kalija znižuje. Vendar tudi velika vsebnost dušika v krmi zmanjša dostopnost magnezija.

Kmetijska tla so v Sloveniji k sreči na splošno že po naravi dobro preskrbljena z Mg. Zato pri gnojenju ni treba upoštevati magnezija tako kot fosfor in kalij. Magnezija primanjkuje ponekod na flišu (in včasih tudi na laporju), kar je občutno predvsem v vinogradih in deloma v sadovnjakih.

Krava v laktaciji potrebuje 7 g natrija (Na) za vzdrževanje +0,5 g/kg proizvedenega mleka. V krmi ga mora biti vsaj 0,15 %. Če ga je manj, ga lahko pokladamo živini v jasli, lahko pa gnojimo z nizko koncentriranimi K-gnojili, ki vsebujejo tudi Na.

Intenziteta gnojenja in plodnost črede

Ekonomičnost prireje se ne poveča samo s povečanjem produkcije mleka na kravo, temveč tudi s številom laktacij, ki jih je krava sposobna v življenju. Glavni razlog za kratko produktivno dobo je slaba plodnost, vzroki za to pa so lahko številni. Če obravnavamo samo gnojenje, potem je med drugim lahko vzrok široko razmerje med kalijem in natrijem (K:Na > 30), fitoestrogeni, prevelika vsebnost nitratov in/ali pomanjkanje fosforja v obrokih. V praksi je neposredno zvezo med vsebnostjo elementov v krmi ter gnojenjem in plodnostjo ponavadi zelo težko dokazati.

V krmi s travinja pogosto primanjkuje natrija in magnezija s stališča prehrane goveda, še posebej krav mlekaric. Na trgu so kalijeva gnojila, ki vsebujejo Na in Mg (npr. 40% K-sol, magnezij-kainit in druga ter v zadnjem času tudi gnojila iz morskih alg). Krma, ki vsebuje zadosti Na (in tudi Cu), je bolj okusna, zato jo živina več poje.

V zadnjem času se vse več pozornosti posveča žveplu. Zrak je z žveplom (S) manj onesnažen kot pred leti, zato s padavinami v tla pride le še okoli 10 kg S/ha letno. V sušini mrve mora biti koncentracija S 0,25 %, razmerje med dušikom in žveplom pa ne večje od 15:1. Križnice imajo povečane potrebe po žveplu. Teh je na travinju običajno sorazmerno malo.

Treba je vedeti, da je koreninski sistem travinja pretežno plitev in da se žveplo, podobno kot nitrat, izpira. Tako kot pri natriju je mogoče z mnogimi mineralnimi gnojili dati zadostne količine žvepla (odvzem = 20-30 kg S/ha letno), vendar je treba opozoriti, da preveč žvepla lahko hitro deluje škodljivo (antagonizem s Se in Cu; nasprotno delovanje).

Kako je z mikrohranili?

V krmi s travinja je ponavadi mangana (Mn) in železa (Fe) več, kot ga potrebuje živina. Večkrat se lahko pojavijo težave pri bakru (Cu). Povečano gnojenje z dušikom in večja vsebnost surovih beljakovin v krmi lahko zmanjša prebavljivost Cu. V krmi ga naj bo od 8-10 mg/kg.

Tudi vsebnost cinka (Zn) je za velike fiziološke potrebe lahko prenizka. 15-25 mg/kg ga zadošča za optimalno rast rastlin, vendar ga je premalo za krave v polni laktaciji. Potrebno ga je 30 mg/kg krme za vzdrževalne potrebe in 50 mg/kg krme za vzdrževanje + 25 kg mleka/dan.

Pomanjkanje Zn v krmi lahko povzroči presežek fosforja v tleh, ki prepreči sprejem in prenos Zn v rastlini. V takem primeru je treba uporabljati fiziološko kisla gnojila (urea, amonijska mineralna gnojila) in zmanjšati (ali za določen čas celo opustiti) gnojenje s fosforjem. V hujših primerih je treba uporabiti Zn gnojila (ZnSo4).

Nekaterih drugih mikrohranil (predvsem Co, Se in Mo) lahko včasih tudi primanjkuje, vendar je pomanjkanje zelo odvisno od talnega tipa, letine…, zato je za dodajanje teh elementov v krmo nujno treba prej opraviti temeljito analizo.

V zadnjem času strokovnjaki ugotavljajo kompleksne interakcije med S, Cu in Mo v krmi, predvsem pri prehrani prežvekovalcev. Od njihovih medsebojnih razmerij je lahko bolj odvisna biološka dostopnost kot od vsebnosti posameznega elementa v krmi. Če na travinje vračamo živinska gnojila, potem vračamo tudi mikroelemente in sčasoma lahko celo povečamo njihovo dostopnost v tleh ter povečamo njihov obtok.