pašniki Archives

Prispevki

Jesenska paša – zadnja opravila pred zimo

Objavljeno: 17. 9. 2026/in Nerazvrščeno /by Marko Janžekovič

Jeseni se rast trave upočasni, dnevi se krajšajo, tla pa so vse pogosteje mokra. To ne pomeni, da moramo živali ob prvem hladnejšem dnevu umakniti s pašnika. Če so razmere primerne in je travne ruše dovolj, lahko pašo podaljšamo še globoko v jesen.

A kljub vsemu ne sme biti cilj jesenske paše, da so živali ne glede na razmere čim dlje na prostem. Z dobrim upravljanjem moramo hkrati ohraniti kondicijo živali, preprečiti poškodbe tal in pašnik pripraviti na kakovostno pomladansko rast.

Zadnji pašni krog načrtujemo vnaprej

Jesenska rast travne ruše je počasnejša kot poletna, zato podaljšamo čas, ki ga posamezna čredinka oziroma ograjen del pašnika potrebuje za obnovo. Površin, namenjenih zgodnji pomladanski paši, po zadnjem jesenskem obhodu ne pasemo ponovno, saj mora imeti ruša dovolj časa, da pred zimo oziroma zgodnjo pomladjo ustvari novo listno maso.

V intenzivnejših rotacijskih sistemih lahko kot orientacijo uporabljamo višino ruše. Travo naj čreda ob koncu paše praviloma popase do višine približno 4–5 centimetrov. Prenizka paša oslabi rastline in njihove zaloge, previsok ostanek pa lahko čez zimo ustvari plast stare in odmrle rastlinske mase ter poslabša kakovost spomladanske ruše.

Na trajnih, vrstno bogatih ali ekstenzivnih pašnikih pa takšnih številčnih priporočil ne uporabljamo avtomatično, temveč pašo prilagodimo sestavi ruše, tipu tal in načinu gospodarjenja.

Mokra tla so znak za spremembo režima

Ena največjih nevarnosti pozne jesenske paše ni nizka temperatura, temveč razmočena tla. Težke živali lahko na mokrem pašniku hitro poškodujejo rušo, zbijejo tla in ustvarijo blatne površine, posledice pa se pokažejo tudi naslednjo pomlad.

Če se tla začnejo udirati pod parklji ali se okoli napajališč, krmišč in vhodov pojavljajo blatne zaplate, moramo obremenitev zmanjšati. Pomagamo si z manjšimi čredinkami, premičnimi električnimi ograjami in krajšim časom živali na pašniku. Uporabimo lahko tudi izmenični režim paše in bivanja v hlevu, pri katerem se živali za nekaj ur pasejo, nato pa se vrnejo v hlev.

Posebej previdni smo na težkih, slabo odcednih tleh. Nekaj dodatnih dni paše ni vrednih poškodovane travne ruše, ki bo spomladi potrebovala mesece za obnovo.

Jeseni spremljamo kondicijo živali

Z nižjimi temperaturami se spreminja tudi kakovost pašne krme. Trava lahko vsebuje veliko vode, njena razpoložljiva količina in energijska vrednost pa nista več enaki kot v času najbolj intenzivne rasti.

Zato ne ocenjujemo samo količine trave, temveč tudi kondicijo in prirast živali. Mlade, breje in visoko proizvodne živali ter tiste v slabši telesni kondiciji imajo večje prehranske potrebe in jim namenimo kakovostnejše pašne površine oziroma pravočasno zagotovimo dodatno krmo.

Jeseni je smiselno oceniti telesno kondicijo živali, pri prireji mesa pa tudi spremljati telesno maso oziroma prirast. Če začne kondicija padati, ne čakamo na popolno izčrpanje paše, ampak pravočasno vključimo seno, silažo ali drugo primerno krmo.

Prehod na zimski obrok naj bo postopen

Prehod s sveže paše na konzervirano voluminozno krmo naj ne bo nenaden. Živalim že pred dokončnim zaključkom pašne sezone postopoma ponudimo krmo, ki jo bodo dobivale v hlevskem obdobju. Tako se prebavila in mikroflora vampa lažje prilagodijo drugačni sestavi obroka.

Hkrati preverimo kakovost in količino zimskih zalog. Jesen je zadnji čas za realno oceno, ali imamo dovolj sena in silaže ter ali njihova kakovost ustreza potrebam posameznih kategorij živali. Vedno mora biti na voljo tudi čista voda, potrebo po mineralno-vitaminskih dodatkih pa prilagodimo osnovnemu obroku in vrsti živali.

Pred začetkom hlevskega obdobja preverimo zdravstveno stanje

Konec pašne sezone je tudi čas za zdravstveni pregled črede. Posebno pozornost namenimo notranjim zajedavcem, saj se živali med pašo lahko okužijo z želodčno-črevesnimi in pljučnimi zajedavci, na določenih območjih pa tudi z metljaji.

Zdravljenja ne izvajamo rutinsko in brez načrta. Smiselno je oceniti tveganje, po potrebi opraviti koprološke preiskave oziroma preiskave iztrebkov ter zdravljenje prilagoditi ugotovitvam. Tako zmanjšujemo tudi nevarnost razvoja odpornosti proti antiparazitikom.

Pred zimo pregledamo še parklje, kožo in splošno zdravstveno stanje živali. Ob prehodu na hlevsko rejo se zaradi tesnejšega stika med živalmi lahko hitreje širijo tudi zunanji zajedavci, zato je pomembno, da težave odkrijemo pravočasno.

Pospravimo pašnik in preverimo infrastrukturo

Pred zimo pregledamo ograje, električne pastirje, napajalnike, dovozne poti in mesta, kjer so se živali pogosto zbirale. Poškodovane ograje popravimo, premično opremo pospravimo, napajalne sisteme pa zaščitimo pred zmrzaljo.

Pravočasno odstranimo tudi ostanke krme in uredimo močno razhojene površine. Če so se pojavila gola mesta ali nezaželene oziroma invazivne rastline, si jih označimo in načrtujemo sanacijo ob primernem času.

Dobra jesenska paša se pokaže spomladi

Uspeh jesenskega pašnega upravljanja se ne meri samo v številu dodatnih dni na prostem. Dobro zaključena pašna sezona pomeni, da živali v zimo vstopijo v primerni kondiciji, travna ruša pa ostane nepoškodovana in z dovolj zalogami za novo rast.

Pravočasno zapiranje posameznih površin, prilagajanje paše vremenu, postopni prehod na zimski obrok in premišljeno zdravstveno varstvo so zato že prvi koraki v naslednjo pašno sezono.

Viri:

Teagasc – Autumn Grazing Management (teagasc.ie);
AHDB – Autumn planning for rotational grazing cattle (ahdb.org.uk);
Teagasc – Parasite Control at Housing (teagasc.ie).

Samonikla poletna zelišča na travnikih in pašnikih – korist ali težava?

Objavljeno: 17. 6. 2026/in Nerazvrščeno /by Marko Janžekovič

Poleti se na travnikih in pašnikih poleg krmnih trav razvije tudi veliko samoniklih rastlin. Na prvi pogled so to lahko “le pleveli”, v resnici pa je slika bolj zapletena.

Nekatere rastline prispevajo k pestrosti travne ruše, predstavljajo vir hrane za opraševalce in v manjšem deležu niso nujno gospodarski problem. Druge pa zmanjšujejo hranilno vrednost travinja, izrivajo kakovostne krmne vrste, otežujejo spravilo sena ali silaže in lahko v določenih primerih pomenijo tudi tveganje za živali.

Prav zato je pri samoniklih poletnih zeliščih pomembneje od vprašanja, ali so dobra ali slaba, razmišljati o tem, kdaj gre za koristno pestrost in kdaj za znak, da je s travnikom nekaj narobe.

Koristna pestrost ni enako kot zapleveljenost

Travnik ali pašnik, na katerem poleg trav uspeva tudi nekaj zeliščnih vrst, ni nujno slabši. Določena pestrost lahko prispeva k večji biotski raznovrstnosti in bolj raznolikemu travinju. Nizke ravni nekaterih samoniklih rastlin praviloma niso problematične, ponekod pa imajo lahko določeno vrednost za ptice, žuželke in druge manjše travniške živali. Problem nastane takrat, ko samonikle rastline začnejo prevladovati in zmanjšujejo delež uporabnih trav in detelj. Pri deležu približno 10 do 20 % ruše lahko že opazno zmanjšajo hranilno vrednost, produktivnost in uporabno površino za pašo ali košnjo.

To pomeni, da popolnoma “čist” travnik ni vedno cilj, še posebej ne tam, kjer ima travnik poleg krmne tudi naravovarstveno vlogo. Je pa pomembno, da ruša ostane gosta, stabilna in gospodarsko uporabna.

Kaj nam samonikle rastline povedo o stanju travnika

Veliko samoniklih rastlin ni glavni problem, ampak predvsem simptom. Če se na travniku množično pojavljajo določene vrste, to pogosto pomeni, da je ruša preredka, tla zbita, preveč mokra ali pa je upravljanje neustrezno. Stroka opozarja, da so slaba rast trave, gola mesta, poškodovana tla in oslabljena travna ruša idealne razmere za širjenje nezaželenih rastlin. Zato je najboljša dolgoročna obramba pred pleveli prav močna konkurenca dobro razvitega travinja.

Tudi zato samoniklih poletnih rastlin ne moremo obravnavati le z zatiranjem. Če ne odpravimo vzroka – slabe drenaže, nepravilne paše, prepozne košnje ali neuravnoteženega gnojenja – se bodo težavne vrste hitro vračale.

Kdaj samonikle vrste postanejo težava

Na travnikih in pašnikih postanejo samonikle rastline problem predvsem v štirih primerih:

ko zmanjšujejo delež kakovostne krmne ruše,
ko slabšajo okusnost in hranilno vrednost krme,
ko otežujejo sušenje, baliranje ali pašo,
ko so lahko za živali škodljive ali strupene.

Med klasične problematične skupine se prištevajo različne vrste osatov, ščavij in ločkov ter nekatere druge rastline, ki se rade širijo tam, kjer travna ruša ni dovolj gosta ali so tla slabo odcedna. Tudi kopriva se lahko lokalno močneje razraste, zlasti na mestih s povečano vsebnostjo dušika, vendar ni v vsakem primeru enako problematična kot izrazito invazivne ali za živali nevarne vrste. Takšne rastline niso nujno vedno strupene, pogosto pa zmanjšujejo izkoristek travnika, saj izrivajo kakovostne trave in detelje. Poleg tega lahko določene vrste poslabšajo okus sena in silaže.

Posebej pozorni moramo biti na strupene rastline

Pri pašnikih je največja težava to, da vse samonikle vrste niso neškodljive. Posebna pozornost je potrebna pri pikastem mišjaku (Conium maculatum), pri katerem so vsi deli rastline strupeni, že majhne količine pa lahko povzročijo hudo zastrupitev živali. Rastlina je posebej nevarna tudi zato, ker jo je mogoče zamenjati z drugimi kobulnicami. Prav zato predstavlja pomembno tveganje na živinorejskih kmetijah, zlasti tam, kjer se pojavlja ob robovih parcel, na zapuščenih delih zemljišč ali v senu.

V gradivih o strupenih rastlinah na pašnikih se opozarja še širše: živali na kakovostnem pašniku običajno ne posegajo pogosto po strupenih rastlinah, tveganje pa se poveča, kadar je kakovostne paše premalo, kadar so živali podhranjene ali kadar so strupene rastline prisotne v senu, kjer jih živali težje prepoznajo in se jim izognejo. To je zelo pomemben praktični poudarek: strupenost ni le botanično vprašanje, ampak tudi vprašanje upravljanja paše.

Travniki in pašniki niso enaki

Pri oceni samoniklih poletnih zelišč moramo razlikovati tudi med travnikom za seno in pašnikom. Na travniku, ki ga bomo kosili za seno ali silažo, je pomembna predvsem sestava ruše in vpliv na hranilno vrednost ter spravilo. Na pašniku pa je treba dodatno razmišljati še o okusnosti, selektivni paši in morebitni strupenosti. Nekatere rastline, ki v manjšem deležu na travniku ne predstavljajo posebne težave, so lahko na pašniku problematične, če jih živali objedajo ob pomanjkanju druge krme.

Po drugi strani pa so lahko določene zeliščne vrste v bolj raznolikih rušah tudi koristne. V novejših gradivih o bolj raznolikih travnih rušah se navaja, da lahko vključevanje zelišč, kot sta trpotec in cikorija, v sklopu načrtovanih večvrstnih ruš prispeva k boljši kakovosti paše in večji funkcionalni raznolikosti. To pa ni isto kot nenadzorovana zapleveljenost. Razlika je v tem, ali rastline vključujemo zavestno in premišljeno ali pa se širijo zaradi slabega stanja ruše.

Kako ukrepati v praksi

Najboljši ukrep proti problematičnim samoniklim vrstam ni nujno takojšnje škropljenje, ampak predvsem dobro upravljanje travinja. Močna, gosta in pravilno upravljana ruša je najboljša dolgoročna zaščita pred širjenjem nezaželenih rastlin. To vključuje:

ustrezno gnojenje in apnenje glede na analizo tal,
izboljšanje drenaže, kjer je to potrebno,
pravilno višino in čas košnje,
preprečevanje poškodb in golih mest,
prilagojeno pašo in rotacijo živali,
pravočasno odstranjevanje posameznih problematičnih ali strupenih rastlin.

Pri posebej nevarnih vrstah, kot je pikasti mišjak, pa je nujno hitro ukrepanje in zanesljivo prepoznavanje rastline, saj je tveganje za živali preveliko, da bi ga podcenjevali.

Povzetek

Samonikla poletna zelišča na travnikih in pašnikih niso vedno samo težava. V manjšem deležu so lahko del naravne pestrosti in ne pomenijo nujno gospodarske škode. Težava nastane, ko začnejo zmanjševati kakovost ruše, oteževati spravilo ali ogrožati živali. Dober gospodar zato ne gleda na vsako samoniklo rastlino kot na sovražnika, ampak zna ločiti med koristno pestrostjo, opozorilnim znakom slabega stanja travnika in dejansko nevarnimi vrstami. Prav v tem je razlika med travnikom, ki le raste, in travnikom, s katerim res dobro gospodarimo.

Viri:

Teagasc – Controlling weeds in the paddock (teagasc.ie);
AHDB – Risks of hemlock weed in livestock farms (ahdb.org.uk);
Penn State Extension – Managing Toxic Pasture Plants (extension.psu.edu).

Vilice za bale Transfer in Transfer Supra - Gorenc

Učinkovito orodje za kmetovanje: Vilice za bale Transfer

Objavljeno: 17. 5. 2024/in Nerazvrščeno /by Marko Janžekovič

Ko vas bremenijo delovne zahteve in čas beži, vilice za bale prihranijo dragocene ure in olajšajo delo na kmetiji. Čas in učinkovitost sta pri kmetijskih opravilih ključnega pomena. Kakovostne vilice za bale omogočajo enostavno in učinkovito dvigovanje ter prenos večjih bal.

Modela Transfer in Transfer Supra, vsak s svojimi specifičnimi lastnostmi, kmetom omogočata hitrejše in lažje premikanje velikih količin bal. To znatno zmanjšuje fizično obremenitev in povečuje produktivnost.

Vilice za bale Transfer Supra – Prilagojene različnim potrebam

Zlasti model Transfer Supra izstopa zaradi svoje prilagodljivosti različnim premerom bal, ki se gibljejo od 100 do 160 cm. Nastavljivost po širini vilic omogoča popolno prilagajanje premeru bale, kar zagotavlja varen in stabilen prevoz. Ta funkcija je še posebej pomembna, če delate z balami različnih velikosti, saj omogoča vilicam, da se prilagodijo specifičnim potrebam in pogojem na terenu.

Transfer: Učinkovitost za manjše in srednje velike kmetije

Idealne so za manjše do srednje velike kmetije, omogočajo enostavno zlaganje in prenos okroglih bal. Z robustno konstrukcijo in enostavno pritrditvijo na različne kmetijske stroje so te vilice prilagodljive in zanesljive pri vsakodnevnih opravilih.

Transfer Supra: Zahtevnejša naloga, večja zmogljivost

Z večjo nosilnostjo in širšim razponom so te vilice namenjene zahtevnejšim nalogam na večjih kmetijah. Z dodatnimi funkcijami, kot je hidravlično prilagajanje širine, Transfer Supra omogoča hitrejše in učinkovitejše ravnanje z večjimi balami, kar še dodatno poveča učinkovitost dela.

Oba modela vilic sta opremljena s trpežnimi zobmi iz kaljenega jekla, ki zagotavljajo dolgo življenjsko dobo in minimalno vzdrževanje kljub pogosti uporabi v zahtevnih kmetijskih pogojih. Vilice preprečujejo padec bal med prevozom, kar je bistveno za varno delovno okolje.

Tehnične podrobnosti in robustnost vilic Transfer

Modeli vilic Transfer, Transfer R in Transfer D so zasnovani za optimalno prilagajanje in učinkovitost. Vilice za bale Transfer in Transfer R imajo razmak med vilicami 95 cm, medtem ko ima model Transfer D razmak 90 cm. Vsi modeli imajo priklop I./II. in nosilnost do 1800 kg, pri čemer teže variirajo od 60 do 156 kg, kar zagotavlja robustnost in vzdržljivost za različne kmetijske potrebe.

Napredne specifikacije vilic Transfer Supra

Vilice Transfer Supra so na voljo v različicah M, P in MD, ki nudijo prilagodljivost z minimalnim razmakom vilic od 20 cm do maksimalnega 110 cm. Te vilice so primerne za priklop I./II., z nosilnostjo do 2.000 kg. Teže se gibljejo od 122 do 208 kg, kar omogoča močno podporo pri varnem prenosu večjih in težjih bal. Ta model je idealen za zahtevnejše kmetijske operacije, ki potrebujejo večjo prilagodljivost in zmogljivost.

Vlaganje v kakovostne vilice za bale, kot so vrste vilic Transfer in Transfer Supra, predstavlja izboljšanje delovnih procesov, dolgoročno pa tudi investicijo v zdravje in dobro počutje zaposlenih na kmetiji.

Na kmetijah z uporabo vilic Transfer povečajo svojo produktivnost ter hkrati zmanjšajo tveganje za poškodbe, ki so pogosto posledica ročnega premikanja težkih bremen.

Le kaj nam letos prinaša pomlad na kmetiji?

Objavljeno: 15. 2. 2023/in Nerazvrščeno /by Marko Janžekovič

Vas zanima, kako kmetje in kmetovalci pripravljajo cvetočo spomladansko sezono in postavljajo temelje za poletni uspeh na kmetiji?

Približuje se 20. marec, prvi pomladni dan. Prihaja sezona, polna sprememb – pomlad na kmetiji, in hkrati začetek napornega obdobja za kmete in živinorejce.

Ste pripravljeni na novo sezono – pomlad na kmetiji?

Na pomlad se gnoji travnike, orje njive, popravlja ograde na pašnikih, seje pridelke in spusti živino iz hleva.

Na severu se bodo kmetje najverjetneje spopadali s posledicami taljenja snega, kar lahko pomeni izprane ceste in poplavljena polja. Medtem ko se bodo kmetje na jugu bolj ukvarjali s pripravo polj, zlasti če zaradi vremenske napovedi pričakujejo zgodnje sajenje, kar se zgodi zaradi višjih temperatur od običajnih. Spomladi se povečajo črede, tropi, jate živali, saj se pojavijo mladiči, ki so običajno prvič po vsaj nekaj mesecih izpuščeni v ograde in na pašnike.

Pomlad in aktivnosti na kmetiji

Začetek pomladi je odličen čas za temeljit pregled vašega kmetijskega gospodarstva – zgradb, prostorov za živino in strojev. Vse je potrebno pripraviti in obnoviti, da bo v dobrem stanju in pripravljeno na novo sezono uporabe. Če so potrebna večja popravila opreme, se boste verjetno želeli hitro obrniti na strokovnjaka. Pozneje spomladi jih je običajno težje dobiti, ker je to glavna sezona za mehanike kmetijskih in delovnih strojev.

Zgodaj spomladi, pred sezono telitve in jagnjitve, je najprimernejši čas za čiščenje hlevov, staj in ograd za živino. To je tudi čas za veterinarsko oskrbo in cepljenje živali.

Pred začetkom sajenja je treba preveriti pH in vsebnost hranil v tleh, da se ugotovi rodovitnost polj in njiv – zdrava tla dajejo zdrave rastline, zato je ta korak še posebej pomemben. Z osnovnim testom tal izmerijo vsebnost fosforja, kalija, kalcija, magnezija, pH, indeks potrebe po apnu in nasičenost z bazo. Rezultati testov lahko vplivajo na to, kaj boste posadili in katera semena boste morali naročiti, zato je najbolje za to poskrbeti čim prej.

Spomladi se sadijo poljščine. Kmetje obdelujejo polja, uporabljajo herbicide pred začetkom rasti plevela ali gnojijo.

Poleg tega se potrudite, da večino nujnih administrativnih opravil, kot so davki, priprava obračunov in ponovna pogajanja o pogodbenih pogojih z dobavitelji, opravite že zdaj. Obstaja velika verjetnost, da ne boste imeli veliko časa za ta izjemno pomemben del svojega poslovanja, ko se bo sezona pomladi razvila v polnem zamahu.

Za pomladanskimi aktivnostmi pride priprava na uspešno poletje

Pametno se je čim prej pripraviti na vročino! Zagotovite si dober načrt za sušo, še preden bo to potrebno. Izberite dober namakalni sistem, ki bo povzročil manjšo izgubo vode zaradi izhlapevanja, pronicanja in odtekanja. Poslužujte se tudi izvajanja varstvenih praks, ki zmanjšujejo odtekanje vode v tla. Prav tako pomislite na sajenje in gojenje rastlin, ki prenesejo sušo, zadržujejo vodo in zmanjšujejo potrebo po namakanju.

Tudi tisti, ki imate živino, poskrbite, da bodo živali poleti zdrave, v zavetju in hladu. Razmislite o postavitvi prenosnega senčnega zavetja, ki ga lahko enostavno premikate po polju. Postavite ventilatorje v hleve ali notranje ograde, saj bodo poskrbeli za hladen vetrič. Ventilatorji obenem preprečujejo, da bi vašo živino oblegali nadležni insekti, kot so komarji in muhe.

Vir:
www.iowaagliteracy.org

Lokalno kmetijstvo je zelo pomembno pri Avstrijcih

Objavljeno: 14. 1. 2023/in Nerazvrščeno /by Marko Janžekovič

Lokalno kmetijstvo je zelo pomembno in tudi priljubljeno v Avstriji. Tako je vsaj po Študiji inštituta za tržne raziskave KeyQUEST, ki je pokazala, da avstrijsko prebivalstvo svoje kmetijstvo ocenjuje zelo pozitivno. Večina anketirancev je prepričana, da je kmetijstvo nujno za družbo in da bo tako ostalo tudi v prihodnje.

To je presenetilo celo tamkajšnje kmete, saj pred raziskavo niso imeli tega občutka.

Raziskava se je ukvarjala s podobo kmetijstva v družbi in ugotavljala, katera kmetijska vprašanja zanimajo prebivalce Avstrije in kaj si želijo od kmetijstva.

Študija je bila izvedena v okviru projekta “Medkmetijska izobraževalna pobuda za kmetijsko komunikacijo“.

94 % prebivalstva Avstrije ima pozitivno mnenje o (lokalnem) kmetijstvu.

94 % anketirancev je navedlo, da imajo pozitiven odnos do kmetijstva. 34 % jih ima celo zelo pozitivno mnenje o kmetijstvu.

Zavedajo se, da je prav zaradi kmetov to čudovita dežela, vredna življenja! Saj vsak dan pridelujejo hrano vrhunske kakovosti z najvišjimi proizvodnimi standardi. Skrbijo za naravne krajine in gospodarijo z alpskimi pašniki ter gozdovi, ki jih lahko uživajo kot rekreacijska območja.

Pri tem je presenetljivo, da kmetje sami menijo, da je njihova podoba precej bolj negativna. Le 51 % jih ima vtis, da jih družba vidi pozitivno.

Veliko zavedanje o pomenu številnih storitev, ki jih zagotavlja lokalno kmetijstvo.

90 % vprašanih je prepričanih, da domače kmetijstvo zagotavlja oskrbo z visokokakovostnimi živili – to je zagotovo osrednja naloga kmetov in najbolj očitna storitev, ki jo opravljajo. Vendar pa je visoko tudi zavedanje o bolj daljnosežnem pomenu in storitvah: 83 % se jih zaveda, da kmetijstvo ureja pokrajino in tako pomembno prispeva k njeni podobi. V skladu s tem jih 92 % meni, da je nemoteno delovanje kmetijstva pomembno za kakovost življenja v državi, 90 % pa jih kmetijstvo vidi kot pomembno sestavino avstrijske kulture. Prav tako je 83 % vprašanih prepričanih, da je znanje o kmetijstvu tako pomembno, da bi ga morali poučevati kot obvezni predmet v šoli.

Kakovost, poreklo in dobro počutje živali so najbolj zanimive teme

Glede na študijo so za družbo še posebej zanimive tri teme. Kakovost živil, ravnanje z živalmi in poreklo živil. Kar 83 % anketirancev že namenoma kupuje izdelke z višjimi standardi dobrega počutja živali. 87 % jih je pripravljenih plačati več za izdelke z višjimi standardi dobrega počutja živali.

Lokalno kmetijstvo se bo v prihodnosti prav tako štelo za pomembno

Poklic kmeta bo za družbo pomemben tudi v prihodnosti – o tem je prepričanih 85 % vseh anketirancev. Tako je kmetijstvo na drugem mestu, celo pred učitelji, raziskovalci, policisti in socialnimi delavci. Pomembnejši se zdijo le zdravniki. Zato je pomembno, da mladi doživljajo poklic kmeta kot privlačen in da se želijo v prihodnosti odločiti za kmetovanje kot poklic. Pri tem je na primer odločilno, da se domače kmetijstvo še naprej razvija na inovativen način.

Vir:
info.bml.gv.at

Spomladanska priprava terena in živali na pašo

Objavljeno: 21. 1. 2022/in Nerazvrščeno /by Marko Janžekovič

Spomladi začnemo pasti živali čim prej, ko je ruša še zelo nizka. Pred prihodom živali na pašnik je treba pregledati elektro ograjo in jo po potrebi urediti oziroma popraviti. Preverimo tudi kole in izolatorje. Strgano žico je treba spojiti, tako da je spoj temeljit, torej je vzpostavljen dober stik. Napnemo tudi žico, ki smo jo pred zimo na napenjalcih popustili, da bi preprečili pokanje žice zaradi krčenja v mrazu. Posebej preverimo vse spoje, saj dober stik omogoča učinkovito delovanje elektro ograje.

Če opazimo, da je ograja neučinkovita, najprej preverimo izvedbo ozemljitve in spoje na ozemljitvi ter opravimo več meritev napetosti v različnih oddaljenostih od pašnega aparata. Le dobra ozemljitev s čvrstimi stiki zagotovi zanesljivo varovanje živali.

Na pašniku je treba spomladi razgrebsti krtine in živalske iztrebke. Če imamo malo čredink, torej se živali pogosto vračajo na isto zemljišče, je treba živalske iztrebke čim bolj pogosto razgrebsti, da se uniči čim več parazitov. To počnemo tudi med letom. Brananje na težkih tleh zagotovi prezračevanje travne ruše, ravnanje krtin in razprostiranje iztrebkov živali. Valjanje ruše pa je bolj primerno za lahka tla, kjer je travna ruša privzdignjena od zmrzali. Na tak način vzpostavimo stik korenin s tlemi in talno vlago. Travniško brano, ki učinkovito pomaga pri pripravi travinja, lahko najdete tukaj >>.

Spomladanski začetek paše

S pašo začnemo v aprilu, takoj ko vlažnost zemljišča to dopušča in je ruša visoka nad 5 cm. Spomladi trava hitro raste, in če hočemo izkoristiti kakovostna hranila ter ustvariti postopno priraščanje ruše po čredinkah, je treba čimprej začeti s pašo. Ne čakajmo višine trave, saj se morajo živali spomladi prilagoditi na drugačen obrok krme. Spomladi ima ruša 80% prebavljivost mlade trave, vsebnost beljakovin je velika, malo pa je vlaknin.

V času bujnejše rasti je predhodno nujna prilagoditev živali z zimskega na letni krmni obrok, ki naj traja vsaj 10 do 14 dni. Prvi dan pasemo le eno uro, drugi obrok je še zimski. Naslednji dan pasemo eno uro dlje in tako naprej. V desetih dneh se živali postopno prilagodijo na obrok sveže krme in navadijo na elektro ograjo. V času prilagajanja pazimo, da imajo živali dovolj suhe vlakninske krme.

Takšen zgoden in postopen prehod na pašo je koristen tako za živali kot za travno rušo. Ker je bila ruša zgodaj na hitro popasena, je bila s tem delno prizadeta in se običajna intenzivna rast spomladi delno umiri. Na tak način si ustvarimo stopničasto rušo po čredinkah.

Najprimernejša raba je pašno-košni sistem

Pomembno je, da skrbimo za primerno travno rušo in rodovitnost tal. Na pašnikih se ruša zgosti zaradi gaženja in pogoste nizke rabe. Živalski iztrebki pa so tudi vir hranil, predvsem s kalijem. Pašno-košni sistem je vsekakor najprimernejša raba, saj se izmenjujeta nizka in visoka raba, tako da se lahko uveljavijo nizke in visoke vrste trav.

Z večjimi vsebnostmi kalija in nizko rabo pa se razraste tudi bela detelja, ki je zelo hranilna in zelo zaželena na pašniku. Bela detelja je s svojim načinom vezave dušika iz zraka zato še bolj pomembna na ekoloških kmetijah. Gnojenje prilagodimo založenosti tal s hranili in rabi. Sveža živinska gnojila živalim smrdijo, zato jih uporabimo na čredinkah, ki jih najprej kosimo ali jih bomo pasli kasneje. Hlevski gnoj, gnojnico ali gnojevko trosimo po pašniku v jesenskem obdobju.

Pomembno pa je, da pašnikov ne gnojimo z živinskimi gnojili spomladi, saj se s tem poveča možnost širjenja parazitov na travniku.

Mineralna gnojila pa se morajo pred prihodom živali na pašnik raztopiti. Če so zaloge hranil v tleh skromne in če pašnik bolj intenzivno koristimo, je treba pognojiti tudi s fosforjem in kalijem. Na podlagi analiz tal (vsakih pet let) in predvidenega odvzema hranil glede na rabo priporočamo gnojenje na osnovi gnojilnega načrta.

Ustrezno poskrbite za vašo živino

Ne pozabimo urediti vsega potrebnega, da bodo živali imele dostop do vode vedno na vsaki čredinki. Korita morajo omogočati napajanje več živalim hkrati. Če je mogoče, korita za vodo premikamo, pohojene površine okrog korit pa sproti dosejemo s primerno travno-deteljno mešanico.

Povprečne dnevne potrebo po vodi so za krave od 50 l do 100 l na dan, goveje pitance od 20 l do 60 l na dan in drobnico do 12 l na dan.

Korita za mineralno-vitaminske dodatke naj bodo izdelana iz lesa ali kakega drugega primernega materiala in postavljena v čredinkah na nasprotni strani korit z vodo.

Pravilno in redno dodajanje mineralov je pomembno, saj je zaradi večjih količin kalija v tleh blokirano delovanje magnezija in natrija. Ob pomanjkljivem dodajanju mineralov se lahko pojavi pašna tetanija.

Zdravstvena zaščita je pomemben ukrep pred začetkom paše, saj moramo pašne živali predhodno (v hlevu) očistiti notranjih zajedavcev in jih zaščititi pred zunanjimi zajedavci (tretiranje). Posebno pozornost posvetimo občutljivim mladim živalim in paši na vlažnih tleh.

Gnojenje pašnikov in travnikov ter fiziološke potrebe živine

Objavljeno: 24. 4. 2021/in Nerazvrščeno /by Marko Janžekovič

Gnojenje travinja z dušikom

Dušik močno pospešuje rast. Pridelek, glede količine kot tudi kakovosti (vsebnost energije in beljakovin), narašča v čistih posevkih trav z rastočimi odmerki N (dušika). V poskusih na različnih koncih Evrope so ugotovili ekonomsko pozitivno delovanje N pri odmerkih od 200 do 600 kg N/ha. V različnih poskusih so statistično značilno največje pridelke dobili z 60 kg N/ha za vsako košnjo v 4-kosnem sistemu.

V deželah EU pogosto uporabljajo faktor Y10, ki pomeni, da se splača dodajati N, dokler je prirast suhe snovi s travinja vsaj 10 kg na kg dodanega N. V večini primerov so bili odmerki od 250 – 300 kg N/ha najbolj ekonomični. Izkoriščanje dušika in s tem obenem velikost pridelka je odvisna tudi od vsebnosti dostopne vode v tleh, najprej od padavin ter tudi od zaloge dostopne vode do 1 m globine.

V splošnem se ugotavlja, da je za kakovostno osnovno krmo treba dati cca. 60 kg mineralnega dušika / ha (poleg dušika iz živinskih gnojil) za vsako GVŽ (št. glav velike živine). Torej, če redimo 2,5 GVŽ, moramo dati cca. 125 kg N/ha z mineralnimi gnojili.

Skrb za kakovost krme s travinja pri visokih odmerkih dušika

Pri velikih odmerkih N se v mladi krmi s travinja nakopiči prekomerna količina surovih beljakovin (predvsem neproteinskega N) ter lahko tudi velike količine nitrata (NO3). Ugotovili so, da vsebnost nitrata v uveli silaži ne sme biti večja kot 0,75 % (= 7500 mg/kg), drugače lahko pride do pojava methemoglobinemije v krvi krav. To pomeni, če se več kot 50 % hemoglobina spremeni v methemoglobin, potem kri ne more prenašati več zadosti kisika, kar privede do poškodb organov, ki rabijo več 02, lahko pa tudi do spontanih splavov.

Pri paši je kritična vsebnost NO3 večja, ker je stopnja sprejema suhe snovi pri paši počasnejša (manj naenkrat), kot pri krmljenju v hlevu. Do povečane vsebnosti nitrata prihaja predvsem jeseni, ko je slabša osvetlitev in s tem v rastlinah manj energije za pretvorbo nitrata v amidno obliko.

Nekateri so tudi poročali, da prekomerno gnojenje z dušikom lahko vodi v pomanjkanje nekaterih elementov v krmi, še posebej bakra (Cu), kobalta (Co), selena (Se), mangana (Mn) in joda (I).

Po priporočilih strokovnjakov bi naj gnojili s 40-50 kg N/ha za posamezno košnjo ter do 150 kg mineralnega N/ha na intenzivnih pašnikih (za 2,5 GVŽ/ha). Pri jesenski paši ali košnji priporočamo manjše obroke dušika (30-40 kg N/ha). Smatrajo namreč, da so taki odmerki dušika glede zdravja živali popolnoma varni.

Problem kalija v obtoku travinja

Na travniških kmetijah se pogosto zgodi, da po nekaj letih rednega gnojenja z mineralnimi in živinskimi gnojili z analizo ugotovimo prekomerno povečanje rastlinam dostopnega kalija v tleh. To povečanje je deloma odvisno od talnega tipa (od vrste glinenih mineralov) ter posredno zaradi povečanja pridelkov zaradi gnojenja. Predvsem gnojenje z dušikom povečuje kopičenje kalija v mrvi. Pri večjih pridelkih je tudi več korenin, ki bolje izkoriščajo talne zaloge, koreninski izločki (organske kisline) lahko mobilizirajo kalij iz nedostopnih v rastlinam dostopno obliko.

Živina potrebuje v presnovi sorazmerno malo kalija, zato ga večino izloči. Obenem rastline zelo dobro sprejemajo kalij in ga kopičijo tudi preko svojih fizioloških potreb. Ko se vsebnost kalija poveča, se zmanjšata vsebnosti magnezija (Mg) in natrija (Na) v krmi.

Zaradi teh spoznanj je treba s kalijem gnojiti zmerno. V priporočilih za strokovno utemeljeno gnojenje zato kot ustrezne odmerke K20 pri dobro preskrbljenih tleh strokovnjaki navajajo nekoliko nižje vrednosti, kot bi lahko bil dejanski odvzem kalija s travinja.

Kalij iz gnojnice in gnojevke je lahko zelo dostopen za rastline in tudi najbolj občutljiv za izpiranje. Druga košnja vsebuje običajno manj K kot prva. Čeprav je vsebnost kalija v krmi odvisna od različnih dejavnikov, med drugim tudi od starosti krme oziroma datuma košnje ter botanične sestave, se lahko na podlagi vsebnosti kalija v krmi precej natančno oceni ustreznost oskrbe rastlin s kalijem in ustreznost gnojenja. Dvokosni travniki so recimo primerno pognojeni s kalijem, če vsebuje krma prve košnje okrog 15 g, krma druge košnje pa 12 g kalija na kg sušine.

Krma z večkosnih travnikov in pašnikov naj bi z vidika optimalnih pridelkov vsebovala od 20 do 25 g kalija v sušini. Tako pridelana krma pa glede vsebnosti kalija ni najprimernejša za presušene krave.

Pomembna sta tudi magnezij (Mg) in natrij (Na)

Pomanjkanje magnezija (Mg) v krmi ali slaba dostopnost Mg v presnovi živali lahko povzroči hipomagnezijsko tetanijo. Dostopnost Mg v kravi je odvisna od vsebnosti dušika (N) in kalija (K) v krmi. Dnevne potrebe po Mg so 2,5 g/kravo za vzdrževanje in dodatnih 0,12 g magnezija na kg proizvedenega mleka. Pri zaužitju 15-16 kg krme dnevno in pri povprečni dostopnosti Mg iz krme (17 %) mora biti vsebnost Mg v sušini krme za proizvodnjo 25 kg mleka dnevno vsaj 0,20 %.

Gnojenje z dušikom običajno povečuje vsebnost Mg, obratno pa ga gnojenje oz. povečana dostopnost kalija znižuje. Vendar tudi velika vsebnost dušika v krmi zmanjša dostopnost magnezija.

Kmetijska tla so v Sloveniji k sreči na splošno že po naravi dobro preskrbljena z Mg. Zato pri gnojenju ni treba upoštevati magnezija tako kot fosfor in kalij. Magnezija primanjkuje ponekod na flišu (in včasih tudi na laporju), kar je občutno predvsem v vinogradih in deloma v sadovnjakih.

Krava v laktaciji potrebuje 7 g natrija (Na) za vzdrževanje +0,5 g/kg proizvedenega mleka. V krmi ga mora biti vsaj 0,15 %. Če ga je manj, ga lahko pokladamo živini v jasli, lahko pa gnojimo z nizko koncentriranimi K-gnojili, ki vsebujejo tudi Na.

Intenziteta gnojenja in plodnost črede

Ekonomičnost prireje se ne poveča samo s povečanjem produkcije mleka na kravo, temveč tudi s številom laktacij, ki jih je krava sposobna v življenju. Glavni razlog za kratko produktivno dobo je slaba plodnost, vzroki za to pa so lahko številni. Če obravnavamo samo gnojenje, potem je med drugim lahko vzrok široko razmerje med kalijem in natrijem (K:Na > 30), fitoestrogeni, prevelika vsebnost nitratov in/ali pomanjkanje fosforja v obrokih. V praksi je neposredno zvezo med vsebnostjo elementov v krmi ter gnojenjem in plodnostjo ponavadi zelo težko dokazati.

V krmi s travinja pogosto primanjkuje natrija in magnezija s stališča prehrane goveda, še posebej krav mlekaric. Na trgu so kalijeva gnojila, ki vsebujejo Na in Mg (npr. 40% K-sol, magnezij-kainit in druga ter v zadnjem času tudi gnojila iz morskih alg). Krma, ki vsebuje zadosti Na (in tudi Cu), je bolj okusna, zato jo živina več poje.

V zadnjem času se vse več pozornosti posveča žveplu. Zrak je z žveplom (S) manj onesnažen kot pred leti, zato s padavinami v tla pride le še okoli 10 kg S/ha letno. V sušini mrve mora biti koncentracija S 0,25 %, razmerje med dušikom in žveplom pa ne večje od 15:1. Križnice imajo povečane potrebe po žveplu. Teh je na travinju običajno sorazmerno malo.

Treba je vedeti, da je koreninski sistem travinja pretežno plitev in da se žveplo, podobno kot nitrat, izpira. Tako kot pri natriju je mogoče z mnogimi mineralnimi gnojili dati zadostne količine žvepla (odvzem = 20-30 kg S/ha letno), vendar je treba opozoriti, da preveč žvepla lahko hitro deluje škodljivo (antagonizem s Se in Cu; nasprotno delovanje).

Kako je z mikrohranili?

V krmi s travinja je ponavadi mangana (Mn) in železa (Fe) več, kot ga potrebuje živina. Večkrat se lahko pojavijo težave pri bakru (Cu). Povečano gnojenje z dušikom in večja vsebnost surovih beljakovin v krmi lahko zmanjša prebavljivost Cu. V krmi ga naj bo od 8-10 mg/kg.

Tudi vsebnost cinka (Zn) je za velike fiziološke potrebe lahko prenizka. 15-25 mg/kg ga zadošča za optimalno rast rastlin, vendar ga je premalo za krave v polni laktaciji. Potrebno ga je 30 mg/kg krme za vzdrževalne potrebe in 50 mg/kg krme za vzdrževanje + 25 kg mleka/dan.

Pomanjkanje Zn v krmi lahko povzroči presežek fosforja v tleh, ki prepreči sprejem in prenos Zn v rastlini. V takem primeru je treba uporabljati fiziološko kisla gnojila (urea, amonijska mineralna gnojila) in zmanjšati (ali za določen čas celo opustiti) gnojenje s fosforjem. V hujših primerih je treba uporabiti Zn gnojila (ZnSo4).

Nekaterih drugih mikrohranil (predvsem Co, Se in Mo) lahko včasih tudi primanjkuje, vendar je pomanjkanje zelo odvisno od talnega tipa, letine…, zato je za dodajanje teh elementov v krmo nujno treba prej opraviti temeljito analizo.

V zadnjem času strokovnjaki ugotavljajo kompleksne interakcije med S, Cu in Mo v krmi, predvsem pri prehrani prežvekovalcev. Od njihovih medsebojnih razmerij je lahko bolj odvisna biološka dostopnost kot od vsebnosti posameznega elementa v krmi. Če na travinje vračamo živinska gnojila, potem vračamo tudi mikroelemente in sčasoma lahko celo povečamo njihovo dostopnost v tleh ter povečamo njihov obtok.