Prispevki

Se splača najeti dodatna kmetijska zemljišča (njive in travnike)?

Zemlja je omejena dobrina in kmetje, ki želijo rasti, se vedno pogosteje srečujejo z vprašanjem: se splača najeti še dodatna zemljišča? Zlasti v območjih z intenzivnim kmetovanjem so tudi najemnine vedno višje. Kje je meja, do katere se še splača najeti njivo ali travnik?

Poljedelstvo

Poljedelske kmetije so praviloma tržno usmerjene in zanje je najem dodatnih površin smiseln, če bo najemnina nižja, kot znaša prihodek od najete površine z odštetimi stroški. Prihodek je enak vrednosti prodanega pridelka + vrednosti neposrednih plačil. Vrednost okoljskih plačil ali vrednost plačil za kmetovanje v omejenih pogojih se ne upoštevata, ker sta namenjeni za plačilo dodatnih ukrepov (kritje dodatnih stroškov) oziroma pokritju izpada pridelka zaradi naravnih omejitev.

V poljedelstvu je velik del prihodka odvisen od neposrednih plačil, zato je pri določanju višine najemnine bistveno, ali bomo z najeto površino prejeli tudi plačilne pravice oziroma ali imamo višek plačilnih pravic, ki jih bomo lahko uveljavili na najeti površini.

Zaradi velikega vpliva, ki ga imajo ukrepi kmetijske politike na prihodkovnost kmetovanja, je smiselno sklepati pogodbe za najem za takšno obdobje, kot so znani ukrepi kmetijske politike.

Praviloma se nam ne izplača najeti zemljišča, za katerega bi morali plačati najvišjo možno najemnino, enako izračunani zemljiški renti. Računati moramo tudi na določen dobiček, s katerim pokrijemo podjetniško tveganje, saj je zelo verjetno, da bomo imeli še kakšne nepredvidene stroške ali se bodo pojavili kakšni zunanji dejavniki, ki bodo povzročili izpad pridelka.

S podjetniškim dobičkom si ustvarimo rezervo za slabe čase (letine). Izračunamo si ga v obliki pavšala (npr.: 100 €/ha letno) ali pa v določenem deležu od zemljiščne rente (npr.: 1/3). Po odbitju podjetniškega dobička dobimo vzdržno najemnino.

Travniki

Običajno travniki niso namenjeni tržnemu pridelovanju, temveč za pridelavo krme za lastne potrebe. Tako pri računanju možne najemnine izhajamo iz stroškov, ki bi jih imeli, če bi morali manjkajočo krmo kupiti. Pri tem je najlažje izhajati iz cene bal. Izračunamo, koliko bi bila lastna cena bal na najeti površini, in jo primerjamo s tržno ceno bal. Zgled: na hektar najetega travnika pridobimo lahko 27 bal (neto pridelek suhe snovi 7,5), stroški za gnojila in morebitno dosejavanje (obnovo) 80 €/ha, spremenljivi stroški strojnih del – lastnih in najetih (košnja, spravilo, baliranje, ovijanje) še 590 €/ha, stroški dela še 180 €/ha. Skupaj stroški znesejo 850 €/ha. Po odštetju neposrednih plačil (recimo, da ta znašajo 230 €/ha) ostane 620 €/ha oziroma nas ena bala stane 23 €.

Lastno ceno bal sedaj primerjamo s ceno kupljenih bal. Pri nakupu bal moramo upoštevati tudi stroške prevoza od prodajalca do domače kmetije, po drugi strani pa z dokupom krme vnašamo na kmetijo dodatna rastlinska hranila in je zato potrebno dokupiti manj mineralnih gnojil. Ob upoštevanju 50 % izkoriščenosti so hranila (predvsem dušik in fosfor, kalija je na govedorejskih kmetijah tako že preveč in zato ni upoštevan) v bali vredna okoli 6 €.

Seveda moramo upoštevati še druge vidike: obtežba živali, možne površine za razvoz gnojevke, večji nadzor nad kakovostjo krme…, ki bolj govorijo v prid najema pred dokupom krme. Pomembno besedo ima še ekonomika živinorejske prireje in nima smisla računati s ceno bal 40 € ali celo več, ker takšne cene trenutne cene mleka in mesa enostavno ne prenesejo.

Zelo enostaven kriterij pri računanju je primerjava med ceno mleka in ceno bale: koliko centov dobimo za liter mleka, toliko evrov lahko največ stane bala standardne velikosti in kakovosti.

Zaključek

Načeloma se večanje kmetije z najemom izplača, saj pomeni večji obrat, boljši izkoristek osnovnih sredstev in s tem bolj donosno kmetovanje. Vendar moramo pred najemom dodatnih površin dobro preračunati, koliko nas lahko stane najemnina. Zaradi previsoke najemnine se znižajo razpoložljiva sredstva za plačilo delovnih ur oziroma zaslužek kmeta ter poslabša gospodarnost kmetije.

V gospodarsko slabših letih imamo lahko tudi večje težave z likvidnostjo. V trenutni situaciji na višino najemnine bistveno vplivajo plačilne pravice. Te se lahko z naslednjo finančno perspektivo precej spremenijo, kar je potrebno upoštevati pri dolgoročnih najemnih pogodbah.

Ravno tako lahko precejšnje spremembe prinese uvedba nepremičninskega davka, o katerem se pri nas že dolgo govori. Verjetno bodo lastniki zemljišč ta davek želeli prevaliti na ramena najemnikov.

Gnojenje pašnikov in travnikov ter fiziološke potrebe živine

Gnojenje travinja z dušikom

Dušik močno pospešuje rast. Pridelek, glede količine kot tudi kakovosti (vsebnost energije in beljakovin), narašča v čistih posevkih trav z rastočimi odmerki N (dušika). V poskusih na različnih koncih Evrope so ugotovili ekonomsko pozitivno delovanje N pri odmerkih od 200 do 600 kg N/ha. V različnih poskusih so statistično značilno največje pridelke dobili z 60 kg N/ha za vsako košnjo v 4-kosnem sistemu.

V deželah EU pogosto uporabljajo faktor Y10, ki pomeni, da se splača dodajati N, dokler je prirast suhe snovi s travinja vsaj 10 kg na kg dodanega N. V večini primerov so bili odmerki od 250 – 300 kg N/ha najbolj ekonomični. Izkoriščanje dušika in s tem obenem velikost pridelka je odvisna tudi od vsebnosti dostopne vode v tleh, najprej od padavin ter tudi od zaloge dostopne vode do 1 m globine.

V splošnem se ugotavlja, da je za kakovostno osnovno krmo treba dati cca. 60 kg mineralnega dušika / ha (poleg dušika iz živinskih gnojil) za vsako GVŽ (št. glav velike živine). Torej, če redimo 2,5 GVŽ, moramo dati cca. 125 kg N/ha z mineralnimi gnojili.

Skrb za kakovost krme s travinja pri visokih odmerkih dušika

Pri velikih odmerkih N se v mladi krmi s travinja nakopiči prekomerna količina surovih beljakovin (predvsem neproteinskega N) ter lahko tudi velike količine nitrata (NO3). Ugotovili so, da vsebnost nitrata v uveli silaži ne sme biti večja kot 0,75 % (= 7500 mg/kg), drugače lahko pride do pojava methemoglobinemije v krvi krav. To pomeni, če se več kot 50 % hemoglobina spremeni v methemoglobin, potem kri ne more prenašati več zadosti kisika, kar privede do poškodb organov, ki rabijo več 02, lahko pa tudi do spontanih splavov.

Pri paši je kritična vsebnost NO3 večja, ker je stopnja sprejema suhe snovi pri paši počasnejša (manj naenkrat), kot pri krmljenju v hlevu. Do povečane vsebnosti nitrata prihaja predvsem jeseni, ko je slabša osvetlitev in s tem v rastlinah manj energije za pretvorbo nitrata v amidno obliko.

Nekateri so tudi poročali, da prekomerno gnojenje z dušikom lahko vodi v pomanjkanje nekaterih elementov v krmi, še posebej bakra (Cu), kobalta (Co), selena (Se), mangana (Mn) in joda (I).

Po priporočilih strokovnjakov bi naj gnojili s 40-50 kg N/ha za posamezno košnjo ter do 150 kg mineralnega N/ha na intenzivnih pašnikih (za 2,5 GVŽ/ha). Pri jesenski paši ali košnji priporočamo manjše obroke dušika (30-40 kg N/ha). Smatrajo namreč, da so taki odmerki dušika glede zdravja živali popolnoma varni.

Problem kalija v obtoku travinja

Na travniških kmetijah se pogosto zgodi, da po nekaj letih rednega gnojenja z mineralnimi in živinskimi gnojili z analizo ugotovimo prekomerno povečanje rastlinam dostopnega kalija v tleh. To povečanje je deloma odvisno od talnega tipa (od vrste glinenih mineralov) ter posredno zaradi povečanja pridelkov zaradi gnojenja. Predvsem gnojenje z dušikom povečuje kopičenje kalija v mrvi. Pri večjih pridelkih je tudi več korenin, ki bolje izkoriščajo talne zaloge, koreninski izločki (organske kisline) lahko mobilizirajo kalij iz nedostopnih v rastlinam dostopno obliko.

Živina potrebuje v presnovi sorazmerno malo kalija, zato ga večino izloči. Obenem rastline zelo dobro sprejemajo kalij in ga kopičijo tudi preko svojih fizioloških potreb. Ko se vsebnost kalija poveča, se zmanjšata vsebnosti magnezija (Mg) in natrija (Na) v krmi.

Zaradi teh spoznanj je treba s kalijem gnojiti zmerno. V priporočilih za strokovno utemeljeno gnojenje zato kot ustrezne odmerke K20 pri dobro preskrbljenih tleh strokovnjaki navajajo nekoliko nižje vrednosti, kot bi lahko bil dejanski odvzem kalija s travinja.

Kalij iz gnojnice in gnojevke je lahko zelo dostopen za rastline in tudi najbolj občutljiv za izpiranje. Druga košnja vsebuje običajno manj K kot prva. Čeprav je vsebnost kalija v krmi odvisna od različnih dejavnikov, med drugim tudi od starosti krme oziroma datuma košnje ter botanične sestave, se lahko na podlagi vsebnosti kalija v krmi precej natančno oceni ustreznost oskrbe rastlin s kalijem in ustreznost gnojenja. Dvokosni travniki so recimo primerno pognojeni s kalijem, če vsebuje krma prve košnje okrog 15 g, krma druge košnje pa 12 g kalija na kg sušine.

Krma z večkosnih travnikov in pašnikov naj bi z vidika optimalnih pridelkov vsebovala od 20 do 25 g kalija v sušini. Tako pridelana krma pa glede vsebnosti kalija ni najprimernejša za presušene krave.

Pomembna sta tudi magnezij (Mg) in natrij (Na)

Pomanjkanje magnezija (Mg) v krmi ali slaba dostopnost Mg v presnovi živali lahko povzroči hipomagnezijsko tetanijo. Dostopnost Mg v kravi je odvisna od vsebnosti dušika (N) in kalija (K) v krmi. Dnevne potrebe po Mg so 2,5 g/kravo za vzdrževanje in dodatnih 0,12 g magnezija na kg proizvedenega mleka. Pri zaužitju 15-16 kg krme dnevno in pri povprečni dostopnosti Mg iz krme (17 %) mora biti vsebnost Mg v sušini krme za proizvodnjo 25 kg mleka dnevno vsaj 0,20 %.

Gnojenje z dušikom običajno povečuje vsebnost Mg, obratno pa ga gnojenje oz. povečana dostopnost kalija znižuje. Vendar tudi velika vsebnost dušika v krmi zmanjša dostopnost magnezija.

Kmetijska tla so v Sloveniji k sreči na splošno že po naravi dobro preskrbljena z Mg. Zato pri gnojenju ni treba upoštevati magnezija tako kot fosfor in kalij. Magnezija primanjkuje ponekod na flišu (in včasih tudi na laporju), kar je občutno predvsem v vinogradih in deloma v sadovnjakih.

Krava v laktaciji potrebuje 7 g natrija (Na) za vzdrževanje +0,5 g/kg proizvedenega mleka. V krmi ga mora biti vsaj 0,15 %. Če ga je manj, ga lahko pokladamo živini v jasli, lahko pa gnojimo z nizko koncentriranimi K-gnojili, ki vsebujejo tudi Na.

Intenziteta gnojenja in plodnost črede

Ekonomičnost prireje se ne poveča samo s povečanjem produkcije mleka na kravo, temveč tudi s številom laktacij, ki jih je krava sposobna v življenju. Glavni razlog za kratko produktivno dobo je slaba plodnost, vzroki za to pa so lahko številni. Če obravnavamo samo gnojenje, potem je med drugim lahko vzrok široko razmerje med kalijem in natrijem (K:Na > 30), fitoestrogeni, prevelika vsebnost nitratov in/ali pomanjkanje fosforja v obrokih. V praksi je neposredno zvezo med vsebnostjo elementov v krmi ter gnojenjem in plodnostjo ponavadi zelo težko dokazati.

V krmi s travinja pogosto primanjkuje natrija in magnezija s stališča prehrane goveda, še posebej krav mlekaric. Na trgu so kalijeva gnojila, ki vsebujejo Na in Mg (npr. 40% K-sol, magnezij-kainit in druga ter v zadnjem času tudi gnojila iz morskih alg). Krma, ki vsebuje zadosti Na (in tudi Cu), je bolj okusna, zato jo živina več poje.

V zadnjem času se vse več pozornosti posveča žveplu. Zrak je z žveplom (S) manj onesnažen kot pred leti, zato s padavinami v tla pride le še okoli 10 kg S/ha letno. V sušini mrve mora biti koncentracija S 0,25 %, razmerje med dušikom in žveplom pa ne večje od 15:1. Križnice imajo povečane potrebe po žveplu. Teh je na travinju običajno sorazmerno malo.

Treba je vedeti, da je koreninski sistem travinja pretežno plitev in da se žveplo, podobno kot nitrat, izpira. Tako kot pri natriju je mogoče z mnogimi mineralnimi gnojili dati zadostne količine žvepla (odvzem = 20-30 kg S/ha letno), vendar je treba opozoriti, da preveč žvepla lahko hitro deluje škodljivo (antagonizem s Se in Cu; nasprotno delovanje).

Kako je z mikrohranili?

V krmi s travinja je ponavadi mangana (Mn) in železa (Fe) več, kot ga potrebuje živina. Večkrat se lahko pojavijo težave pri bakru (Cu). Povečano gnojenje z dušikom in večja vsebnost surovih beljakovin v krmi lahko zmanjša prebavljivost Cu. V krmi ga naj bo od 8-10 mg/kg.

Tudi vsebnost cinka (Zn) je za velike fiziološke potrebe lahko prenizka. 15-25 mg/kg ga zadošča za optimalno rast rastlin, vendar ga je premalo za krave v polni laktaciji. Potrebno ga je 30 mg/kg krme za vzdrževalne potrebe in 50 mg/kg krme za vzdrževanje + 25 kg mleka/dan.

Pomanjkanje Zn v krmi lahko povzroči presežek fosforja v tleh, ki prepreči sprejem in prenos Zn v rastlini. V takem primeru je treba uporabljati fiziološko kisla gnojila (urea, amonijska mineralna gnojila) in zmanjšati (ali za določen čas celo opustiti) gnojenje s fosforjem. V hujših primerih je treba uporabiti Zn gnojila (ZnSo4).

Nekaterih drugih mikrohranil (predvsem Co, Se in Mo) lahko včasih tudi primanjkuje, vendar je pomanjkanje zelo odvisno od talnega tipa, letine…, zato je za dodajanje teh elementov v krmo nujno treba prej opraviti temeljito analizo.

V zadnjem času strokovnjaki ugotavljajo kompleksne interakcije med S, Cu in Mo v krmi, predvsem pri prehrani prežvekovalcev. Od njihovih medsebojnih razmerij je lahko bolj odvisna biološka dostopnost kot od vsebnosti posameznega elementa v krmi. Če na travinje vračamo živinska gnojila, potem vračamo tudi mikroelemente in sčasoma lahko celo povečamo njihovo dostopnost v tleh ter povečamo njihov obtok.