Prispevki

Rastlinjaki: Ključ do uspešne pridelave v nestabilnih vremenskih razmerah - Gorenc.si

Rastlinjaki: Kako do uspešne pridelave v nestabilnih vremenskih razmerah

Dandanes, ko vremenske razmere postajajo vse bolj nepredvidljive in ekstremne, od snega v aprilu, ki smo ga že imeli letos, do poletnih neurij in toče, se kmetje in vrtnarji soočajo s številnimi izzivi pri zagotavljanju zdrave in obilne pridelave.

Rastlinjaki nudijo idealno rešitev za te izzive, saj omogočajo nadzorovano rastno okolje, ki rastlinam zagotavlja zaščito pred zunanjimi vplivi.

Pomen rastlinjakov v sodobnem vrtnarstvu in kmetijstvu

Rastlinjaki so postali bistveni za sodobne vrtnarske in kmetijske prakse, saj omogočajo pridelavo zelenjave, sadja, jagodičevja, cvetja in drugih rastlin neodvisno od sezonskih vremenskih razmer. Ti strukturirani prostori lahko bistveno zmanjšajo tveganje poškodb rastlin zaradi naravnih ujm in škodljivcev, hkrati pa povečajo produktivnost in kakovost pridelkov.

Rastlinjaki: Ključ do uspešne pridelave v nestabilnih vremenskih razmerah - Gorenc.si

Vrste rastlinjakov

Obstajajo različne vrste rastlinjakov, ki se razlikujejo po velikosti, obliki in materialih:

  • Stekleni rastlinjaki so klasična izbira, ki ponuja odlično svetlobno prepustnost in dolgo življenjsko dobo, vendar so lahko dražji in zahtevnejši za vzdrževanje. Idealni so za gojenje zelenjave, kot so paradižnik, paprika in kumare, ki zahtevajo veliko svetlobe. Primerni so tudi za cvetje, kot so vrtnice in gerbere, ki potrebujejo konstantno in močno svetlobo.
  • Plastični rastlinjaki iz polikarbonata ali drugih sintetičnih materialov so bolj dostopni in nudijo dobro zaščito pred UV žarki ter so lažji za postavitev. Primerni so za gojenje jagodičevja, kot so maline in jagode, ki so občutljive na direktno sončno svetlobo. Prav tako so dobri za gojenje solate ter večine zelenolistnate zelenjave in zelišč, ki zahtevajo zaščito pred močnimi UV žarki.
  • Tunelski rastlinjaki so preprostejše in cenejše rešitve, ki so lahko tudi prenosljivi in primerni za manjše vrtove ali sezonsko uporabo. Uporabni so za sezonsko gojenje zelenjave, kot so na primer špinača, blitva in grah. So tudi dobra izbira za začetno vzgojo sadik, ki jih lahko kasneje presadimo na prosto.

Rastlinjaki: Ključ do uspešne pridelave v nestabilnih vremenskih razmerah - Gorenc.si

Prednosti uporabe rastlinjakov

Uporaba rastlinjakov omogoča številne prednosti, vključno z:

  • Podaljšana rastna sezona: Rastlinjaki omogočajo zgodnejši začetek in poznejši zaključek pridelovalne sezone.
  • Optimalni pogoji za rast: Z nadzorom temperature, vlage in svetlobe lahko v rastlinjakih ustvarite idealne pogoje za rast rastlin.
  • Večja donosnost: Z zaščito pred vremenskimi nevšečnostmi lahko rastlinjaki zagotovijo bolj zanesljivo in obilnejšo pridelavo.

Rastlinjaki tako predstavljajo odlično naložbo za vse, ki želijo zagotoviti kakovost in količino svojih pridelkov, ne glede na zunanje pogoje. Vlaganje v rastlinjak zmanjša tveganje za upad ali izgubo pridelkov zaradi vremenskih ujm. Obenem tudi dopušča možnosti poigravanja z različnimi vrstami rastlin, ki morda ne bi uspevale v vaši klimi.

Rastlinjaki: Ključ do uspešne pridelave v nestabilnih vremenskih razmerah - Gorenc.si

Zgodnje vrtnarjenje v rastlinjaku

Rastlinjaki nudijo odlično rešitev za vrtnarje, ki želijo začeti pridelavo že zgodaj spomladi in jo podaljšati vse do konca leta. Ti strukturirani prostori omogočajo nadzor nad rastnimi pogoji. Saj ščitijo rastline pred hladnimi nočnimi temperaturami in nepredvidljivimi vremenskimi pojavi, kot so spomladanske pozebe.

Z ogrevanim rastlinjakom lahko vrtnarji že konec aprila pridelajo paradižnik, medtem ko lahko sadike jagod že v februarju preselijo v toplo okolje rastlinjaka za zgodnji pridelek. Ko paradižnik zahteva več prostora, je mogoče jagode preprosto prestaviti na prosto, kar omogoča celoletno optimalno izrabo prostora v rastlinjaku. Poleg tega lahko uporabijo sistem kapljičnega zalivanja, kar zagotavlja enakomerno vlažnost, ki izboljša rast in okus zgodnjih vrtnin. Ta način pridelave bistveno podaljša pridelovalno sezono, izboljša kakovost in količino pridelka, hkrati pa vrtnarjem in kmetom omogoča večjo samozadostnost v nestabilnih klimatskih razmerah.

Rastlinjaki: Ključ do uspešne pridelave v nestabilnih vremenskih razmerah - Gorenc.si

Prihodnost vrtnarjenja s pomočjo rastlinjakov

Rastlinjaki so se izkazali kot nepogrešljivo orodje v boju proti vse bolj nepredvidljivim vremenskim razmeram, ki vplivajo na kmetijsko in vrtnarsko sezono. Z zagotavljanjem kontroliranega okolja, ki omogoča predvidljivo in zdravo rast rastlin, rastlinjaki izboljšajo kakovost in količino pridelkov ter hkrati zmanjšajo okoljski odtis pridelave hrane. So naložba v prihodnost, saj ponujajo trajnostni pristop k vrtnarjenju in kmetijstvu. To lahko pomaga zagotoviti prehransko varnost in ekonomsko stabilnost za prihodnje generacije. Za vse, ki se želijo prilagoditi spremenljivim klimatskim razmeram in izkoristiti možnosti, ki jih ponuja sodobna tehnologija, je vlaganje v rastlinjak pametna in tudi zelena odločitev.

 

 

Tekst:
N. G.

 

10 zabavnih načinov notranjega vrtnarjenja pozimi

Notranje vrtnarjenje je lahko nekaj tako preprostega kot gojenje rastlin v loncu ali dveh ali sega do bolj zapletenih postavitev z gojenjem različnih vrst zelenjave, sadja, zelišč in cvetja. Preprosto povedano, gre za gojenje različnih pridelkov doma, ki bi jih sicer gojili zunaj.

Tu je 10 zabavnih načinov notranjega vrtnarjenja, s katerimi se lahko ukvarjate med čakanjem na pomlad.

10 zabavnih načinov notranjega vrtnarjenja pozimi - Gorenc.si

1. Ustvarite miniaturni vrt s sukulentami ali sočnicami

Ste že videli te očarljive zasaditve, ki jih imajo nekateri v svojih dnevnih sobah? Če imate otroke, razmislite o izdelavi miniaturnega vrta s sočnicami ali pa si z njimi polepšajte dekoracijo dnevne sobe. Kupite sočnice ali sukulente različnih velikosti, oblik in barv ter dodajte kamne, mah ali različne drobne dodatke, kot so majhne hišice, klopi in pravljična bitja. Tudi zlomljeni lonci za rastline lahko služijo kot ustvarjalna posoda za vilinski vrt. Pustite svoji domišljiji prosto pot!

10 zabavnih načinov notranjega vrtnarjenja pozimi - Gorenc.si

2. Začnite z notranjim zeliščnim vrtom

Veliko zelišč lahko gojite v zaprtih prostorih skozi zimo. Zakaj ne bi izkoristili hladnega vremena in gojili nekaj teh priročnih, aromatičnih rastlin, ki osvežijo vsak obrok? Od peteršilja do koriandra in vseh vmes, tako lahko uživate v sadovih (ali bolje rečeno, zeliščih) vašega dela skozi celotno sezono. Če želite začeti na malo, se osredotočite na eno ali dve zelišči, ki jih boste uporabljali pri kuhanju. Izberite svetlo, sončno mesto (kot je okenska polica v kuhinji) in začnite z gojenjem.

10 zabavnih načinov notranjega vrtnarjenja pozimi - Gorenc.si

3. Gojenje orhidej v zaprtih prostorih

Orhideje, z njihovo eksotično lepoto in raznolikostjo, so čudovita izbira za notranje vrtnarjenje pozimi. Te elegantne rastline zahtevajo posebno pozornost, vendar je njihovo vzgajanje v izjemno zadovoljstvo. Idealne so za svetle prostore, kjer ni neposredne sončne svetlobe. Ključni dejavniki za uspešno gojenje vključujejo redno, a zmerno zalivanje, zagotavljanje visoke vlažnosti in ohranjanje stabilne temperature. Orhideje nudijo dolgotrajno cvetenje, kar prinaša barvo in življenje v vaš zimski dom.

4. Gojenje mikrozelenja in kalčkov

Ste že kdaj kupili mikrozelenje ali pa kalčke v trgovini? Ti dragi dodatki k obrokom lahko hitro povišajo zneske za živila. Vendar vsi vemo, da so okusni in polni koristnih hranil. Rešitev? Gojite svoje! Vse, kar potrebujete, je komplet za gojenje in rednost pri zalivanju. V nekaj tednih boste že želi svoje mikrozelenje. Kalčke pa še prej! So majhni, a polni hranil. Odlični so v solatah, sendvičih ali kot priloga. Lahko jih gojimo kar v domači kuhinji! Vrtnarjenje naj bo tudi zabavno.

Ekološko kmetijstvo: prednosti in slabosti

5. Začnite z miniaturnim mahovim vrtom

Miniaturni mahovi vrtovi so nekaj globoko terapevtskega, hrana za dušo bi lahko rekli. Morda boste presenečeni, kako veliko različnih vrst mahu lahko gojite. Seznam materialov, ki jih potrebujete za izdelavo preprostega lastnega vrta, je kratek: vrtalnik s keramičnim svedrom, dekorativni kamenčki, zemlja za lončnice, mah, krajinska tkanina in keramična posoda. Ko je vse razporejeno po vaših željah, potrebujete le dostop do posredne svetlobe in vode.

6. Kaljenje semen in priprave na vrtnarjenje za pomlad

Glede na vašo klimo lahko začnete s kaljenjem semen za pomlad v zaprtih prostorih. Če veste, da morate kupiti več materialov za začetek kaljenja semen, kot so pladnji za semena, zemlja za lončnice ali označevalci semen, se lahko prav tako lotite teh nalog, medtem ko čakate na pomlad. Toda pravo zabavo prinese kaljenje semen. To je čudovit način za preživljanje časa do pomladi, še posebej, če ste do zdaj kupovali le sadike iz rastlinjakov ali vrtnih centrov.

Inovativni pristopi k poljedelstvu - Gorenc.si

7. Ponovna rast zelenjave iz odrezanih delov

Ponovna rast zelenjave iz odrezkov je bila pred nekaj leti zelo priljubljena. Toda samo zato, ker je navdušenje malo upadlo, še ne pomeni, da ni več zabavno ali koristno. Morda boste presenečeni, ko boste odkrili, koliko stvari lahko gojite v svoji kuhinji z uporabo odrezanih delov zelenjave, od solate in zelja do bazilike, pora ali čebule, tako lahko razvijete povsem novo plat svojega veselja do sveže zelenjave kar v kuhinji s to zabavno in pametno taktiko.

10 zabavnih načinov notranjega vrtnarjenja pozimi - Gorenc.si

8. Izdelava domačih krmilnikov za ptice

Za privabljanje več ptic v vaš vrt ne potrebujete veliko denarja. Z nekaj preprostimi gospodinjskimi predmeti lahko izdelate lasten domači krmilnik za ptice, tako spodbudite več letečih prijateljev, da se ustavijo pred vašim oknom. Ponovno uporabite stare škatle in odpadni les, lahko pa tudi spečete venček iz ptičje hrane v modelu za kolač, če želite malo bolj domiselno zadevo.

9. Naučite se razmnoževati rastline

Razmnoževanje rastlin je spretnost, ki ne bo le prinesla veliko veselja, ampak vam lahko tudi prihrani nekaj denarja pri gojenju lastne hrane ali sobnih rastlin v prihodnjih letih. Razmnoževanje rastlin preprosto pomeni ustvarjanje novih rastlin, pogosto z uporabo potaknjencev obstoječe rastline. Obstaja veliko različnih načinov razmnoževanja, vendar lahko te tehnike uporabite na vsem, od sobnih rastlin do grmičevja, paradižnikov, paprik in zelišč.

10 zabavnih načinov notranjega vrtnarjenja pozimi - Gorenc.si

10. Načrtujte svoj pomladni vrt

Če komaj čakate na poletne dni in delo z zemljo, začnite načrtovati svoj vrt. Nikoli ni prezgodaj. Razmislite o tem, kaj je delovalo za vas lani, kaj bi radi preizkušali letos in ali so v trendu kake nove sorte vrtnin ali pa metode, ki jih morate raziskati, preden pride toplo vreme.

Notranje vrtnarjenje pozimi ni le način, kako ohraniti vrtičkarsko žilico aktivno, ampak prinaša tudi življenje in barvo v naše domove v sivih zimskih dneh.

Ne glede na to, ali se odločite za gojenje sukulent ali sočnic, zelišč, mikrozelenja ali eksotičnih orhidej, notranje vrtnarjenje je kreativen in sproščujoč hobi, ki obogati tako vaš dom kot razveseli duha.

 

 

Vir: 

www.farmflavor.com
www.agweb.com

Kako se je začelo kmetijstvo in udomačitev rastlin ter živali po svetu?

Kmetijstvo je bilo pogosto ozko pojmovano z vidika posebnih kombinacij dejavnosti in organizmov – pridelava mokrega riža v Aziji, gojenje pšenice v Evropi, reja govedi v Ameriki in podobno – toda bolj celovita perspektiva meni, da smo ljudje »okoljski inženirji, ki motijo kopenske habitate« na posebne načine.

Sčasoma so se nekatere rastline in živali udomačile ali so postale odvisne od človekovih posegov za njihovo dolgoročno razmnoževanje ali preživetje. Udomačitev je biološki postopek, pri katerem organizmi razvijejo značilnosti, ki povečajo njihovo uporabnost, kot npr: rastline dajejo večja semena, sadje ali gomolje kot njihovi divji rodovniki.

Udomačene živali so se navadno razvile iz vrst, ki so v naravi družabne in bi jih, tako kot rastline, lahko gojili, da bi povečali lastnosti, ki so koristne za ljudi. Večina udomačenih živali je bolj poslušna kot njihovi divji kolegi in pogosto se z njimi pridela tudi več mesa, volne ali mleka. V starih časih so jih uporabljali za vleko, prevoz, zatiranje škodljivcev, pomoč in druženje ter kot obliko bogastva.

Ker gre za kulturni pojav, se je kmetijstvo v času in prostoru precej spreminjalo. Udomačene rastline in živali so vzgajali (in jih še vedno vzgajamo) v obsegu od gospodinjstev do obsežnih komercialnih operacij.

Kdaj in kako se je torej vse skupaj začelo?

Kmetijstvo nima enega samega, preprostega izvora. V različnih časih in na številnih krajih so bile neodvisno udomačene najrazličnejše rastline in živali. Zdi se, da se je prvo kmetijstvo razvilo ob zaključku zadnjega pleistocenskega ledeniškega obdobja ali ledene dobe (pred približno 11.700 leti). Takrat so se temperature dvignile, ledeniki so se stopili, gladina morja se je dvignila in ekosistemi po vsem svetu so se reorganizirali. Spremembe so bile bolj dramatične v zmernih regijah kot v tropskih.

Globalne podnebne spremembe so sicer imele vlogo pri razvoju kmetijstva, vendar ne upoštevajo zapletenih in raznolikih kulturnih odzivov, ki so sledili, posebnega časa pojava kmetijskih skupnosti v različnih regijah ali posebnega regionalnega vpliva podnebnih sprememb na lokalno okolje. Arheologi s proučevanjem populacij, ki niso razvijale intenzivnega kmetijstva ali nekaterih kultigenov, kot sta pšenica in riž, ožijo iskanje vzrokov. Na primer, avstralski aborigini in številna indijanska ljudstva zahodne Severne Amerike so razvili zapletene metode za upravljanje raznolikih rastlin in živali, ki pogosto vključujejo (vendar niso omejene na) gojenje. Te prakse so lahko reprezentativne za dejavnosti, ki so bile v nekaterih delih sveta pogoste pred 15.000 leti.

Ravnanje z rastlinami in živalmi je bilo v lovskih in nabiralniških kulturah poznan koncept, vendar je dobilo nove razsežnosti, saj sta naravna selekcija in mutacija povzročili fenotipe, ki so bili vse bolj odvisni od ljudi.

Nekoč so mislili, da je pritisk človeške populacije pomemben dejavnik v tem procesu, vendar so raziskave ob koncu 20. stoletja pokazale, da se je število prebivalstva znatno povečalo šele, ko so ljudje vzpostavili proizvodnjo hrane. Namesto tega se domneva, da so – vsaj na začetku – nove živali in rastline, ki so se razvile z udomačevanjem, morda pomagale ohranjati načine življenja, ki so poudarjale lov in nabiranje, z zagotavljanjem zalog hrane v pustih letnih časih. Zaradi udomačitve je bilo načrtovanje virov bolj predvidljivo v regijah, ki so združevale ekstremne sezonske razlike in bogato številčnost naravnih virov.

Zgodnji razvoj kmetijstva

Razvoj kmetijstva vključuje procese, ki se uporabljajo za pridobivanje virov iz okolja: več hrane, zdravil, vlaknin in drugih virov je mogoče dobiti na določenem območju s spodbujanjem koristnih rastlinskih in živalskih vrst ter odvračanjem drugih. Z naraščanjem produktivnosti in predvidljivosti lokalnih virov se je spremenila logistika njihovega nabave, zlasti glede na to, v kolikšni meri so bili ljudje pripravljeni potovati, da bi izkoristili sezonsko dostopne izdelke. Sestava skupin je sčasoma postala stabilnejša, mobilnost se je zmanjšala in posledično se je število prebivalstva povečalo. Poglejmo si, kako se je torej kmetijstvo začelo v Aziji, Ameriki in Evropi.

Jugozahodna Azija

Vaško kmetovanje se je začelo širiti po jugozahodni Aziji okrog 10.000 pr.n.št. in v manj kot 1000 letih so bile v tej regiji razširjene kulture kmetovanja. Predvsem se je intenzivno obiranje divjih zrn prvič pojavilo že pred epipaleolitskim obdobjem. Na izraelskem najdišču Ohalo II (približno 23.000 let pr.n.št.) je majhna skupina ljudi iz zgornjega paleolitika nabirala široko paleto semen trav in druge rastlinske hrane.

Na lokaciji Netiv Hagdud v Izraelu, 11.500 let pr.n.št., je divji ječmen najpogostejša rastlinska hrana med travo, stročnicami, oreščki in ostalimi rastlinskimi ostanki. Prebivalci Netiv Hagduda so izdelovali in uporabljali veliko število srpov, brusilnega orodja in skladišč, kar kaže na kmetijsko življenjsko dobo, ki je bila pred udomačenimi rastlinami.

V poznejšem obdobju zasedbe so prebivalci Abu Hureyre gojili širši spekter kultigenov, vključno z ječmenom, ržjo in dvema zgodnjima oblikama udomačene pšenice. Gojene so bile tudi stročnice, ki fiksirajo dušik v tla; pomagali so ohranjati zdravje tal in prehrani dodali rastlinske beljakovine. Poleg tega se je oblika kolobarjenja začela uporabljati bodisi po naključju bodisi po zasnovi, kar je tudi pomagalo ohranjati rodovitnost tal.

Uspešen kmetijski sistem, ki naj bi podpiral zapletene oblike politične organizacije Mezopotamije, se je začel okrog 10.000 pr.n.št. po združitvi pretežno žitnih gospodarstev, ki jih najdemo v zahodnem rodovitnem polmesecu, in gospodarstvih vzhodnega rodovitnega polmeseca, ki temeljijo na živini.

V najzgodnejšem obdobju tega prehoda so motike ali kopalne palice uporabljali za razbijanje tal, kjer je bilo to potrebno, zasaditev pa je bila verjetno izvedena z “vstopanjem”, s katerem živina sadi semena s sprehodom po območju. Tehnike shranjevanja živil so postajale vse bolj izpopolnjene; obstajale so kašče, včasih precej obsežne. Na bolj suhih območjih je bilo razvito namakanje pridelkov, ki je močno povečalo donos; in z naraščajočim številom prebivalstva je bilo na voljo več delovne sile za izvajanje širših namakalnih projektov.

Vzhodna Azija

Kmetijske skupnosti so nastale 8000 let pr.n.št. na Kitajskem, koliko prej pa še ni znano. Na splošno so ljudje na severu Kitajske med drugimi pridelki udomačili proso, konopljo in kitajsko zelje, medtem ko so njihovi sodobniki na jugu udomačili riž.

Kmetijske skupnosti so na Kitajskem začele cveteti med 8000 in 7000 let pr.n.št., nekatere so se zanašale na obdelavo suhih polj, druge pa so bile odvisne od letnega dviga in padca vodostaja ob robovih rek, jezer in barja v porečju reke Jangce . Genialna iznajdba polj je sčasoma posnemala naravne mokriščne habitate, ki jim je bil riž naklonjen, in omogočila širitev pridelave riža.

Ameriška celina

Domorodna ljudstva v Ameriki so ustvarila različne kmetijske sisteme, ki so bili primerni za široko paleto okolij, od južne Kanade do juga Južne Amerike in od visokih vzpetin v Andih do nižin reke Amazonke. Kmetijstvo je nastalo samostojno v vsaj treh regijah: Južni Ameriki, Mezoameriki in vzhodni Severni Ameriki. Čeprav je Amerika imela več avtohtonih živalskih vrst, ki so bile udomačene, nobena ni bila primerne velikosti ali temperamenta za uporabo kot vlečna žival; zato plug in druga tehnologija, odvisna od težkega oprijema, ni bila znana.

Rodnost na terenu v prekrivnih sistemih je bila posledica požiga dreves in grmovnic, da bi zemlji dodali hranila. Takšni sistemi so imeli visoko ekološko raznolikost, s čimer so zagotovili vrsto virov in podaljšali uporabnost kratkotrajnih polj in vrtov. Naselja so se preselila, ko se je produktivnost bistveno zmanjšala in je bilo lesa malo.

Kompleksne družbe, kot sta Maji in Azteki, so do neke mere uporabljale kmetijstvo, vendar so bili za podporo njihove številne populacije potrebni dodelani namakalni sistemi in tehnike upravljanja tropskih ekosistemov. V Peruju so Inki gradili terasasta polja na strmih andskih pobočjih. Za pripravo teh polj so bili uporabljeni nožni plugi in motike. Gnojilo lam in alpak ter človeški odpadki so zagotovili gnojenje. Takšna polja pa niso bila omejena na Inke; terasasta polja so bila zgrajena tudi v severni Mehiki.

Koruza je bila najpogosteje uporabljana kultura v Ameriki in so jo gojili skoraj povsod, kjer so pridelovali hrano. Drugi pridelki so imeli bolj omejeno distribucijo. Med pomembne kultigene, ki izvirajo iz Amerike, so bili krompir, buča, avokado, fižol, kakav, koka, papaja, arašidi, ananas, paradižnik, tobak in sončnica. Živali, udomačene v Ameriki, so vključevale alpako, lamo, morskega prašička, raco in purana.

Najzgodnejši dokazi o posevkih se pojavijo med 9000 in 8000 let pr.n.št. v Mehiki in Južni Ameriki. Prvi pridelki v vzhodni Severni Ameriki so morda skoraj tako stari, vendar se znani dokazi za uporabo pridelkov tam začnejo med 5000 in 4000 let pred našim štetjem. Koruza, pridelek, ki je sčasoma prevladoval v večini kmetijskih sistemov v Novem svetu, se v Mehiki med 6300 in 6000 let pred našim štetjem pojavi nenadoma, vendar je bila očitno udomačena že prej. Avtohtona ljudstva v Ameriki so udomačila manj živalskih vrst kot njihovi kolegi iz starega sveta, predvsem zato, ker je bilo v Ameriki manj redkih ali pastirskih vrst ustrezne velikosti in temperamenta. Vasi so bile zgrajene šele po razvoju večine pridelkov; to je v nasprotju s prakso starega sveta, v katerem se zdi, da so se naseljene vasi in mesta razvile prej kot kmetijstvo ali hkrati z njim.

Evropa

V Evropi se je kmetijstvo razvilo s kombinacijo migracije in difuzije. Najstarejša območja s kmetijstvom so vzdolž sredozemske obale, kjer bi lahko premikanje prebivalstva in trgovanje na daljavo enostavno izvedli s čolni. Jama Franchthi v jugovzhodni Grčiji, ki je bila zasedena že več kot 15.000 let, dokumentira razvoj kmetijstva v južni Evropi skozi več stoletij. Na tem območju je v tistem času morda zrasel divji ječmen; ni jasno, ali je bil udomačen lokalno ali je bil pripeljan iz jugozahodne Azije. Enako lahko velja za lečo in travni grah. Kmalu po 9000 letih pr.n.št so ovce, koze, prašiči, ječmen, leča in tri vrste pšenice postali del osnove virov v regiji. Z 8000 leti pr.n.št. so dodali še govedo; približno istočasno so se pridelki in živina uvajali celo zahodno od Iberskega polotoka. V petih stoletjih so na obalni ravnini na severu pri Nea Nikomedia (Makedonija) nastali jasni udomačeni in vaški kmetijski načini življenja.

Ko se je kmetijstvo širilo v bolj zmerne evropske regije, so postale pomembne prakse, ki so se osredotočale na govedo, prašiče, ječmen in stročnice. V milejših in bolj sušnih regijah ob sredozemski obali je bilo treba manj sprememb. Vključitev avtohtonih prostoživečih živali v udomačene črede je, kadar je na voljo, nedvomno pripomogla k aklimatizaciji živali, kar je trajalo tudi v zgodovinskih časih. Najzgodnejši dokazi o kmetijstvu severozahodno od Črnega morja izvirajo iz kulture okoli 7500 let pred našim štetjem, tam so našli štiri vrste pšenice, pa tudi oves, ječmen, grah in proso. Proso je še posebej zanimivo, ker je bilo istočasno obilno gojeno na severu Kitajske in menda od tam tudi izvira, čeprav je bilo morda neodvisno udomačeno v vzhodni Evropi.

Kmetijstvo se je širilo z zapletenimi interakcijami med rezidenčnimi lovci in nabiralci ter kmetijskimi ljudstvi, ki so se selila v regijo. Kultura »Linearbandkeramik« ali LBK je široko razširjena po srednji Evropi in je prva arheološka kultura v regiji, za katero materialni dokaz jasno daje kmetijstvo. Vendar ni jasno, v kolikšni meri se je kmetijstvo širilo z izmenjavo idej in v kolikšni meri z neposredno kolonizacijo. Ena študija kulture LBK, na primer, kaže malo sprememb v genetski sestavi lokalnega prebivalstva, kar kaže na to, da so se ideje namesto ljudi premikale po pokrajini. Tako kot drugod je verjetno, da so nove ljudi in nove ideje sprejemale uveljavljene skupine v različni meri, odvisno od lokalnih razmer. Na nekaterih območjih, na primer na Madžarskem in v Švici, so se številne skupine, ki so sprejele neko obliko kmetijstva, še naprej zanašale na lov, včasih pa so to prakso ohranile tisoče let.

Vendar pa se je razširitev zgodila, arheološki podpis kulture LBK se je hitro razširil med leti 7300 in 6900 pr.n.št. in se gibal proti zahodu s hitrostjo približno 5 km na leto. Arheologi že dolgo domnevajo, da je kmetijstvo LBK vključevalo tehnike rezanja in sežiganja deloma zato, ker naj bi bilo to nujen odgovor na nizko rodovitnost tal v regiji in deloma kot razlaga za hitro širjenje kulture. Vendar pa eksperimentalna arheologija in rastlinski ostanki z najdišč LBK dokazujejo, da ti ljudje niso redno premikali svojih polj. Do leta 6000 pr.n.št. je na Britanskem otočju potekal prehod na proizvodnjo hrane, do leta 5000 pr.n.št. pa je bilo kmetovanje običajno v zahodni Evropi.

Zgodnja kmetijska društva

V starem svetu se je ustaljeno življenje razvilo na višjih tleh od Irana do Anatolije in Levanta ter na Kitajskem v vlažni dolini Jangce. V nasprotju s tem so se najzgodnejše civilizacije, ki temeljijo na kompleksnem in produktivnem kmetijstvu, razvile na naplavinah rek Tigris, Evfrat in Nil. V drugi polovici 7. tisočletja pred našim štetjem so v dolini Evfrata obstajale vasi in naselja. Kmalu se je prebivalstvo razširilo po zaselkih in vaseh po razpoložljivem območju. Večja naselja so zagotavljala dodatne storitve, ki jih zaselki sami niso mogli.

Sumerska civilizacija

Sumer, ki se nahaja v najjužnejšem delu Mezopotamije, med rekama Tigris in Evfrat, je bil dom ene prvih civilizacij na svetu. Sumerjeva zgodnja dinastična faza se je začela približno 5000 let pred našim štetjem, približno stoletje po razvoju pisanja, ki temelji na sumerskem jeziku. Glavna rastlina je bil ječmen, gojili pa so tudi pšenico, lan, datlje, jabolka, slive in grozdje. To je bilo obdobje, v katerem so bili najdeni najzgodnejši dokazi o skrbno vzrejenih ovcah in kozah; te živali so bile večje kot govedo in so jih gojili predvsem za meso, mleko, maslo in sir. Ocenjujejo, da je bilo v Uru (velikem mestu, ki v gojeni enklavi pokriva približno 50 hektarjev), 10.000 živali zaprtih v hlevih, od katerih so jih vsako leto zaklali 3.000. Ursko prebivalstvo s približno 6.000 ljudi je vključevalo 2.500 delavcev, ki so letno obdelovali 3000 hektarjev zemlje. Kmetijski pridelki so bili dodeljeni tempeljskemu osebju v zameno za njihove storitve, pomembnim ljudem v skupnosti in malim kmetom.

Zemljo so obdelovali s skupinami volov, ki so vlekle lahke pluge, žito pa so želi s srpi. Vagoni so imeli trdna kolesa z usnjenimi gumami, ki so jih držali bakreni žeblji. Vlekli so jih voli ali divji osli.

Dolina Nila

V starem Egiptu se kmetijsko izkoriščanje očitno ni okrepilo, dokler niso bile uvedene udomačene živali iz jugozahodne Azije. Do prve četrtine 7. tisočletja pred našim štetjem so v Al-Fayyūmu v nekaterih vaseh redile ovce, koze in prašiče ter gojili ječmen, bombaž in lan, ki je bil tkan v platno. Pridelke so pobirali z žetvenimi noži z režami z ostrimi kremeni. Drugje, v Al-Badari v Zgornjem Egiptu, so redili tudi živali; dejstvo, da so bile mrtve udomačene živali zavite v perilo in nato pokopane v bližini vasi, lahko kaže, da je bilo kmetijstvo tesno povezano z neko obliko verskega prepričanja.

Zdi se, da se je v času približno 5550 pred našim štetjem, v dolinskih naplavinah Nila začelo kmetijstvo. Do poznih preddinastičnih časov, približno 5050 let pred našim štetjem, obstajajo dokazi o znatni rasti bogastva, ki izhaja iz razvoja kmetijstva in ga spremlja bolj hierarhičen družbeni sistem.

Upodobitve grobnic in artefaktov iz dinastičnih obdobij kažejo, da so poleg današnjih udomačenih živali gojili tudi živali, kot so gazele, jeleni, hijene in ovce, ali v ujetništvu ali pod neko obliko nadzora. Ali je to mogoče šteti za udomačitev, ni jasno, zagotovo pa so bili pri teh nenavadnih živalih nekateri vidiki vzreje živali. Nekatere zgodnje vasi v Egiptu so se kot vir hrane močno zanašale na gazele. Nekateri znanstveniki menijo, da je udomačevanje gazele že potekalo v preddinastičnem obdobju, vendar so to hipotezo izpodbijali drugi raziskovalci. Prav tako se domneva, da je bilo proso v starem Egiptu osnovna kultura.

Do začetka 4. egiptovske dinastije, približno 4525 pred našim štetjem, je kmetijstvo postalo prefinjeno podjetje. V nasprotju z Mezopotamijo, kjer se je težilo k razvoju urbaniziranih skupnosti, je imel Egipt mesta, ki običajno niso bila več kot tržna mesta, ki bi služila okoliškemu podeželju. S kmetijstvom se je ukvarjala cela birokracija. Veliki vezir, takoj za faraonom, mu je stal na čelu, pod njim pa ministrstvo za kmetijstvo. Tam je bil šef polj in mojster, ki je skrbel za živino. Tam so bile kraljevske domene in tempeljska posestva. Med najemodajalcem in najemnikom je obstajal patriarhalni odnos, ki pa je bil sicer despotičen, vendar podkrepljen z močnim občutkom odgovornosti do zemlje.

Namakanje in vode Nila so bile skrbno nadzorovane. Zapisi kažejo, da je kralj Menes, ki je živel približno 4875 let pred našim štetjem, zgradil velik zidani jez, ki je nadzoroval reko Nil in zagotavljal vodo za namakanje. Tisočletje kasneje je bil Nil ob poplavi preusmerjen po kanalu, dolgem 19 kilometrov, v jezero Moeris, tako da se je voda po poplavi lahko sprostila v namakanje. Semensko žito so posojali najemnikom, skupine volov pa so jim posojali v najem. Zemlja je bila obdelana z lesenim plugom, ki ga je vlekel vol. Zemljo so dvakrat preorali, enkrat za razbijanje tal, nakar so grude razbile težke motike; in drugič za pokritje semena. Glavni pridelki so bili ječmen in pšenica. Seme je bilo posejano z lijakom na plugu ali pa so ga potlačile ovce. Pridelke so želi s srpi, ki so jih izboljšali z uvedbo ukrivljenega rezila. Žetev je prinesla 11-kratnik setve, ni pa znano, ali sta bila v letu pridelana dva pridelka ali ne. Žito so mlatili osli. Leča, fižol, lan in čebula so bili drugi pomembni egiptovski poljski pridelki.

Pomembna je bila tudi proizvodnja živali za hrano, zapisi pa kažejo, da so ljudje gojili govedo, ovce, koze, prašiče ter udomačene race in gosi. Razvita je bila tudi reja živali za posebne namene: ena pasma goveda je bila gojena za meso, druga pa za mleko; vzrejen je bil lovski pes; in za meso in mleko je bila razvita vrsta ovc z maščobo.

Najzgodnejši začetki udomačitve rastlin in živali

Udomačitev rastlin in živali je povzročila spremembe v njihovi obliki; prisotnost ali odsotnost takih sprememb kaže, ali je bil določen organizem divji ali udomačen. Na podlagi takšnih dokazov je bil ugotovljen eden najstarejših prehodov iz lova in nabiranja v kmetijstvo, ki sega med 14.500 in 12.000 let pr.n.št. v jugozahodni Aziji. Izkusile so ga skupine, znane kot epipaleolitska ljudstva, ki so preživele od konca paleolitskega obdobja do zgodnjih postglacialnih časov in so uporabljale manjše kamnito orodje (mikrorezila) kot njihovi predhodniki. Natufijci, epipaleolitska kultura na Levantu, so imeli kamnite srpe in so intenzivno nabirali številne rastline, kot je divji ječmen.

V vzhodnem rodovitnem polmesecu so epipaleolitiki, ki so bili odvisni od lova na gazele in prostoživeče koze ter ovce, začeli gojiti koze in ovce, ne pa gazel, kot živino. Od 12.000–11.000 let pr.n.št. in morda prej so v regiji razvili udomačene oblike nekaterih rastlin, pojavile pa so se udomačene živali do 10.000 let pr.n.št.. Drugje v starem svetu arheološki zapisi o najstarejšem kmetijstvu v tem času še niso tako dobro znani, toda do 8500–8000 let pr.n.št. so proso in riž udomačili v vzhodni Aziji.

V Ameriki je buča v udomačeni obliki obstajala v južni Mehiki in severnem Peruju približno 10.000–9000 let pr.n.št. Do 5000–3000 let so se staroselci vzhodne Severne Amerike in sedanje jugozahodne ZDA usmerili v kmetijstvo. Skratka, udomačitve rastlin in živali ter s tem kmetijstva so se lotili na različnih krajih, vsak neodvisno od drugih.

Zdi se, da je bil pes prva udomačena žival, saj jo na arheoloških najdiščih po vsem svetu najdemo do konca zadnjega ledeniškega obdobja. Največja genetska raznovrstnost vrste je na Kitajskem, kar kaže na to, da je tam zgodovina psov verjetno daljša kot drugod. Vsi najzgodnejši psi, najdeni v Ameriki, so vsi potomci kitajske skupine, kar kaže na to, da so spremljali prve ljudi, ki so prišli do »Novega sveta«, dogodka, ki se je zgodil pred vsaj 13.000 leti. Ljudje so že pred 40.000 leti prišli do Beringije, začasnega kopenskega mostu med Sibirijo in Aljasko, kar kaže na to, da so bili psi morda udomačeni že prej.

Čeprav natančen čas udomačitve psa ni dokončno določen, je jasno, da je bil pes udomačen od volka. Kako in zakaj se je to zgodilo, ni dobro razumljeno, toda najzgodnejši psi so ljudem morda pomagali pri lovu in iskanju hrane. Študije so pokazale, da psi, stari že devet mesecev, bolje berejo človekovo družbeno vedenje in komunikacijo kot volkovi ali celo šimpanzi. Zdi se, da je ta značilnost podedovana in je vzpostavila zelo tesno vez med psi in ljudmi.