Če želimo naslednjo sezono vzgojiti zdrave in sortno značilne rastline, moramo že med rastjo vedeti, katere rastline bomo namenili za seme, kako so bile oprašene in kdaj je seme zares dozorelo.

Za seme izberemo najboljše rastline

Pridelava kakovostnih semen se začne že dolgo pred pobiranjem. Seme ne shranjujemo naključno iz zadnjega plodu, ki je ostal na rastlini, temveč izberemo zdrave, dobro razvite in sortno značilne rastline.

Pri izbiri opazujemo lastnosti, ki jih želimo ohraniti: dobro rodnost, zgodnost, okus, velikost in kakovost plodov, odpornost proti boleznim ter prilagojenost razmeram na našem vrtu. Rastline, ki so izrazito šibke, bolne ali po svojih lastnostih odstopajo od sorte, za seme izločimo.

Na ta način pravzaprav že izvajamo osnovno selekcijo. Če več let zapored seme pobiramo z rastlin, ki se v naših razmerah dobro obnesejo, postopoma ohranjamo lastnosti, ki so za naš vrt najprimernejše.

Vsako seme ni primerno za nadaljnje razmnoževanje

Pred pobiranjem je pomembno vedeti, katero sorto gojimo. Pri odprto oprašenih in dovolj stabilnih sortah lahko ob ustrezni sortni čistosti pričakujemo, da bodo rastline iz shranjenega semena precej podobne starševskim rastlinam.

Drugače je pri F1 hibridih. Ti nastanejo z načrtnim križanjem izbranih starševskih linij. Seme iz plodov F1 rastlin lahko sicer kali, vendar naslednja generacija ni genetsko enotna in se lahko močno razlikuje po rasti, rodnosti, velikosti, okusu ali odpornosti. Če želimo ohraniti značilnosti sorte, zato semen F1 hibridov praviloma ne shranjujemo.

Dober praktičen namig je, da pred pobiranjem preverimo originalno semensko vrečko ali zapis sorte. Oznaka F1 pomeni, da gre za hibrid prve generacije.

Pomembno je tudi, kako se rastline oprašujejo

Pri ohranjanju sortne čistosti moramo upoštevati način opraševanja posamezne vrste.

Grah in večino sort paradižnika uvrščamo med pretežno samooprašne rastline, zato je možnost nenamernega križanja praviloma manjša. Tudi pri fižolu je križanje pri številnih vrstah razmeroma redko, čeprav ga ni mogoče povsem izključiti.

Več previdnosti je potrebne pri vrstah, ki jih oprašujejo žuželke ali veter. Mednje sodijo številne kapusnice, čebula, pesa ter različne bučevke. Če hkrati cveti več kompatibilnih sort, lahko pride do navzkrižnega opraševanja.

Pomembno je vedeti, da križanje ne spremeni plodu, ki ga pobiramo letos. Spremenjena genetska kombinacija se pokaže šele v rastlinah, ki jih naslednje leto vzgojimo iz tega semena. Zato iz lepe bučke ali buče ni mogoče sklepati, da bomo iz njenih semen prihodnje leto dobili povsem enak pridelek.

Pri strokovni pridelavi semen se sortna čistost ohranja z izolacijskimi razdaljami, časovno ločenim cvetenjem ali nadzorovanim opraševanjem.

Najlažje začnemo z enoletnicami

Za domače pobiranje semen so najpreprostejše rastline, ki zaključijo svoj življenjski krog v enem letu. Sem sodijo na primer paradižnik, paprika, fižol, grah in solata.

Pri fižolu in grahu pustimo izbrane stroke na rastlini, dokler se povsem ne posušijo in semena v njih otrdijo. Stroke poberemo v suhem vremenu, jih po potrebi dodatno dosušimo ter nato izluščimo seme.

Pri solati pustimo nekaj izbranih rastlin, da zacvetijo in razvijejo semenske glavice. Pobiramo jih postopoma, ko semena dozorevajo in se začnejo sušiti.

Nekatere vrtnine pa so dvoletnice. Korenje, rdeča pesa, čebula in številne kapusnice prvo leto tvorijo predvsem vegetativne dele, šele po prezimitvi pa v drugem letu zacvetijo in razvijejo seme. Njihovo semenarjenje je zato zahtevnejše in zahteva tudi pravilno prezimitev izbranih rastlin.

Pri mesnatih plodovih seme očistimo

Pri papriki izberemo povsem zrel, zdrav plod. Seme odstranimo iz notranjosti, razprostremo v tanki plasti ter dobro posušimo.

Pri paradižniku je postopek nekoliko drugačen. Seme obdaja želatinasta ovojnica, zato ga skupaj z nekaj soka običajno pustimo kratek čas fermentirati. Po nekaj dneh ga dobro speremo skozi cedilo in razporedimo na gladko površino, kjer se povsem posuši.

Pri vseh vrstah je pomembno, da za shranjevanje izberemo polno razvito in zdravo seme, poškodovano, drobno ali očitno nezrelo pa odstranimo.

Pred shranjevanjem mora biti seme popolnoma suho

Vlaga je eden največjih sovražnikov shranjenih semen. Če še vlažno seme zapremo v embalažo, lahko začne plesneti, izgublja kalivost ali popolnoma propade.

Po pobiranju in čiščenju ga zato dobro osušimo v suhem, zračnem prostoru, zaščitenem pred dežjem in neposrednim močnim soncem. Sušenje pri previsoki temperaturi ni primerno, saj lahko poškoduje zarodek v semenu.

Šele popolnoma suho seme spravimo v papirnate vrečice, ovojnice ali manjše vrečke. Te lahko nato hranimo v dobro zaprti posodi, kjer so zaščitene pred vlago, žuželkami in glodavci.

Hladno, suho in temno

Za ohranjanje dobre kalivosti potrebuje seme predvsem suhe in hladne razmere. Na vsako vrečko napišemo vrsto, sorto in leto pobiranja, pri manj znanih sortah pa je koristno dodati tudi nekaj osnovnih podatkov o rastlini.

Kalivost semen se med vrstami zelo razlikuje. Pri nekaterih vrstah lahko seme ob ustreznem shranjevanju ostane kalivo več let, medtem ko seme čebule, pora in pastinaka praviloma izgublja kalivost hitreje. Če nismo prepričani o kakovosti starejših semen, lahko pred spomladansko setvijo opravimo preprost kalilni preizkus.

S semeni ohranjamo tudi značilnosti svojega vrta

Pobiranje lastnih semen ni le način, kako zmanjšamo potrebo po nakupu novih semen. Z njim ohranjamo zanimive sorte, njihovo gensko raznolikost in lastnosti rastlin, ki so se dobro prilagodile našim razmeram.

Vendar dobro semenarjenje zahteva nekaj več opazovanja kot običajna pridelava zelenjave. Poznavanje načina opraševanja, skrb za sortno čistost, pravilna izbira matičnih rastlin ter dovolj zrelo in dobro posušeno seme so osnova za uspešno naslednjo sezono. Za začetek je najbolje izbrati nekaj preprostejših vrst, izkušnje pa nato iz leta v leto nadgrajevati.

Viri:

• Organic Seed Alliance – A Seed Saving Guide for Gardeners and Farmers (seedalliance.org);
• Garden Organic – Seed Saving Guidelines (gardenorganic.org.uk);
• Royal Horticultural Society – F1 Hybrids (rhs.org.uk).

The post Pobiranje semen za prihodnjo sezono appeared first on Gorenc.

Prav zato je avgust eden najlažjih mesecev za sestavljanje raznolikega jedilnika iz domačih in sezonskih sestavin.

Uravnotežen poletni obrok ni nujno zapleten. Osnovo naj predstavlja zelenjava, ki ji dodamo kakovosten vir beljakovin, primerno količino žit, krompirja ali drugih škrobnih živil ter nekaj kakovostnih maščob. Pri malicah in zajtrku pa lahko dobro izkoristimo tudi trenutno obilje domačega sadja.

Začnimo dan z domačim sadjem

Jabolka, hruške in slive lahko ob koncu poletja postanejo osnova preprostega zajtrka. Sadje zagotavlja vitamine, minerale, vodo in prehranske vlaknine, vendar samo po sebi za večino ljudi ne predstavlja dovolj nasitnega obroka.

Narezano hruško ali jabolko lahko zato dodamo ovsenim kosmičem, proseni ali ajdovi kaši ter domačemu jogurtu ali skuti. Dodatek orehov, lešnikov ali semen prispeva kakovostne maščobe in beljakovine ter poskrbi za večjo sitost. Slive lahko na kratko podušimo s cimetom in jih ponudimo ob kaši, skuti ali jogurtu.

Ko imamo sadja veliko, ga lahko del sproti narežemo in zamrznemo, skuhamo v čežano, marmelado ali kompot oziroma ga posušimo za hladnejši del leta.

Naj bo zelenjava glavni del poletnega kosila

Poleti se pogosto priležejo lažji obroki, vendar lahek obrok še ne pomeni samo sklede zelene solate. Če želimo, da nas kosilo nasiti in zagotovi dovolj hranil, zelenjavi dodamo še vir beljakovin in ogljikovih hidratov.

Bučke so lahko osnova zelenjavnih polpetov, narastkov, omak ali ratatuja. Kumare uporabimo v solatah, tzatzikiju, hladnih juhah ali jogurtovih omakah. Paradižnik, paprika in čebula se lepo povežejo v satarašu, pečeni zelenjavi, bolgarski solati ali omaki za testenine. Tudi jajčevci obogatijo marsikatero od naštetih jedi.

Poletni zelenjavni krožnik lahko na primer sestavimo iz pečenih bučk in paprike, kuhanega krompirja ter fižolove ali lečine solate. Druga možnost je riž, ješprenj ali ajdova kaša z veliko sveže oziroma pečene zelenjave in dodatkom čičerike, fižola, jajc ali sira za žar.

Zelo uporaben domač pridelek je tudi stročji fižol. S krompirjem, čebulo, svežimi zelišči in kuhanim jajcem hitro postane samostojen poletni obrok, ne le priloga. Če pripravimo boranjo, ki je prava poletna poslastica, ji lahko dodamo meso ali pa pripravimo brezmesno različico in za več beljakovin dodamo še fižol v zrnu.

Če je na jedilniku meso, izberimo lažje kombinacije

Tudi meso je lahko del uravnoteženega poletnega obroka. V vročih dneh se običajno bolje podajo pusti kosi mesa in preprostejši načini priprave, na primer piščanec ali puran, pusta govedina in teletina ter ribe. Namesto težkih omak in ocvrtih jedi meso spečemo, podušimo ali pripravimo na žaru ter ga ponudimo z obilico sezonske zelenjave.

Piščančje ali puranje meso lahko dopolnimo s pečenimi bučkami, papriko in paradižnikom, pusto govedino s stročjim fižolom ali veliko poletno solato, ribe pa s krompirjem, blitvo in svežimi zelišči. Pri žaru pazimo, da mesa ne zažgemo, saj pri zelo visokih temperaturah in zoglenelih delih nastajajo neželene snovi.

Prednost dajemo svežemu, čim manj predelanemu mesu, medtem ko naj bodo klobase, salame in drugi mesni izdelki na jedilniku redkeje. Tako tudi mesni obrok ostane lahek in se lepo poveže z obiljem domače poletne zelenjave.

Izkoristimo tudi hladne poletne jedi

V najbolj vročih dneh nam pogosto bolj prijajo hladne jedi. Gazpačo iz zrelih paradižnikov, kumar, paprike, česna in oljčnega olja je dober način, kako porabiti večjo količino zelenjave. Da bo obrok popolnejši, ga ponudimo s kosom polnozrnatega kruha ter na primer skuto, sirom, jajci ali stročnicami.

Podobno velja za velike poletne solate. Kumare, paradižnik in paprika so odlična osnova, vendar lahko dodamo kuhan fižol, lečo, čičeriko, jajca, sir, kuhano žito ali krompir. Tako iz zelenjavne priloge nastane samostojen obrok.

Sveža zelišča, ki jih je poleti prav tako v izobilju, naj ne bodo samo okras. Bazilika, peteršilj, drobnjak, timijan, šetraj, koper, meta in druga zelišča jedi obogatijo z aromo in omogočajo, da za izrazit okus potrebujemo manj soli in težkih omak.

Tudi vloženine sodijo na poletni krožnik

Če je shramba še polna domačih vloženin ali pa že vlagamo letošnji pridelek, jih lahko vključimo kot dodatek obroku. Vložene kumare, paprika, pesa, zelenjavni namazi in fermentirana zelenjava prinesejo izrazit okus ter lepo dopolnijo krompir, žita, stročnice, jajčne jedi ali sendviče.

Ker so vložena živila pogosto bolj slana, naj bodo predvsem dodatek in ne glavni zelenjavni del obroka. Sveža sezonska zelenjava naj ima poleti še vedno prednost.

Sadje je odlična poletna malica

Za dopoldansko ali popoldansko malico lahko izberemo kos domačega sadja, ki mu po želji dodamo kruh s skuto ali sirom, pest oreščkov, jogurt ali kefir. Tako bo malica bolj nasitna in prehransko uravnotežena.

Tudi domači sadni napitki so lahko okusni, vendar celo sadje zaradi ohranjenih vlaknin praviloma nasiti bolje kot sok. V vročini ostaja najpomembnejša pijača voda, ki jo lahko popestrimo z limono, meto ali meliso. Občasno ji lahko dodamo tudi malo domačega bezgovega, metinega ali drugega sadnega oziroma zeliščnega sirupa.

Večerja naj porabi tisto, kar je ostalo

Poletna kuhinja je idealna za premišljeno porabo ostankov. Pečena zelenjava od kosila lahko zvečer postane nadev za omleto, hladna solata ali dodatek sendviču. Preostanek kuhanega krompirja lahko zmešamo s kumarami, fižolom in zelišči, kuhano žito pa naslednji dan uporabimo za solato.

Tak način kuhanja ni le praktičen, pomaga tudi zmanjševati količino zavržene hrane. Obenem se naučimo kakovostno porabiti zaloge in razmišljati o tedenskih jedilnikih.

Poletni vrt ponuja skoraj vse za dober krožnik

Uravnotežen poletni jedilnik ne zahteva eksotičnih sestavin. Pogosto imamo velik del tega, kar potrebujemo, že na domačem vrtu, v sadovnjaku ali shrambi.

Sezonski zelenjavi in sadju dodamo vir beljakovin, žita ali krompir ter nekaj kakovostnih maščob in iz preprostih sestavin nastane hranljiv, barvit in okusen obrok.

Prav avgustovsko obilje nas spodbuja, da kuhamo po tem, kar trenutno dozoreva. Tako ne uživamo le bolj sveže hrane, ampak tudi smiselno porabimo domači pridelek in na krožnik vsak dan prinesemo nekaj drugačnega.

Tekst:
N. G.

The post Od vrta do krožnika – kako sestaviti uravnotežen poletni obrok appeared first on Gorenc.

Vendar visoke grede še zdaleč ni treba pripraviti na zimski počitek. Prav zaradi njene zasnove jo lahko dobro izkoristimo za jesensko pridelavo, z enostavnim pokrovom pa sezono pobiranja podaljšamo še precej dlje.

Najprej poskrbimo za tla

Po odstranitvi iztrošenih rastlin odstranimo tudi bolne liste, korenine in plevel. Zdrav rastlinski material lahko dodamo na kompost. Zemlje v visoki gredi ni treba globoko prekopavati. Rahlo jo zrahljamo in po potrebi dodamo plast zrelega komposta ali pa suhega listja in na vrh plast kakovostne vrtne zemlje.

Vsebina visokih gred se zaradi razgradnje organskega materiala sčasoma poseda, zato je konec poletja primeren čas tudi za dopolnitev vrhnje plasti. Z gnojenjem ne pretiravamo. Jesenske listnate vrtnine potrebujejo rodovitna tla, vendar preveč dušika spodbuja mehko, bujno rast, ki je občutljivejša za mraz in bolezni.

Zalivajmo globinsko in premišljeno

Po letošnjem vročem in suhem poletju je gospodarjenje z vodo še posebej pomembno. Dolgotrajna suša je marsikje zmanjšala zaloge vode, ponekod pa so veljale tudi omejitve ali prepovedi uporabe pitne vode za zalivanje vrtov.

Visoke grede se zaradi dvignjene lege in dobrega odvajanja vode lahko izsušujejo hitreje kot običajne vrtne površine. Namesto pogostega površinskega zalivanja jih zato temeljito zalijemo, da voda doseže globlje plasti zemlje, nato pa pred naslednjim zalivanjem preverimo vlažnost tal. Najprimernejši čas je zgodaj zjutraj.

Veliko prednost imajo vrtnarji, ki zbirajo deževnico. Po poletnih nalivih se lahko ponovno napolnijo sodi, zbiralniki oziroma štirne, iz katerih lahko v sušnih obdobjih zalivamo vrt brez porabe pitne vode. Uporabna sta tudi kapljično namakanje in namakalna cev, saj dovajata vodo neposredno h koreninam in zmanjšujeta izgube zaradi izhlapevanja.

Kaj še lahko posadimo in posejemo?

Konec avgusta in v septembru visoko gredo namenimo predvsem vrtninam, ki dobro uspevajo pri nižjih temperaturah. Sejemo lahko motovilec, špinačo, rukolo, redkvice, krešo in različne azijske listnate vrtnine. Primerne so tudi prezimne sorte solate.

Če imamo sadike, lahko posadimo solato, radič, endivijo in nekatere vrste ohrovta. Pri izbiri upoštevamo čas setve oziroma sajenja, ki je naveden na semenski vrečki, saj se sorte med seboj precej razlikujejo.

Ni treba zapolniti vse grede naenkrat. Nekaj rukole, redkvic ali motovilca lahko posejemo v več terminih in tako podaljšamo pobiranje.

Pokrov spremeni možnosti visoke grede

Ena največjih prednosti visoke grede je, da jo lahko zelo preprosto pokrijemo. Nad njo namestimo loke in jih prekrijemo z vrtno kopreno ali prozorno folijo, lahko pa izdelamo trajnejši okvir s polikarbonatnim ali steklenim pokrovom.

Tako nastane zaščiten prostor, podoben »topli gredi« oziroma majhnemu rastlinjaku. Pokrov zmanjšuje izgubo toplote ponoči, rastline ščiti pred vetrom, močnim dežjem in prvimi slanami ter omogoča, da solato, špinačo, motovilec in druge odpornejše vrtnine pobiramo precej dlje v jesen.

Če visoko gredo dodatno ogrevamo z razkrajajočim se organskim materialom, na primer plastjo svežega hlevskega gnoja pod rastno plastjo, govorimo o pravi topli gredi. Pri običajni pokriti visoki gredi pa toploto zagotavljata predvsem sonce in zaščiten zračni prostor.

Ne pozabimo na zračenje

Pokrov ni namenjen temu, da bi bila greda ves čas hermetično zaprta. V sončnih jesenskih dneh se lahko prostor pod prozornim pokrovom hitro segreje, visoka zračna vlaga pa spodbuja razvoj bolezni.

Čez dan zato pokrov odpremo ali privzdignemo, zvečer pa ga ponovno zapremo. Z napredovanjem jeseni in nižanjem temperatur bo lahko ostal zaprt vse dalj časa. Tudi pozimi ga je ob sončnih in toplejših dnevih smiselno občasno prezračiti.

Visoka greda lahko rodi tudi pozimi

Ob koncu poletja visoke grede zato ni treba izprazniti in pustiti do pomladi. Z obnovljeno zemljo, jesenskimi vrtninami, premišljenim zalivanjem in predvsem primernim pokrovom lahko postane prostor za pridelavo še globoko v jesen, pri odpornejših vrtninah pa tudi čez zimo.

Prav možnost enostavnega pokrivanja je ena njenih največjih prednosti – poletna visoka greda se tako z nekaj prilagoditvami spremeni v zaščiten vrt za hladnejši del leta.

Tekst:
N. G.

The post Visoka greda ob koncu poletja – kako podaljšati sezono pobiranja appeared first on Gorenc.

Niti najboljša klet ali shramba namreč ne more rešiti mokrih, poškodovanih ali nepravilno pripravljenih čebulic in gomoljev.

Če želimo pridelek ohraniti čim dlje, ga moramo pobrati ob pravem času, z njim ravnati previdno, ga ustrezno osušiti oziroma utrditi ter pred shranjevanjem temeljito pregledati. Pri tem pa je treba upoštevati, da čebula, česen in krompir nimajo enakih zahtev.

Kakovost shranjevanja se začne že ob pobiranju

Čebula je praviloma pripravljena za pobiranje, ko se njeno listje začne rumeniti in polegati, vrat čebulice pa se zmehča. Če je mogoče, jo pobiramo v suhem vremenu. Previdno jo privzdignemo iz zemlje in pri tem pazimo, da čebulic ne poškodujemo.

Česen pobiramo, ko začnejo spodnji listi rumeneti in rjaveti, zgornji pa so še deloma zeleni. Če z izkopavanjem predolgo odlašamo, lahko zunanji ovoji razpadejo, stroki pa se začnejo ločevati, kar zmanjša primernost česna za daljše shranjevanje. Zrelost lahko preverimo tako, da najprej izkopljemo eno glavico.

Zgodnji krompir pobiramo, ko so gomolji dovolj veliki za uporabo. Ker ima nežno in tanko kožico, ga izkopavamo še posebej previdno. Z vilami zemljo privzdignemo nekoliko stran od rastline, da gomoljev ne prerežemo ali prebodemo.

Čebulo in česen pred shranjevanjem dobro osušimo

Sveže pobrane čebule in česna ne spravimo takoj v klet ali zaprte posode. Najprej ju je treba dobro osušiti, da se zunanji ovoji, korenine in vratovi posušijo ter oblikujejo naravno zaščito pred izgubljanjem vlage in povzročitelji bolezni.

Če je vreme suho in stabilno, lahko pridelek krajši čas sušimo na prostem, vendar ga zaščitimo pred dežjem in močno večerno vlago. Zanesljiveje ga je razporediti pod nadstreškom, na podstrešju, v lopi ali drugem suhem in dobro prezračenem prostoru. Čebulice položimo v eni plasti na mrežaste police, lesene letve ali druga zračna stojala. Lahko jih tudi povežemo v manjše šope in obesimo.

Med sušenjem mora zrak krožiti okoli celotnega pridelka. Čebule in česna ne nalagamo v debele kupe, saj se lahko v notranjosti zadržujeta toplota in vlaga. Sušenje običajno traja več tednov. Končano je, ko so ovoji suhi in šelesteči, vratovi zaprti, listi pa povsem suhi.

Šele nato odstranimo ostanke zemlje, prikrajšamo korenine in odrežemo suho listje. Če želimo čebulo ali česen splesti v kite, liste seveda pustimo.

Zgodnji krompir porabimo prej

Zgodnji oziroma mladi krompir ni namenjen dolgotrajnemu skladiščenju. Njegova kožica je tanka, gomolji vsebujejo veliko vode in se hitreje izsušijo ali poškodujejo. Zato ga je najbolje porabiti v nekaj tednih oziroma čim prej po pobiranju.

Po izkopavanju ga za kratek čas pustimo na suhi površini v senci, da se zemlja na njem osuši. Pred shranjevanjem ga ne peremo, saj lahko vlaga pospeši kvarjenje. Odvečno zemljo le nežno odstranimo z rokami.

Za nekoliko daljše shranjevanje je primernejši zrelejši krompir z utrjeno kožico. Pri njem pred pobiranjem počakamo, da nadzemni deli rastline dozorijo oziroma odmrejo. Gomolje nato nekaj časa hranimo v temnem in zračnem prostoru, da se kožica utrdi in manjše površinske poškodbe zacelijo.

Poškodovane pridelke porabimo najprej

Pred shranjevanjem pridelek temeljito pregledamo. Izločimo poškodovane, prerezane, obtolčene, mehke ali obolele čebulice in gomolje. Tudi če so še uporabni, jih ne dodajamo zalogi, ampak jih porabimo čim prej.

Pridelek razvrstimo tudi glede na velikost in kakovost. Čebule z debelim ali ne povsem zaprtim vratom se praviloma slabše ohranijo. Pri česnu najprej porabimo glavice z razprtimi ovoji ali ločenimi stroki. Pri krompirju izločimo zelene, poškodovane in gnile gomolje.

Že en obolel primerek lahko v neustreznih razmerah povzroči širjenje gnilobe na druge pridelke, zato je začetno prebiranje zelo pomembno.

Vsak pridelek potrebuje drugačne razmere

Dobro posušena čebula in česen potrebujeta hladen, suh, temen in zračen prostor. Shranjujemo ju lahko v mrežastih vrečah, pletenih košarah, plitvih zabojih ali obešena v kitah. Nepredušne plastične vrečke niso primerne, saj se v njih zadržuje vlaga.

Krompir potrebuje temo, nekoliko hladnejši prostor in višjo zračno vlago kot čebula in česen. Svetloba povzroča zelenenje gomoljev, v presuhem prostoru pa se začnejo hitro gubati. Shranimo ga v zračne zaboje, košare ali papirnate oziroma tekstilne vreče, ki preprečujejo dostop svetlobe in hkrati omogočajo nekaj kroženja zraka.

Čebule in krompirja ni najbolje hraniti neposredno skupaj. Razmere, ki ustrezajo krompirju, so za čebulo pogosto preveč vlažne, suho okolje za čebulo pa lahko pospeši izsuševanje krompirja.

Zalogo redno pregledujemo

Tudi pravilno pripravljen pridelek se med shranjevanjem spreminja. Čebulo, česen in krompir zato redno pregledujemo ter sproti odstranimo primerke, ki se začnejo mehčati, kaliti, plesneti ali gniti.

Povzetek

Uspešno shranjevanje se začne že na vrtu. Pravočasen pridelek, suho vreme, nežno ravnanje in dobra priprava pred skladiščenjem so pogosto pomembnejši od samega prostora, kamor pridelek pozneje pospravimo. Tako lahko čebulo in česen uporabljamo še več mesecev, zgodnji krompir pa ohranimo kakovosten dovolj dolgo, da ga postopoma porabimo.

Viri:

• Garden Organic – Harvesting and storing vegetables (gardenorganic.org.uk);
• Royal Horticultural Society – How to grow garlic (rhs.org.uk);
• Teagasc – Potatoes: Storage (teagasc.ie).

The post Shranjevanje čebule, česna in zgodnjega krompirja po poletnem pobiranju appeared first on Gorenc.

Julij in avgust sta primerna za nov krog setve, s katerim si zagotovimo svežo zelenjavo še globoko v jesen, nekatere vrtnine pa lahko na gredah ostanejo tudi čez zimo.

Poletna setev pa se nekoliko razlikuje od spomladanske. Časa za razvoj je manj, tla so pogosto vroča in suha, mlade rastline pa lahko hitro prizadenejo vročinski valovi. Uspeh je zato odvisen od primerne izbire vrtnin, pravočasne setve in skrbne priprave praznih gred.

Najprej ocenimo, koliko časa je še na voljo

Pred setvijo preverimo, koliko časa posamezna vrtnina potrebuje do pobiranja. Poleti izbiramo predvsem hitro rastoče vrste ter zgodnje oziroma jesenske sorte. Upoštevamo tudi lego vrta. Na višjih, hladnejših območjih se rast jeseni prej upočasni, zato je treba sejati nekoliko prej kot v toplejših krajih.

Nekatere vrtnine bomo pobirali že čez nekaj tednov, druge pozno jeseni, tretje pa bodo prezimile in znova začele rasti zgodaj spomladi. Manjše količine lahko sejemo večkrat v razmiku od enega do dveh tednov. Tako pridelek ne dozori ves hkrati, obenem pa zmanjšamo tveganje, da bi celotno setev prizadeli vročina, suša ali neurje.

Kaj lahko sejemo konec julija in v začetku avgusta

Na proste grede lahko konec julija še posejemo črno redkev, podzemno kolerabo, radič, endivijo, blitvo, rukolo in azijske listnate vrtnine. V ugodnejših legah lahko poskusimo tudi z rdečo peso in korenjem krajšega razvojnega časa, predvsem za mlade korene in liste. Za pozno setev vedno izberemo hitro rastoče oziroma jesenski pridelavi namenjene sorte.

Kitajsko zelje, listnati in kodrolistni ohrovt ter druge kapusnice bomo v tem času zanesljiveje pridelali iz sadik. Te lahko kupimo ali jih vzgojimo v platojih na nekoliko hladnejšem mestu v svetli senci ter jih na gredo presadimo, ko so dovolj razvite. Proti začetku avgusta se vse bolj usmerjamo v setev hitro rastočih listnatih vrtnin ter posevkov za poznojesensko pobiranje ali prezimovanje.

Avgust je čas za jesenske listnate vrtnine

V avgustu pridejo na vrsto predvsem vrtnine, ki jim bolj ustrezajo postopno nižje temperature. Sejemo lahko špinačo, motovilec, rukolo, redkvico, prezimne sorte solate, azijske listnate vrtnine in blitvo za mlade liste. Primeren je tudi čas za nekatere sorte radiča in prezimne čebule.

Zgodnje avgustovske setve so večinoma namenjene jesenskemu pobiranju. Pri poznejših setvah bo razvoj počasnejši, zato lahko rastline ostanejo na gredi čez zimo ali jih bomo pobirali zgodaj spomladi. Pri izbiri vedno preverimo navodila na semenski vrečki, saj vse sorte iste vrtnine niso primerne za poletno oziroma jesensko setev.

Prazno gredo najprej pripravimo na nov posevek

Po odstranitvi prvega posevka z grede odstranimo obolele rastlinske ostanke in trdovratne plevele. Zemljo plitvo zrahljamo, ne da bi po nepotrebnem obračali globlje plasti. Če je bila greda že izčrpana, ji dodamo nekaj zrelega komposta, vendar z gnojenjem ne pretiravamo. Preveč dušika lahko spodbudi bujno, mehko rast, ki je jeseni občutljivejša.

Upoštevamo tudi kolobar. Kadar je mogoče, za prvim posevkom ne sejemo rastlin iz iste botanične družine. Za zgodnjim grahom ali fižolom lahko denimo sledijo solatnice, špinača, blitva ali korenovke, za zgodnjim krompirjem pa vrtnine, ki niso iz družine razhudnikov.

Največji izziv je kaljenje v vročih tleh

Pri poletni setvi seme pogosto ne vznikne, ker se zgornja plast zemlje prehitro izsuši. Težave lahko povzročijo tudi zelo visoke temperature tal, zaskorjena površina po močnem zalivanju in neposredno sonce.

Setveno brazdo zato pred setvijo dobro zalijemo, seme pa prekrijemo z rahlo, drobno zemljo ali presejanim kompostom. Sejemo proti večeru in do vznika skrbimo za enakomerno vlažnost. Zalivamo nežno, da semena ne izperemo in ne ustvarimo trde skorje. Gredo lahko do vznika začasno zasenčimo z vrtno kopreno, senčilno mrežo ali drugim senčilom, ki omogoča kroženje zraka. Posebej občutljiva je solata, saj pri visokih temperaturah pogosto kali neenakomerno. Zanesljiveje jo je posejati v setvene plošče ali lončke, jih postaviti v svetlo senco in mlade sadike pozneje presaditi na stalno mesto.

Z drugim posevkom podaljšamo sezono

Poletna setev ni le način zapolnjevanja praznih površin, temveč premišljeno nadaljevanje vrtnarske sezone. Če izberemo primerne vrste in sorte, pripravimo tla ter mladim posevkom zagotovimo dovolj vlage in zaščite pred najhujšo vročino, lahko vrt daje svež pridelek še dolgo po koncu poletja. Prazna greda tako ne pomeni konca sezone, ampak priložnost za nov začetek.

Tekst:
N. G.

The post Poletna setev za jesenski vrt – kako znova zapolniti prazne grede appeared first on Gorenc.

Najokusnejše so mlade, čvrste bučke z nežno lupino in še nerazvitimi semeni, vendar so uporabni tudi večji plodovi. Ker vsebujejo veliko vode in sveži ne zdržijo prav dolgo, je presežek najbolje čim prej predelati, zamrzniti, vložiti ali posušiti.

Sveže bučke hranimo le krajši čas

Za shranjevanje izberemo zdrave, nepoškodovane in čvrste plodove. Preden jih pospravimo, jih ne umivamo, saj lahko dodatna vlaga pospeši razvoj plesni in gnitje. Zemljo ali drugo umazanijo le nežno obrišemo, bučke pa operemo tik pred uporabo.

V hladilniku jih shranimo v predalu za zelenjavo, jih redno pregledujemo in najprej porabimo tiste, ki se začnejo mehčati ali imajo poškodovano lupino.

Večje in zrelejše bučke imajo pogosto tršo lupino in večja semena. Takšne olupimo, jim odstranimo sredico, meso pa uporabimo za juhe, omake, polpete, nadeve, narastke ali pecivo.

Zamrzovanje je najpreprostejša rešitev

Zamrzovanje je eden najhitrejših načinov, kako shraniti večjo količino bučk. Ker vsebujejo veliko vode, po odmrzovanju niso več tako čvrste kot sveže, zato jih pozneje uporabimo predvsem v juhah, omakah, enolončnicah, narastkih in drugih kuhanih jedeh.

Mlade bučke operemo, odstranimo peclje ter jih narežemo na približno centimeter debele rezine ali kocke. V vreli vodi jih blanširamo približno tri minute, nato jih takoj prestavimo v ledeno mrzlo vodo. Dobro jih odcedimo in osušimo.

Da se med zamrzovanjem ne sprimejo v večjo kepo, jih najprej razporedimo v eni plasti po pladnju in zamrznemo. Nato jih prestavimo v vrečke ali posode, iz njih odstranimo čim več zraka in označimo datum shranjevanja. Tako lahko pozneje vzamemo le toliko bučk, kot jih potrebujemo.

Zelo praktično je tudi zamrzovanje naribanih bučk, ki jih lahko uporabimo za polpete, narastke, bučkin kruh, mafine ali pecivo. Naribamo jih in razdelimo v količine, ki jih običajno potrebujemo za posamezen recept. Za boljše ohranjanje kakovosti jih lahko pred zamrzovanjem eno do dve minuti blanširamo v sopari. Po odmrzovanju se iz njih izloči precej tekočine, zato jo glede na recept odlijemo ali bučke rahlo ožamemo.

Zamrznemo lahko tudi že pripravljene jedi, denimo bučkino juho, omako za testenine, zelenjavni namaz ali polpete. Tako hkrati porabimo veliko pridelka in si pripravimo hiter obrok za poznejše mesece.

Sušene bučke zavzamejo malo prostora

Sušenje je dobra rešitev, kadar je zamrzovalnik že poln ali želimo pridelek shraniti brez porabe energije v naslednjih mesecih. Najprimernejše so mlade, zdrave bučke brez poškodb.

Narežemo jih na enakomerno tanke kolobarje, trakove ali manjše kocke. Sušimo jih v sušilniku pri približno 57–60 °C, dokler niso povsem suhe. Čas sušenja je odvisen od debeline kosov, vsebnosti vode in zmogljivosti sušilnika, zato se namesto na uro zanašamo predvsem na njihovo strukturo. Dobro posušene rezine so suhe, čvrste in pogosto krhke.

Tanke rezine lahko pred sušenjem rahlo začinimo in pripravimo kot zelenjavni prigrizek. Kocke ali trakove pozneje dodajamo juham, omakam in enolončnicam, kjer se ponovno navlažijo in navzamejo okusa jedi. Posušene bučke lahko tudi zmeljemo v prah, ki ga uporabljamo za zgostitev juh in omak ali kot dodatek testu in zelenjavnim jedem.

Pred shranjevanjem jih popolnoma ohladimo. Spravimo jih v nepredušno zaprte kozarce ali posode ter hranimo v suhem, hladnem in temnem prostoru.

Bučke lahko tudi vložimo

Za vlaganje so najprimernejši mladi, čvrsti in ozki plodovi. Narežemo jih na kolobarje, trakove ali paličice ter vložimo v kis ali fermentiramo v slanici. Dobro se ujemajo s čebulo, česnom, koprom, gorčičnimi semeni, poprom in drugimi začimbami.

Pripravimo lahko kisle bučkine rezine, sladko-kisle bučke, mešano vloženo zelenjavo ali zelenjavni namaz. Bučke pri vlaganju praviloma dobro ohranijo strukturo, zato lahko v nekaterih receptih nadomestijo tudi kumare.

Pomembno je, da uporabljamo preverjen recept in ne spreminjamo predpisanega razmerja med zelenjavo, kisom in vodo. Kis mora imeti navedeno ustrezno kislost. Bučke so živilo z nizko vsebnostjo kislin, zato jih ni varno zgolj napolniti v kozarce in toplotno obdelati brez zadostne količine kisline. Navadno konzerviranje nekisanih bučk za domačo shrambo zato ni priporočljivo.

Iz presežka pripravimo namaze

Bučke lahko z dodatkom čebule, česna, zelišč in oljčnega olja počasi dušimo, dokler se ne zmehčajo v gost zelenjavni namaz. Tega razdelimo v manjše posodice in zamrznemo. Pozneje ga uporabimo kot namaz za kruh, prilogo, dodatek testeninam ali osnovo za zelenjavno omako.

Večjo količino lahko predelamo tudi v ratatouille, zelenjavno omako, juho ali maso za polpete ter pripravljene jedi zamrznemo v manjših porcijah. Nekatere omake in zelenjavne mešanice lahko shranimo tudi v kozarcih, vendar le po preverjenem receptu z natančno določenim razmerjem sestavin in ustreznim postopkom toplotne obdelave. Bučkin kruh, mafini in drugo pecivo se prav tako dobro zamrznejo. Tako shranimo že pripravljen izdelek, ki ga moramo pozneje le odmrzniti ali pogreti.

Tudi velike bučke so uporabne

Bučke pogosto zrastejo hitreje, kot pričakujemo. Če kakšen plod na vrtu spregledamo, lahko v nekaj dneh postane zelo velik. To še ne pomeni, da ga moramo zavreči.

Večje bučke olupimo, po dolžini prerežemo in odstranimo zrela semena ter mehko sredico. Čvrsto meso naribamo ali narežemo ter uporabimo za juhe, omake, polpete, narastke, nadeve in pecivo. Prav večji plodovi so zaradi svoje količine primerni za sušenje, kuhanje namazov ali zamrzovanje naribanega mesa v odmerjenih porcijah.

Od poletnega presežka do zimske zaloge

Bučke so veliko več kot hitro pripravljena poletna priloga. Z zamrzovanjem, sušenjem, vlaganjem in predelavo v namaze ali pripravljene jedi lahko obilni pridelek uporabimo še dolgo po koncu sezone. Najpomembneje je, da predelamo čim bolj sveže in zdrave plodove, način shranjevanja pa izberemo glede na to, kako jih bomo pozneje uporabili. Tako se poletni presežek spremeni v praktično in raznoliko zalogo za hladnejši del leta.

Tekst:
N. G.

The post Kako shraniti presežek bučk – od zamrzovanja do sušenja appeared first on Gorenc.

Tokrat pa poglejmo drugo, prav tako pomembno vprašanje: kako po košnji ohraniti čim več kakovosti v travni krmi. Prav pri sušenju in spravilu namreč pogosto nastanejo največje izgube.

Kakovost krme se ne določa le ob košnji

Dobra krma ni rezultat samo pravočasne košnje, ampak celotnega postopka od reza do spravila. Če je trava pokošena ob pravem času, potem pa predolgo leži na tleh, jo namoči dež ali jo večkrat po nepotrebnem obračamo, se kakovost hitro slabša. Pri travah z več listne mase so izgube še posebej občutljive, saj so prav listi hranilno najvrednejši del rastline.

Pri senu je cilj, da se trava dovolj hitro osuši, ne da bi pri tem izgubila preveč hranil. Pri silaži cilj ni popolna suhost krme, temveč primerna sušina za dobro konzerviranje. Prav zato je treba ločiti, ali pripravljamo seno, silažo ali seno v balah, saj ima vsaka oblika spravila nekoliko drugačne zahteve.

Hitro in enakomerno sušenje je ključ

Za kakovostno seno je najpomembnejše, da se pokošena trava čim hitreje in enakomerno osuši. Za seno je praviloma ciljna vlažnost približno 15 do 20 %, kar pomeni, da je za dobro seno navadno potrebnih več dni suhega in stabilnega vremena. Če je krma ob baliranju premokra, se lahko začne segrevati, plesneti ali izgubljati kakovost.

Pri sušenju je pomembno tudi, kako pogosto in kako intenzivno krmo obračamo. Preveč agresivno obračanje lahko povzroči drobljenje listov, posebej pri bolj listnatih travah in deteljah, s tem pa se izgublja najbolj hranilen del krme. Zato mora biti sušenje dovolj hitro, vendar ne na račun prekomernih mehanskih izgub.

Vreme je odločilni dejavnik

Za seno so najbolj ugodne razmere takrat, ko po košnji sledi več dni suhega, zmerno toplega in dovolj zračnega vremena. Košnja pred dežjem ali na močno razmočenih tleh poveča tveganje za slabše sušenje, onesnaženje s tlemi in slabšo hranilno vrednost. Tudi pri silaži je pomembno, da pokošena masa ne ostane predolgo na njivi, saj se z zamikom povečuje nevarnost izgub sladkorjev in drugih hranil, ki so pomembni za dober potek fermentacije.

Zato je pri spravilu krme pogosto pomembnejša dobra vremenska napoved kot sam koledarski datum. Kmet, ki pravočasno spremlja napoved, stanje travnika in možnosti spravila, lahko pogosto ohrani več kakovosti kot nekdo, ki sicer kosi ob pravem času, a v neugodnih razmerah. To velja tako za manjše kmetije kot za intenzivnejše pridelovalce krme.

Razlika med večjo količino in boljšo krmo

Pri travni krmi je stara dilema vedno enaka: ali čakati na več mase ali pokositi prej in dobiti bolj kakovostno krmo. Strokovni viri opozarjajo, da zgodnejša košnja praviloma pomeni boljšo prebavljivost in višjo hranilno vrednost, medtem ko poznejša košnja poveča količino, a prinese bolj vlaknato in manj kakovostno krmo. To se nato pokaže v slabšem izkoristku pri živali in nižji prehranski vrednosti obroka.

Prav zato se pri kakovostnem senu in silaži ne sprašujemo le, koliko smo pridelali, temveč tudi, kaj smo dejansko spravili. Večji pridelek ni nujno boljši, če je krma težje prebavljiva ali če se pri sušenju in spravilu izgubi preveč hranil.

Priprava na dobro seno se začne že prej

Dobra krma se ne začne na dan košnje. Pomembno vlogo imajo že predhodno gnojenje, apnenje, sestava travne ruše in izbira površin za prvi odkos. Travnik, ki je pravilno oskrbljen, bo dal bolj uravnotežen pridelek in se po košnji tudi lažje obnavljal. Pri pripravi kakovostne travne krme se posebej poudarja pomen pravočasnega načrtovanja in usklajevanja vseh ukrepov že pred začetkom sezone.

To pomeni, da sta kakovost sena in uspeh sušenja tesno povezana tudi s splošnim stanjem travinja. Gost, dobro prehranjен travnik in primerna botanična sestava omogočata boljši odkos, lažje sušenje in manj izgub pri spravilu.

Dobro spravljeno seno je rezultat več pravilnih odločitev

Kakovostna krma nastane takrat, ko se ujame več dejavnikov hkrati: prava razvojna faza trav, primeren čas košnje, ugodno vreme, hitro in enakomerno sušenje ter pravilno spravilo. Če en člen v tej verigi odpove, se to hitro pozna na končnem rezultatu. Prav zato seno ni samo “pokošena in posušena trava”, ampak rezultat precej natančnega upravljanja travinja.

Tehnični dejavniki, ki vplivajo na kakovost krme

Na kakovost sena in silaže ne vpliva le razvojna faza trav, temveč tudi način in hitrost sušenja po košnji. AHDB navaja, da je za travne mešanice priporočljiva višina reza približno 6 do 8 cm, saj prenizka košnja povečuje onesnaženje krme z zemljo, poškoduje rastne vršičke in oslabi obraščanje travne ruše. Za seno je najprimernejša košnja v poznem dopoldnevu ali zgodnjem popoldnevu, ko rosa že izhlapi, kar omogoča hitrejše sušenje in pogosto tudi višjo vsebnost topnih sladkorjev v krmi. Pri bolj listnatih sestavah, zlasti tam, kjer je več detelj, pa je potrebna previdnost pri obračanju, saj suhi listi hitro odpadajo in s tem zmanjšujejo hranilno vrednost sena. Kakovost prve košnje je zato tesno povezana ne le s trenutkom rezi, ampak tudi z izbiro višine košnje, časom dneva in čim manjšimi mehanskimi izgubami med sušenjem in spravilom.

Povzetek

Za kakovostno seno in dobro travno krmo ni dovolj le pravočasen odkos. Ključno je, da po košnji ohranimo čim več hranilne vrednosti, zmanjšamo izgube pri sušenju in krmo pospravimo v primernem trenutku. Prav v tem je razlika med povprečnim in res dobrim senom. Ne le v količini, tudi v tem, koliko kakovosti uspemo ohraniti od travnika do krmišča.

Viri:

• AHDB – Cutting management for multi-species swards (ahdb.org.uk);
• Teagasc – The time for high performing silage is now (teagasc.ie);
• University of Minnesota Extension – Managing perennial cool-season forage grasses in Minnesota (extension.umn.edu).

The post Seno in sušenje krme – kako ohraniti kakovost košnje appeared first on Gorenc.

Nekatere rastline prispevajo k pestrosti travne ruše, predstavljajo vir hrane za opraševalce in v manjšem deležu niso nujno gospodarski problem. Druge pa zmanjšujejo hranilno vrednost travinja, izrivajo kakovostne krmne vrste, otežujejo spravilo sena ali silaže in lahko v določenih primerih pomenijo tudi tveganje za živali.

Prav zato je pri samoniklih poletnih zeliščih pomembneje od vprašanja, ali so dobra ali slaba, razmišljati o tem, kdaj gre za koristno pestrost in kdaj za znak, da je s travnikom nekaj narobe.

Koristna pestrost ni enako kot zapleveljenost

Travnik ali pašnik, na katerem poleg trav uspeva tudi nekaj zeliščnih vrst, ni nujno slabši. Določena pestrost lahko prispeva k večji biotski raznovrstnosti in bolj raznolikemu travinju. Nizke ravni nekaterih samoniklih rastlin praviloma niso problematične, ponekod pa imajo lahko določeno vrednost za ptice, žuželke in druge manjše travniške živali. Problem nastane takrat, ko samonikle rastline začnejo prevladovati in zmanjšujejo delež uporabnih trav in detelj. Pri deležu približno 10 do 20 % ruše lahko že opazno zmanjšajo hranilno vrednost, produktivnost in uporabno površino za pašo ali košnjo.

To pomeni, da popolnoma “čist” travnik ni vedno cilj, še posebej ne tam, kjer ima travnik poleg krmne tudi naravovarstveno vlogo. Je pa pomembno, da ruša ostane gosta, stabilna in gospodarsko uporabna.

Kaj nam samonikle rastline povedo o stanju travnika

Veliko samoniklih rastlin ni glavni problem, ampak predvsem simptom. Če se na travniku množično pojavljajo določene vrste, to pogosto pomeni, da je ruša preredka, tla zbita, preveč mokra ali pa je upravljanje neustrezno. Stroka opozarja, da so slaba rast trave, gola mesta, poškodovana tla in oslabljena travna ruša idealne razmere za širjenje nezaželenih rastlin. Zato je najboljša dolgoročna obramba pred pleveli prav močna konkurenca dobro razvitega travinja.

Tudi zato samoniklih poletnih rastlin ne moremo obravnavati le z zatiranjem. Če ne odpravimo vzroka – slabe drenaže, nepravilne paše, prepozne košnje ali neuravnoteženega gnojenja – se bodo težavne vrste hitro vračale.

Kdaj samonikle vrste postanejo težava

Na travnikih in pašnikih postanejo samonikle rastline problem predvsem v štirih primerih:

• ko zmanjšujejo delež kakovostne krmne ruše,
• ko slabšajo okusnost in hranilno vrednost krme,
• ko otežujejo sušenje, baliranje ali pašo,
• ko so lahko za živali škodljive ali strupene.

Med klasične problematične skupine se prištevajo različne vrste osatov, ščavij in ločkov ter nekatere druge rastline, ki se rade širijo tam, kjer travna ruša ni dovolj gosta ali so tla slabo odcedna. Tudi kopriva se lahko lokalno močneje razraste, zlasti na mestih s povečano vsebnostjo dušika, vendar ni v vsakem primeru enako problematična kot izrazito invazivne ali za živali nevarne vrste. Takšne rastline niso nujno vedno strupene, pogosto pa zmanjšujejo izkoristek travnika, saj izrivajo kakovostne trave in detelje. Poleg tega lahko določene vrste poslabšajo okus sena in silaže.

Posebej pozorni moramo biti na strupene rastline

Pri pašnikih je največja težava to, da vse samonikle vrste niso neškodljive. Posebna pozornost je potrebna pri pikastem mišjaku (Conium maculatum), pri katerem so vsi deli rastline strupeni, že majhne količine pa lahko povzročijo hudo zastrupitev živali. Rastlina je posebej nevarna tudi zato, ker jo je mogoče zamenjati z drugimi kobulnicami. Prav zato predstavlja pomembno tveganje na živinorejskih kmetijah, zlasti tam, kjer se pojavlja ob robovih parcel, na zapuščenih delih zemljišč ali v senu.

V gradivih o strupenih rastlinah na pašnikih se opozarja še širše: živali na kakovostnem pašniku običajno ne posegajo pogosto po strupenih rastlinah, tveganje pa se poveča, kadar je kakovostne paše premalo, kadar so živali podhranjene ali kadar so strupene rastline prisotne v senu, kjer jih živali težje prepoznajo in se jim izognejo. To je zelo pomemben praktični poudarek: strupenost ni le botanično vprašanje, ampak tudi vprašanje upravljanja paše.

Travniki in pašniki niso enaki

Pri oceni samoniklih poletnih zelišč moramo razlikovati tudi med travnikom za seno in pašnikom. Na travniku, ki ga bomo kosili za seno ali silažo, je pomembna predvsem sestava ruše in vpliv na hranilno vrednost ter spravilo. Na pašniku pa je treba dodatno razmišljati še o okusnosti, selektivni paši in morebitni strupenosti. Nekatere rastline, ki v manjšem deležu na travniku ne predstavljajo posebne težave, so lahko na pašniku problematične, če jih živali objedajo ob pomanjkanju druge krme.

Po drugi strani pa so lahko določene zeliščne vrste v bolj raznolikih rušah tudi koristne. V novejših gradivih o bolj raznolikih travnih rušah se navaja, da lahko vključevanje zelišč, kot sta trpotec in cikorija, v sklopu načrtovanih večvrstnih ruš prispeva k boljši kakovosti paše in večji funkcionalni raznolikosti. To pa ni isto kot nenadzorovana zapleveljenost. Razlika je v tem, ali rastline vključujemo zavestno in premišljeno ali pa se širijo zaradi slabega stanja ruše.

Kako ukrepati v praksi

Najboljši ukrep proti problematičnim samoniklim vrstam ni nujno takojšnje škropljenje, ampak predvsem dobro upravljanje travinja. Močna, gosta in pravilno upravljana ruša je najboljša dolgoročna zaščita pred širjenjem nezaželenih rastlin. To vključuje:

• ustrezno gnojenje in apnenje glede na analizo tal,
• izboljšanje drenaže, kjer je to potrebno,
• pravilno višino in čas košnje,
• preprečevanje poškodb in golih mest,
• prilagojeno pašo in rotacijo živali,
• pravočasno odstranjevanje posameznih problematičnih ali strupenih rastlin.

Pri posebej nevarnih vrstah, kot je pikasti mišjak, pa je nujno hitro ukrepanje in zanesljivo prepoznavanje rastline, saj je tveganje za živali preveliko, da bi ga podcenjevali.

Povzetek

Samonikla poletna zelišča na travnikih in pašnikih niso vedno samo težava. V manjšem deležu so lahko del naravne pestrosti in ne pomenijo nujno gospodarske škode. Težava nastane, ko začnejo zmanjševati kakovost ruše, oteževati spravilo ali ogrožati živali. Dober gospodar zato ne gleda na vsako samoniklo rastlino kot na sovražnika, ampak zna ločiti med koristno pestrostjo, opozorilnim znakom slabega stanja travnika in dejansko nevarnimi vrstami. Prav v tem je razlika med travnikom, ki le raste, in travnikom, s katerim res dobro gospodarimo.

Viri:

• Teagasc – Controlling weeds in the paddock (teagasc.ie);
• AHDB – Risks of hemlock weed in livestock farms (ahdb.org.uk);
• Penn State Extension – Managing Toxic Pasture Plants (extension.psu.edu).

The post Samonikla poletna zelišča na travnikih in pašnikih – korist ali težava? appeared first on Gorenc.

Pri kravah molznicah se visoke temperature hitro pokažejo v zmanjšanem vnosu krme, nižji mlečnosti, večji obremenitvi organizma in slabšem splošnem počutju. Posebej občutljive so visoko proizvodne živali, saj zaradi intenzivne presnove same proizvajajo veliko telesne toplote in se zato v vročini težje ohlajajo. Toplotni stres zato ni le posledica visokih temperatur, temveč kombinacije temperature, zračne vlage, gibanja zraka, sončnega obsevanja in razmer v hlevu ali na paši.

Ko vročina postane resen proizvodni problem

Pri kravah molznicah vročina najprej vpliva na obnašanje in presnovo. Živali manj jedo, več stojijo, hitreje dihajo in porabljajo več energije za ohlajanje telesa. Posledica je manjši vnos suhe snovi in slabši izkoristek obroka, kar se nato odrazi v padcu mlečnosti. Strokovni viri opozarjajo, da se padec mlečnosti pogosto ne pokaže isti dan, temveč z zamikom dveh ali več dni, zato rejec povezave z vročino včasih ne opazi takoj. Poleg količine mleka lahko vročina vpliva tudi na reprodukcijo, pogostost obolenj in splošno dolgoživost živali.

V bolj izrazitem toplotnem stresu lahko pride tudi do precejšnjega zmanjšanja prireje. Pri kombinaciji visokih temperatur in visoke vlage se mlečnost in vnos krme zmanjšata približno za 10 %, v hujših razmerah pa je padec lahko tudi večji od 25 %. Tudi če so številke med čredami različne, je osnovno sporočilo zelo jasno: ko se živali začnejo boriti z vročino, se to zelo hitro pokaže tudi v ekonomiki reje.

Znaki, ki jih rejec opazi najprej

Toplotni stres ima pri govedu precej značilne znake. Ob naraščajoči vročinski obremenitvi se pojavi povečano slinjenje, hitrejše dihanje in zbiranje živali, v hujših primerih pa tudi dihanje z odprtim gobcem in izrazit napor pri dihanju. Zadnje raziskave podobno opisujejo stopnje toplotnega stresa: od rahlo povečanega sopihanja do vidnega naprezanja pri dihanju in izrazite nemirnosti. Rejec mora zato poleti spremljati ne le termometer, ampak predvsem opazovati živali same. Če živali več stojijo kot ležijo, iščejo senco, se gnetejo okoli napajalnikov ali težje dihajo, je treba ukrepati čim prej.

Katere živali so najbolj ogrožene

Vse živali vročine ne prenašajo enako. Najbolj ogrožene so visoko proizvodne krave molznice, živali v pozni brejosti, živali v slabše prezračenih objektih ter tiste, ki nimajo stalnega dostopa do sence in vode. Posebej občutljive so tudi skupine živali v prenatrpanih hlevih ali na paši brez naravnega zavetja. Toplotno obremenjene so tudi pozno breje suhe krave, pri katerih se lahko posledice pokažejo še po telitvi, tudi pri vitalnosti telet in poznejši mlečnosti.

Hlev, zrak in voda: prva obrambna linija

Najpomembnejši ukrepi za zmanjšanje toplotnega stresa so pogosto tudi najbolj osnovni: dovolj sveže vode, dobro prezračevanje in senca. Za boljše naravno prezračevanje pri sodobnih objektih so pomembne velike odprte stranice in zadostna višina hleva, starejše objekte pa je mogoče izboljšati z ventilatorji ali tunelskim prezračevanjem. Kjer je to izvedljivo, so učinkoviti tudi sistemi škropljenja ali pršenja, ki v kombinaciji z zračnim tokom pomagajo odvajati toploto s telesne površine krav. Ključno pa je, da se takšni sistemi uporabljajo premišljeno in skupaj z dobrim kroženjem zraka.

Na pašniku je enako pomembna senca. Če naravne sence ni dovolj, jo je treba zagotoviti z nadstreški ali drugimi rešitvami. Voda mora biti vedno dostopna, čista in dovolj hladna, saj živali v vročini popijejo bistveno več. Pri poletni reji je smiselno prilagoditi tudi dnevni ritem: živali manj obremenjevati v najbolj vročem delu dneva, molžo, premike ali druge posege pa, kjer je mogoče, prestaviti v zgodnejše jutranje ali večerne ure.

Krmljenje in organizacija reje

Ker vročina zmanjšuje vnos krme, mora rejec poleti posebno pozornost nameniti tudi krmljenju. Cilj je, da živali čim lažje zaužijejo obrok in da je ta kakovosten, svež in hranilno uravnotežen. V praksi to pomeni čim manj segrete ali postane krme na jaslih, več pozornosti pri času krmljenja in dobro organizacijo obrokov. Pregledni znanstveni članki opozarjajo, da toplotni stres vpliva tudi na presnovo, ravnovesje v vampu in reprodukcijo, zato ne gre le za “manj mleka”, ampak za širšo obremenitev organizma.

Zakaj je preventiva pomembnejša od poznega odziva

Pri toplotnem stresu je najpomembnejše, da rejec ukrepa pravočasno. Ko živali že kažejo hudo dihalno stisko ali ko mlečnost izrazito pade, je škoda praviloma že nastala. Strokovni viri opozarjajo, da je spremljanje zgodnjih znakov in okoljskih razmer pogosto pomembnejše kot čakanje na očiten padec prireje. Dobra reja v poletnem času zato pomeni, da vročino pričakujemo in se nanjo pripravimo vnaprej, s prezračevanjem, vodo, senco, prilagojenim režimom dela in opazovanjem živali.

Povzetek

Vročina pri rejnih živalih ni le poletna neprijetnost, ampak dejavnik, ki lahko pomembno vpliva na počutje, zdravje in prirejo mleka. Manjši vnos krme, težje dihanje, padec mlečnosti in večja obremenitev organizma so jasen znak, da je treba ukrepati. Z dovolj sence, vode, dobrim prezračevanjem in premišljenim upravljanjem reje lahko vpliv vročine bistveno omilimo. Prav v tem je razlika med pasivnim prenašanjem poletja in dobrim gospodarjenjem z živino v času vročinskih obremenitev.

Viri:

• University of Minnesota Extension – Heat stress in dairy cattle (extension.umn.edu);
• Teagasc – Heat stress in cattle (teagasc.ie);
• MSD Veterinary Manual – Animal and Herd Productivity in Dairy Cattle (msdvetmanual.com).

The post Kako zmanjšati vpliv vročine na prirejo mleka in počutje živali appeared first on Gorenc.

Težava je v tem, da se okužbe pogosto razvijajo postopoma, znaki pa na začetku niso zelo izraziti. Rejci zato parazite včasih opazijo šele takrat, ko kokoši že slabše nesejo, izgubljajo telesno kondicijo ali postanejo nemirne.

Prav zato je pomembno, da poznamo najpogostejše zajedavce, njihove znake in osnovne ukrepe za preprečevanje širjenja. Največ težav povzročajo zunanji zajedavci, kot so pršice in uši, ter notranji zajedavci, kot so gliste, trakulje in nekateri praživali.

Zunanji zajedavci – težava, ki jo pogosto opazimo prepozno

Pri perjadi so med najpogostejšimi zunanjimi zajedavci različne vrste pršic in uši. Posebej pogosti sta severna kokošja pršica (Ornithonyssus sylviarum) in rdeča kokošja pršica (Dermanyssus gallinae). Prva se pogosto zadržuje okoli kloake, repa in prsnega dela, druga pa se čez dan skriva v razpokah, režah, gnezdih in na opremi, ponoči pa prihaja na živali in sesa kri. Pri močnejših infestacijah povzročata draženje, izgubo perja, nemir, slabokrvnost in padec nesnosti.

Med zunanjimi zajedavci so pogoste tudi uši, ki jih lahko opazimo na perju ali ob njegovi osnovi, kjer puščajo tudi jajčeca. Pri hujših napadih lahko povzročijo slabšo rast, slabšo kondicijo in zmanjšano proizvodnjo jajc. Klopi so pri perjadi manj očitni, a prav tako pomembni, ker lahko povzročajo slabokrvnost in prenašajo druge povzročitelje bolezni.

Prvi znaki zunanjih zajedavcev so pogosto:

• nemirne kokoši, zlasti ponoči,
• pogosto praskanje in čiščenje perja,
• neurejeno, polomljeno ali izpadlo perje,
• bledejši greben in slabša nesnost,
• drobne temne ali rdečkaste pike v okolici kloake, na gredi, v gnezdih ali v razpokah kokošnjaka.

Med opozorilne znake se uvrščajo srbež, slaba kondicija, padec nesnosti in vidne spremembe na perju ali koži.

Notranji zajedavci – manj vidni, a pogosto zelo pomembni

Pri notranjih zajedavcih so pri kokoših najpogostejši intestinalni okrogli črvi, slepični črvi, kapilarije in trakulje. Te okužbe so pogostejše tam, kjer je veliko stika z zemljo, kjer se rejne površine ne menjajo dovolj pogosto in kjer je higiena slabša.

Težava pri notranjih zajedavcih je, da v blažjih oblikah dolgo ne povzročajo zelo očitnih znakov. Pri večini domače perutnine obstaja določena stopnja notranje parazitiranosti, klinični znaki pa postanejo izrazitejši šele pri močnejših infestacijah. Takrat se lahko pojavijo:

• hujšanje in slabša rast,
• slabša nesnost,
• bledica,
• driska ali slabše oblikovani iztrebki,
• apatičnost,
• slabši videz perja in splošno slabša kondicija.

Zato je pri sumu na notranje zajedavce zelo priporočljiv pregled iztrebkov, saj zdravljenje “na pamet” ni najboljša rešitev. Izrecno se priporoča fekalni pregled pred zdravljenjem, da se oceni obseg okužbe in pozneje tudi uspešnost ukrepanja.

Kdaj moramo biti posebej pozorni

Tveganje za okužbe je večje:

• pri prosti reji in stiku z zemljo,
• kadar so kokoši ves čas na isti površini,
• v starih ali slabo očiščenih kokošnjakih,
• v toplem in vlažnem delu leta,
• kadar so v jati tudi oslabljene, stare ali na novo pripeljane živali.

Zunanji zajedavci so pogosto povezani s slabo očiščenimi razpokami, gredmi in gnezdi, notranji pa z onesnaženimi tlemi in neustreznim upravljanjem reje. Prav zato so higiena, menjava nastilja, čiščenje opreme in menjava izpustov temelj preventive.

Preventiva je pomembnejša od poznega ukrepanja

Pri parazitih velja, da je preventiva skoraj vedno učinkovitejša kot pozno zdravljenje. Pri spremljanju zdravja jate je pomembno redno opazovanje ptic in pregled na zunanje zajedavce, saj pravočasno ukrepanje pogosto reši več živali kot čakanje, da se težava popolnoma razvije.

Med osnovne preventivne ukrepe sodijo:

• redno čiščenje kokošnjaka, gred in gnezd,
• menjava ali sušenje nastilja,
• občasno razkuževanje prostora in opreme,
• pregled kloake, kože in perja,
• menjava izpustov oziroma rotacija površin,
• omejevanje stika z divjimi pticami,
• karantena za novo prispelo perjad,
• ob sumu na notranje zajedavce pregled iztrebkov in posvet z veterinarjem.

Pri zdravljenju je treba biti previden. Zlasti pri nesnicah je treba vedno preveriti, katera sredstva so dovoljena, kakšni so karenčni roki in ali je zdravljenje sploh ustrezno za konkretno vrsto zajedavca.

Dobra reja je najboljša osnova

Okužbe s paraziti pri perjadi niso le veterinarski problem, ampak tudi vprašanje upravljanja reje. Jata, ki ima suh, zračen in čist kokošnjak, dovolj prostora, primeren izpust in redno kontrolo, bo praviloma bistveno manj obremenjena z zajedavci kot perjad v prenatrpanih, vlažnih ali zanemarjenih razmerah. Dobro gospodarjenje zato pomeni manj težav, manj izgub in bolj stabilno prirejo.

Povzetek

Paraziti pri perjadi so pogosta, a pogosto podcenjena težava. Zunanji zajedavci, kot so pršice in uši, ter notranji zajedavci, kot so gliste in trakulje, lahko pomembno vplivajo na zdravje jate, nesnost in splošno kondicijo živali. Ključ do uspešnega obvladovanja ni le zdravljenje, ampak predvsem pravočasno prepoznavanje znakov, dobra higiena in premišljeno upravljanje reje. Pri perjadi namreč velja enako kot pri drugih živalih: zdravo okolje je najboljša prva obrambna linija.

Viri:

• Merck Veterinary Manual – Common infectious diseases in backyard poultry: parasitism (merckvetmanual.com);
• Mississippi State University Extension – Poultry disease diagnosis (msstate.edu);
• Tetraktis – Zajedavci perutnine (tetraktis.si).

The post Okužbe s paraziti pri perjadi appeared first on Gorenc.