Jesenska obdelava zato ni sama sebi namen. Preden se odločimo za mulčenje, oranje, rahljanje ali ozelenitev, je smiselno oceniti stanje tal, količino rastlinskih ostankov, pojav škodljivcev in bolezni ter načrtovati, kaj bo na njivi raslo prihodnje leto.

Koruznica ni samo odpadek

Po spravilu koruze na njivi ostane velika količina organske mase. Če jo ustrezno upravljamo, vrača v tla ogljik in del hranil ter pomaga ohranjati organsko snov. Ostanki na površini obenem ščitijo tla pred udarci dežnih kapelj, površinskim odtokom in erozijo.

Zato popolno odstranjevanje koruznice z iste njive iz leta v leto ni vedno najboljša rešitev. Če ostanke uporabljamo za steljo ali druge namene, moramo upoštevati, da z njimi odnašamo tudi organsko snov in hranila.

Koruznica se zaradi razmeroma visokega razmerja med ogljikom in dušikom razkraja počasneje kot ostanki nekaterih drugih poljščin. Razgradnjo pospešimo predvsem tako, da jo dobro zdrobimo in zagotovimo čim boljši stik s tlemi.

Drobljenje ostankov pomaga tudi pri varstvu rastlin

Temeljito drobljenje stebel po spravilu ima še en pomemben namen. V koruznih ostankih lahko prezimujejo gosenice koruzne vešče. Slovenska strokovna priporočila zato ob večjem pojavu tega škodljivca svetujejo čim bolj temeljito drobljenje koruznice in njeno zadelavo v tla.

Pri klasični obdelavi lahko sesekljane ostanke zaorjemo, pri reducirani obdelavi pa jih čim bolje zmulčimo in plitvo zadelamo. Cilj je poškodovati stebla, v katerih prezimujejo gosenice, ter pospešiti razgradnjo rastlinskih ostankov.

Koruznica je pomembna tudi z vidika nekaterih bolezni. Na okuženih rastlinskih ostankih lahko preživijo glive iz rodu Fusarium. To je vredno upoštevati predvsem, kadar nameravamo za koruzo sejati žita, saj lahko koruzni ostanki predstavljajo vir okužbe tudi za naslednjo kulturo.

Po težkem spravilu najprej preverimo tla

Koruza se pogosto spravlja jeseni, ko so tla že precej vlažna. Kombajni, traktorji in prikolice imajo veliko maso, zato lahko ob neugodnih razmerah povzročijo zbitost tal, zlasti na obračališčih, dovozih in stalnih voznih poteh.

Toda globoko rahljanje njive takoj po spravilu ni nujno prava rešitev.

Najprej je smiselno z lopato pregledati profil na več mestih in poiskati zbite plasti. Pozorni smo na ploščato oziroma močno stisnjeno strukturo, slabo poroznost, zastajanje vode in območja, skozi katera korenine težko prodirajo.

Če ugotovimo globljo zbitost, mora biti rahljanje izvedeno takrat, ko so tla na delovni globini dovolj suha, da se ob prehodu rahljalnika lomijo in razpokajo. V premokri zemlji lahko stroj tla namesto rahljanja dodatno zamaže in težavo še poslabša.

Pomemben praktičen nasvet je zato: ne rahljamo globlje, kot je potrebno. Najprej določimo globino zbite plasti, nato obdelavo prilagodimo dejanskemu problemu.

Mokre njive je včasih bolje pustiti pri miru

Po deževni jeseni se lahko pojavi skušnjava, da bi njivo obdelali takoj, ko je pridelek pospravljen. Toda dodatni prehodi s težko mehanizacijo po razmočenih tleh lahko povzročijo več škode kot koristi.

Če se zemlja lepi na pnevmatike, nastajajo globoke kolesnice ali se pri stiskanju v roki oblikuje mazava kepa, je z obdelavo praviloma bolje počakati.

Dobra struktura tal je pomembna tudi za naslednjo rastno sezono. Zbita tla slabše sprejemajo padavinsko vodo, povečujeta se površinski odtok in zastajanje vode, korenine pa težje prodirajo v globino. Posledice se lahko pokažejo šele naslednje poletje, ko imajo rastline zaradi plitvejšega koreninskega sistema slabši dostop do vode.

Naj bo njiva čez zimo pokrita

Koruzne njive so zaradi poznega spravila in jesenske uporabe težke mehanizacije lahko posebej izpostavljene eroziji in odnašanju hranil. Največje tveganje je na nagnjenih zemljiščih, kjer voda po močnem dežju hitro odteka po površini.

Kjer čas spravila in razmere dopuščajo, je koristno vzpostaviti posevek, ki tla čez zimo prekrije. Prezimni ali dosevni posevki s koreninami izboljšujejo strukturo tal, prestrezajo preostali dušik in zmanjšujejo njegovo izpiranje. Rastlinski pokrov hkrati zmanjšuje erozijo.

Po zelo poznem spravilu pa setev dosevka ni vedno smiselna ali izvedljiva. Takrat je toliko pomembneje, da površina ni povsem gola in fino obdelana. Del primerno razporejenih rastlinskih ostankov ali bolj groba površina lahko zmanjšata hitrost odtekanja vode.

Jesenska obdelava naj pripravi teren za naslednjo sezono

Po spravilu koruze torej ni enega postopka, ki bi bil primeren za vsako njivo. Na njivi z močnim napadom koruzne vešče bo pomembno temeljito drobljenje ostankov, na zbiti njivi odpravljanje strukturnih težav, na nagnjenem zemljišču pa predvsem zaščita pred erozijo.

Najboljši ukrep je tisti, ki rešuje dejanski problem. Preden na njivo pošljemo novo mehanizacijo, je zato vredno vzeti lopato, pregledati tla in razmisliti o naslednji kulturi. Prav stanje, v katerem njivo pustimo jeseni, namreč pomembno vpliva na to, kako bo sprejela zimske padavine in v kakšni kondiciji bo pričakala spomladansko setev.

Viri:

• KGZ Ljubljana – Koruzni hrošč in koruzna vešča (lj.kgzs.si);
• Teagasc – Managing Soil Compaction on Tillage Land After a Wet Spring and Summer Drought (teagasc.ie);
• University of Minnesota Extension – Crop residue management (extension.umn.edu).

The post Po spravilu koruze – priprava njive na zimo appeared first on Gorenc.

Več živali na omejenem prostoru pomeni več toplote, vodne pare, iztrebkov, prahu in plinov. Zato priprava hleva na zimo ni namenjena predvsem temu, da bi bil prostor čim toplejši, ampak da ostane suh, čist in dobro prezračen.

Odraslo govedo, ovce in konji nizke temperature praviloma dobro prenašajo, če so zdravi, suhi in zaščiteni pred močnim vetrom ter padavinami. V zaprtem in slabo prezračenem hlevu pa se lahko hitro povečata vlaga in koncentracija škodljivih plinov, kar povečuje tveganje za bolezni dihal in težave s parklji oziroma kopiti.

Hleva pozimi ne zapremo nepredušno

Ko zunanje temperature padejo, bi želeli vrata, okna in druge odprtine čim bolj zapreti. Toda prav to je lahko ena največjih napak pri zimskem upravljanju hleva.

Pozimi naloga prezračevanja ni predvsem odvajanje toplote, temveč odstranjevanje odvečne vlage, prahu, mikroorganizmov ter plinov, ki nastajajo pri dihanju živali in razgradnji izločkov. Svež zrak mora zato v hlev prihajati tudi v hladnih dneh.

Pri naravno prezračevanih objektih pomembno vlogo igra tako imenovani vzgonski oziroma dimniški učinek. Toplota, ki jo oddajajo živali, segreva zrak, ta se dviguje in skozi odprtine v višjih delih objekta odhaja na prosto, svež zrak pa vstopa skozi nižje oziroma bočne odprtine. Če so odprtine nepravilno razporejene ali zaprte, je takšna izmenjava zraka močno omejena. Pri mladih teletih je naravno vzgonsko prezračevanje lahko manj učinkovito, saj proizvedejo bistveno manj telesne toplote kot odraslo govedo.

Svež zrak ne pomeni prepiha

Dobro prezračevanje in prepih nista isto. Cilj je enakomerna izmenjava zraka brez močnega hladnega toka neposredno na živali, predvsem na njihovih ležiščih.

Posebej občutljiva so mlada teleta, ki v prvih tednih življenja telesne temperature še ne uravnavajo tako učinkovito kot odrasle živali. Pri novorojenem teletu se lahko potreba po dodatni energiji za ohranjanje telesne temperature pojavi že pri temperaturah pod približno 10–15 °C. Na občutek mraza pa ne vpliva samo temperatura zraka, ampak tudi njegova hitrost in vlažnost.

Zato mora rejec razmere ocenjevati na višini, kjer živali dejansko bivajo. Hlev je lahko pri stropu dobro prezračen, medtem ko na območju ležišč ostaja zrak skoraj nepremičen ali pa se pojavlja močan prepih.

Vlaga je pogosto večja težava kot mraz

Živali z dihanjem oddajajo veliko vodne pare, dodatno vlago pa povzročajo mokra stelja, urin, slabo odvajanje tekočin in puščanje napajalnikov. Če se vlaga ne odvaja, se začne pojavljati kondenz na strehi in stenah, ležišča ostajajo mokra, vlažno okolje pa omogoča daljše preživetje številnih povzročiteljev bolezni.

Na slabo kakovost zraka nas lahko opozorijo že preprosti znaki: kapljice na spodnji strani strehe, zatohlost, izrazit vonj po amonijaku, trajno mokra stelja ali pajčevine na mestih, kjer bi pričakovali gibanje zraka. Slednje lahko nakazujejo območja z zelo majhnim pretokom zraka.

Posebno pozornost si zasluži amonijak, ki nastaja pri razgradnji sečnine iz urina. Visoke koncentracije dražijo sluznice oči in dihal ter povečujejo dovzetnost živali za bolezni dihal. Če v hlevu izrazito zaznamo njegov vonj, je to opozorilo, da je treba preveriti odstranjevanje gnoja, stanje stelje in prezračevanje.

Suha stelja je del dobre mikroklime

Stelja ni pomembna samo zaradi udobja. Mokro ležišče povečuje izgubljanje telesne toplote, slabša higieno živali in ustvarja ugodnejše razmere za mikroorganizme.

Preprost pokazatelj je tako imenovani test s kolenom: če po nekaj sekundah klečanja na stelji koleno ostane mokro, tudi ležišče za žival ni dovolj suho.

Količina potrebne stelje je odvisna od vrste živali, sistema reje, gostote naselitve in materiala, zato univerzalne količine za vse hleve ni. Pomembno je sproti odstranjevati najbolj mokre in onesnažene dele ter dodajati dovolj čistega in suhega materiala.

Najprej očistimo, šele nato razkužujemo

Pred začetkom daljšega hlevskega obdobja pregledamo bokse, ležišča, pohodne površine, odtoke in mesta, kjer se nabirata umazanija in vlaga. Temeljito čiščenje je tudi osnova učinkovitega razkuževanja, saj organska umazanija zmanjšuje delovanje številnih razkužil.

Kjer način reje omogoča izpraznitev prostora, je pravilen vrstni red: odstranitev gnoja in stelje, mehansko čiščenje, pranje, sušenje ter nato po potrebi razkuževanje. Še posebej pomembna sta čiščenje in razkuževanje prostorov med posameznimi skupinami oziroma turnusi živali.

Pred zimo preverimo tudi opremo

Pred prvimi močnejšimi ohladitvami pregledamo napajalnike in vodovodne cevi ter preprečimo njihovo zamrzovanje. Preverimo delovanje ventilatorjev in drugih prezračevalnih naprav, odtoke, vrata, razsvetljavo ter stanje tal in ležišč.

Hkrati spremljamo tudi gostoto živali v posameznih delih hleva. Prevelika gostota naselitve pomeni več vlage in izločkov na enoto površine, hitrejše onesnaževanje stelje in težje vzdrževanje dobre kakovosti zraka.

Dobra zimska mikroklima zato ni odvisna od enega samega ukrepa. Nastane s kombinacijo učinkovitega prezračevanja, suhih ležišč, primerne gostote živali, dobrega odvajanja tekočin in rednega vzdrževanja. Hlev pozimi ni nujno najboljši takrat, ko je v njem najtopleje – pomembneje je, da živali dihajo kakovosten zrak ter imajo suh, čist in pred prepihom zaščiten prostor za počitek.

Viri:

• UVHVVR / GOV.SI – Ustrezna oskrba rejnih in hišnih živali v mrzlih dneh (gov.si);
• Teagasc – Cattle Housing Ventilation (teagasc.ie);
• AHDB – Youngstock housing: Temperature, humidity and ventilation (ahdb.org.uk).

The post Hlev pred zimo – prezračevanje, vlaga in dobro počutje živali appeared first on Gorenc.

Predvsem sadike z golimi koreninami sadimo jeseni oziroma v začetku zime, dokler tla niso zmrznjena ali razmočena.

Prednost jesenskega sajenja je tudi v tem, da se koreninski sistem lahko začne prilagajati novemu rastišču še pred pomladjo. Ob začetku nove rastne sezone je rastlina zato praviloma bolje pripravljena na rast in manj občutljiva na spomladansko sušo.

Dober sadovnjak se začne z izbiro pravega mesta

Sadno drevo sadimo za več desetletij, zato je izbira rastišča pomembnejša od samega sajenja. Večini sadnih vrst ustrezajo sončne in zračne lege ter globoka, strukturna in dobro odcedna tla.

Izogibamo se depresijam, kjer se zadržujeta hladen zrak in voda. Korenine poleg vode in hranil potrebujejo tudi kisik, zato dolgotrajno zastajanje vode močno ovira njihovo rast in povečuje nevarnost propadanja.

Pri nakupu sadike ne izbiramo samo sorte, temveč tudi ustrezno podlago. Podlaga vpliva na končno velikost drevesa, bujnost, začetek rodnosti in prilagojenost tlom. Pri jablanah je lahko razlika med šibko in močno rastočo podlago tolikšna, da iz iste sorte dobimo majhno drevo za intenzivnejšo zasaditev ali veliko drevo za travniški sadovnjak.

Preverimo tudi opraševanje. Pri sortah, ki niso samooplodne, mora v bližini rasti primerna sorta, ki cveti v istem obdobju.

Sadika mora biti zdrava in dobro razvita

Pri golokoreninskih sadikah pregledamo predvsem koreninski sistem. Korenine morajo biti zdrave, dovolj razvejane in predvsem neizsušene. Preverimo tudi deblo, mesto cepljenja in morebitne poškodbe.

Golih korenin med prevozom ne puščamo nezaščitenih na vetru ali soncu. Če sadike ne moremo posaditi takoj, korenine začasno zasujemo z vlažno zemljo.

Pred sajenjem poškodovane dele korenin gladko prikrajšamo, zdravih pa po nepotrebnem ne krajšamo. Korenine lahko pred sajenjem za krajši čas namočimo v vodo.

Sadilna jama naj bo široka, ne pregloboka

Pogosta napaka pri sajenju je pregloboka in ozka jama. Pomembneje je, da imajo korenine dovolj prostora v širino in da se lahko razporedijo brez zavihovanja.

Pri večjih novih zasaditvah je priporočljivo že prej opraviti analizo tal ter na njeni podlagi urediti založenost s fosforjem, kalijem in organsko snovjo. Hlevskega gnoja ali mineralnih gnojil ne polagamo neposredno ob gole korenine, saj jih lahko poškodujemo.

Sadiko postavimo tako, da bo po sajenju rasla približno tako globoko kot v drevesnici. Pri cepljenem sadnem drevju mora mesto cepljenja ostati nad površino tal. Zemljo med zasipavanjem rahlo utrjujemo, da med koreninami ne ostanejo večji zračni žepi.

Po sajenju drevo dobro zalijemo. Tudi v vlažni jeseni je začetno zalivanje pomembno, saj pomaga zemlji, da se oprime korenin.

Opora in zaščita nista le za prvo zimo

Mlado drevo po potrebi privežemo ob kol, predvsem če gre za šibkejšo podlago ali izpostavljeno lego. Vez mora drevo držati, ne sme pa se zarezovati v deblo.

Deblo zaščitimo pred zajci, srnjadjo in drugimi živalmi. Kjer težave povzroča voluhar, lahko že ob sajenju uporabimo ustrezno zaščitno mrežo okoli korenin.

Območje okoli sadike lahko zastremo z organskim materialom, vendar zastirke ne nasujemo neposredno ob deblo.

Pri jagodičevju upoštevamo različne zahteve

Ribez, kosmulje, maline in robide lahko praviloma uspešno sadimo jeseni, če tla niso razmočena. Potrebujejo rodovitna in dobro odcedna tla, pri malinah in robidah pa že ob sajenju razmislimo tudi o opori.

Posebno skupino predstavljajo ameriške borovnice. Te potrebujejo izrazito kisla, zračna in s humusom bogata tla. Primeren pH tal je približno 3,5–5,2. Če je zemlja apnenčasta ali izrazito alkalna, jih ne moremo preprosto posaditi kot ribez ali kosmuljo, ampak moramo pripraviti ustrezno kislo rastišče. Ameriške borovnice imajo plitev koreninski sistem, zato so občutljive tudi na sušo in potrebujejo enakomerno oskrbo z vodo.

T. i. sibirska borovnica oziroma haskap je povsem druga rastlina. Botanično gre za užitno modro kosteničevje (Lonicera caerulea). Dobro uspeva v različnih tipih dobro odcednih tal in prenese kisla, nevtralna in tudi nekoliko bazična tla. Je izrazito odporna proti mrazu. Za boljšo oplodnjo in pridelek je priporočljivo posaditi vsaj dve opraševalno združljivi sorti. Čeprav lahko kontejnersko vzgojeno sadiko posadimo tudi jeseni v primernih razmerah, je pri tej vrsti pogosto priporočljivo tudi spomladansko sajenje.

Zanimiva izbira je še aronija. Je razmeroma nezahtevna in zelo odporna grmovnica, vendar za dober pridelek tudi ona najbolje uspeva v dobro pripravljenih, humoznih in primerno odcednih tleh. Dobro se prilagaja različnim rastiščem, zato je primerna tudi tam, kjer so razmere za ameriško borovnico neustrezne.

Dobra zasaditev je naložba za več let

Pri jesenskem sajenju največ pomeni dobra priprava. Kakovostna sadika na napačni legi ne bo uspevala. Prav tako pomanjkljive priprave tal pozneje ne moremo preprosto nadomestiti z gnojenjem. Če pravilno izberemo vrsto, sorto in podlago, pripravimo ustrezno rastišče ter rastlino pravilno posadimo in zaščitimo, smo naredili najpomembnejši korak do zdravega in rodnega sadovnjaka oziroma nasada jagodičevja.

Viri:

• KGZ Ljubljana – Sajenje sadnega drevja – kratko navodilo in video (lj.kgzs.si);
• Royal Horticultural Society – Fruit gardening calendar (rhs.org.uk);
• University of Minnesota Extension – Growing blueberries in the home garden (extension.umn.edu).

The post Jesenske zasaditve sadnega drevja in jagodičevja appeared first on Gorenc.

A kljub vsemu ne sme biti cilj jesenske paše, da so živali ne glede na razmere čim dlje na prostem. Z dobrim upravljanjem moramo hkrati ohraniti kondicijo živali, preprečiti poškodbe tal in pašnik pripraviti na kakovostno pomladansko rast.

Zadnji pašni krog načrtujemo vnaprej

Jesenska rast travne ruše je počasnejša kot poletna, zato podaljšamo čas, ki ga posamezna čredinka oziroma ograjen del pašnika potrebuje za obnovo. Površin, namenjenih zgodnji pomladanski paši, po zadnjem jesenskem obhodu ne pasemo ponovno, saj mora imeti ruša dovolj časa, da pred zimo oziroma zgodnjo pomladjo ustvari novo listno maso.

V intenzivnejših rotacijskih sistemih lahko kot orientacijo uporabljamo višino ruše. Travo naj čreda ob koncu paše praviloma popase do višine približno 4–5 centimetrov. Prenizka paša oslabi rastline in njihove zaloge, previsok ostanek pa lahko čez zimo ustvari plast stare in odmrle rastlinske mase ter poslabša kakovost spomladanske ruše.

Na trajnih, vrstno bogatih ali ekstenzivnih pašnikih pa takšnih številčnih priporočil ne uporabljamo avtomatično, temveč pašo prilagodimo sestavi ruše, tipu tal in načinu gospodarjenja.

Mokra tla so znak za spremembo režima

Ena največjih nevarnosti pozne jesenske paše ni nizka temperatura, temveč razmočena tla. Težke živali lahko na mokrem pašniku hitro poškodujejo rušo, zbijejo tla in ustvarijo blatne površine, posledice pa se pokažejo tudi naslednjo pomlad.

Če se tla začnejo udirati pod parklji ali se okoli napajališč, krmišč in vhodov pojavljajo blatne zaplate, moramo obremenitev zmanjšati. Pomagamo si z manjšimi čredinkami, premičnimi električnimi ograjami in krajšim časom živali na pašniku. Uporabimo lahko tudi izmenični režim paše in bivanja v hlevu, pri katerem se živali za nekaj ur pasejo, nato pa se vrnejo v hlev.

Posebej previdni smo na težkih, slabo odcednih tleh. Nekaj dodatnih dni paše ni vrednih poškodovane travne ruše, ki bo spomladi potrebovala mesece za obnovo.

Jeseni spremljamo kondicijo živali

Z nižjimi temperaturami se spreminja tudi kakovost pašne krme. Trava lahko vsebuje veliko vode, njena razpoložljiva količina in energijska vrednost pa nista več enaki kot v času najbolj intenzivne rasti.

Zato ne ocenjujemo samo količine trave, temveč tudi kondicijo in prirast živali. Mlade, breje in visoko proizvodne živali ter tiste v slabši telesni kondiciji imajo večje prehranske potrebe in jim namenimo kakovostnejše pašne površine oziroma pravočasno zagotovimo dodatno krmo.

Jeseni je smiselno oceniti telesno kondicijo živali, pri prireji mesa pa tudi spremljati telesno maso oziroma prirast. Če začne kondicija padati, ne čakamo na popolno izčrpanje paše, ampak pravočasno vključimo seno, silažo ali drugo primerno krmo.

Prehod na zimski obrok naj bo postopen

Prehod s sveže paše na konzervirano voluminozno krmo naj ne bo nenaden. Živalim že pred dokončnim zaključkom pašne sezone postopoma ponudimo krmo, ki jo bodo dobivale v hlevskem obdobju. Tako se prebavila in mikroflora vampa lažje prilagodijo drugačni sestavi obroka.

Hkrati preverimo kakovost in količino zimskih zalog. Jesen je zadnji čas za realno oceno, ali imamo dovolj sena in silaže ter ali njihova kakovost ustreza potrebam posameznih kategorij živali. Vedno mora biti na voljo tudi čista voda, potrebo po mineralno-vitaminskih dodatkih pa prilagodimo osnovnemu obroku in vrsti živali.

Pred začetkom hlevskega obdobja preverimo zdravstveno stanje

Konec pašne sezone je tudi čas za zdravstveni pregled črede. Posebno pozornost namenimo notranjim zajedavcem, saj se živali med pašo lahko okužijo z želodčno-črevesnimi in pljučnimi zajedavci, na določenih območjih pa tudi z metljaji.

Zdravljenja ne izvajamo rutinsko in brez načrta. Smiselno je oceniti tveganje, po potrebi opraviti koprološke preiskave oziroma preiskave iztrebkov ter zdravljenje prilagoditi ugotovitvam. Tako zmanjšujemo tudi nevarnost razvoja odpornosti proti antiparazitikom.

Pred zimo pregledamo še parklje, kožo in splošno zdravstveno stanje živali. Ob prehodu na hlevsko rejo se zaradi tesnejšega stika med živalmi lahko hitreje širijo tudi zunanji zajedavci, zato je pomembno, da težave odkrijemo pravočasno.

Pospravimo pašnik in preverimo infrastrukturo

Pred zimo pregledamo ograje, električne pastirje, napajalnike, dovozne poti in mesta, kjer so se živali pogosto zbirale. Poškodovane ograje popravimo, premično opremo pospravimo, napajalne sisteme pa zaščitimo pred zmrzaljo.

Pravočasno odstranimo tudi ostanke krme in uredimo močno razhojene površine. Če so se pojavila gola mesta ali nezaželene oziroma invazivne rastline, si jih označimo in načrtujemo sanacijo ob primernem času.

Dobra jesenska paša se pokaže spomladi

Uspeh jesenskega pašnega upravljanja se ne meri samo v številu dodatnih dni na prostem. Dobro zaključena pašna sezona pomeni, da živali v zimo vstopijo v primerni kondiciji, travna ruša pa ostane nepoškodovana in z dovolj zalogami za novo rast.

Pravočasno zapiranje posameznih površin, prilagajanje paše vremenu, postopni prehod na zimski obrok in premišljeno zdravstveno varstvo so zato že prvi koraki v naslednjo paš­no sezono.

Viri:

The post Jesenska paša – zadnja opravila pred zimo appeared first on Gorenc.

Drevo je v tem času še vedno v fazi fotosinteze, obnavlja zaloge ogljikovih hidratov in hranil ter dokončno oblikuje cvetne brste. Zato je cilj jesenske oskrbe, da drevesa v zimsko mirovanje vstopijo zdrava, dobro prehranjena in z zmanjšanim tveganjem za okužbe.

Začnimo s pregledom drevja in higieno nasada

Po obiranju pregledamo krošnje, debla in tla pod drevesi. Z dreves odstranimo gnile plodove, saj lahko ostanejo vir okužb za naslednjo sezono, zlasti pri boleznih, kot je rjava sadna gniloba. Odstranimo tudi polomljene in močno poškodovane veje ter obolele plodove, ki so ostali na tleh.

Pri jablanah in hruškah je pomembno tudi ravnanje z odpadlim listjem. Povzročitelj jablanovega škrlupa prezimuje v okuženem listju, zato hitrejša razgradnja listne mase zmanjšuje količino kužnega materiala za pomlad. V večjih nasadih listje pogosto zdrobijo z mulčerjem, v manjšem sadovnjaku pa ga lahko prav tako zdrobimo in tako pospešimo njegovo razgradnjo. Močno okužene rastlinske ostanke odstranimo iz nasada.

Po obiranju ne hitimo z močno rezjo

Jesenski pregled ni isto kot zimski rez. Pri jablanah in hruškah glavni rez praviloma opravimo v času mirovanja, od odpadanja listja do začetka pomladne rasti. Jeseni zato odstranimo predvsem zlomljene, suhe in očitno obolele dele, večje posege v krošnjo pa načrtujemo za zimo.

Pri koščičarjih je pristop drugačen. Slive, češnje, marelice in druge vrste iz rodu Prunus so občutljivejše za okužbe skozi rane, zlasti za srebrno listavost in bakterijski rak. Večjih rezi zato praviloma ne opravljamo pozno jeseni ali pozimi, temveč v suhem vremenu spomladi oziroma poleti, odvisno od vrste in načina vzgoje. Enoten “zimski recept” za vse sadne vrste zato ni strokovno ustrezen.

Zdravo listje po obiranju je še vedno dragoceno

Dokler je listje zeleno in zdravo, drevo še naprej kopiči zaloge za naslednjo sezono. Zato po obiranju ne zanemarimo zdravstvenega stanja nasada in ne dovolimo, da bi drevje zaradi suše prezgodaj izgubilo liste.

Po sušnem poletju namakanja ne prekinemo avtomatično takoj po zadnjem obiranju. Potrebe po vodi se jeseni zmanjšajo, vendar mora biti v tleh še vedno dovolj vlage za delovanje korenin in normalno zaključevanje vegetacije. Prekomerno namakanje je prav tako škodljivo, saj razmočena in slabo zračna tla povečujejo nevarnost bolezni korenin.

Gnojenje naj temelji na analizah

Jesensko gnojenje naj ne bo ukrep kar “na pamet”. Potrebe so odvisne od sadne vrste, starosti drevja, intenzivnosti rasti, količine pridelka ter založenosti tal. V intenzivnih nasadih se zato odločamo na podlagi analize tal in po potrebi tudi listne analize. Fosfor, kalij in druga hranila dodajamo predvsem tam, kjer je ugotovljeno pomanjkanje.

Tudi z dušikom moramo ravnati previdno. Po velikem pridelku drevesa lahko potrebujejo dopolnitev zalog, vendar lahko prepozno ali preobilno dodajanje dušika spodbuja rast in ovira pravočasno dozorevanje lesa. V strokovni pridelavi se zato čas in količina poobiralnega gnojenja prilagajata stanju nasada in tehnološkim priporočilom.

Pripravimo tla in zaščitimo mlado drevje

Medvrstni prostor pred zimo pokosimo oziroma mulčimo, tal pa ne obdelujemo globoko, da ne poškodujemo korenin. Pri mladem drevju preverimo opore in vezi ter po potrebi obnovimo zaščito debel. Mreže proti zajcem in drugi divjadi morajo biti dobro nameščene, kjer težave povzroča voluhar, pa spremljamo njegove rove in pravočasno ukrepamo.

Po odpadanju listja sadovnjak še enkrat natančno pregledamo. Če smo med sezono opazili bolezni ali škodljivce, preverimo, ali so zanje priporočeni tudi jesenski oziroma zimski ukrepi. Pri varstvu rastlin vedno upoštevamo aktualna strokovna priporočila in uporabljamo le registrirana sredstva v dovoljenih terminih.

Priprava na zimo je začetek naslednje sezone

Dober sadjar ne začne razmišljati o naslednjem pridelku šele spomladi. Zdravstveno stanje dreves, kakovost listja po obiranju, oskrba z vodo in hranili ter zmanjševanje virov okužb jeseni neposredno vplivajo na kondicijo nasada in rodnost v naslednjem letu.

Urejena tla, zdrave krošnje in pravilno izbrani poobiralni ukrepi so zato najboljša priprava sadovnjaka na zimsko mirovanje.

Viri:

• KGZS – Poobiralni ukrepi v nasadih jablan: čas za pripravo na novo sezono (kgzs.si);
• Kmetijsko gozdarski zavod Ljubljana – Sadjarstvo: ukrepi po obiranju jablan (lj.kgzs.si);
• Royal Horticultural Society – Apples and pears: winter pruning; Plums: pruning (rhs.org.uk).

The post Sadovnjak po obiranju – kako ga pripraviti na zimo appeared first on Gorenc.

Pred prvo slano jih je smiselno pobrati, vendar jih nikakor ni treba zavreči. Del lahko dozori v hiši, zrele zelene plodove pa lahko uporabimo tudi v kuhinji – za vlaganje, različne zelenjavne mešanice, čatnije, omake in celo marmelado.

Zakaj so nezreli paradižniki drugačni?

Zeleni, še nezreli paradižniki vsebujejo več steroidnih glikoalkaloidov, predvsem α-tomatina in dehidrotomatina. Gre za naravne obrambne snovi rastline, ki jih poleg plodov vsebujejo tudi stebla in listi. Med dozorevanjem se njihova količina močno zmanjšuje, zato jih je v popolnoma zrelih rdečih paradižnikih bistveno manj.

Tomatin pogosto primerjamo s solaninom v krompirju, vendar ne gre za isto spojino. Strokovna literatura pri običajnem kulinaričnem uživanju zelenih paradižnikov ne navaja primerov akutnih zastrupitev pri ljudeh, kljub temu pa povsem nezrelih zelenih plodov, zlasti surovih, ni priporočljivo uživati v večjih količinah. Večje količine glikoalkaloidov lahko namreč povzročijo predvsem prebavne težave.

Ker zeleni paradižniki vsebujejo več tomatina kot zreli, jih v kulinariki najpogosteje uporabljamo predelane – kuhane, pečene, vložene ali fermentirane. Toplotna obdelava tomatina sicer ne odstrani v celoti, ga pa zmanjša, zato sta pomembna predvsem izbira zdravih, dobro razvitih zelenih plodov in zmernost pri uživanju. Takšna uporaba zelenih paradižnikov ima dolgo kulinarično tradicijo, od vloženin in čatnijev do omak, marmelad in pečenih jedi.

Za predelavo zato izberemo zdrave, čvrste in že dobro razvite zelene paradižnike. Zelo majhne, izrazito nezrele plodove ter poškodovane, plesnive ali gnile paradižnike zavržemo. Listov in stebel paradižnika za prehrano ne uporabljamo.

Nekateri bodo še dozoreli

Če je paradižnik že dosegel približno končno velikost in njegova temno zelena barva začne svetleti ali prehajati v rumenkaste oziroma rožnate odtenke, lahko po pobiranju še dozori. Takšne plodove razporedimo v eni plasti v suh prostor pri sobni temperaturi ter jih redno pregledujemo.

Ni nujno, da jih postavimo na sončno okensko polico. Zorenje spodbuja etilen, zato lahko nekaj paradižnikov položimo tudi v papirnato vrečko skupaj z zrelim jabolkom ali banano. Tiste, ki začnejo gniti ali plesneti, sproti odstranimo.

Zeleni paradižniki so odlični za vlaganje

Čvrsta struktura zelenih paradižnikov je zelo primerna za vlaganje, saj med obdelavo dobro ohranijo obliko. Uporabimo lahko manjše cele plodove ali večje narežemo na rezine in krhlje.

Odlično se obnesejo v mešani vloženi zelenjavi, na primer v turšiji ali bolgarski solati, kjer se lepo povežejo s papriko, čebulo, korenjem, zeljem in drugo jesensko zelenjavo. Zelo okusni so tudi samostojno vloženi s česnom, koprom, gorčičnimi semeni, poprom ali drugimi priljubljenimi začimbami.

Pri vlaganju za daljše shranjevanje vedno uporabljamo preverjen recept in ohranimo predpisano razmerje kisa, vode in zelenjave. Kislina namreč ni pomembna samo za okus, ampak tudi za mikrobiološko varnost shranka.

Iz zelenih paradižnikov lahko pripravimo tudi relish – drobno sesekljano sladko-kislo zelenjavno prilogo s čebulo in papriko, ki se lepo poda k sendvičem, krompirju, sirom in različnim toplim jedem.

Poskusite marmelado iz zelenih paradižnikov

Presenetljivo dobra je tudi sladko-kisla marmelada, pri kateri se nevtralnejši okus zelenega paradižnika lepo poveže z limono in začimbami. Jabolka kot osnova dodajo naravni pektin, da je marmelada dovolj gosta. Na ta način lahko v enem receptu uporabimo dva jesenska pridelka, ki ju je v tem času pogosto v izobilju.

Za približno 3 manjše kozarce potrebujemo:

• 0,5 kg očiščenih zelenih paradižnikov,
• 0,5 kg očiščenih jabolk
• 500–600 g sladkorja,
• sok in drobno naribano lupinico 1–2 ekoloških limon,
• po želji košček naribanega svežega ingverja, ščepec burbonske vanilje v prahu ali ščepec mletega cimeta.

Paradižnike in jabolka narežemo na manjše koščke, potresemo s sladkorjem in pustimo nekaj ur, da spustijo sok. Dodamo limono in počasi kuhamo približno 30 minut oziroma toliko časa, da se zmes zgosti. Po želji jo delno ali povsem pretlačimo.

Vročo marmelado nalijemo v čiste kozarce. Če jo želimo hraniti dlje časa pri sobni temperaturi, uporabimo preverjen postopek konzerviranja, na primer pasterizacijo v vodni kopeli. Sicer jo po ohladitvi shranimo v temnem prostoru.

Še nekaj idej za kuhinjo

Zeleni paradižniki se lepo obnesejo tudi v čatniju s čebulo, jabolki, kisom, sladkorjem in začimbami. Narezane rezine lahko paniramo in popečemo, dodamo jih lahko zelenjavnim omakam ali pa iz njih pripravimo pikantno salso.

Prav konec sezone tako pokaže, da tudi pridelek, ki na vrtu ni uspel popolnoma dozoreti, še zdaleč ni izgubljen. Nekaj paradižnikov pustimo dozoreti, druge pa z malo domišljije spremenimo v ozimnico ali zanimivo jesensko jed. Tako porabimo pridelek do zadnjega plodu in hkrati v domačo shrambo dodamo nekaj nekoliko drugačnega.

Preberite tudi >>> Kaj vse lahko pripravimo iz paradižnika

Tekst:
N. G.

The post Kaj narediti z zelenimi paradižniki ob koncu sezone appeared first on Gorenc.

Če želimo naslednjo sezono vzgojiti zdrave in sortno značilne rastline, moramo že med rastjo vedeti, katere rastline bomo namenili za seme, kako so bile oprašene in kdaj je seme zares dozorelo.

Za seme izberemo najboljše rastline

Pridelava kakovostnih semen se začne že dolgo pred pobiranjem. Seme ne shranjujemo naključno iz zadnjega plodu, ki je ostal na rastlini, temveč izberemo zdrave, dobro razvite in sortno značilne rastline.

Pri izbiri opazujemo lastnosti, ki jih želimo ohraniti: dobro rodnost, zgodnost, okus, velikost in kakovost plodov, odpornost proti boleznim ter prilagojenost razmeram na našem vrtu. Rastline, ki so izrazito šibke, bolne ali po svojih lastnostih odstopajo od sorte, za seme izločimo.

Na ta način pravzaprav že izvajamo osnovno selekcijo. Če več let zapored seme pobiramo z rastlin, ki se v naših razmerah dobro obnesejo, postopoma ohranjamo lastnosti, ki so za naš vrt najprimernejše.

Vsako seme ni primerno za nadaljnje razmnoževanje

Pred pobiranjem je pomembno vedeti, katero sorto gojimo. Pri odprto oprašenih in dovolj stabilnih sortah lahko ob ustrezni sortni čistosti pričakujemo, da bodo rastline iz shranjenega semena precej podobne starševskim rastlinam.

Drugače je pri F1 hibridih. Ti nastanejo z načrtnim križanjem izbranih starševskih linij. Seme iz plodov F1 rastlin lahko sicer kali, vendar naslednja generacija ni genetsko enotna in se lahko močno razlikuje po rasti, rodnosti, velikosti, okusu ali odpornosti. Če želimo ohraniti značilnosti sorte, zato semen F1 hibridov praviloma ne shranjujemo.

Dober praktičen namig je, da pred pobiranjem preverimo originalno semensko vrečko ali zapis sorte. Oznaka F1 pomeni, da gre za hibrid prve generacije.

Pomembno je tudi, kako se rastline oprašujejo

Pri ohranjanju sortne čistosti moramo upoštevati način opraševanja posamezne vrste.

Grah in večino sort paradižnika uvrščamo med pretežno samooprašne rastline, zato je možnost nenamernega križanja praviloma manjša. Tudi pri fižolu je križanje pri številnih vrstah razmeroma redko, čeprav ga ni mogoče povsem izključiti.

Več previdnosti je potrebne pri vrstah, ki jih oprašujejo žuželke ali veter. Mednje sodijo številne kapusnice, čebula, pesa ter različne bučevke. Če hkrati cveti več kompatibilnih sort, lahko pride do navzkrižnega opraševanja.

Pomembno je vedeti, da križanje ne spremeni plodu, ki ga pobiramo letos. Spremenjena genetska kombinacija se pokaže šele v rastlinah, ki jih naslednje leto vzgojimo iz tega semena. Zato iz lepe bučke ali buče ni mogoče sklepati, da bomo iz njenih semen prihodnje leto dobili povsem enak pridelek.

Pri strokovni pridelavi semen se sortna čistost ohranja z izolacijskimi razdaljami, časovno ločenim cvetenjem ali nadzorovanim opraševanjem.

Najlažje začnemo z enoletnicami

Za domače pobiranje semen so najpreprostejše rastline, ki zaključijo svoj življenjski krog v enem letu. Sem sodijo na primer paradižnik, paprika, fižol, grah in solata.

Pri fižolu in grahu pustimo izbrane stroke na rastlini, dokler se povsem ne posušijo in semena v njih otrdijo. Stroke poberemo v suhem vremenu, jih po potrebi dodatno dosušimo ter nato izluščimo seme.

Pri solati pustimo nekaj izbranih rastlin, da zacvetijo in razvijejo semenske glavice. Pobiramo jih postopoma, ko semena dozorevajo in se začnejo sušiti.

Nekatere vrtnine pa so dvoletnice. Korenje, rdeča pesa, čebula in številne kapusnice prvo leto tvorijo predvsem vegetativne dele, šele po prezimitvi pa v drugem letu zacvetijo in razvijejo seme. Njihovo semenarjenje je zato zahtevnejše in zahteva tudi pravilno prezimitev izbranih rastlin.

Pri mesnatih plodovih seme očistimo

Pri papriki izberemo povsem zrel, zdrav plod. Seme odstranimo iz notranjosti, razprostremo v tanki plasti ter dobro posušimo.

Pri paradižniku je postopek nekoliko drugačen. Seme obdaja želatinasta ovojnica, zato ga skupaj z nekaj soka običajno pustimo kratek čas fermentirati. Po nekaj dneh ga dobro speremo skozi cedilo in razporedimo na gladko površino, kjer se povsem posuši.

Pri vseh vrstah je pomembno, da za shranjevanje izberemo polno razvito in zdravo seme, poškodovano, drobno ali očitno nezrelo pa odstranimo.

Pred shranjevanjem mora biti seme popolnoma suho

Vlaga je eden največjih sovražnikov shranjenih semen. Če še vlažno seme zapremo v embalažo, lahko začne plesneti, izgublja kalivost ali popolnoma propade.

Po pobiranju in čiščenju ga zato dobro osušimo v suhem, zračnem prostoru, zaščitenem pred dežjem in neposrednim močnim soncem. Sušenje pri previsoki temperaturi ni primerno, saj lahko poškoduje zarodek v semenu.

Šele popolnoma suho seme spravimo v papirnate vrečice, ovojnice ali manjše vrečke. Te lahko nato hranimo v dobro zaprti posodi, kjer so zaščitene pred vlago, žuželkami in glodavci.

Hladno, suho in temno

Za ohranjanje dobre kalivosti potrebuje seme predvsem suhe in hladne razmere. Na vsako vrečko napišemo vrsto, sorto in leto pobiranja, pri manj znanih sortah pa je koristno dodati tudi nekaj osnovnih podatkov o rastlini.

Kalivost semen se med vrstami zelo razlikuje. Pri nekaterih vrstah lahko seme ob ustreznem shranjevanju ostane kalivo več let, medtem ko seme čebule, pora in pastinaka praviloma izgublja kalivost hitreje. Če nismo prepričani o kakovosti starejših semen, lahko pred spomladansko setvijo opravimo preprost kalilni preizkus.

S semeni ohranjamo tudi značilnosti svojega vrta

Pobiranje lastnih semen ni le način, kako zmanjšamo potrebo po nakupu novih semen. Z njim ohranjamo zanimive sorte, njihovo gensko raznolikost in lastnosti rastlin, ki so se dobro prilagodile našim razmeram.

Vendar dobro semenarjenje zahteva nekaj več opazovanja kot običajna pridelava zelenjave. Poznavanje načina opraševanja, skrb za sortno čistost, pravilna izbira matičnih rastlin ter dovolj zrelo in dobro posušeno seme so osnova za uspešno naslednjo sezono. Za začetek je najbolje izbrati nekaj preprostejših vrst, izkušnje pa nato iz leta v leto nadgrajevati.

Viri:

• Organic Seed Alliance – A Seed Saving Guide for Gardeners and Farmers (seedalliance.org);
• Garden Organic – Seed Saving Guidelines (gardenorganic.org.uk);
• Royal Horticultural Society – F1 Hybrids (rhs.org.uk).

The post Pobiranje semen za prihodnjo sezono appeared first on Gorenc.

Prav zato je avgust eden najlažjih mesecev za sestavljanje raznolikega jedilnika iz domačih in sezonskih sestavin.

Uravnotežen poletni obrok ni nujno zapleten. Osnovo naj predstavlja zelenjava, ki ji dodamo kakovosten vir beljakovin, primerno količino žit, krompirja ali drugih škrobnih živil ter nekaj kakovostnih maščob. Pri malicah in zajtrku pa lahko dobro izkoristimo tudi trenutno obilje domačega sadja.

Začnimo dan z domačim sadjem

Jabolka, hruške in slive lahko ob koncu poletja postanejo osnova preprostega zajtrka. Sadje zagotavlja vitamine, minerale, vodo in prehranske vlaknine, vendar samo po sebi za večino ljudi ne predstavlja dovolj nasitnega obroka.

Narezano hruško ali jabolko lahko zato dodamo ovsenim kosmičem, proseni ali ajdovi kaši ter domačemu jogurtu ali skuti. Dodatek orehov, lešnikov ali semen prispeva kakovostne maščobe in beljakovine ter poskrbi za večjo sitost. Slive lahko na kratko podušimo s cimetom in jih ponudimo ob kaši, skuti ali jogurtu.

Ko imamo sadja veliko, ga lahko del sproti narežemo in zamrznemo, skuhamo v čežano, marmelado ali kompot oziroma ga posušimo za hladnejši del leta.

Naj bo zelenjava glavni del poletnega kosila

Poleti se pogosto priležejo lažji obroki, vendar lahek obrok še ne pomeni samo sklede zelene solate. Če želimo, da nas kosilo nasiti in zagotovi dovolj hranil, zelenjavi dodamo še vir beljakovin in ogljikovih hidratov.

Bučke so lahko osnova zelenjavnih polpetov, narastkov, omak ali ratatuja. Kumare uporabimo v solatah, tzatzikiju, hladnih juhah ali jogurtovih omakah. Paradižnik, paprika in čebula se lepo povežejo v satarašu, pečeni zelenjavi, bolgarski solati ali omaki za testenine. Tudi jajčevci obogatijo marsikatero od naštetih jedi.

Poletni zelenjavni krožnik lahko na primer sestavimo iz pečenih bučk in paprike, kuhanega krompirja ter fižolove ali lečine solate. Druga možnost je riž, ješprenj ali ajdova kaša z veliko sveže oziroma pečene zelenjave in dodatkom čičerike, fižola, jajc ali sira za žar.

Zelo uporaben domač pridelek je tudi stročji fižol. S krompirjem, čebulo, svežimi zelišči in kuhanim jajcem hitro postane samostojen poletni obrok, ne le priloga. Če pripravimo boranjo, ki je prava poletna poslastica, ji lahko dodamo meso ali pa pripravimo brezmesno različico in za več beljakovin dodamo še fižol v zrnu.

Če je na jedilniku meso, izberimo lažje kombinacije

Tudi meso je lahko del uravnoteženega poletnega obroka. V vročih dneh se običajno bolje podajo pusti kosi mesa in preprostejši načini priprave, na primer piščanec ali puran, pusta govedina in teletina ter ribe. Namesto težkih omak in ocvrtih jedi meso spečemo, podušimo ali pripravimo na žaru ter ga ponudimo z obilico sezonske zelenjave.

Piščančje ali puranje meso lahko dopolnimo s pečenimi bučkami, papriko in paradižnikom, pusto govedino s stročjim fižolom ali veliko poletno solato, ribe pa s krompirjem, blitvo in svežimi zelišči. Pri žaru pazimo, da mesa ne zažgemo, saj pri zelo visokih temperaturah in zoglenelih delih nastajajo neželene snovi.

Prednost dajemo svežemu, čim manj predelanemu mesu, medtem ko naj bodo klobase, salame in drugi mesni izdelki na jedilniku redkeje. Tako tudi mesni obrok ostane lahek in se lepo poveže z obiljem domače poletne zelenjave.

Izkoristimo tudi hladne poletne jedi

V najbolj vročih dneh nam pogosto bolj prijajo hladne jedi. Gazpačo iz zrelih paradižnikov, kumar, paprike, česna in oljčnega olja je dober način, kako porabiti večjo količino zelenjave. Da bo obrok popolnejši, ga ponudimo s kosom polnozrnatega kruha ter na primer skuto, sirom, jajci ali stročnicami.

Podobno velja za velike poletne solate. Kumare, paradižnik in paprika so odlična osnova, vendar lahko dodamo kuhan fižol, lečo, čičeriko, jajca, sir, kuhano žito ali krompir. Tako iz zelenjavne priloge nastane samostojen obrok.

Sveža zelišča, ki jih je poleti prav tako v izobilju, naj ne bodo samo okras. Bazilika, peteršilj, drobnjak, timijan, šetraj, koper, meta in druga zelišča jedi obogatijo z aromo in omogočajo, da za izrazit okus potrebujemo manj soli in težkih omak.

Tudi vloženine sodijo na poletni krožnik

Če je shramba še polna domačih vloženin ali pa že vlagamo letošnji pridelek, jih lahko vključimo kot dodatek obroku. Vložene kumare, paprika, pesa, zelenjavni namazi in fermentirana zelenjava prinesejo izrazit okus ter lepo dopolnijo krompir, žita, stročnice, jajčne jedi ali sendviče.

Ker so vložena živila pogosto bolj slana, naj bodo predvsem dodatek in ne glavni zelenjavni del obroka. Sveža sezonska zelenjava naj ima poleti še vedno prednost.

Sadje je odlična poletna malica

Za dopoldansko ali popoldansko malico lahko izberemo kos domačega sadja, ki mu po želji dodamo kruh s skuto ali sirom, pest oreščkov, jogurt ali kefir. Tako bo malica bolj nasitna in prehransko uravnotežena.

Tudi domači sadni napitki so lahko okusni, vendar celo sadje zaradi ohranjenih vlaknin praviloma nasiti bolje kot sok. V vročini ostaja najpomembnejša pijača voda, ki jo lahko popestrimo z limono, meto ali meliso. Občasno ji lahko dodamo tudi malo domačega bezgovega, metinega ali drugega sadnega oziroma zeliščnega sirupa.

Večerja naj porabi tisto, kar je ostalo

Poletna kuhinja je idealna za premišljeno porabo ostankov. Pečena zelenjava od kosila lahko zvečer postane nadev za omleto, hladna solata ali dodatek sendviču. Preostanek kuhanega krompirja lahko zmešamo s kumarami, fižolom in zelišči, kuhano žito pa naslednji dan uporabimo za solato.

Tak način kuhanja ni le praktičen, pomaga tudi zmanjševati količino zavržene hrane. Obenem se naučimo kakovostno porabiti zaloge in razmišljati o tedenskih jedilnikih.

Poletni vrt ponuja skoraj vse za dober krožnik

Uravnotežen poletni jedilnik ne zahteva eksotičnih sestavin. Pogosto imamo velik del tega, kar potrebujemo, že na domačem vrtu, v sadovnjaku ali shrambi.

Sezonski zelenjavi in sadju dodamo vir beljakovin, žita ali krompir ter nekaj kakovostnih maščob in iz preprostih sestavin nastane hranljiv, barvit in okusen obrok.

Prav avgustovsko obilje nas spodbuja, da kuhamo po tem, kar trenutno dozoreva. Tako ne uživamo le bolj sveže hrane, ampak tudi smiselno porabimo domači pridelek in na krožnik vsak dan prinesemo nekaj drugačnega.

Tekst:
N. G.

The post Od vrta do krožnika – kako sestaviti uravnotežen poletni obrok appeared first on Gorenc.

Vendar visoke grede še zdaleč ni treba pripraviti na zimski počitek. Prav zaradi njene zasnove jo lahko dobro izkoristimo za jesensko pridelavo, z enostavnim pokrovom pa sezono pobiranja podaljšamo še precej dlje.

Najprej poskrbimo za tla

Po odstranitvi iztrošenih rastlin odstranimo tudi bolne liste, korenine in plevel. Zdrav rastlinski material lahko dodamo na kompost. Zemlje v visoki gredi ni treba globoko prekopavati. Rahlo jo zrahljamo in po potrebi dodamo plast zrelega komposta ali pa suhega listja in na vrh plast kakovostne vrtne zemlje.

Vsebina visokih gred se zaradi razgradnje organskega materiala sčasoma poseda, zato je konec poletja primeren čas tudi za dopolnitev vrhnje plasti. Z gnojenjem ne pretiravamo. Jesenske listnate vrtnine potrebujejo rodovitna tla, vendar preveč dušika spodbuja mehko, bujno rast, ki je občutljivejša za mraz in bolezni.

Zalivajmo globinsko in premišljeno

Po letošnjem vročem in suhem poletju je gospodarjenje z vodo še posebej pomembno. Dolgotrajna suša je marsikje zmanjšala zaloge vode, ponekod pa so veljale tudi omejitve ali prepovedi uporabe pitne vode za zalivanje vrtov.

Visoke grede se zaradi dvignjene lege in dobrega odvajanja vode lahko izsušujejo hitreje kot običajne vrtne površine. Namesto pogostega površinskega zalivanja jih zato temeljito zalijemo, da voda doseže globlje plasti zemlje, nato pa pred naslednjim zalivanjem preverimo vlažnost tal. Najprimernejši čas je zgodaj zjutraj.

Veliko prednost imajo vrtnarji, ki zbirajo deževnico. Po poletnih nalivih se lahko ponovno napolnijo sodi, zbiralniki oziroma štirne, iz katerih lahko v sušnih obdobjih zalivamo vrt brez porabe pitne vode. Uporabna sta tudi kapljično namakanje in namakalna cev, saj dovajata vodo neposredno h koreninam in zmanjšujeta izgube zaradi izhlapevanja.

Kaj še lahko posadimo in posejemo?

Konec avgusta in v septembru visoko gredo namenimo predvsem vrtninam, ki dobro uspevajo pri nižjih temperaturah. Sejemo lahko motovilec, špinačo, rukolo, redkvice, krešo in različne azijske listnate vrtnine. Primerne so tudi prezimne sorte solate.

Če imamo sadike, lahko posadimo solato, radič, endivijo in nekatere vrste ohrovta. Pri izbiri upoštevamo čas setve oziroma sajenja, ki je naveden na semenski vrečki, saj se sorte med seboj precej razlikujejo.

Ni treba zapolniti vse grede naenkrat. Nekaj rukole, redkvic ali motovilca lahko posejemo v več terminih in tako podaljšamo pobiranje.

Pokrov spremeni možnosti visoke grede

Ena največjih prednosti visoke grede je, da jo lahko zelo preprosto pokrijemo. Nad njo namestimo loke in jih prekrijemo z vrtno kopreno ali prozorno folijo, lahko pa izdelamo trajnejši okvir s polikarbonatnim ali steklenim pokrovom.

Tako nastane zaščiten prostor, podoben »topli gredi« oziroma majhnemu rastlinjaku. Pokrov zmanjšuje izgubo toplote ponoči, rastline ščiti pred vetrom, močnim dežjem in prvimi slanami ter omogoča, da solato, špinačo, motovilec in druge odpornejše vrtnine pobiramo precej dlje v jesen.

Če visoko gredo dodatno ogrevamo z razkrajajočim se organskim materialom, na primer plastjo svežega hlevskega gnoja pod rastno plastjo, govorimo o pravi topli gredi. Pri običajni pokriti visoki gredi pa toploto zagotavljata predvsem sonce in zaščiten zračni prostor.

Ne pozabimo na zračenje

Pokrov ni namenjen temu, da bi bila greda ves čas hermetično zaprta. V sončnih jesenskih dneh se lahko prostor pod prozornim pokrovom hitro segreje, visoka zračna vlaga pa spodbuja razvoj bolezni.

Čez dan zato pokrov odpremo ali privzdignemo, zvečer pa ga ponovno zapremo. Z napredovanjem jeseni in nižanjem temperatur bo lahko ostal zaprt vse dalj časa. Tudi pozimi ga je ob sončnih in toplejših dnevih smiselno občasno prezračiti.

Visoka greda lahko rodi tudi pozimi

Ob koncu poletja visoke grede zato ni treba izprazniti in pustiti do pomladi. Z obnovljeno zemljo, jesenskimi vrtninami, premišljenim zalivanjem in predvsem primernim pokrovom lahko postane prostor za pridelavo še globoko v jesen, pri odpornejših vrtninah pa tudi čez zimo.

Prav možnost enostavnega pokrivanja je ena njenih največjih prednosti – poletna visoka greda se tako z nekaj prilagoditvami spremeni v zaščiten vrt za hladnejši del leta.

Tekst:
N. G.

The post Visoka greda ob koncu poletja – kako podaljšati sezono pobiranja appeared first on Gorenc.

Niti najboljša klet ali shramba namreč ne more rešiti mokrih, poškodovanih ali nepravilno pripravljenih čebulic in gomoljev.

Če želimo pridelek ohraniti čim dlje, ga moramo pobrati ob pravem času, z njim ravnati previdno, ga ustrezno osušiti oziroma utrditi ter pred shranjevanjem temeljito pregledati. Pri tem pa je treba upoštevati, da čebula, česen in krompir nimajo enakih zahtev.

Kakovost shranjevanja se začne že ob pobiranju

Čebula je praviloma pripravljena za pobiranje, ko se njeno listje začne rumeniti in polegati, vrat čebulice pa se zmehča. Če je mogoče, jo pobiramo v suhem vremenu. Previdno jo privzdignemo iz zemlje in pri tem pazimo, da čebulic ne poškodujemo.

Česen pobiramo, ko začnejo spodnji listi rumeneti in rjaveti, zgornji pa so še deloma zeleni. Če z izkopavanjem predolgo odlašamo, lahko zunanji ovoji razpadejo, stroki pa se začnejo ločevati, kar zmanjša primernost česna za daljše shranjevanje. Zrelost lahko preverimo tako, da najprej izkopljemo eno glavico.

Zgodnji krompir pobiramo, ko so gomolji dovolj veliki za uporabo. Ker ima nežno in tanko kožico, ga izkopavamo še posebej previdno. Z vilami zemljo privzdignemo nekoliko stran od rastline, da gomoljev ne prerežemo ali prebodemo.

Čebulo in česen pred shranjevanjem dobro osušimo

Sveže pobrane čebule in česna ne spravimo takoj v klet ali zaprte posode. Najprej ju je treba dobro osušiti, da se zunanji ovoji, korenine in vratovi posušijo ter oblikujejo naravno zaščito pred izgubljanjem vlage in povzročitelji bolezni.

Če je vreme suho in stabilno, lahko pridelek krajši čas sušimo na prostem, vendar ga zaščitimo pred dežjem in močno večerno vlago. Zanesljiveje ga je razporediti pod nadstreškom, na podstrešju, v lopi ali drugem suhem in dobro prezračenem prostoru. Čebulice položimo v eni plasti na mrežaste police, lesene letve ali druga zračna stojala. Lahko jih tudi povežemo v manjše šope in obesimo.

Med sušenjem mora zrak krožiti okoli celotnega pridelka. Čebule in česna ne nalagamo v debele kupe, saj se lahko v notranjosti zadržujeta toplota in vlaga. Sušenje običajno traja več tednov. Končano je, ko so ovoji suhi in šelesteči, vratovi zaprti, listi pa povsem suhi.

Šele nato odstranimo ostanke zemlje, prikrajšamo korenine in odrežemo suho listje. Če želimo čebulo ali česen splesti v kite, liste seveda pustimo.

Zgodnji krompir porabimo prej

Zgodnji oziroma mladi krompir ni namenjen dolgotrajnemu skladiščenju. Njegova kožica je tanka, gomolji vsebujejo veliko vode in se hitreje izsušijo ali poškodujejo. Zato ga je najbolje porabiti v nekaj tednih oziroma čim prej po pobiranju.

Po izkopavanju ga za kratek čas pustimo na suhi površini v senci, da se zemlja na njem osuši. Pred shranjevanjem ga ne peremo, saj lahko vlaga pospeši kvarjenje. Odvečno zemljo le nežno odstranimo z rokami.

Za nekoliko daljše shranjevanje je primernejši zrelejši krompir z utrjeno kožico. Pri njem pred pobiranjem počakamo, da nadzemni deli rastline dozorijo oziroma odmrejo. Gomolje nato nekaj časa hranimo v temnem in zračnem prostoru, da se kožica utrdi in manjše površinske poškodbe zacelijo.

Poškodovane pridelke porabimo najprej

Pred shranjevanjem pridelek temeljito pregledamo. Izločimo poškodovane, prerezane, obtolčene, mehke ali obolele čebulice in gomolje. Tudi če so še uporabni, jih ne dodajamo zalogi, ampak jih porabimo čim prej.

Pridelek razvrstimo tudi glede na velikost in kakovost. Čebule z debelim ali ne povsem zaprtim vratom se praviloma slabše ohranijo. Pri česnu najprej porabimo glavice z razprtimi ovoji ali ločenimi stroki. Pri krompirju izločimo zelene, poškodovane in gnile gomolje.

Že en obolel primerek lahko v neustreznih razmerah povzroči širjenje gnilobe na druge pridelke, zato je začetno prebiranje zelo pomembno.

Vsak pridelek potrebuje drugačne razmere

Dobro posušena čebula in česen potrebujeta hladen, suh, temen in zračen prostor. Shranjujemo ju lahko v mrežastih vrečah, pletenih košarah, plitvih zabojih ali obešena v kitah. Nepredušne plastične vrečke niso primerne, saj se v njih zadržuje vlaga.

Krompir potrebuje temo, nekoliko hladnejši prostor in višjo zračno vlago kot čebula in česen. Svetloba povzroča zelenenje gomoljev, v presuhem prostoru pa se začnejo hitro gubati. Shranimo ga v zračne zaboje, košare ali papirnate oziroma tekstilne vreče, ki preprečujejo dostop svetlobe in hkrati omogočajo nekaj kroženja zraka.

Čebule in krompirja ni najbolje hraniti neposredno skupaj. Razmere, ki ustrezajo krompirju, so za čebulo pogosto preveč vlažne, suho okolje za čebulo pa lahko pospeši izsuševanje krompirja.

Zalogo redno pregledujemo

Tudi pravilno pripravljen pridelek se med shranjevanjem spreminja. Čebulo, česen in krompir zato redno pregledujemo ter sproti odstranimo primerke, ki se začnejo mehčati, kaliti, plesneti ali gniti.

Povzetek

Uspešno shranjevanje se začne že na vrtu. Pravočasen pridelek, suho vreme, nežno ravnanje in dobra priprava pred skladiščenjem so pogosto pomembnejši od samega prostora, kamor pridelek pozneje pospravimo. Tako lahko čebulo in česen uporabljamo še več mesecev, zgodnji krompir pa ohranimo kakovosten dovolj dolgo, da ga postopoma porabimo.

Viri:

• Garden Organic – Harvesting and storing vegetables (gardenorganic.org.uk);
• Royal Horticultural Society – How to grow garlic (rhs.org.uk);
• Teagasc – Potatoes: Storage (teagasc.ie).

The post Shranjevanje čebule, česna in zgodnjega krompirja po poletnem pobiranju appeared first on Gorenc.