Prispevki

Kmečka opravila skozi Veliki teden Gorenc.si

Kmečka opravila skozi veliki teden: dan za dnem

Veliki teden je čas poglobljene duhovnosti, ki se odraža tudi v kmečkih opravilih. Ta čas v letu prinaša priporočene naloge in obrede, ki se prenašajo iz generacije v generacijo. V tem članku bomo predstavili, kaj se na kmetiji počne vsak dan v velikem tednu. In kako ta opravila odražajo povezanost z naravo in pripravo na veliko noč. Velikonočne tradicije, ki se razlikujejo v različnih kulturah in predelih, so tesno prepletene s kmečkim življenjem. Velika noč simbolizira novo življenje in prenovo, kar odmeva v srcu kmečke kulture.

Veliki teden se začne – cvetna nedelja

Cvetna nedelja označuje začetek Velikega tedna in je tradicionalno čas za blagoslov oljčnih vejic. Na kmetijah je to tudi čas za pripravo zemlje in setev prvih semen, simbolizirajoč nov začetek in upanje. Prav tako je to priložnost za preverjanje in pripravo opreme za delo na prostem, saj se z začetkom pomladi začenja glavna sezona dela na poljih.

Kmečka opravila skozi Veliki teden Gorenc.si

Veliki ponedeljek do srede

V teh dneh se nadaljuje delo na njivah in poljih, vključno s sajenjem, obrezovanjem in pripravo tal, kar odraža naravni cikel prenove in priprave na novo rastno sezono. To je tudi čas za skrb za živali, čiščenje hlevov in pripravo na pomladno delo, ki simbolizira odstranjevanje starega in pripravo na novo. Ta čas lahko izkoristimo tudi za načrtovanje biodiverzitetnih vrtov, ki bodo privabljali opraševalce in koristne žuželke, kar je ključno za zdrav ekosistem. Poleg kmečkih opravil je to obdobje namenjeno duhovni pripravi, razmisleku in družinskim dejavnostim, ki krepijo občutek pripadnosti in skupnega praznovanja. V dneh od ponedeljka do srede tako lahko družine kot posamezniki izkoristijo priložnost za osebno in skupno duhovno prenovo. Poudarjajoč pomen narave in upanja v tem pomembnem obdobju pred veliko nočjo. To je tudi idealen čas za pregled zalog semen in načrtovanje vrtnih zasaditev.

Veliki četrtek

Veliki četrtek je tradicionalno povezan s čiščenjem in pripravo doma. Na kmetiji to lahko vključuje tudi čiščenje orodja, popravila na stavbah in pripravo na glavno sezono dela, ki prihaja. Na veliki četrtek, poleg čiščenja in priprav, lahko na kmetijah opravijo tudi blagoslov polj in vrtov, kar je stara tradicija. Ta ritual simbolizira prošnjo za plodno sezono in zaščito pridelkov pred boleznimi in škodljivci. Prav tako je to čas za zadnje priprave na setev, ki se običajno začne takoj po veliki noči.

Kmečka opravila skozi Veliki teden Gorenc.si

Veliki petek

Na veliki petek, dan spomina na Kristusovo trpljenje, se delo na kmetiji pogosto umiri. To je dan za molitev, mnoge družine pa se odločijo za post in tišino. Na ta dan, ki je miren in spokojen, lahko kmetje opravijo pregled čebeljih panjev, kar je pomembno za zagotavljanje zdravja čebel in uspešne oprašitve. To je tudi čas za molitev in sprehod v naravi, kar omogoča povezovanje z zemljo in razmislek o ciklu življenja. Ta dan je priložnost za tiho razmišljanje o pomenu trajnosti in ohranjanja naravnih virov, kar poudarja globoko spoštovanje do narave, ki nas obdaja.

Velika sobota

Velika sobota je dan priprav na veliko noč, vključno s peko velikonočnih dobrot in barvanjem jajc. Ta dan se gre k maši in nese pripravljene dobrote k žegnu. Na kmetiji je to lahko tudi čas za zadnje priprave pred glavno sezono, kot je preverjanje in popravilo namakalnih sistemov. To zagotavlja, da bodo pridelki dobro zalivani skozi sezono. Poleg peke in barvanja jajc je velika sobota tudi čas za pripravo komposta in naravnih gnojil, ki bodo uporabljena v prihajajočih mesecih. Je tudi priložnost za zadnje urejanje vrta in okolice doma, pripravo na praznični obisk, kar krepi občutek skupnosti in skupnega praznovanja.

Kmečka opravila skozi Veliki teden Gorenc.si

Velikonočna nedelja

Velikonočna nedelja je vrhunec velikega tedna, dan praznovanja in zahvale. Na kmetijah je to dan za druženje z družino in delitev pridelkov ter jedi z bližnjimi. Na ta dan, poleg druženja in praznovanja, lahko kmetje svoje domačije okrasijo z okrašenimi barvnimi jajci in cvetjem – simboli pomladi, kar služi kot opomnik za obnovo in veselje, ki ga prinaša velika noč. Ta dan ponuja tudi priložnost, da delimo pridelke in velikonočne dobrote z drugimi v okolici, ki potrebujejo podporo, kar poudarja vrednost medsebojne pomoči in občutka skupnosti.

Veliki teden in velikonočne vraže

Med bogatimi tradicijami, ki obdajajo veliko noč, so tudi številne vraže, ki odsevajo globoko povezanost ljudi z naravo in duhovnostjo tega praznika. Čeprav v sodobnem času taka prepričanja niso več tako razširjena, so nekatere od teh tradicij še vedno žive in pripovedujejo o starodavnih običajih.

Na primer, na veliki petek se po ljudskem verovanju perilo ne sme sušiti na prostem, saj je to dan, ko na križu visi Jezus, kar simbolizira spoštovanje do njegovega trpljenja. Prav tako se verjame, da če se na ta dan govedu ponudijo palmove vejice, bodo krave dajale več mleka, kar odraža željo po plodnosti in obilju. Starodavna vraža pravi, da drevo, ki že več let ni obrodilo sadov, zahteva poseben obred na veliki petek. Obložiti ga je treba s kamenjem in mu ob tem reči: »Če ne daješ nobenih plodov, pa nosi kamenje!«. To naj bi spodbudilo drevo k rodovitnosti. Gospodinje so na ta dan pogosto posadile nekaj novega, kar simbolizira nov začetek in rast. Zanimivo je tudi verovanje, da na velikonočni ponedeljek lahko brez skrbi hodimo bosi po zunanji površini, ne da bi se prehladili, kar odraža preporod in povezanost z zemljo. Te vraže in običaji so dragocen del naše kulturne dediščine. Obogatijo praznovanje velike noči in nas spominjajo na starodavno modrost, ki prepleta naravo in človekovo duhovnost.

Kmečka opravila skozi Veliki teden Gorenc.si

Nekoč in danes

Vsak dan velikega tedna prinaša svoje posebnosti in opravila na kmetiji, ki odražajo globoko povezanost med človekom, zemljo in duhovnim življenjem. Ta tradicionalna opravila ohranjajo dediščino ter obenem tudi učijo prihodnje generacije o pomenu trdega dela, spoštovanja narave in pomena skupnosti. Ohranjanje teh tradicij prispeva k bolj svetli prihodnosti in krepi vezi znotraj skupnosti. To nas opomni, da je vsako opravilo na kmetiji del zgodbe o duhovni prenovi, življenju in skupnem praznovanju.

 

Vir: 

www.sfcatholic.org
www.farmflavor.com
Praznično leto Slovencev, knjiga 1 in 2, Niko Kuret

Povečanje biotske raznovrstnosti na kmetiji - Gorenc.si

Biotska raznovrstnost na kmetiji: koraki za ohranjanje in spodbujanje ekosistemskih storitev

Biotska raznovrstnost je ključnega pomena za zdravo delovanje ekosistemov in trajnostno kmetijstvo. Kmetijske površine imajo pomembno vlogo pri ohranjanju in spodbujanju biotske raznovrstnosti, saj lahko s pravilnimi pristopi kmetijske dejavnosti postanejo življenjski prostor za številne rastlinske in živalske vrste.

V poročilu OZN iz leta 2019 so znanstveniki opozorili, da od skupno približno osmih milijonov vrst živih bitij kar milijonu vrst grozi izumrtje, številnim že v naslednjih nekaj desetletjih.

V tem članku bomo raziskali korake, ki jih lahko kmetje sprejmejo za povečanje biotske raznovrstnosti na svojih kmetijah ter kako s tem spodbujajo ekosistemske storitve.

1. Biotska raznovrstnost in razumevanje ekosistemskih storitev

Biotska raznovrstnost je tradicionalno opredeljena kot raznolikost življenja na Zemlji v vseh oblikah. Zajema veliko število vrst, njihove genske različice in medsebojne interakcije v kompleksnih ekosistemih. Biotska raznovrstnost je ključnega pomena za stabilnost ekosistemov, saj omogoča vzdrževanje prehranjevalnih verig, kroženje hranil in opraševanje rastlin.

Ekosistemske storitve, ki jih zagotavlja biotska raznovrstnost, so koristi, ki jih ljudje dobivamo iz narave. Med te storitve spadajo: zagotavljanje hrane, čiste vode, zraka, surovin ter številne druge, ki so ključne za naše preživetje in dobrobit. Biotska raznovrstnost je temelj za delovanje teh storitev.

Povečanje biotske raznovrstnosti na kmetiji - Gorenc.si

2. Ohranjanje naravnih habitatov

Naravni habitat igra ključno vlogo pri ohranjanju biotske raznovrstnosti. Habitat pomeni življenjsko okolje rastlin in živali, kjer lahko živijo in se razmnožujejo. Kmetje lahko ohranjajo naravne habitate s preprostimi koraki. Le-ti so: uporaba nestrupenih izdelkov za čiščenje, saditev avtohtonih vrst dreves, grmovnic in rož ter vzpostavljanje varovanih območij za ohranjanje naravnih habitatov.

Ohranjanje naravnih habitatov na kmetiji lahko vključuje tudi ustvarjanje vodnih virov, kot so ribniki in mokrišča, ki so pomembni za vodne ekosisteme. S preprečevanjem izsuševanja mokrišč ter vzdrževanjem ustrezne vegetacije lahko kmetje zagotovijo življenjski prostor za živalske vrste, kot so ptice, dvoživke in vodne žuželke.

Povečanje biotske raznovrstnosti na kmetiji - Gorenc.si

3. Ustvarjanje ekosistemskih koridorjev

Ekosistemski koridorji so povezave med različnimi habitati, ki omogočajo migracijo rastlinskih in živalskih vrst. Ti koridorji so pomembni za zagotavljanje genetskega pretoka med populacijami in za ohranjanje biotske raznovrstnosti. Kmetje lahko ustvarjajo ekosistemske koridorje z zasaditvijo žive meje, vzpostavitvijo povezovalnih pasov med habitati in zagotavljanjem prostora za premikanje divjih živali.

Primer ekosistemskih koridorjev na kmetiji je gozdni pas, ki povezuje dve gozdni območji. Ta pas omogoča živalim, kot so jeleni, srnjad in druge divje vrste, prehod med gozdnimi habitati, ne da bi se morale izpostavljati nevarnostim, kot so ceste ali obdelovalne površine.

Ekosistemski koridorji zagotavljajo prostor za selitve, iskanje hrane, razmnoževanje in s tem ohranjajo vitalnost populacij.

4. Uporaba agro-ekoloških praks

Agro-ekološke prakse so pristopi kmetovanja, ki temeljijo na vzajemnem delovanju med kmetijskimi dejavnostmi in ekosistemi. Te prakse poudarjajo uporabo naravnih virov in procesov za doseganje trajnostnega kmetovanja.

Kmetje lahko uporabljajo agro-ekološke prakse, kot so kmetovanje brez obdelave tal, raznoliko kolobarjenje in sajenje pokrovnih rastlin.

  • Kmetovanje brez obdelave tal je pristop, pri katerem se tla ne obračajo in se s tem zmanjšuje erozija ter izguba rodovitnosti tal.
  • Raznoliko kolobarjenje pomeni menjavanje različnih vrst pridelkov na isti površini. To spodbuja zdravje tal, zmanjšuje škodljivce ter povečuje biotsko raznovrstnost na kmetijskih površinah.
  • Sajenje pokrovnih rastlin pa omogoča prekrivanje tal, zmanjšuje erozijo, izboljšuje strukturo tal ter zagotavlja življenjski prostor za živalske vrste, kot so koristni insekti.

Zmanjšanje uporabe pesticidov in umetnih gnojil je pomemben korak pri povečevanju biotske raznovrstnosti na kmetiji.

Namesto tega se lahko uporabljajo alternativni pristopi za obvladovanje škodljivcev, kot so naravni sovražniki škodljivcev in tehnike integrirane pridelave. Uporaba organskih gnojil in kompostiranje lahko nadomesti umetna gnojila ter prispeva k izboljšanju strukture in plodnosti tal.

Povečanje biotske raznovrstnosti na kmetiji - Gorenc.si

Povečanje biotske raznovrstnosti na kmetiji je ključnega pomena za ohranjanje zdravih ekosistemov in trajnostno kmetovanje. Kmetje lahko s preprostimi koraki, kot so ohranjanje naravnih habitatov, ustvarjanje ekosistemskih koridorjev, uporaba agro-ekoloških praks ter zmanjšanje uporabe pesticidov in umetnih gnojil, prispevajo k povečanju biotske raznovrstnosti na svojih kmetijah. S tem pa bodo hkrati spodbujali tudi ekosistemske storitve, ki so ključnega pomena za dolgoročno trajnost kmetijske dejavnosti.

 

S tem člankom želimo kmetom ponuditi praktične nasvete in ideje za ohranjanje in spodbujanje biotske raznovrstnosti na njihovih kmetijah. Kot take imajo pozitiven vpliv na okolje in prinašajo številne koristi tako za kmete kot tudi za celotno družbo.

Povečanje biotske raznovrstnosti na kmetiji - Gorenc.si

 

Vir:
www.agriculture.ec.europa.eu
www.un.org

Le kaj nam letos prinaša pomlad na kmetiji?

Vas zanima, kako kmetje in kmetovalci pripravljajo cvetočo spomladansko sezono in postavljajo temelje za poletni uspeh na kmetiji?

Približuje se 20. marec, prvi pomladni dan. Prihaja sezona, polna sprememb – pomlad na kmetiji, in hkrati začetek napornega obdobja za kmete in živinorejce.

Ste pripravljeni na novo sezono – pomlad na kmetiji?

Na pomlad se gnoji travnike, orje njive, popravlja ograde na pašnikih, seje pridelke in spusti živino iz hleva.

Na severu se bodo kmetje najverjetneje spopadali s posledicami taljenja snega, kar lahko pomeni izprane ceste in poplavljena polja. Medtem ko se bodo kmetje na jugu bolj ukvarjali s pripravo polj, zlasti če zaradi vremenske napovedi pričakujejo zgodnje sajenje, kar se zgodi zaradi višjih temperatur od običajnih. Spomladi se povečajo črede, tropi, jate živali, saj se pojavijo mladiči, ki so običajno prvič po vsaj nekaj mesecih izpuščeni v ograde in na pašnike.

Pomlad in aktivnosti na kmetiji

Začetek pomladi je odličen čas za temeljit pregled vašega kmetijskega gospodarstva – zgradb, prostorov za živino in strojev. Vse je potrebno pripraviti in obnoviti, da bo v dobrem stanju in pripravljeno na novo sezono uporabe. Če so potrebna večja popravila opreme, se boste verjetno želeli hitro obrniti na strokovnjaka. Pozneje spomladi jih je običajno težje dobiti, ker je to glavna sezona za mehanike kmetijskih in delovnih strojev.

Zgodaj spomladi, pred sezono telitve in jagnjitve, je najprimernejši čas za čiščenje hlevov, staj in ograd za živino. To je tudi čas za veterinarsko oskrbo in cepljenje živali.

Pred začetkom sajenja je treba preveriti pH in vsebnost hranil v tleh, da se ugotovi rodovitnost polj in njiv – zdrava tla dajejo zdrave rastline, zato je ta korak še posebej pomemben. Z osnovnim testom tal izmerijo vsebnost fosforja, kalija, kalcija, magnezija, pH, indeks potrebe po apnu in nasičenost z bazo. Rezultati testov lahko vplivajo na to, kaj boste posadili in katera semena boste morali naročiti, zato je najbolje za to poskrbeti čim prej.

Spomladi se sadijo poljščine. Kmetje obdelujejo polja, uporabljajo herbicide pred začetkom rasti plevela ali gnojijo.

Poleg tega se potrudite, da večino nujnih administrativnih opravil, kot so davki, priprava obračunov in ponovna pogajanja o pogodbenih pogojih z dobavitelji, opravite že zdaj. Obstaja velika verjetnost, da ne boste imeli veliko časa za ta izjemno pomemben del svojega poslovanja, ko se bo sezona pomladi razvila v polnem zamahu.

Za pomladanskimi aktivnostmi pride priprava na uspešno poletje

Pametno se je čim prej pripraviti na vročino! Zagotovite si dober načrt za sušo, še preden bo to potrebno. Izberite dober namakalni sistem, ki bo povzročil manjšo izgubo vode zaradi izhlapevanja, pronicanja in odtekanja. Poslužujte se tudi izvajanja varstvenih praks, ki zmanjšujejo odtekanje vode v tla. Prav tako pomislite na sajenje in gojenje rastlin, ki prenesejo sušo, zadržujejo vodo in zmanjšujejo potrebo po namakanju.

Tudi tisti, ki imate živino, poskrbite, da bodo živali poleti zdrave, v zavetju in hladu. Razmislite o postavitvi prenosnega senčnega zavetja, ki ga lahko enostavno premikate po polju. Postavite ventilatorje v hleve ali notranje ograde, saj bodo poskrbeli za hladen vetrič. Ventilatorji obenem preprečujejo, da bi vašo živino oblegali nadležni insekti, kot so komarji in muhe.

 

 

Vir:
www.iowaagliteracy.org

Gozd pozimi

Ni ga lepšega kot gozd pozimi! Zimski sprehod s primerno obutvijo, nekaj tople pijače in dobro voljo je lahko prav krasna popestritev dneva. Tako obenem poskrbimo za rekreacijo in opazujemo veličastnost gozda pozimi.

Kako pa se gozdne živali odzovejo na ta najtežji letni čas, ko zima pritiska in se spopadajo s snegom in ledom? Kaj vemo o skrivnostih gozdne zime? In kaj za živali pomeni gozd pozimi?

Kako gozd pozimi oz. sama zima vpliva na živali?

Kaj živali počnejo pozimi? V nasprotju s splošnim prepričanjem prezimujejo le štirje sesalci: medvedi, ježki, polhi in netopirji. Zato lahko na zimskih sprehodih opazite še veliko drugih živali. Najpogostejša je veverica. Zmotno je prepričanje, da veverice prezimujejo, saj so aktivne celo zimo, vendar pa shranjujejo hrano, da se pripravijo na skromne zimske razmere.

Le zakaj zaspanétu pravimo: »Spi kakor polh«? Ker polh dejansko lahko prespi kar pol leta! Na Slovenskem gredo polhi na prezimovanje s prvimi slanami, prebudijo pa se po navadi šele meseca aprila.

Če imate srečo, lahko opazite tudi jazbeca. Pozimi se sicer upočasnijo in dlje časa ostanejo pod zemljo, vendar ne hibernirajo in občasno vohajo za hrano.

Ko so drevesa brez listja, je opazovanje živali v gozdu lažje. Druge zimske živali, ki jih lahko opazite, so voluharji, miši, zajci, lisice, srnjad in jelenjad. Če bo zima snežna, bo seveda živali še lažje zaznati. Najboljši čas za opazovanje je zgodaj zjutraj po nočnem sneženju. Sledi živali bodo na svežem snegu neokrnjene, zaradi miru v gozdu pa bo lažje preučevati gibajočo se žival.

Kako ptice preživijo zimo?

Poletne ptice selivke so že zdavnaj odletele, za seboj pa pustile le odporne domače vrste in zimske naseljence. Najpogosteje vidimo veliko sinico, poljskega in domačega vrabca, ščinkavca in liščka.

Pri štetju ptic v lanskem januarju so pri nas našteli kar 73 vrst ptic. Najštevilčnejša vrsta je bil ponovno domači vrabec, ki na vrhu kraljuje že vsa leta akcije. Na drugem mestu je bila siva vrana. Na tretjem mestu se je lani znašla velika sinica. Vse tri vrste skupaj so tako številčne, da sestavljajo kar 40 % vseh opazovanih ptic.

Trem najštevilčnejšim so sledili: domači golob, poljski vrabec, ščinkavec, lišček, plavček, kos in sraka.

Če vprašamo strokovnjake, nam bodo povedali, da ptice lahko same preživijo in da hranjenje nima posebnega pomena za njihovo preživetje. Zagotovo pa je to, da hranimo ptice, odličen način, da jih opazujemo od blizu, vidimo lahko pestro paleto različnih ptic, spremljamo njihovo obnašanje in različne načine prehranjevanja. Kot bi bili v učilnici na prostem.

V Sloveniji od leta 1979 deluje Društvo za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije (DOPPS).

Nasveti za zimske sprehode

Gozd pozimi in sproščen sprehod po njem je lahko ena najlepših in bolj koristnih dejavnosti v tem letnem času. Vendar se morate dobro pripraviti na vremenske razmere.

Tukaj je nekaj nasvetov:

  1. Vodoodporni škornji – skromni čevlji so junaki zimskih sprehodov. Noge morajo biti suhe, saj mokre noge pomenijo mrzle noge, kar pomeni mrzlo telo.
  2. Več plasti – tanke plasti bolje ohranjajo telesno toploto kot ena velika težka plast. Njihova prednost je tudi ta, da se lahko prilagodite temperaturi.
  3. Glava, roke in noge – poskrbite, da bodo vaše okončine tople. Če so te tople, je toplo tudi vam. Torej kape, rokavice in nogavice – z rezervnimi.
  4. Pijača in prigrizki – vaše telo se zelo trudi, da bi se ogrelo in prihranilo energijo, zato imejte s seboj nekaj energijskih ploščic in termovko s toplim čajem.

Zimski sprehod po gozdu nas poveže z naravo, pomaga, da se predihamo, razgibamo in obnovimo.

 

 

Vir:

https://www.forestholidays.co.uk
https://www.triglavskazakladnica.si/

Ob vročinskem valu je ključnega pomena tudi varovanje zdravja živali

Uprava za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin je ob povišanih temperaturah ozračja izdala opozorila in navodila za ravnanje z živalmi. Med ključne ukrepe spadajo predvsem zadostna količina vode, zadrževanje v senci in omejitev prevoza živali na zgodnje jutranje ure ali ponoči.

Zdravje živali v poletnih mesecih

Visoke temperature imajo močan vpliv tudi na počutje živali. Vsaka živalska vrsta ima razvit svoj način prenašanja visokih temperatur. Naloga skrbnika živali je, da ji zagotavlja pogoje, v katerih lahko žival prenaša visoke temperature. V prvi vrsti je treba omeniti potrebo po zadostnem vnosu vode, ki jo žival pri visoki temperaturi pospešeno izgublja. Zagotavljanje zadostne količine čiste pitne vode je tudi zakonska obveza skrbnika živali, torej vsakogar, ki odgovarja za žival, ne glede na to, ali je njen lastnik ali zanjo le skrbi.

Drugi pomemben dejavnik tveganja je neposredna izpostavljenost soncu. Zato je nadvse pomembno, da se živalim, ki so nameščene na prostem, zagotovi možnost, da se umaknejo v senco. Ta je lahko bodisi naravna (drevesa in grmovje) ali umetna (nadstreški). Posebno pozornost je treba nameniti živalim, ki so privezane, saj se pogosto ne morejo umakniti pred soncem. Rejnim živalim, ki stalno bivajo v objektih, je treba pri visokih zunanjih temperaturah zagotoviti ustrezno zračenje, ki preprečuje prekomerno povišanje temperature v prostoru in zagotavlja boljšo kakovost zraka.

Prevoz živali pri visokih temperaturah

Prav tako je treba posebno pozornost nameniti živalim v prevoznih sredstvih. Temperatura v prevoznem sredstvu, v katerem se prevažajo živali, ne sme preseči 35 °C. To je na prevoznih sredstvih, ki niso klimatizirana, težko ali nemogoče doseči pri zunanjih temperaturah, višjih od 35 °C. Zato je načrtovanje poti izjemnega pomena. Z ustreznim načrtovanjem odhoda v zgodnjih jutranjih urah ali ponoči in z ustreznim načrtovanjem postankov je mogoče preprečiti ali omejiti izpostavljenost vročini na cesti ob morebitnih zastojih.

Ključnega pomena je tudi, da pri tako visokih zunanjih temperaturah hišnih živali ne puščamo samih v parkiranih vozilih, razen če se zagotovi primerno zračenje oziroma hlajenje. Visoka temperatura v vozilu lahko pri živali povzroči vročinski udar, kar se nemalokrat lahko konča s poginom živali. Prav tako pozivamo vse organizatorje različnih prireditev, v katerih sodelujejo ali so prisotne živali, da prilagodijo čas prireditve tako, da se živali čim manj ali sploh ne izpostavljajo visokim temperaturam, neposrednemu soncu in fizičnim obremenitvam ter da imajo živali na prireditvi na voljo senco in dovolj čiste pitne vode.

Zdravstvene težave živali lahko preprečimo z naslednjimi ukrepi:

• nikoli ne puščajmo živali v zaprtem parkiranem avtomobilu,
• sveža pitna voda naj bo vedno na voljo,
• živali omogočimo dostop do sence in hladnejših mest (hladne površine),
• sprehode in druge fizične aktivnosti omejimo na jutranje in večerne ure,
• posebno pozornost namenimo psom brahicefaličnih pasem (kratek gobček), ki imajo zaradi svojih anatomskih značilnosti večje težave z uravnavanjem telesne temperature. Te pasme psov je še posebej priporočljivo hladiti z vodo.

Ob vročinskem udaru pri živali jo moramo nemudoma premakniti v zračen prostor ali senco in ohlajati z vodo (tuš, gumijasta cev, reka, jezero, morje in podobno), glavo naj ima dvignjeno. Ko žival ohladimo, je potrebno poiskati veterinarsko pomoč.

 

Vir:
KGZ

Spomladanska priprava terena in živali na pašo

Spomladi začnemo pasti živali čim prej, ko je ruša še zelo nizka. Pred prihodom živali na pašnik je treba pregledati elektro ograjo in jo po potrebi urediti oziroma popraviti. Preverimo tudi kole in izolatorje. Strgano žico je treba spojiti, tako da je spoj temeljit, torej je vzpostavljen dober stik. Napnemo tudi žico, ki smo jo pred zimo na napenjalcih popustili, da bi preprečili pokanje žice zaradi krčenja v mrazu. Posebej preverimo vse spoje, saj dober stik omogoča učinkovito delovanje elektro ograje.

Če opazimo, da je ograja neučinkovita, najprej preverimo izvedbo ozemljitve in spoje na ozemljitvi ter opravimo več meritev napetosti v različnih oddaljenostih od pašnega aparata. Le dobra ozemljitev s čvrstimi stiki zagotovi zanesljivo varovanje živali.

Na pašniku je treba spomladi razgrebsti krtine in živalske iztrebke. Če imamo malo čredink, torej se živali pogosto vračajo na isto zemljišče, je treba živalske iztrebke čim bolj pogosto razgrebsti, da se uniči čim več parazitov. To počnemo tudi med letom. Brananje na težkih tleh zagotovi prezračevanje travne ruše, ravnanje krtin in razprostiranje iztrebkov živali. Valjanje ruše pa je bolj primerno za lahka tla, kjer je travna ruša privzdignjena od zmrzali. Na tak način vzpostavimo stik korenin s tlemi in talno vlago. Travniško brano, ki učinkovito pomaga pri pripravi travinja, lahko najdete tukaj >>.

Spomladanski začetek paše

S pašo začnemo v aprilu, takoj ko vlažnost zemljišča to dopušča in je ruša visoka nad 5 cm. Spomladi trava hitro raste, in če hočemo izkoristiti kakovostna hranila ter ustvariti postopno priraščanje ruše po čredinkah, je treba čimprej začeti s pašo. Ne čakajmo višine trave, saj se morajo živali spomladi prilagoditi na drugačen obrok krme. Spomladi ima ruša 80% prebavljivost mlade trave, vsebnost beljakovin je velika, malo pa je vlaknin.

V času bujnejše rasti je predhodno nujna prilagoditev živali z zimskega na letni krmni obrok, ki naj traja vsaj 10 do 14 dni. Prvi dan pasemo le eno uro, drugi obrok je še zimski. Naslednji dan pasemo eno uro dlje in tako naprej. V desetih dneh se živali postopno prilagodijo na obrok sveže krme in navadijo na elektro ograjo. V času prilagajanja pazimo, da imajo živali dovolj suhe vlakninske krme.

Takšen zgoden in postopen prehod na pašo je koristen tako za živali kot za travno rušo. Ker je bila ruša zgodaj na hitro popasena, je bila s tem delno prizadeta in se običajna intenzivna rast spomladi delno umiri. Na tak način si ustvarimo stopničasto rušo po čredinkah.

Najprimernejša raba je pašno-košni sistem

Pomembno je, da skrbimo za primerno travno rušo in rodovitnost tal. Na pašnikih se ruša zgosti zaradi gaženja in pogoste nizke rabe. Živalski iztrebki pa so tudi vir hranil, predvsem s kalijem. Pašno-košni sistem je vsekakor najprimernejša raba, saj se izmenjujeta nizka in visoka raba, tako da se lahko uveljavijo nizke in visoke vrste trav.

Z večjimi vsebnostmi kalija in nizko rabo pa se razraste tudi bela detelja, ki je zelo hranilna in zelo zaželena na pašniku. Bela detelja je s svojim načinom vezave dušika iz zraka zato še bolj pomembna na ekoloških kmetijah. Gnojenje prilagodimo založenosti tal s hranili in rabi. Sveža živinska gnojila živalim smrdijo, zato jih uporabimo na čredinkah, ki jih najprej kosimo ali jih bomo pasli kasneje. Hlevski gnoj, gnojnico ali gnojevko trosimo po pašniku v jesenskem obdobju.

Pomembno pa je, da pašnikov ne gnojimo z živinskimi gnojili spomladi, saj se s tem poveča možnost širjenja parazitov na travniku.

Mineralna gnojila pa se morajo pred prihodom živali na pašnik raztopiti. Če so zaloge hranil v tleh skromne in če pašnik bolj intenzivno koristimo, je treba pognojiti tudi s fosforjem in kalijem. Na podlagi analiz tal (vsakih pet let) in predvidenega odvzema hranil glede na rabo priporočamo gnojenje na osnovi gnojilnega načrta.

 

Ustrezno poskrbite za vašo živino

Ne pozabimo urediti vsega potrebnega, da bodo živali imele dostop do vode vedno na vsaki čredinki. Korita morajo omogočati napajanje več živalim hkrati. Če je mogoče, korita za vodo premikamo, pohojene površine okrog korit pa sproti dosejemo s primerno travno-deteljno mešanico.

Povprečne dnevne potrebo po vodi so za krave od 50 l do 100 l na dan, goveje pitance od 20 l do 60 l na dan in drobnico do 12 l na dan.

Korita za mineralno-vitaminske dodatke naj bodo izdelana iz lesa ali kakega drugega primernega materiala in postavljena v čredinkah na nasprotni strani korit z vodo.

Pravilno in redno dodajanje mineralov je pomembno, saj je zaradi večjih količin kalija v tleh blokirano delovanje magnezija in natrija. Ob pomanjkljivem dodajanju mineralov se lahko pojavi pašna tetanija.

Zdravstvena zaščita je pomemben ukrep pred začetkom paše, saj moramo pašne živali predhodno (v hlevu) očistiti notranjih zajedavcev in jih zaščititi pred zunanjimi zajedavci (tretiranje). Posebno pozornost posvetimo občutljivim mladim živalim in paši na vlažnih tleh.

Kako se je začelo kmetijstvo in udomačitev rastlin ter živali po svetu?

Kmetijstvo je bilo pogosto ozko pojmovano z vidika posebnih kombinacij dejavnosti in organizmov – pridelava mokrega riža v Aziji, gojenje pšenice v Evropi, reja govedi v Ameriki in podobno – toda bolj celovita perspektiva meni, da smo ljudje »okoljski inženirji, ki motijo kopenske habitate« na posebne načine.

Sčasoma so se nekatere rastline in živali udomačile ali so postale odvisne od človekovih posegov za njihovo dolgoročno razmnoževanje ali preživetje. Udomačitev je biološki postopek, pri katerem organizmi razvijejo značilnosti, ki povečajo njihovo uporabnost, kot npr: rastline dajejo večja semena, sadje ali gomolje kot njihovi divji rodovniki.

Udomačene živali so se navadno razvile iz vrst, ki so v naravi družabne in bi jih, tako kot rastline, lahko gojili, da bi povečali lastnosti, ki so koristne za ljudi. Večina udomačenih živali je bolj poslušna kot njihovi divji kolegi in pogosto se z njimi pridela tudi več mesa, volne ali mleka. V starih časih so jih uporabljali za vleko, prevoz, zatiranje škodljivcev, pomoč in druženje ter kot obliko bogastva.

Ker gre za kulturni pojav, se je kmetijstvo v času in prostoru precej spreminjalo. Udomačene rastline in živali so vzgajali (in jih še vedno vzgajamo) v obsegu od gospodinjstev do obsežnih komercialnih operacij.

Kdaj in kako se je torej vse skupaj začelo?

Kmetijstvo nima enega samega, preprostega izvora. V različnih časih in na številnih krajih so bile neodvisno udomačene najrazličnejše rastline in živali. Zdi se, da se je prvo kmetijstvo razvilo ob zaključku zadnjega pleistocenskega ledeniškega obdobja ali ledene dobe (pred približno 11.700 leti). Takrat so se temperature dvignile, ledeniki so se stopili, gladina morja se je dvignila in ekosistemi po vsem svetu so se reorganizirali. Spremembe so bile bolj dramatične v zmernih regijah kot v tropskih.

Globalne podnebne spremembe so sicer imele vlogo pri razvoju kmetijstva, vendar ne upoštevajo zapletenih in raznolikih kulturnih odzivov, ki so sledili, posebnega časa pojava kmetijskih skupnosti v različnih regijah ali posebnega regionalnega vpliva podnebnih sprememb na lokalno okolje. Arheologi s proučevanjem populacij, ki niso razvijale intenzivnega kmetijstva ali nekaterih kultigenov, kot sta pšenica in riž, ožijo iskanje vzrokov. Na primer, avstralski aborigini in številna indijanska ljudstva zahodne Severne Amerike so razvili zapletene metode za upravljanje raznolikih rastlin in živali, ki pogosto vključujejo (vendar niso omejene na) gojenje. Te prakse so lahko reprezentativne za dejavnosti, ki so bile v nekaterih delih sveta pogoste pred 15.000 leti.

Ravnanje z rastlinami in živalmi je bilo v lovskih in nabiralniških kulturah poznan koncept, vendar je dobilo nove razsežnosti, saj sta naravna selekcija in mutacija povzročili fenotipe, ki so bili vse bolj odvisni od ljudi.

Nekoč so mislili, da je pritisk človeške populacije pomemben dejavnik v tem procesu, vendar so raziskave ob koncu 20. stoletja pokazale, da se je število prebivalstva znatno povečalo šele, ko so ljudje vzpostavili proizvodnjo hrane. Namesto tega se domneva, da so – vsaj na začetku – nove živali in rastline, ki so se razvile z udomačevanjem, morda pomagale ohranjati načine življenja, ki so poudarjale lov in nabiranje, z zagotavljanjem zalog hrane v pustih letnih časih. Zaradi udomačitve je bilo načrtovanje virov bolj predvidljivo v regijah, ki so združevale ekstremne sezonske razlike in bogato številčnost naravnih virov.

Zgodnji razvoj kmetijstva

Razvoj kmetijstva vključuje procese, ki se uporabljajo za pridobivanje virov iz okolja: več hrane, zdravil, vlaknin in drugih virov je mogoče dobiti na določenem območju s spodbujanjem koristnih rastlinskih in živalskih vrst ter odvračanjem drugih. Z naraščanjem produktivnosti in predvidljivosti lokalnih virov se je spremenila logistika njihovega nabave, zlasti glede na to, v kolikšni meri so bili ljudje pripravljeni potovati, da bi izkoristili sezonsko dostopne izdelke. Sestava skupin je sčasoma postala stabilnejša, mobilnost se je zmanjšala in posledično se je število prebivalstva povečalo. Poglejmo si, kako se je torej kmetijstvo začelo v Aziji, Ameriki in Evropi.

Jugozahodna Azija

Vaško kmetovanje se je začelo širiti po jugozahodni Aziji okrog 10.000 pr.n.št. in v manj kot 1000 letih so bile v tej regiji razširjene kulture kmetovanja. Predvsem se je intenzivno obiranje divjih zrn prvič pojavilo že pred epipaleolitskim obdobjem. Na izraelskem najdišču Ohalo II (približno 23.000 let pr.n.št.) je majhna skupina ljudi iz zgornjega paleolitika nabirala široko paleto semen trav in druge rastlinske hrane.

Na lokaciji Netiv Hagdud v Izraelu, 11.500 let pr.n.št., je divji ječmen najpogostejša rastlinska hrana med travo, stročnicami, oreščki in ostalimi rastlinskimi ostanki. Prebivalci Netiv Hagduda so izdelovali in uporabljali veliko število srpov, brusilnega orodja in skladišč, kar kaže na kmetijsko življenjsko dobo, ki je bila pred udomačenimi rastlinami.

V poznejšem obdobju zasedbe so prebivalci Abu Hureyre gojili širši spekter kultigenov, vključno z ječmenom, ržjo in dvema zgodnjima oblikama udomačene pšenice. Gojene so bile tudi stročnice, ki fiksirajo dušik v tla; pomagali so ohranjati zdravje tal in prehrani dodali rastlinske beljakovine. Poleg tega se je oblika kolobarjenja začela uporabljati bodisi po naključju bodisi po zasnovi, kar je tudi pomagalo ohranjati rodovitnost tal.

Uspešen kmetijski sistem, ki naj bi podpiral zapletene oblike politične organizacije Mezopotamije, se je začel okrog 10.000 pr.n.št. po združitvi pretežno žitnih gospodarstev, ki jih najdemo v zahodnem rodovitnem polmesecu, in gospodarstvih vzhodnega rodovitnega polmeseca, ki temeljijo na živini.

V najzgodnejšem obdobju tega prehoda so motike ali kopalne palice uporabljali za razbijanje tal, kjer je bilo to potrebno, zasaditev pa je bila verjetno izvedena z “vstopanjem”, s katerem živina sadi semena s sprehodom po območju. Tehnike shranjevanja živil so postajale vse bolj izpopolnjene; obstajale so kašče, včasih precej obsežne. Na bolj suhih območjih je bilo razvito namakanje pridelkov, ki je močno povečalo donos; in z naraščajočim številom prebivalstva je bilo na voljo več delovne sile za izvajanje širših namakalnih projektov.

Vzhodna Azija

Kmetijske skupnosti so nastale 8000 let pr.n.št. na Kitajskem, koliko prej pa še ni znano. Na splošno so ljudje na severu Kitajske med drugimi pridelki udomačili proso, konopljo in kitajsko zelje, medtem ko so njihovi sodobniki na jugu udomačili riž.

Kmetijske skupnosti so na Kitajskem začele cveteti med 8000 in 7000 let pr.n.št., nekatere so se zanašale na obdelavo suhih polj, druge pa so bile odvisne od letnega dviga in padca vodostaja ob robovih rek, jezer in barja v porečju reke Jangce . Genialna iznajdba polj je sčasoma posnemala naravne mokriščne habitate, ki jim je bil riž naklonjen, in omogočila širitev pridelave riža.

Ameriška celina

Domorodna ljudstva v Ameriki so ustvarila različne kmetijske sisteme, ki so bili primerni za široko paleto okolij, od južne Kanade do juga Južne Amerike in od visokih vzpetin v Andih do nižin reke Amazonke. Kmetijstvo je nastalo samostojno v vsaj treh regijah: Južni Ameriki, Mezoameriki in vzhodni Severni Ameriki. Čeprav je Amerika imela več avtohtonih živalskih vrst, ki so bile udomačene, nobena ni bila primerne velikosti ali temperamenta za uporabo kot vlečna žival; zato plug in druga tehnologija, odvisna od težkega oprijema, ni bila znana.

Rodnost na terenu v prekrivnih sistemih je bila posledica požiga dreves in grmovnic, da bi zemlji dodali hranila. Takšni sistemi so imeli visoko ekološko raznolikost, s čimer so zagotovili vrsto virov in podaljšali uporabnost kratkotrajnih polj in vrtov. Naselja so se preselila, ko se je produktivnost bistveno zmanjšala in je bilo lesa malo.

Kompleksne družbe, kot sta Maji in Azteki, so do neke mere uporabljale kmetijstvo, vendar so bili za podporo njihove številne populacije potrebni dodelani namakalni sistemi in tehnike upravljanja tropskih ekosistemov. V Peruju so Inki gradili terasasta polja na strmih andskih pobočjih. Za pripravo teh polj so bili uporabljeni nožni plugi in motike. Gnojilo lam in alpak ter človeški odpadki so zagotovili gnojenje. Takšna polja pa niso bila omejena na Inke; terasasta polja so bila zgrajena tudi v severni Mehiki.

Koruza je bila najpogosteje uporabljana kultura v Ameriki in so jo gojili skoraj povsod, kjer so pridelovali hrano. Drugi pridelki so imeli bolj omejeno distribucijo. Med pomembne kultigene, ki izvirajo iz Amerike, so bili krompir, buča, avokado, fižol, kakav, koka, papaja, arašidi, ananas, paradižnik, tobak in sončnica. Živali, udomačene v Ameriki, so vključevale alpako, lamo, morskega prašička, raco in purana.

Najzgodnejši dokazi o posevkih se pojavijo med 9000 in 8000 let pr.n.št. v Mehiki in Južni Ameriki. Prvi pridelki v vzhodni Severni Ameriki so morda skoraj tako stari, vendar se znani dokazi za uporabo pridelkov tam začnejo med 5000 in 4000 let pred našim štetjem. Koruza, pridelek, ki je sčasoma prevladoval v večini kmetijskih sistemov v Novem svetu, se v Mehiki med 6300 in 6000 let pred našim štetjem pojavi nenadoma, vendar je bila očitno udomačena že prej. Avtohtona ljudstva v Ameriki so udomačila manj živalskih vrst kot njihovi kolegi iz starega sveta, predvsem zato, ker je bilo v Ameriki manj redkih ali pastirskih vrst ustrezne velikosti in temperamenta. Vasi so bile zgrajene šele po razvoju večine pridelkov; to je v nasprotju s prakso starega sveta, v katerem se zdi, da so se naseljene vasi in mesta razvile prej kot kmetijstvo ali hkrati z njim.

Evropa

V Evropi se je kmetijstvo razvilo s kombinacijo migracije in difuzije. Najstarejša območja s kmetijstvom so vzdolž sredozemske obale, kjer bi lahko premikanje prebivalstva in trgovanje na daljavo enostavno izvedli s čolni. Jama Franchthi v jugovzhodni Grčiji, ki je bila zasedena že več kot 15.000 let, dokumentira razvoj kmetijstva v južni Evropi skozi več stoletij. Na tem območju je v tistem času morda zrasel divji ječmen; ni jasno, ali je bil udomačen lokalno ali je bil pripeljan iz jugozahodne Azije. Enako lahko velja za lečo in travni grah. Kmalu po 9000 letih pr.n.št so ovce, koze, prašiči, ječmen, leča in tri vrste pšenice postali del osnove virov v regiji. Z 8000 leti pr.n.št. so dodali še govedo; približno istočasno so se pridelki in živina uvajali celo zahodno od Iberskega polotoka. V petih stoletjih so na obalni ravnini na severu pri Nea Nikomedia (Makedonija) nastali jasni udomačeni in vaški kmetijski načini življenja.

Ko se je kmetijstvo širilo v bolj zmerne evropske regije, so postale pomembne prakse, ki so se osredotočale na govedo, prašiče, ječmen in stročnice. V milejših in bolj sušnih regijah ob sredozemski obali je bilo treba manj sprememb. Vključitev avtohtonih prostoživečih živali v udomačene črede je, kadar je na voljo, nedvomno pripomogla k aklimatizaciji živali, kar je trajalo tudi v zgodovinskih časih. Najzgodnejši dokazi o kmetijstvu severozahodno od Črnega morja izvirajo iz kulture okoli 7500 let pred našim štetjem, tam so našli štiri vrste pšenice, pa tudi oves, ječmen, grah in proso. Proso je še posebej zanimivo, ker je bilo istočasno obilno gojeno na severu Kitajske in menda od tam tudi izvira, čeprav je bilo morda neodvisno udomačeno v vzhodni Evropi.

Kmetijstvo se je širilo z zapletenimi interakcijami med rezidenčnimi lovci in nabiralci ter kmetijskimi ljudstvi, ki so se selila v regijo. Kultura »Linearbandkeramik« ali LBK je široko razširjena po srednji Evropi in je prva arheološka kultura v regiji, za katero materialni dokaz jasno daje kmetijstvo. Vendar ni jasno, v kolikšni meri se je kmetijstvo širilo z izmenjavo idej in v kolikšni meri z neposredno kolonizacijo. Ena študija kulture LBK, na primer, kaže malo sprememb v genetski sestavi lokalnega prebivalstva, kar kaže na to, da so se ideje namesto ljudi premikale po pokrajini. Tako kot drugod je verjetno, da so nove ljudi in nove ideje sprejemale uveljavljene skupine v različni meri, odvisno od lokalnih razmer. Na nekaterih območjih, na primer na Madžarskem in v Švici, so se številne skupine, ki so sprejele neko obliko kmetijstva, še naprej zanašale na lov, včasih pa so to prakso ohranile tisoče let.

Vendar pa se je razširitev zgodila, arheološki podpis kulture LBK se je hitro razširil med leti 7300 in 6900 pr.n.št. in se gibal proti zahodu s hitrostjo približno 5 km na leto. Arheologi že dolgo domnevajo, da je kmetijstvo LBK vključevalo tehnike rezanja in sežiganja deloma zato, ker naj bi bilo to nujen odgovor na nizko rodovitnost tal v regiji in deloma kot razlaga za hitro širjenje kulture. Vendar pa eksperimentalna arheologija in rastlinski ostanki z najdišč LBK dokazujejo, da ti ljudje niso redno premikali svojih polj. Do leta 6000 pr.n.št. je na Britanskem otočju potekal prehod na proizvodnjo hrane, do leta 5000 pr.n.št. pa je bilo kmetovanje običajno v zahodni Evropi.

Zgodnja kmetijska društva

V starem svetu se je ustaljeno življenje razvilo na višjih tleh od Irana do Anatolije in Levanta ter na Kitajskem v vlažni dolini Jangce. V nasprotju s tem so se najzgodnejše civilizacije, ki temeljijo na kompleksnem in produktivnem kmetijstvu, razvile na naplavinah rek Tigris, Evfrat in Nil. V drugi polovici 7. tisočletja pred našim štetjem so v dolini Evfrata obstajale vasi in naselja. Kmalu se je prebivalstvo razširilo po zaselkih in vaseh po razpoložljivem območju. Večja naselja so zagotavljala dodatne storitve, ki jih zaselki sami niso mogli.

Sumerska civilizacija

Sumer, ki se nahaja v najjužnejšem delu Mezopotamije, med rekama Tigris in Evfrat, je bil dom ene prvih civilizacij na svetu. Sumerjeva zgodnja dinastična faza se je začela približno 5000 let pred našim štetjem, približno stoletje po razvoju pisanja, ki temelji na sumerskem jeziku. Glavna rastlina je bil ječmen, gojili pa so tudi pšenico, lan, datlje, jabolka, slive in grozdje. To je bilo obdobje, v katerem so bili najdeni najzgodnejši dokazi o skrbno vzrejenih ovcah in kozah; te živali so bile večje kot govedo in so jih gojili predvsem za meso, mleko, maslo in sir. Ocenjujejo, da je bilo v Uru (velikem mestu, ki v gojeni enklavi pokriva približno 50 hektarjev), 10.000 živali zaprtih v hlevih, od katerih so jih vsako leto zaklali 3.000. Ursko prebivalstvo s približno 6.000 ljudi je vključevalo 2.500 delavcev, ki so letno obdelovali 3000 hektarjev zemlje. Kmetijski pridelki so bili dodeljeni tempeljskemu osebju v zameno za njihove storitve, pomembnim ljudem v skupnosti in malim kmetom.

Zemljo so obdelovali s skupinami volov, ki so vlekle lahke pluge, žito pa so želi s srpi. Vagoni so imeli trdna kolesa z usnjenimi gumami, ki so jih držali bakreni žeblji. Vlekli so jih voli ali divji osli.

Dolina Nila

V starem Egiptu se kmetijsko izkoriščanje očitno ni okrepilo, dokler niso bile uvedene udomačene živali iz jugozahodne Azije. Do prve četrtine 7. tisočletja pred našim štetjem so v Al-Fayyūmu v nekaterih vaseh redile ovce, koze in prašiče ter gojili ječmen, bombaž in lan, ki je bil tkan v platno. Pridelke so pobirali z žetvenimi noži z režami z ostrimi kremeni. Drugje, v Al-Badari v Zgornjem Egiptu, so redili tudi živali; dejstvo, da so bile mrtve udomačene živali zavite v perilo in nato pokopane v bližini vasi, lahko kaže, da je bilo kmetijstvo tesno povezano z neko obliko verskega prepričanja.

Zdi se, da se je v času približno 5550 pred našim štetjem, v dolinskih naplavinah Nila začelo kmetijstvo. Do poznih preddinastičnih časov, približno 5050 let pred našim štetjem, obstajajo dokazi o znatni rasti bogastva, ki izhaja iz razvoja kmetijstva in ga spremlja bolj hierarhičen družbeni sistem.

Upodobitve grobnic in artefaktov iz dinastičnih obdobij kažejo, da so poleg današnjih udomačenih živali gojili tudi živali, kot so gazele, jeleni, hijene in ovce, ali v ujetništvu ali pod neko obliko nadzora. Ali je to mogoče šteti za udomačitev, ni jasno, zagotovo pa so bili pri teh nenavadnih živalih nekateri vidiki vzreje živali. Nekatere zgodnje vasi v Egiptu so se kot vir hrane močno zanašale na gazele. Nekateri znanstveniki menijo, da je udomačevanje gazele že potekalo v preddinastičnem obdobju, vendar so to hipotezo izpodbijali drugi raziskovalci. Prav tako se domneva, da je bilo proso v starem Egiptu osnovna kultura.

Do začetka 4. egiptovske dinastije, približno 4525 pred našim štetjem, je kmetijstvo postalo prefinjeno podjetje. V nasprotju z Mezopotamijo, kjer se je težilo k razvoju urbaniziranih skupnosti, je imel Egipt mesta, ki običajno niso bila več kot tržna mesta, ki bi služila okoliškemu podeželju. S kmetijstvom se je ukvarjala cela birokracija. Veliki vezir, takoj za faraonom, mu je stal na čelu, pod njim pa ministrstvo za kmetijstvo. Tam je bil šef polj in mojster, ki je skrbel za živino. Tam so bile kraljevske domene in tempeljska posestva. Med najemodajalcem in najemnikom je obstajal patriarhalni odnos, ki pa je bil sicer despotičen, vendar podkrepljen z močnim občutkom odgovornosti do zemlje.

Namakanje in vode Nila so bile skrbno nadzorovane. Zapisi kažejo, da je kralj Menes, ki je živel približno 4875 let pred našim štetjem, zgradil velik zidani jez, ki je nadzoroval reko Nil in zagotavljal vodo za namakanje. Tisočletje kasneje je bil Nil ob poplavi preusmerjen po kanalu, dolgem 19 kilometrov, v jezero Moeris, tako da se je voda po poplavi lahko sprostila v namakanje. Semensko žito so posojali najemnikom, skupine volov pa so jim posojali v najem. Zemlja je bila obdelana z lesenim plugom, ki ga je vlekel vol. Zemljo so dvakrat preorali, enkrat za razbijanje tal, nakar so grude razbile težke motike; in drugič za pokritje semena. Glavni pridelki so bili ječmen in pšenica. Seme je bilo posejano z lijakom na plugu ali pa so ga potlačile ovce. Pridelke so želi s srpi, ki so jih izboljšali z uvedbo ukrivljenega rezila. Žetev je prinesla 11-kratnik setve, ni pa znano, ali sta bila v letu pridelana dva pridelka ali ne. Žito so mlatili osli. Leča, fižol, lan in čebula so bili drugi pomembni egiptovski poljski pridelki.

Pomembna je bila tudi proizvodnja živali za hrano, zapisi pa kažejo, da so ljudje gojili govedo, ovce, koze, prašiče ter udomačene race in gosi. Razvita je bila tudi reja živali za posebne namene: ena pasma goveda je bila gojena za meso, druga pa za mleko; vzrejen je bil lovski pes; in za meso in mleko je bila razvita vrsta ovc z maščobo.

Najzgodnejši začetki udomačitve rastlin in živali

Udomačitev rastlin in živali je povzročila spremembe v njihovi obliki; prisotnost ali odsotnost takih sprememb kaže, ali je bil določen organizem divji ali udomačen. Na podlagi takšnih dokazov je bil ugotovljen eden najstarejših prehodov iz lova in nabiranja v kmetijstvo, ki sega med 14.500 in 12.000 let pr.n.št. v jugozahodni Aziji. Izkusile so ga skupine, znane kot epipaleolitska ljudstva, ki so preživele od konca paleolitskega obdobja do zgodnjih postglacialnih časov in so uporabljale manjše kamnito orodje (mikrorezila) kot njihovi predhodniki. Natufijci, epipaleolitska kultura na Levantu, so imeli kamnite srpe in so intenzivno nabirali številne rastline, kot je divji ječmen.

V vzhodnem rodovitnem polmesecu so epipaleolitiki, ki so bili odvisni od lova na gazele in prostoživeče koze ter ovce, začeli gojiti koze in ovce, ne pa gazel, kot živino. Od 12.000–11.000 let pr.n.št. in morda prej so v regiji razvili udomačene oblike nekaterih rastlin, pojavile pa so se udomačene živali do 10.000 let pr.n.št.. Drugje v starem svetu arheološki zapisi o najstarejšem kmetijstvu v tem času še niso tako dobro znani, toda do 8500–8000 let pr.n.št. so proso in riž udomačili v vzhodni Aziji.

V Ameriki je buča v udomačeni obliki obstajala v južni Mehiki in severnem Peruju približno 10.000–9000 let pr.n.št. Do 5000–3000 let so se staroselci vzhodne Severne Amerike in sedanje jugozahodne ZDA usmerili v kmetijstvo. Skratka, udomačitve rastlin in živali ter s tem kmetijstva so se lotili na različnih krajih, vsak neodvisno od drugih.

Zdi se, da je bil pes prva udomačena žival, saj jo na arheoloških najdiščih po vsem svetu najdemo do konca zadnjega ledeniškega obdobja. Največja genetska raznovrstnost vrste je na Kitajskem, kar kaže na to, da je tam zgodovina psov verjetno daljša kot drugod. Vsi najzgodnejši psi, najdeni v Ameriki, so vsi potomci kitajske skupine, kar kaže na to, da so spremljali prve ljudi, ki so prišli do »Novega sveta«, dogodka, ki se je zgodil pred vsaj 13.000 leti. Ljudje so že pred 40.000 leti prišli do Beringije, začasnega kopenskega mostu med Sibirijo in Aljasko, kar kaže na to, da so bili psi morda udomačeni že prej.

Čeprav natančen čas udomačitve psa ni dokončno določen, je jasno, da je bil pes udomačen od volka. Kako in zakaj se je to zgodilo, ni dobro razumljeno, toda najzgodnejši psi so ljudem morda pomagali pri lovu in iskanju hrane. Študije so pokazale, da psi, stari že devet mesecev, bolje berejo človekovo družbeno vedenje in komunikacijo kot volkovi ali celo šimpanzi. Zdi se, da je ta značilnost podedovana in je vzpostavila zelo tesno vez med psi in ljudmi.

Žuželke bi lahko pomagale pri samooskrbi s hrano za ljudi in živali

Žuželke v izdelkih, kot so testenine ali kruh, mikroalge in enocelične beljakovine, pridobljene iz lesa, bi lahko v prihodnosti pomagale pri prehrani ljudi in živali. Zdaj tisti, ki raziskujejo alternativne beljakovine za bolj trajnostno prehranjevanje, razmišljajo, kako prehod na hrano na osnovi teh žuželk  uresničiti.

Ko bo svetovna populacija naraščala, bo izziv izpolniti prehranske potrebe vseh z dobro poznanimi tradicionalnimi viri beljakovin

Pričakuje se, da se bo svetovno prebivalstvo v naslednjih 30 letih povečalo za 2 milijardi ljudi, medtem ko se bo proizvodnja mesa v istem obdobju podvojila, da bi zadostila povpraševanju. To bo imelo velik vpliv na okolje, saj reja živine zahteva veliko zemlje – približno 70% celotne porabe za kmetijstvo – in oddaja do 18% vseh emisij toplogrednih plinov, ki jih povzroča človek.

Novi viri beljakovin so potrebni tudi za živali. EU vsako leto uvozi približno 14 milijonov ton soje za prehrano živali, kot so prašiči, govedo in piščanci. Ne samo da je regija odvisna od uvoza, ampak je zaskrbljujoč tudi ogljični odtis pri prevozu pridelka.

“Evropa kot celota želi biti bolj samozadostna, ko gre za hrano,” je dejala Birgir Örn Smárason, raziskovalka trajnostne proizvodnje hrane v živilsko-biotehnološkem podjetju Matis iz Reykjavika na Islandiji.

In če želi Evropa izpolniti cilje trajnostnega razvoja in cilje za omejevanje podnebnih sprememb, bodo morali izkoristiti trajnostne vire beljakovin. Užitne žuželke, na primer, lahko gojimo s 50% do 90% manj zemlje v primerjavi z običajnimi živalmi in proizvedemo približno 100-krat manj emisij toplogrednih plinov. Poleg tega se lahko hranijo z organskimi odpadki – zavrženo hrano, ki pogosto konča na odlagališču.

Kljub obljubi beljakovin hroščev se uporaba žuželk kot živalske in človeške hrane še ni prijela. Tehnična vprašanja pomenijo, da jih ni mogoče gojiti v dovolj velikih količinah. Uredba je težava. Trenutna zakonodaja EU dovoljuje žuželke kot krmo v ribogojstvu, ne pa tudi za živino. Kmalu pa naj bi bile izjeme za perutnino in prašiče. In žuželke so še vedno nišna človeška hrana, ki se prodaja le v nekaterih državah. To bi se lahko kmalu spremenilo, saj naj bi Evropska agencija za varnost hrane letos odobrila nekatere užitne žuželke za prehrano ljudi.

Tudi v Evropi obstaja kulturna ovira, saj je še vedno tu dejavnik gnusa, povezan z uživanjem žuželk. V azijskih, afriških in latinskoameriških državah so krmne žuželke reden del prehrane približno 2 milijard ljudi, poudarja Smárasonova. Sprejetje med Evropejci je še eno vprašanje, ki ga s sodelavci poskušajo obravnavati.

Kaj pa beljakovinske alternative?

Smárasonova in njeni kolegi menijo, da so žuželke, kot so črički, za prehrano ljudi in muhe za živali, obetavne beljakovinske alternative, ki jih lahko proizvedejo lokalno, pa tudi mikroalge in enocelične beljakovine. Enocelične beljakovine nastajajo iz mikrobov, ki se hranijo s sladkorji iz lesne biomase, kot so veje in korenine, ki ostanejo v gozdarstvu. Raziskovalci v okviru projekta NextGenProteins preiskujejo, kako optimizirati proizvodnjo teh vrst beljakovin za človeško in živalsko hrano.

Na primer, mikroalge je običajno drago proizvajati. Toda ekipa sodeluje z islandskim podjetjem, ki je skupaj z geotermalno elektrarno zmanjšalo stroške z uporabo trajnostno proizvedene električne energije, presežka vroče in hladne vode ter emisij ogljikovega dioksida – edine hrane, ki jo alge potrebujejo za pridelavo. “To je zelo edinstven in trajnosten proces,” je dejala Smárasonova.

V projekt so vključena tudi podjetja, ki proizvajajo hrano. Predstavili so ideje za nove nadomestne beljakovinske izdelke, od imitacije mesa do energetskih pijač in ploščic, ki jih upajo predstaviti na trgu. Smárasonova in njeni kolegi bodo v interakciji s potrošniki, da bi ocenili njihovo pripravljenost v svojo prehrano vključiti nove beljakovinske izdelke.

“V različnih državah ustanavljamo fokusne skupine za potrošnike, v katerih bomo zbirali te informacije,” je dejala Smárasonova. Pravi, da je pomembno tudi, da potrošnikom sporočimo, zakaj bi morali upoštevati te alternativne beljakovine, in jih vprašamo, v kakšni obliki bi jih (najraje) uživali.

Od začetka, pred šestimi meseci, projekt zbira informacije o treh beljakovinah, vključno z njihovo hranilno vsebnostjo, strukturo in topnostjo. Čeprav imajo vsi podobno vsebnost beljakovin, saj predstavljajo med 50 in 65% njihove suhe mase, se razlikujejo glede vsebnosti maščob. Na primer žuželke vsebujejo veliko maščob, medtem ko enocelične beljakovine skoraj ne vsebujejo maščob. Njihove značilnosti bodo koristne za razvoj posebnih živilskih proizvodov ali krme za živali, ki morajo izpolnjevati različne prehranske potrebe.

V prihodnjih mesecih bodo člani ekipe začeli izvajati teste na živalih, da bi ugotovili, kako to vpliva na njihovo rast in zdravje, če se v njihovo krmo ločeno vključijo različne količine vsake od treh beljakovin. Začetni majhni testi bodo vključevali lososa in brancina. Ugotoviti bodo morali, kolikšna je največja vključenost različnih beljakovin v krmi, da bodo lahko razširili preskušanje.

Za zdaj le ugibamo, kako bo s prehranskimi nadomestki

Dokazovanje, da so alternativni proteini lahko hranljivi prehranski nadomestki, je le del uganke.

Njihova obsežna proizvodnja mora biti izvedljiva in stroškovno učinkovita, da se bodo lahko široko uporabljali. Žuželke na primer že gojijo v majhnih količinah, vendar so dražji vir beljakovin v primerjavi s sojino moko in ribjo moko, ki so običajno v živalski krmi. “S povečanjem lahko zmanjšamo stroške,” je dejal dr. Teun Veldkamp, ​​višji raziskovalec na področju prehrane živali pri Wageningen Livestock Research v Wageningenu na Nizozemskem.

V ta namen se dr. Veldkamp in njegovi kolegi osredotočajo na povečanje količine žuželk, proizvedenih v Evropi, z izboljšanjem tehnologij in razvojem novih tehnik v okviru projekta SUSINCHAIN.

Preučevale se bodo na primer tehnike sušenja, kot so mikrovalovni ali nizkoenergijski elektronski žarki, ki se uporabljajo za predelavo sadja in zelenjave, tudi za proizvodnjo živalske krme na osnovi žuželk. Nato bodo izvedeni testi na ribah, piščancih in pujsih, da bi ugotovili, kako se odzivajo na različne vrste predelane krme iz žuželk, ki bodo različne kakovosti glede na uporabljene tehnike. “Merili bomo uspešnost teh živali, glede na vnos krme, povečanje telesne mase in razmerje pretvorbe krme,” je dejal dr. Veldkamp.

Cilj projekta je tudi razviti novo krmo za žuželke. Gojijo se lahko na rastlinskih odpadkih, kot so krompirjev škrob in drugi stranski proizvodi pri predelavi krompirja. Za vzrejo žuželk v velikih količinah pa bo potrebna standardizirana krma. “Želimo narediti standardno mešanico za gojenje žuželk, v kateri boste imeli tudi bolj dosledno kakovost,” je dejal dr. Veldkamp.

Člani ekipe bodo razvijali tudi prehrambene izdelke za žuželke za ljudi. Namesto izdelkov, v katerih bi bile vidne žuželke, na primer piškoti, preliti s črički, bodo ustvarili moko iz žuželk, ki jo bodo lahko vključili v osnovna živila, kot so testenine in pecivo.

Od začetka projekta oktobra lani so pripravili šest novih živilskih izdelkov, kot so falafel, pecivo in mleto meso, ki bodo zdaj na preizkusih potrošnikov. “Osredotočeni smo na izdelke, ki jih lahko uporabljate vsak dan, ker menimo, da bo to najbolj vplivalo na družbo,” je dejal dr. Veldkamp.

Kakšni so obeti projekta?

Ko se bo projekt končal leta 2023, dr. Veldkamp upa, da bodo njihovi rezultati spodbudili nova podjetja, da začnejo gojiti žuželke, in obstoječa podjetja, da povečajo proizvodnjo. Cilj je do leta 2025 doseči tisočkratno povečanje proizvodne količine in delovnih mest v sektorju, medtem ko nadomestimo živalske beljakovine z beljakovinami žuželk v 20% človeške hrane in 10% krme za živali.

“Znanje, razvito v tem projektu, bi moralo biti zanimivo za podjetja za krmo, ki kupujejo te izdelke in tako lahko z njimi zamenjajo sojino moko ali ribjo moko,” je dejal dr. Veldkamp.