Prispevki

Travniška brana Graser: Ključ do učinkovitega upravljanja površin - Gorenc.si

Travniška brana Graser: Ključ do učinkovitega upravljanja površin

Brane so že stoletja ključno orodje v kmetijstvu, uporabljene za pripravo in obdelavo zemlje. Zgodovinsko so brane igrale pomembno vlogo pri preoblikovanju neobdelane zemlje v rodovitna polja, ki so omogočila intenzivnejše in učinkovitejše kmetovanje. Običajno so jih vlekli konji ali druga delovna živina, danes pa so prilagojene za uporabo s traktorji.

Travniška brana Graser: Ključ do učinkovitega upravljanja površin - Gorenc.si

Brane se uporabljajo za drobljenje, glajenje in zračenje tal, kar je ključno za spodbujanje rasti rastlin in izboljšanje kakovosti pridelkov.
Razvoj modernih bran, kot je “Travniška brana Graser” podjetja Gorenc, je odraz nenehnega napredka v kmetijski tehnologiji, ki združuje tradicionalne metode z inovacijami za učinkovitejše kmetovanje.

Travniška brana Graser predstavlja ključno orodje za vsakega sodobnega kmeta in lastnika zemljišč. Zasnovana za izboljšanje zračnosti tal, odstranjevanje mrtve zastirke in ravnanje gomil, je ta brana bistvena za zdravje in plodnost travnikov.

Travniška brana Graser predstavlja unikatno rešitev za vzdrževanje različnih vrst travnatih površin, kot so pašniki, travniki in golf igrišča. S svojim posebnim slogom omogoča učinkovito nego in ohranjanje kakovosti teh površin.

Travniška brana Graser: Ključ do učinkovitega upravljanja površin - Gorenc.si

1. Funkcionalnost in prednosti

Travniška brana Graser omogoča kmetom in lastnikom zemljišč, da ohranjajo svoje površine v optimalnem stanju. Z učinkovitim odstranjevanjem mrtve trave, prezračevanjem zgornje plasti zemlje in preprečevanjem nastanka zastirke ta brana spodbuja boljšo rast trave in preprečuje bolezni, saj izpostavlja glive in bakterije sončni svetlobi.

2. Uporaba in vzdrževanje

Travniška brana je enostavna za uporabo in vzdrževanje. Zasnovana za priključitev na traktor je idealna za uporabo v kombinaciji s plugom in drugimi orodji za pripravo polj za setev. Brana je izjemno učinkovita v boju proti plevelu in pripravi tal za setev.

Travniška brana Graser: Ključ do učinkovitega upravljanja površin - Gorenc.si

3. Tehnične specifikacije

Travniške brane Graser se razlikujejo glede na model. Na voljo so različne delovne širine, od 190 do 590 cm, odvisno od modela. Opremljene so z enodelnim ali tridelnim ogrodjem. Modeli 400 H in 600 H imajo hidravlično zapiranje, medtem ko imajo preostali modeli ročno zapiranje. Teže bran se gibljejo od 140 kg do 550 kg.

4. Trajnost in okoljski vidiki

V dobi, ko trajnost postaja ključna, brana Graser ponuja ekološko učinkovito rešitev. Kot orodje, ki pomaga vzdrževati zdravje tal, se ujema s sodobnimi načeli trajnostnega kmetijstva.

Travniška brana Graser: Ključ do učinkovitega upravljanja površin - Gorenc.si

Travniška brana Graser je več kot le kmetijski pripomoček; je simbol inovativnosti in prilagodljivosti v sodobnem kmetijstvu. Njena vloga pri izboljšanju zdravja in plodnosti travnikov ter pašnikov odraža pomen trajnostnega upravljanja kmetijskih zemljišč.

Z njo lahko kmetje in lastniki zemljišč učinkovito ohranjajo kakovost svojih površin, hkrati pa prispevajo k ohranjanju naravnega okolja.

Uporaba brane Graser je korak proti ekološko odgovornemu in gospodarsko učinkovitemu pristopu k upravljanju kmetijskih in travniških površin, ki združuje dediščino tradicionalne obdelave z modernimi tehnološkimi rešitvami.

 

Jesensko vrtnarjenje - Gorenc.si

Priprava na poznojesensko vrtnarjenje: Nasveti in triki za boljšo letino

Ko se narava odene v jesenske barve in dnevi postanejo krajši, se vrtnarji pripravljajo na enega najpomembnejših vrtnarskih izzivov leta – jesensko vrtnarjenje. Ta čas ni le priložnost za zadnja pobiranja pridelkov in žetve, temveč tudi za načrtovanje in pripravo vrta na prihajajočo zimo. Jesen prinaša s seboj posebne naloge in zadovoljstva: od obiranja pozno zrelih sadežev do sajenja čebulnic, ki nas bodo razveseljevale spomladi.

V tem članku vam bomo ponudili nasvete in trike, kako maksimalno izkoristiti jesensko vrtnarsko sezono in si zagotoviti bogato letino v naslednjem letu.

Jesensko vrtnarjenje - Gorenc.si

November in vrt

Novembrski vrt ponuja svojevrsten čar, čeprav se narava pripravlja na zimski počitek. V tem času lahko izkoristimo še zadnje tople dni za sajenje dreves in grmovnic, obrezovanje trajnic ter pripravo zemlje na zimski mirovanje. Zbiranje in kompostiranje odpadlega listja ni le koristno za vrt, ampak tudi simbolično dejanje, s katerim zaključujemo eno vrtnarsko obdobje in se pripravljamo na novo.

Vzdrževanje grmovja in listja

Kot del jesenskega vrtnarskega dela uporabite dober par škarij ali obrezovalnikov za striženje debelih stebel in odstranjevanje mrtvih vej in listov. To bo olajšalo vzdrževanje spomladi, preprečilo prekomerno rast in zmanjšalo odpadanje listja.

Jesensko vrtnarjenje - Gorenc.si

Uporaba jesenskega listja

Jesensko listje je lepo, vendar vrtovi z odraslimi drevesi na tleh pustijo veliko listja. Na srečo so listi zelo uporabni in jih ni treba zavreči z vrtnimi odpadki. Namesto tega dodajte listje na vaš domači kompostni kup, saj so odličen vir snovi, ki so bistvene za dober kompost.

Več o tem, kako si pripravite dober kompost, preberite v članku >>> Izkoristite jesenske dni: Ustvarjanje komposta iz odpadlega listja in vrtnih odpadkov

Pobiranje jesenskih pridelkov

Jesen je čas pobiranja poznih pridelkov na vrtu. Ne glede na to, ali imate velik vrt ali nekaj grmovnic in sadnih dreves, če živite v zmernem podnebju, je jesen čas za pobiranje krompirja, buč,  kapusnic in jagod v poznem obdobju. Domači pridelki popestrijo domačo kuhinjo in jedilnike.

Kako optimalno shraniti pridelke - Gorenc.si

Ohranjanje vlažnosti in zaščita trate

V pozni jeseni je pomembno zagotoviti, da trato redno zalivate, še posebej v suhih obdobjih. To je ključno za preprečevanje sušenja trave, ki se lahko kaže v obliki rjavih madežev. Idealno je zalivati zgodaj zjutraj ali pozno popoldne, tako se zagotovi, da voda doseže korenine, ne da bi pri tem prišlo do prekomernega izhlapevanja. V tem času leta je pomembno, da trato pripravite na zimo, kar vključuje ustrezno nego in zaščito pred nizkimi temperaturami.

Jesensko vrtnarjenje in sajenje spomladanskih čebulnic

Medtem ko je zunaj še nekaj čudovitih okrasnih jesenskih rastlin, ki nam lepšajo pogled, le načrtujte vnaprej. Tako boste lahko uživali v barvitih narcisah, tulipanih in drugih spomladanskih cvetovih. Ti se pojavijo na vrtu že zgodaj spomladi, tako da le posadite čebulnice od septembra do decembra.

Jesensko vrtnarjenje - Gorenc.si

Sajenje dreves

Če razmišljate o sajenju dreves, je pozna jesen odličen čas za to, saj jim daje odličen začetek.

Ne pozabite na divje živali

Ne pozabite na divje živali, ki obiščejo vaš vrt, zlasti na premnoge ptice. Poskrbite, da boste redno nastavljali semena, oreščke in vodo za ptice. To je lahko življenjskega pomena med zimo, ko je hrana redka in mraz lahko povzroči težave.

Mulčenje

Ko končate s sajenjem, se lotite mulčenja. Ko temperature padejo in vreme postane bolj mokro, so vaše rastline bolj ranljive za vlaženje, koreninsko gnilobo, in če so dovolj oslabljene, za ličinke škodljivcev. Mulčite okoli korenin vaših rastlin z lesnimi sekanci, listi ali borovimi iglicami.

Kompost - Gorenc.si

Ponovno sejanje trate

Pravilna skrb za trato v jesenskih mesecih je bistvena tako za pripravo na zimo kot za spodbujanje zdrave bujne rasti spomladi. Ko ste pripravili trato za jesen s košenjem, zračenjem in nato sejanjem, boste dobro pripravili teren za ohranjanje hranil skozi jesen in zimo.

Uvedba pokrivnih posevkov

Za povečanje rodovitnosti tal Silvia Borges, trajnostna vrtnarka, predlaga uvedbo pokrivnih posevkov. To so posebne vrste rastlin, ki preprečujejo, da bi se vrt spremenil v vodno mesto, ko pride poznomarčevsko deževje. Poleg preprečevanja erozije tal pokrivni posevki povečujejo rodovitnost tal s proizvodnjo amonijaka skozi proces, imenovan dušikova fiksacija, kar ustvarja popolno zemljo za vaše najljubše rastline.

Trajnostni pristop k jesenskemu vrtnarjenju

Jesen ni le čas za obiranje in pripravo vrta na zimo, ampak tudi idealna priložnost za uveljavljanje trajnostnih praks v vrtnarjenju. Z osredotočenjem na metode, ki spoštujejo naravne cikle in podpirajo biodiverziteto, lahko vsak vrtnar prispeva k zdravju našega planeta. Uporaba organskih in lokalno pridelanih gnojil, izbira avtohtonih in odpornih rastlinskih vrst, ki zahtevajo manj vode in skrbi, ter prakse, kot je kompostiranje vrtnih odpadkov, ne le izboljšujejo rodovitnost tal, ampak tudi zmanjšujejo naš ekološki odtis. Poleg tega je jesen odličen čas za sajenje dreves in grmovnic. Te ponujajo zavetje in hrano divjim živalim, s čimer se krepi ekosistem vašega vrta. S temi dejanji ne le obogatimo svoj vrt, temveč prispevamo k večji okoljski zavesti in ustvarjamo zeleno dediščino za prihodnje generacije.

Jesensko vrtnarjenje - Gorenc.si

Jesensko vrtnarjenje je več kot le zaključna faza vrtnarske sezone; je čas za razmislek, načrtovanje in pripravo za prihodnost. Z ustrezno pripravo in upoštevanjem nasvetov, ki smo jih delili v tem članku, lahko svoj vrt spremenite v zimsko oazo miru in lepote. Hkrati pa zagotovite, da bo prihodnja sezona še bolj obilna in uspešna. Sajenje, obrezovanje, kompostiranje in skrb za divje živali so le delčki mozaika, ki sestavljajo uspešno in trajnostno vrtnarjenje. Vzemite si čas za svoj vrt in uživajte v zadovoljstvih, ki jih prinaša jesensko vrtnarjenje.

 

 

Vir:

www.realhomes.com
www.pennlive.com

 

Kako gospodariti na vrstno bogatem travinju?

V Sloveniji predstavlja trajno travinje večino kmetijskih zemljišč v uporabi, skoraj 60 %. Kljub temu, da večina travinja leži na območjih z omejenimi naravnimi pogoji, ki ne omogočajo intenzivne rabe, opažamo, da v sodobnih intenzivnih živinorejskih praksah travinje izgublja svojo prioritetno mesto za pripravo krme. Kmetje pogosto ne prepoznajo številnih možnosti, ki jih ponuja travinje, in temu primerno se slabša tudi gospodarjenje na travnatem svetu.

Vremenske razmere v času rasti travinja in košnje

Tudi letos vreme ni kaj veliko dopustilo, da bi pridelali silažo in seno najboljše kakovosti. Razlogi so tako v nadpovprečno mrzli zimi brez (pretiranega) snega kot v suši, ki se je bolj ali manj pojavljala čez zimo. Vremenske razmere marca in aprila, ki so prinesle podpovprečne količine padavin, razmer niso izboljšale, ampak še poslabšale. Rastline niso nadoknadile želene razrasti, kljub dognojevanju (kdor je to storil) v začetku marca je travna ruša ostala nižja kot običajno. Suša v marcu je tudi preprečila razrast trav, s tem pa je ostala ruša redka in z več praznih mest, saj so nekatere boljše trave preminile.

V tem času so travniške rastline že prešle optimalno fazo za košnjo. Regrat je na Dolenjskem začel cveteti že proti koncu marca, trpežna ljuljka, pasja trava, travniška bilnica in visoka pahovka so že v fazi cvetenja, podobno tudi mačji rep. Črna detelja, navadna nokota in lucerna v travni ruši pa so v začetku cvetenja.

Priporočilo za začetek košnje za pripravo kakovostnega sena in travne silaže s travnikov srednje intenzivnosti je v začetku latenja oz. klasenja trav ter v začetku brstenja detelj in drugih metuljnic. To je takrat, ko lati oz. klasi približno 15 % trav tistih vrst, ki jih je v ruši največ. Ker hladno in oblačno vreme v maju otežuje košnjo za siliranje, še bolj pa za pripravo sena, bo tudi letos v veliki večini na kmetijah silaže in sena manj in bo slabše kakovosti.

Ali dovolj dobro poznamo svojo travno rušo?

V času cvetenja najlažje prepoznamo rastline v travni ruši ter ocenimo njeno kakovost. Za ta namen ne zadošča, da jo gledamo le iz traktorske kabine. Treba se ji je približati in ugotoviti, kolikšen delež je v njej trav, metuljnic in drugih zeli. Za izboljševanje kakovosti zelinja je dobro poznati tudi krmno vrednost posameznih rastlin, ki rušo sestavljajo. Prepogosto imamo na kmetijah stanje, ko je delež trav in metuljnic prenizek na račun preveč zeli oz. plevelov.

Govedorejske kmetije, na katerih se širijo težave s ketozami, obporodnimi hipokalcemijami, vnetji rodil in splošno manjšo mlečnostjo, lahko iščejo vzroke tudi v kopičenju kalija v tleh. S tem namenom priporočamo vzorčenje tal, ki se lahko opravi tudi po 1. košnji (če spomladi niste gnojili). Na podlagi analiz tal kmetijski svetovalci izdelajo gnojilne načrte. Ti so pogosto presenetljivi za kmete, saj je največkrat priporočen nižji odmerek dušičnih gnojil od običajnih gnojilnih praks. Ravno prekomerno gnojenje z dušikom je razlog za pojav najpogostejših plevelov: ščavja in zlatic ter ostalih. Nižji gnojilni odmerki z dušikom niso le priporočilo, ki izhaja iz novejših raziskav, ampak tudi obveznost, ki izhaja iz nitratne uredbe.

Gnojilne norme z dušikom za trajno travinje so za 4-kosne travnike zmanjšane na 160 kg dušika na hektar (iz prejšnje gnojilne norme 320 kg dušika na hektar). Priporočeno gnojenje z dušikom je sedaj 20-40 kg dušika/ha na posamezen odkos namesto prej priporočenih 40-50 kg dušika/ha na posamezen odkos.

Ukrepi za boljšo krmo iz travinja

Na doseganje goste travne ruše z rastlinami z visoko krmno vrednostjo najbolj vplivamo z ustreznim gnojenjem, pravilno košnjo in pašno rabo ter višino odkosa. Z ustrezno tehnologijo na teh področjih omejujemo razvoj neželenih plevelnih vrst in dosežemo optimalno sestavo travne ruše, ki daje najbolj kakovostno krmo.

Predlagamo sledeče ukrepe:

  • Čas rabe travinja ima odločilen vpliv na kakovost zelinja – zgodnja košnja ali paša ohranjata večji delež hranilnih snovi v krmi, saj s starostjo kakovost travne ruše pada.
  • Ne preobremenjujmo posameznih čredink na pašnikih s predolgo zasedbo z živalmi. Čredinkam namenimo potreben odmor za obnovo ruše. Število rab mora biti usklajeno s prirastom krme.
  • Gnojenje z dušikom in ostalimi hranili le toliko, kot ruša potrebuje. Ob intenzivnejšem gnojenju je treba povečati tudi intenzivnost rabe. To je razvidno v gnojilnem načrtu.
  • Priporoča se uvedba pašno-košnega sistema rabe. Izmenjaje površine enkrat kosimo za siliranje, drugič za seno, tretjič za zeleno krmo oziroma pašo. Vsaki dve do tri leta moramo vrstni red koriščenja travne ruše zamenjati. Tako na nek način kolobarimo na travni ruši.
  • Optimalna višina košnje naj bo 6 do 9 cm. Prenizka košnja na travinju povzroča predčasni propad kakovostnih trav in detelj v ruši. S tem nastajajo prazna mesta, na katere se naselijo pleveli. Prenizka košnja povzroča tudi onesnaževanje sena in silaže z zemljo, kar zmanjša energijsko vrednost krme.
  • Dosejavanje trav in detelj v obstoječo rušo uvedimo kot reden tehnološki ukrep.

Ocena praznih mest v travni ruši

Za uspešno dosejavanje trav in detelj je treba predhodno preveriti, ali je v ruši dovolj praznega prostora za rast novega posevka. To preverimo tako, da izberemo nekaj mest na parceli v velikosti 40×40 cm, ki so povprečnega videza. S polaganjem dlani v izbrani kvadrat lažje ocenimo, ali delež praznih mest predstavlja več kot 20%, če vemo, da naša dlan pomeni 15%.

Če je delež praznih mest v travni ruši večji od 20%, je treba čim prej dosejati ali vsejati travno-deteljne mešanice. Če praznih mest ni, je smiselno razmisliti o rabi herbicida. Mešanice izberemo glede na talne razmere in način rabe. Vsekakor dodamo seme rastlin (izbrane TDM), ki jih v ruši primanjkuje in jih želimo v kvalitetni krmi.

Raba travinja z okoljskim pomenom

V zadnjih letih se na določenih varovanih območjih krepi tudi vloga ekstenzivnega travinja, ki pred pridelavo kakovostne krme daje prednost ohranjanju ptic, še posebej travniških gnezdilk, metuljev, kačjih pastirjev, hroščev in drugih organizmov. Običajno so to travniki, ki zaradi naravnih omejitvenih dejavnikov nimajo pogojev za pridelavo kakovostne krme.

S pestrostjo rastlin na pozno košenih travnikih, ki se gnojijo le po predpisanih režimih, pa lahko poskrbijo za ustrezno prehrano varovanih ptic in drobnoživk ter nudijo ustrezno seno za določene kategorije živali v ustreznem deležu v obroku. Pozna košnja, ki je zahtevana, omogoča tudi samovsejavanje avtohtonih rastlin. Tu se pričakuje, da se košnja ali paša opravi šele po 30. juniju.

Na zmerno intenzivnih travnikih z obremenitvijo 0,2-1,5 GVŽ/ha (če so GERK-i večji od 1 hektarja) pa se lahko uveljavlja tudi t.i. nepokošen pas travnika v obsegu 5 do 10 % površine. Nepokošeni pasovi imajo podobno okoljsko funkcijo, kot je navedena za ekstenzivne travnike. Njihov dejanski doprinos za okolje pa se je pokazal v raziskavah in v drugih okoljsko razvitih državah. Na našem podeželju predstavlja novost, ki potrebuje predstavitve glede tehnologije ravnanja z njimi in glede njihovih dejanskih učinkov na okolje. Predpisani časi košnje nepokošenih pasov so različni glede na značaj varovanega travinja, medtem ko je predpisani čas na nevarovanih območjih, kjer se izvajata ukrepa TRZ I in II, po 1. marcu ali ob prvi košnji od maja naslednjega leta naprej.

Za košnjo nepokošenih pasov na zemljiščih, ki so okoljsko varovana in vključena v različne operacije, so tu roki košnje sledeči: za posebne traviščne habitate (HAB_NPAS) po 30. juniju naslednjega leta, za habitate ptic vlažnih travnikov (VTR_NPAS) po 1. avgustu in za steljnike (STE_NPAS) po 25. avgustu. Paša teh nepokošenih pasov ni dovoljena.

Trajni travnati svet predstavlja pestro vegetacijo z izredno velikim okoljskim pomenom, kljub temu pa ne smemo pozabiti, da nam v prvi vrsti nudi bogato beljakovinsko krmo v neposredni okolici kmetij. Ali je možno, smiselno in potrebno pri rabi travinja slediti tudi okoljevarstvenim ciljem, bomo v praksi precej več preverjali v naslednjih letih.

 

Vir članka:
farmingfornature.ie

Obnova poškodovane travne ruše

Predpogoj za kakovostno krmo na trajnem travinju je kakovostna, primerno gosta travna ruša. Poleg tehnoloških napak, ki jih lahko naredi pridelovalec z nepravilno rabo ali gnojenjem, je v zadnjih letih vse več poškodb travne ruše zaradi divjih prašičev.

V preteklih zimskih mesecih so divji prašiči naredili veliko škode na obsežnih travniških površinah, zato jih bo treba popolnoma obnoviti. Najobsežnejše škode beležimo na Krasu in v Brkinih.

Poravnava terena

Najprej moramo poškodovan teren poravnati in pobrati morebitno kamenje. Dobra poravnava travnika je nujna, saj nam deli ruše in kamenje onemogočajo kvalitetno setev in kasneje onesnažujejo krmo ter lomijo kosilne elemente. Na plitvih tleh in kjer je teren nagnjen ali kamnit (Kras), je poravnava terena še posebej zahtevna. Poravnavo terena opravimo takoj, ko vlažnost zemljišča to dopušča. Pri preveliki vlažnosti prehodi s stroji negativno vplivajo na strukturo tal in jih zbijejo.

Odprta tla z že zasušenimi deli poškodovane ruše.

V primeru, da je odtrganih delov ruše malo in so razpršeni po celotnem travniku, jih čimprej obrnemo nazaj in pritisnemo k tlom, da pridejo v stik z zemljo in primerno vlago. Tako sanirana ruša se običajno obraste, vendar taka sanacija zahteva veliko časa in pri obsežnih škodah ni izvedljiva.

Del ruše, vrnjen nazaj, vendar ni stisnjen k tlom in otežuje košnjo.

Kadar je zelo poškodovano veliko območje in ročno ravnanje ter obračanje poškodovane ruše ni možno ali smiselno, priporočamo uporabo mulčerjev (kladivarjev) ali frez, da površino izravnamo, rušo pa zdrobimo in pomešamo z zemljo.

Uporaba mulčerjev kladivarjev je najbolj učinkovita in primerna tudi na plitvih kamnitih kraških tleh. Uporaba travniških ali njivskih bran pri obsežnih in globljih poškodbah ni smiselna, ker dele ruše vlečemo za seboj in jih le premeščamo, ne pa izravnamo. Z mulčerji ali frezami (na globljih tleh) površino pripravimo za setev nove travno-deteljne mešanice (TDM).

Po mulčenju in setvi priporočamo še valjanje, da stisnemo seme k tlom in izravnamo površino.

Priprava poškodovane površine.

Obnova ali dosejavanje poškodovane travne ruše

Čas sanacije poškodb travne ruše, ki so jo povzročili divji prašiči, je odvisen od časa nastanka škode. Preko zime poškodovano travno rušo obnovimo spomladi, saj bomo sicer ob celoletni pridelek krme. Poškodbe, ki nastanejo preko leta, pa saniramo sproti oziroma najuspešneje zgodaj jeseni.

Priporočen termin za setev travno-deteljnih mešanic (TDM) ali trav je od druge polovice avgusta do konca septembra, še dovolj zgodaj, da trave in detelje do zmrzali vzkalijo in se razrastejo. Travnike, poškodovane preko zime, posejemo takoj spomladi v marcu (Kras), pa vse do konca aprila v višjih legah. Za vznik trav je dovolj že temperatura tal 5 oC, pri deteljah pa mora biti temperatura nekoliko višja. Mlade rastlinice detelj zdržijo temperature do – 6 oC, tako da čas setve prilagodimo lokalnim razmeram.

Če škoda nastane v zimskem ali spomladanskem času na veliki površini, pridelka v tem letu ne bo. Priporočamo popolno obnovo travne ruše – čisto setev travno-deteljnih mešanic. Če je poškodovana površina manjša (v presledkih), lahko seme vsejavamo v travno rušo, vedeti pa moramo, da se učinek vsejavanja kaže šele v prihodnjem letu. Pri normalnih rastnih pogojih za ročno ali strojno setev čistega posevka rabimo 25 do 40 kg/ha semena, za ročno ali strojno vsejavanje (setev na poškodovanih delih) pa 5 do 20 kg/ha semena. Seme trav in detelj sejemo na globino 1-2 cm.

Na pripravljeno površino lahko travno-deteljne ali travne mešanice vsejavamo/sejemo ročno ali s sejalnico. Za strojno setev so primernejše sejalnice s krožnimi lemeži. Pri ročni setvi priporočamo, da semensko mešanico sejemo skupaj z mivko, drobnim peskom ali drobno žagovino. Mešanico, ki jo imamo v vedru, je treba stalno mešati, da težje, bolj okroglo seme (detelja in mačji rep) ne sede na dno vedra. V nasprotnem primeru bomo na začetku parcele posejali le trave, na koncu pa detelje.

Pri spomladanski setvi TDM priporočamo setev varovalnega posevka, ki s hitro rastjo preprečuje vznik neželenih zeli, hkrati pa varuje površino pred erozijo, mlade rastlinice trav in detelj pa pred spomladanskimi pozebami.

Za varovalni posevek posejemo 40 – 60 kg/ha ovsa ali 80 kg/ha jarega ječmena. Za namen varovalnega posevka lahko uporabimo krmni oves ali ječmen, ki mu pred setvijo preverimo kaljivost (kalilni preizkus). Varovalni posevek posejemo najprej, pred zadnjo plitvo obdelavo tal, na globino 3-4 cm in šele nato sejemo TDM.

Pred setvijo priporočamo osnovno gnojenje s 50 kg/ha dušika (N) + 60 kg/ha fosforja (P2O5) + 140 kg/ha kalija (K2O). Za gnojenje uporabimo mineralna gnojila (NPK) ali domača živinska gnojila (okrog 15 t/ha uležanega hlevskega gnoja ali zorjene gnojevke), ki jih potrosimo pred obdelavo tal in jih plitvo zadelamo. Pazimo, da živinska gnojila niso sveža, saj so agresivna za mlade rastlinice.

Po setvi priporočamo valjanje, da seme pride v stik z zemljo in z vlago ter hitreje in enakomerneje vznikne. Valjana površina je tudi veliko bolj ravna in primernejša za košnjo in pašo. Za valjanje lahko uporabimo valjar, betonske cevi ali pa površino s traktorjem povozimo tako, da so sledi gum druga ob drugi.

Izbira travne oziroma travno-deteljne mešanice (TDM)

Pri izbiri semena se prilagajamo talnim razmeram in predvidenemu načinu rabe. Osnovno priporočilo pri izbiri TDM je, da za trajne travnike in pašnike izbiramo TDM, ki so sestavljene iz vsaj 4 do 6 vrst trav in 2 do 3 vrst detelj. Z vrstno in tudi sortno pestrostjo posejane TDM zagotovimo trpežnost (trajnost) travne ruše in prilagodljivost na rastne pogoje in s tem zagotovimo konstantnost pridelka.

Na pašniku bomo izbirali TDM, v katerih so zastopane tudi nizke trave in detelje (kot so travniška latovka, rdeča bilnica, nokota, bela detelja), ki se razraščajo in tvorijo gosto rušo, odporno na gaženje. Za košnjo pa bomo izbirali TDM, pri kateri je poudarek na visokih travah (npr. travniška bilnica, mačji rep in pasja trava) in tudi črna detelja ali lucerna. Delež trpežne ljuljke naj bo prilagojen rastišču. Boljše (bolj vlažno) kot je rastišče, več je lahko ljuljk v TDM.

Na plitvih sušnih (kraških) tleh priporočamo setev TDM z vrstami, ki so bolj prilagojene sušnim razmeram (npr. travniška bilnica, rdeča bilnica, travniška latovka, ovčja bilnica, pasja trava, navadna nokota, hmeljna meteljka, bela detelja, lucerna).

V TDM za sušne razmere so običajno uvrščene vrste in sorte, ki so manj zahtevne za vodo, dajejo pa običajno tudi manj pridelka. Pri opisih v trgovinah prisotnih komercialnih TDM opazimo navedbe o 4/5 primernosti za košnjo in pašo, za različne tipe tal in tudi primernosti za sušne razmere. Prav slednji opisi so velikokrat v reklamne namene in jih je treba preveriti.

Običajno sejemo mešanice, ki so že vnaprej pripravljene in so primerne za ekološko in/ali konvencionalno pridelavo. Na slovenskem trgu so večinoma na voljo TDM, ki vsebujejo vrste in sorte, vzgojene v humidnih območjih (Avstrija, Nemčija, Danska, Švica). Vsebujejo večinoma tudi preko 50% sort trpežne ljuljke, ki je na sušne razmere manj prilagojena. Za sušnejša območja (Kras) bi bile primernejše TDM južnejše provenience (Italija).

Za območja, kjer želimo ohranjati čim bolj naraven habitat in biotsko pestrost (Natura 2000, OOTT), izbire primernih avtohtonih semen na trgu ni. Pomagamo si lahko s pestrimi TDM (tudi ekološkimi), ki so sestavljene iz čim več vrst trav in detelj. Uporabimo lahko domače seme iz senenega drobirja. Pri uporabi senenega drobirja moramo biti pozorni na zapleveljenost površin, s katerih smo ga pridobili.

Oskrba na novo vzpostavljene travne ruše

Po vzniku nove setve je treba nameniti veliko pozornosti rasti varovalnega posevka, ki ga pokosimo najpozneje do začetka klasenja oz. latenja. Če zraste veliko število nezaželenih rastlin (plevelov), jih pokosimo, preden začnejo cveteti, ko dosežejo višino 20 do 25 cm (»čistilna košnja«). Za košnjo priporočamo uporabo strižne kosilnice, ki rastline odreže z mnogo manjšo silo kot bobenska kosilnica. Priporočena višina rezi je 7 do 9 cm. Nižja višina rezi v tem času zelo oslabi zlasti detelje in tudi trave.

»Čistilno košnjo« opravimo, ko so tla suha, da se ohrani struktura tal, prepreči zbitost tal in se ne poškoduje posejanih rastlin. Pred zgrabljanjem plevelov zgrabljalnik nastavimo višje, da prsti zgrabljalnika ne pridejo do tal in ne pulijo mladih rastlin.

Če v pokošeni masi prevladujejo pleveli, ta ni primerna za siliranje in za sušenje krme. V manjših količinah in brez primesi zemlje so lahko kot sveža poklada govedu. Na posejanih površinah priporočamo pašo šele jeseni v suhem vremenu, ko se trave in detelje razrastejo in dobro ukoreninijo, saj sicer živali na obnovljeni travni ruši povzročijo preveč poškodb.

Levo: Močno poškodovana travnata ruša. Desno: Divji prašiči pri hranjenju na travniku.

Obnova poškodovane travne ruše že na ravnih globljih tleh zahteva veliko truda, na kamnitih nagnjenih plitvih tleh pa je obnova še zahtevnejša z več dela in stroškov, učinkovitost pa je omejena. Prvi pogoj za uspešno obnovo je seveda zmanjšanje staleža divjih prašičev in prenehanje škode. Na kmetijah je delovne sile in sredstev za obnovo malo, zato bo sanacija tako obsežnih škod težavna.

Vir članka:
MKGP

Spomladanska priprava terena in živali na pašo

Spomladi začnemo pasti živali čim prej, ko je ruša še zelo nizka. Pred prihodom živali na pašnik je treba pregledati elektro ograjo in jo po potrebi urediti oziroma popraviti. Preverimo tudi kole in izolatorje. Strgano žico je treba spojiti, tako da je spoj temeljit, torej je vzpostavljen dober stik. Napnemo tudi žico, ki smo jo pred zimo na napenjalcih popustili, da bi preprečili pokanje žice zaradi krčenja v mrazu. Posebej preverimo vse spoje, saj dober stik omogoča učinkovito delovanje elektro ograje.

Če opazimo, da je ograja neučinkovita, najprej preverimo izvedbo ozemljitve in spoje na ozemljitvi ter opravimo več meritev napetosti v različnih oddaljenostih od pašnega aparata. Le dobra ozemljitev s čvrstimi stiki zagotovi zanesljivo varovanje živali.

Na pašniku je treba spomladi razgrebsti krtine in živalske iztrebke. Če imamo malo čredink, torej se živali pogosto vračajo na isto zemljišče, je treba živalske iztrebke čim bolj pogosto razgrebsti, da se uniči čim več parazitov. To počnemo tudi med letom. Brananje na težkih tleh zagotovi prezračevanje travne ruše, ravnanje krtin in razprostiranje iztrebkov živali. Valjanje ruše pa je bolj primerno za lahka tla, kjer je travna ruša privzdignjena od zmrzali. Na tak način vzpostavimo stik korenin s tlemi in talno vlago. Travniško brano, ki učinkovito pomaga pri pripravi travinja, lahko najdete tukaj >>.

Spomladanski začetek paše

S pašo začnemo v aprilu, takoj ko vlažnost zemljišča to dopušča in je ruša visoka nad 5 cm. Spomladi trava hitro raste, in če hočemo izkoristiti kakovostna hranila ter ustvariti postopno priraščanje ruše po čredinkah, je treba čimprej začeti s pašo. Ne čakajmo višine trave, saj se morajo živali spomladi prilagoditi na drugačen obrok krme. Spomladi ima ruša 80% prebavljivost mlade trave, vsebnost beljakovin je velika, malo pa je vlaknin.

V času bujnejše rasti je predhodno nujna prilagoditev živali z zimskega na letni krmni obrok, ki naj traja vsaj 10 do 14 dni. Prvi dan pasemo le eno uro, drugi obrok je še zimski. Naslednji dan pasemo eno uro dlje in tako naprej. V desetih dneh se živali postopno prilagodijo na obrok sveže krme in navadijo na elektro ograjo. V času prilagajanja pazimo, da imajo živali dovolj suhe vlakninske krme.

Takšen zgoden in postopen prehod na pašo je koristen tako za živali kot za travno rušo. Ker je bila ruša zgodaj na hitro popasena, je bila s tem delno prizadeta in se običajna intenzivna rast spomladi delno umiri. Na tak način si ustvarimo stopničasto rušo po čredinkah.

Najprimernejša raba je pašno-košni sistem

Pomembno je, da skrbimo za primerno travno rušo in rodovitnost tal. Na pašnikih se ruša zgosti zaradi gaženja in pogoste nizke rabe. Živalski iztrebki pa so tudi vir hranil, predvsem s kalijem. Pašno-košni sistem je vsekakor najprimernejša raba, saj se izmenjujeta nizka in visoka raba, tako da se lahko uveljavijo nizke in visoke vrste trav.

Z večjimi vsebnostmi kalija in nizko rabo pa se razraste tudi bela detelja, ki je zelo hranilna in zelo zaželena na pašniku. Bela detelja je s svojim načinom vezave dušika iz zraka zato še bolj pomembna na ekoloških kmetijah. Gnojenje prilagodimo založenosti tal s hranili in rabi. Sveža živinska gnojila živalim smrdijo, zato jih uporabimo na čredinkah, ki jih najprej kosimo ali jih bomo pasli kasneje. Hlevski gnoj, gnojnico ali gnojevko trosimo po pašniku v jesenskem obdobju.

Pomembno pa je, da pašnikov ne gnojimo z živinskimi gnojili spomladi, saj se s tem poveča možnost širjenja parazitov na travniku.

Mineralna gnojila pa se morajo pred prihodom živali na pašnik raztopiti. Če so zaloge hranil v tleh skromne in če pašnik bolj intenzivno koristimo, je treba pognojiti tudi s fosforjem in kalijem. Na podlagi analiz tal (vsakih pet let) in predvidenega odvzema hranil glede na rabo priporočamo gnojenje na osnovi gnojilnega načrta.

 

Ustrezno poskrbite za vašo živino

Ne pozabimo urediti vsega potrebnega, da bodo živali imele dostop do vode vedno na vsaki čredinki. Korita morajo omogočati napajanje več živalim hkrati. Če je mogoče, korita za vodo premikamo, pohojene površine okrog korit pa sproti dosejemo s primerno travno-deteljno mešanico.

Povprečne dnevne potrebo po vodi so za krave od 50 l do 100 l na dan, goveje pitance od 20 l do 60 l na dan in drobnico do 12 l na dan.

Korita za mineralno-vitaminske dodatke naj bodo izdelana iz lesa ali kakega drugega primernega materiala in postavljena v čredinkah na nasprotni strani korit z vodo.

Pravilno in redno dodajanje mineralov je pomembno, saj je zaradi večjih količin kalija v tleh blokirano delovanje magnezija in natrija. Ob pomanjkljivem dodajanju mineralov se lahko pojavi pašna tetanija.

Zdravstvena zaščita je pomemben ukrep pred začetkom paše, saj moramo pašne živali predhodno (v hlevu) očistiti notranjih zajedavcev in jih zaščititi pred zunanjimi zajedavci (tretiranje). Posebno pozornost posvetimo občutljivim mladim živalim in paši na vlažnih tleh.

Kakšna je erozija na kmetijskih tleh v Sloveniji?

Poročilo o eroziji v Sloveniji je bilo pripravljeno v okviru javnega naročila izdelave karte erozije Republike Slovenije na kmetijskih tleh, ki ga je naročilo Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano.

Ali veste, da…

  • je erozija naraven proces, ki ga netrajnostna obdelava tal ali napačni posegi v prostor lahko močno pospešijo?
  • je erozija na petih od sedmih celin najpomembnejša oblika degradacije tal?
  • erozija neposredno in bistveno zmanjša/poslabša ekosistemske storitve?
  • so uspešni protierozijski ukrepi precej preprosti?
  • je v Sloveniji največja eorzija v trajnih nasadih, pomembno manjša na njivah in najmanjša na travinju?

Erozija na njivi po spomladanskem dežju je nastala po krajših, toda intenzivnih padavinah. Na teksturno težkih, meljastih, slabo prepustnih in deloma hidromorfnih tleh je oblikovala jarke, ki so bili na nekaterih mestih globoki tudi do 40 cm. Fine talne delce je površinski tok vode odnesel v odvodne jarke in nato v bližnji potok.

 

Kaj sploh je erozija tal in kako jo lahko zmanjšamo?

Erozija tal je naraven geomorfni proces sproščanja in odnašanja tal. Zaradi delovanja človeka je lahko močno pospešena in nekajkrat večja kot v naravnih razmerah.

Erozija (vodna, vetrna ter erozija obdelave tal) je še vedno največja grožnja tlom v več regijah sveta. Merjenje erozije je časovno, stroškovno in organizacijsko zahteven proces, zato tveganje za erozijo in njeno intenzivnost najpogosteje ocenjujemo z računskimi modeli. Globalne in regionalne ocene erozije se zelo razlikujejo v skladu z uporabljeno metodo. Splošne ocene povprečne erozije tal na njivskih površinah so bistveno višje (od 8 do skoraj 50 t ha-1 leto-1) kot ocene iz regionalnih in globalnih modelov (od 2 do 4 t ha-1 leto-1). Vsako oceno erozije je treba vrednotiti skladno s sprejemljivo stopnjo izgube tal.

Ocene posledic erozije kažejo na 0,4-odstotno zmanjšanje količin pridelkov, kar ob naraščajočem svetovnem prebivalstvu ni zanemarljiva količina. Pomembno je tudi, da erozija tal vpliva na zmanjšanje oz. slabšanje ekosistemskih storitev in povzroča gospodarsko škodo v več sektorjih. Zato erozija ni le kmetijski, temveč tudi okoljski problem s pomembnimi gospodarskimi posledicami.

Znano je, da erozijo kmetijskih tal lahko zmanjšujemo s prilagojeno obdelavo tal, strukturnimi spremembami zemljišč in preoblikovanjem kmetijskih površin. Ukrepi, kot so ohranitvena in pasovna obdelava tal, pokritost zemljišč, sajenje nizov dreves in grmovja, terasiranje in drugo, so dokazano učinkoviti. Kljub temu se eroziji posvečamo še premalo.

Vodna erozija v Sloveniji in kje smo v EU?

(Po metodi RUSLE*)

*Revised Universal Soil Loss Equation (RUSLE) je matematični model, ki ga za ocenjevanje erozije najpogosteje uporabljamo takrat, ko ni na voljo natančnih in dolgoletnih merjenih podatkov o količinah erodiranih tal na standardnih poskusnih ploskvah. Z RUSLE ocenjujemo izdatnost erozije na podlagi glavnih erozijskih dejavnikov: izdatnosti, intenzivnosti in trajanja padavin, občutljivosti tal za erozijo, nagiba in dolžine pobočij, rabe in pokrovnosti tal ter varovalnih/protierozijskih ukrepov oz. kmetijske agrotehnike.

Rezultati modeliranja erozije kažejo, da je Slovenija po eroziji na letni ravni na drugem mestu med članicami EU s povprečno 7,43 t/ha/leto erodiranih tal v vseh rabah tal. V objavi pojasnjujejo, da je stopnja erozije v Sloveniji visoka zaradi velike erozivnosti padavin ter strme topografije. Višjo povprečno letno stopnjo erozije ima Italija (8,46 t/ha), medtem ko je Avstrija s 7,19 t/ha na tretjem mestu. Za njivske površine Slovenije je ocenjena 4,63 t/ha leto. Med regijami imajo Obalno-kraška, jugovzhodna Slovenija in Savinjska stat. regija povprečno letno stopnjo erozije 10–20 t/ha – znova med višjimi v EU. Pet regij zahodne Slovenije ima ocenjeno erozijo med 5 in 10 t/ha; Posavska, Podravska in Pomurska pa 2–5 t/ha. Vsekakor gre za številke, ki občutno presegajo ocene slovenske stroke in splošno mnenje o intenzivnosti erozije v Sloveniji.

Erozivnost padavin (Rf – faktor)

Erozivnost padavin je kinetična energija udarca dežne kaplje ob tla in stopnja pripadajočega površinskega odtoka vode. V splošnem jo določajo: a) intenziteta in časovna razporeditev dežja [mm h-1], b) kinetična energija dežnih kapljic, njihova razporeditev, velikost in hitrost padanja in c) čas trajanja padavinskega dogodka. Erozivnost padavin je bistven dejavnik erozije, saj neposredno vpliva na odvajanje delcev tal oz. razgradnjo strukturnih agregatov ter odplavljanje talnih delcev.

Višja erodibilnost tal je prisotna na območjih pretežno oreškastih evtričnih rjavih tleh Goriških brd, Vipavske doline, Slovenske Istre, Goričkega, Slovenskih goric, Kozjanskega, na spranih pokarbonatnih in evtričnih tleh Dolenjske in Bele krajine ter distričnih rjavih tleh Škofjeloškega hribovja, Pohorja in deloma Savinjske doline in Koroške.

Erodibilnost tal (Kf – faktor)

Kf je faktor občutljivosti/dovzetnosti tal za vodno erozijo, tj. odnašanje površinskih talnih delcev, manjših od 2 mm, z vodo. Erozija zajema razpad strukturnih agregatov tal ob hkratni slabi propustnosti tal in se kaže v povečanem površinskem odtoku ter odnašanju talnih delcev. Kf je odvisen predvsem od teksture, strukture, vsebnosti humusa, bazičnih kationov in drugih lastnosti tal, ki določajo kohezivnost strukturnih agregatov, ter od propustnosti tal. Kf [t ha h ha-1 MJ-1 mm-1] merijo na standardnih poskusnih površinah (dolžina 22,1 m, 9-odstotni nagib) ob standardnih pogojih (neporaslo, konvencionalna obdelava tal). Meritve Kf so drage in dolgotrajne.

Erozijsko bolj odporna in nizko erodibilna tla imajo nižji Kf. Taka so glinasta tla z večjo kohezivnostjo (Kf ~ 0,007 – 0,020) in peščena tla, sicer slabše kohezivnosti a večje propustnosti (Kf ~ 0,007 – 0,026). Ilovnata tla so zmerno občutljiva za erozijo (Kf ~ 0,033 – 0,53). Tla z visoko vsebnostjo melja so najbolj dovzetna za erozijo (Kf ~ > 0,053), se hitro zaskorjijo in imajo izdaten površinski odtok.

Slovenija sledi rabi prostora in uveljavljenim ukrepom PRP, ki pripomorejo k zmanjšanju erozije. Vrednosti se gibljejo med 0 in 0,38 s povprečjem 0,039 pri čemer so najnižje vrednosti na gozdnih območjih (Cf = 0,001); npr. v Brdih so to predvsem trajni nasadi, v Vipavski dolini in Slovenski Istri gre za preplet vrst kmetijskih rab, na Dravsko-Ptujskem polju in v Prekmurju prevladujejo srednje vrednosti Cf zaradi dominantne njivske rabe. V Slovenskih goricah je Cf spet visok zaradi pomembnega deleža vinogradov.

Raba in pokrovnost tal (Cf – faktor)

Faktor Cf opredeljuje vplive rabe tal, pokrovnost tal in povezane kmetijske prakse na zmanjšanje erozije tal (delno) ter izraženost in izdatnost erozijskih procesov na zemljišču. Cf je kvantitativen kazalnik skupnih vplivov pokrovnosti/rabe in kmetijskih praks v primerjavi z referenčnimi pogoji (zemljišče z golimi tlemi, orano vzdolž nagiba pobočja, vrednost Cf = 1). Višja ko je vrednost faktorja, bolj je izražen učinek erozije.

Cf je z vidika možnih ukrepov za zmanjševanje erozije najpomembnejši dejavnik, saj ga je možno uravnavati prek dobrih kmetijskih praks in ukrepov kmetijske politike, ki zmanjšujejo nevarnost in razsežnost pojava erozije.

V Sloveniji zaradi gozda prevladuje nizek Cf z vrednostjo 0,001. Na kmetijskih zemljiščih je Cf v povprečju najnižji na travinju (0,049), na njivah – v odvisnosti od rastline – zelo variabilen: v povprečju pa (0,255); int. sadovnjakih (0,123) ter visok v oljčnikih (0,179) in v vinogradih (~ 0,225).

 

Erozije v zatravljenem vinogradu kljub strmemu nagibu pobočja praktično ni. Edine erodirane površine so kolesnice prometnice.

 

Terase učinkovito zmanjšujejo intenzivnost in posledice erozijskih procesov. Kljub temu je treba zagotoviti pravilno oblikovanost ravnih površin terase, preprečevati erozijska žarišča in utrjevati, zatraviti robove teras.

 

Kmetijska praksa in obdelava tal

Kmetijske (dobre) prakse, ki pripomorejo k zmanjševanju erozije:

 

  • ohranitvena obdelava tal,
  • setev rastlin za podor,
  • ozelenitev njivskih površin,
  • neprezimni medonosni posevki na njivah,
  • pokritost v medvrstnem prostoru v sadovnjakih, vinogradih in hmeljiščih.

 

Močna erozija in uničen posevek na njivi.

 

Ocena erozije tal kmetijskih zemljišč Slovenije

Visoka erodibilnost padavin močno prispeva k večjim stopnjam erozije na Z in SZ Slovenije. Večja erozija je v Goriških brdih ter v manjšem obsegu v Posočju zaradi kombinacije obdelave tal na položnejših in strmih pobočjih ter erodibilnosti nekaterih tipov tal. Močno erodibilna karbonatna in evtrična rjava tla so vzrok visokih ocen erozije tudi v Vipavski dolini in slovenski Istri. Terase, ki so podprte s kamnitimi zidovi, so značilne za kulturno krajino tega prostora. So nazoren dokaz, da so protierozijske ukrepe uvajali že pred stoletji, tudi tisočletji.

Za SV Slovenijo so značilna podobno močno erodibilna rjava tla, ki imajo v vrhnjih horizontih veliko melja ter pogosto manj talne organske snovi. Kljub manj izdatnim padavinam so z visoko stopno erozije ocenjeni predvsem vinogradi in njive v Slovenskih goricah, Kozjanskem in Goričkem. Na ravninah (Dravsko-Ptujsko polje, Prekmurje) so močno erodibilna distrična rjava tla, v dolinah Pesnice, Ščavnice pa srednje erodibilna oglejena tla.

Na Dolenjskem, Notranjskem, Krasu ter deloma v Beli krajini so pogosta rjava pokarbonatna tla na trdih apnencih in dolomitih. Večja vsebnost gline in prisotnost Ca sta pomembna dejavnika za dobro obstojno poliedrično strukturo, ki je propustna za vodo in tako razlog za manjšo erodibilnost teh tal. Obstojne terase, ki niso podprte z zidovi, so ustvarili predvsem zaradi novih njivskih površin in manj kot protierozijski ukrep.

Erozija tal Slovenije v številkah

Metoda RUSLE zanesljivo ocenjuje izdatnost erozije na reliefu z nagibi, manjšimi od 50 % (< 26,6˚). Ocena na večjih nagibih pa je manj zanesljiva. Tako so ocene za pomemben del območja Slovenije (17,1 %) s strmimi/prepadnimi pobočji manj zanesljive, a vseeno uporabljene.

Glede na skupine rabe kmetijskih zemljišč je erozija z naskokom izrazita v trajnih nasadih (v povprečju 17,79 t/ha), na zemljiščih z intenzivno obdelavo tal, t.j. njive in vrtovi (7,58 t/ha), medtem ko je skupna erozija na vseh vrstah travinja nekoliko manjša (6,82 t/ha).

Izračuni po posamezni vrsti kmetijske rabe po pričakovanjih kažejo, da je erozija najbolj prisotna v rabah z golimi in obdelanimi tlemi. Najvišja je v oljčnikih (41,62 t/ha), vinogradih (34,97 t/ ha), precej manjša v intenzivnih sadovnjakih (11,91 t/ha) in še manjša na njivah (7,64 t/ha).

Na trajnih travnikih je glede na stalno pokritost tal erozija ocenjena precej visoko (6,89 t/ha), vendar je to razumljivo zaradi večjega deleža trajnih travnikov na (strmih) pobočjih.

Po pričakovanju je ocena stopnje erozije v gozdovih daleč najmanjša. Erozija je v gozdovih celotne Slovenije ocenjena precej višje (0,37 t/ha) kot erozija v gozdovih na pobočjih z nagibih < 50 % in ravninah (0,25 t/ha). K nizkim ocenam erozije prispeva tudi prepoved golosekov.

Povprečna letna erozija na območju Slovenije je ocenjena na 3,68 t/ha. Za 82,9 % slovenskega ozemlja z nagibom < 50 % na pobočjih in na ravninah pa je ocenjena na 3,13 t/ha. K relativno nizki oceni izdatnosti erozije celotne Slovenije prispeva zelo velik delež gozdov (59 %).

Ustrezna obdelava tal lahko pomembno omeji erozijo. Oranje vzdolž pobočja je v tem primeru zelo prispevalo k hudi eroziji. Prečno oranje, bi posledice intenzivnega deževnega dogodka bistveno omejilo.

 

Na tleh v zatravljenih vrstah praktično ni opaziti erozijskih procesov, medtem ko so nezatravljene vrste erodirane, nekatere bolj, druge manj.

 

Erozijsko bolj in manj občutljive rabe kmetijskih zemljišč (KZ)

Intenzivnost erozije je poleg padavin, tal in reliefa v glavnem odvisna od rabe tal in ukrepov upravljanja zemljišča). Najbolj občutljive vrste kmetijske rabe tal so vinogradi, njive in sadovnjaki. Manj občutljivi rabi pa sta travinje in travniški sadovnjaki. Velike razlike so tudi v okviru istih vrst rabe zaradi načina obdelave ali različne pokritosti tal.

Manjša vsebnost humusa, tekstura (prevladujoč melj) in način obdelave so povzročili močno erozijo vrhnjih delov parcele, odtok v vodotoke in akumulacijo na položnejšem delu njive.

 

Slika prikazuje izrazit ~ 30–40 cm globok in mestoma ~ 1 m širok erozijski jarek, ki je nastal na njivi, ki je bila preorana jeseni, a ni bila zasejana/pokrita s prezimnim posevkom. Umeščena je med njivama, na katerih je prezimni posevek uspešno zmanjšal erozijo pri podobnem nagibu in na isti vrsti tal.

 

Prilagajanje in ukrepi za zmanjševanje erozije

Primarna skupina smernic za omejevanje erozije v svetu se v prvi vrsti nanaša na spremembo rabe tal, t.j. predvsem na preprečevanju spreminjanja gozdov v kmetijske površine ter travnikov v njive (FAO, 2019). V Sloveniji takšne smernice zaradi (zelo) skromnega obsega kmetijskih zemljišč, slabe samooskrbe in strateške varnosti, velikega obsega travinja in predvsem 59 % gozdnatosti, verjetno niso ravno smiselne.

V večji meri velja uvajati drugo in tretjo skupino protierozijskih ukrepov. Druga skupina zajema predvsem varovanje površine tal, omejevanje hitrosti in izdatnosti površinskega odtoka (terase, zatravljenost itd.), zagotavljanje dobre vpojnosti ter globljo in boljšo propustnost tal (obdelava, preprečevanje zbitosti itd.). Tretja skupina ukrepov usmerja k izboljševanju kakovosti površinskih horizontov tal. Pomembne so agrotehnike, ki povečujejo vsebnost humusa, izboljšujejo obliko in obstojnost strukturnih agregatov ter zagotavljajo primerno poroznost tal. Predvsem je to ohranitvena obdelava tal, prilagojena talnim tipom, strokovno gnojenje, vzdrževanje ustrezne kislosti tal (apnenje) in boljšega stanja talne biote. Ključen ukrep pa je zagotavljanje pokritosti tal. Ta je posebej pomembna v času poletnih neviht ter dolgotrajnih in izdatnih padavin v spomladanskem in jesenskem času.

RUSLE metoda ne zajema vetrne erozije, ki se vse pogosteje pojavlja. Znana je erozija zimske burje v Vipavski dolini, ki je pomembno stanjšala tla golih njiv in tudi vinogradov. Po izjavah kmetovalcev se vetrna erozija pogosteje pojavlja tudi v Prekmurju. V takšnih območjih so zasaditve linijskih struktur dreves in grmovnic smiseln ukrep, ki predstavlja zaščito pred erozijo in hkrati povečanje biotske ter krajinske pestrosti.

Dobremu stanju kmetijskih tal in varovanju pred erozijo v vseh njenih oblikah je treba posvetiti večjo pozornost. V novem programskem obdobju bi bilo treba na področju kakovosti tal in zmanjševanju toplogrednih plinov integrirati tudi kazalce erozije in pospeševati protierozijske ukrepe.

Žlebična erozija na njivskih zemljiščih. Sliki dobro prikažeta učinek napredovane erozije, ki se lahko pojavi na njivskih površinah po intenzivnih nalivih tako na blagih nagibih kot tudi v ravnini. Leva slika prikazuje erozijski jarek na tleh meljaste teksture na blagem nagibu. Desno je erozijski jarek na ravni njivi, toda na slabo prepustnih tleh s slabo obstojno strukturo.

 

Če sklenemo…

Erozija je zelo pomembna, v nekaterih državah celo najpomembnejša oblika degradacije tal. Tako vidna kakor tudi tista težko opazna erozija povzročata veliko gospodarsko škodo, ki ne zadeva le kmetijskega sektorja. Z izrazitim zmanjšanjem ekosistemskih storitev tal povzroča erozija širšo okoljsko škodo, ki vpliva na vseh ravneh, od biotske raznovrstnosti do podnebnih razmer.

Slovenija je erozijsko ogrožena zaradi pogostih obilnih in intenzivnih padavin (870 – 3600 mm/leto) in velikega deleža strmega reliefa. Po drugi strani pa drobno posestna struktura KZ (povpr. velikost kmetije 6,52 ha v 2016), 54,2 % travinja v deležu KZ, 3,7 % zaraščenih KZ in 59,0 % gozdnatost, usmerjajo razmišljanja, da erozija ne more biti resen problem. Žal, dolgotrajnih in sistematičnih meritev se v Sloveniji ne izvaja in tako ocen ni mogoče preveriti.

Kljub temu ne moremo mimo dejstev, da Slovenija premore le malo dobrih kmetijskih zemljišč, da smo po deležu njiv in vrtov na glavo prebivalca (856,8 m2 /preb. v 2020) na repu Evrope in da nismo samooskrbni s hrano.

Tla je treba varovati pred erozijo v vseh vrstah rabe, še posebej pa v tistih, kjer je erozija pogosta. Usmeritve kmetijske pridelave in ukrepi v PRP morajo ustrezno nasloviti problem erozije. Zmanjševanje in preprečevanje erozije je element varovanja in trajnostne rabe tal ter s tem trajnostne kmetijske pridelave.

Obe sliki dobro prikažeta učinek napredovane erozije, ki se lahko pojavi ob vzpostavitvi ali obnovi trajnih nasadov. V oljčniku slovenske Istre so hujši naliv ali dolgotrajnejše intenzivnejše padavine globoko erodirali tla, ki so bila nasuta in nekonsolidirana; torej v zelo občutljivi, erodibilni fazi. V posekanem vinogradu Vipavske doline (foto Borut Vrščaj) se je erozija predvidoma pospešila na mestu kolesnice ter zaradi slabe strukture, zbitosti tal ter nevzdrževanja zemljišča poglobila do trde matične podlage – fliša. Oba primera sta na zelo erodibilnih evtričnih rjavih tleh in narekujeta preventivne ukrepe pri obnovi/vzpostavitvah trajnih nasadov.

 

 

Vir: Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano

Gnojenje pašnikov in travnikov ter fiziološke potrebe živine

Gnojenje travinja z dušikom

Dušik močno pospešuje rast. Pridelek, glede količine kot tudi kakovosti (vsebnost energije in beljakovin), narašča v čistih posevkih trav z rastočimi odmerki N (dušika). V poskusih na različnih koncih Evrope so ugotovili ekonomsko pozitivno delovanje N pri odmerkih od 200 do 600 kg N/ha. V različnih poskusih so statistično značilno največje pridelke dobili z 60 kg N/ha za vsako košnjo v 4-kosnem sistemu.

V deželah EU pogosto uporabljajo faktor Y10, ki pomeni, da se splača dodajati N, dokler je prirast suhe snovi s travinja vsaj 10 kg na kg dodanega N. V večini primerov so bili odmerki od 250 – 300 kg N/ha najbolj ekonomični. Izkoriščanje dušika in s tem obenem velikost pridelka je odvisna tudi od vsebnosti dostopne vode v tleh, najprej od padavin ter tudi od zaloge dostopne vode do 1 m globine.

V splošnem se ugotavlja, da je za kakovostno osnovno krmo treba dati cca. 60 kg mineralnega dušika / ha (poleg dušika iz živinskih gnojil) za vsako GVŽ (št. glav velike živine). Torej, če redimo 2,5 GVŽ, moramo dati cca. 125 kg N/ha z mineralnimi gnojili.

Skrb za kakovost krme s travinja pri visokih odmerkih dušika

Pri velikih odmerkih N se v mladi krmi s travinja nakopiči prekomerna količina surovih beljakovin (predvsem neproteinskega N) ter lahko tudi velike količine nitrata (NO3). Ugotovili so, da vsebnost nitrata v uveli silaži ne sme biti večja kot 0,75 % (= 7500 mg/kg), drugače lahko pride do pojava methemoglobinemije v krvi krav. To pomeni, če se več kot 50 % hemoglobina spremeni v methemoglobin, potem kri ne more prenašati več zadosti kisika, kar privede do poškodb organov, ki rabijo več 02, lahko pa tudi do spontanih splavov.

Pri paši je kritična vsebnost NO3 večja, ker je stopnja sprejema suhe snovi pri paši počasnejša (manj naenkrat), kot pri krmljenju v hlevu. Do povečane vsebnosti nitrata prihaja predvsem jeseni, ko je slabša osvetlitev in s tem v rastlinah manj energije za pretvorbo nitrata v amidno obliko.

Nekateri so tudi poročali, da prekomerno gnojenje z dušikom lahko vodi v pomanjkanje nekaterih elementov v krmi, še posebej bakra (Cu), kobalta (Co), selena (Se), mangana (Mn) in joda (I).

Po priporočilih strokovnjakov bi naj gnojili s 40-50 kg N/ha za posamezno košnjo ter do 150 kg mineralnega N/ha na intenzivnih pašnikih (za 2,5 GVŽ/ha). Pri jesenski paši ali košnji priporočamo manjše obroke dušika (30-40 kg N/ha). Smatrajo namreč, da so taki odmerki dušika glede zdravja živali popolnoma varni.

Problem kalija v obtoku travinja

Na travniških kmetijah se pogosto zgodi, da po nekaj letih rednega gnojenja z mineralnimi in živinskimi gnojili z analizo ugotovimo prekomerno povečanje rastlinam dostopnega kalija v tleh. To povečanje je deloma odvisno od talnega tipa (od vrste glinenih mineralov) ter posredno zaradi povečanja pridelkov zaradi gnojenja. Predvsem gnojenje z dušikom povečuje kopičenje kalija v mrvi. Pri večjih pridelkih je tudi več korenin, ki bolje izkoriščajo talne zaloge, koreninski izločki (organske kisline) lahko mobilizirajo kalij iz nedostopnih v rastlinam dostopno obliko.

Živina potrebuje v presnovi sorazmerno malo kalija, zato ga večino izloči. Obenem rastline zelo dobro sprejemajo kalij in ga kopičijo tudi preko svojih fizioloških potreb. Ko se vsebnost kalija poveča, se zmanjšata vsebnosti magnezija (Mg) in natrija (Na) v krmi.

Zaradi teh spoznanj je treba s kalijem gnojiti zmerno. V priporočilih za strokovno utemeljeno gnojenje zato kot ustrezne odmerke K20 pri dobro preskrbljenih tleh strokovnjaki navajajo nekoliko nižje vrednosti, kot bi lahko bil dejanski odvzem kalija s travinja.

Kalij iz gnojnice in gnojevke je lahko zelo dostopen za rastline in tudi najbolj občutljiv za izpiranje. Druga košnja vsebuje običajno manj K kot prva. Čeprav je vsebnost kalija v krmi odvisna od različnih dejavnikov, med drugim tudi od starosti krme oziroma datuma košnje ter botanične sestave, se lahko na podlagi vsebnosti kalija v krmi precej natančno oceni ustreznost oskrbe rastlin s kalijem in ustreznost gnojenja. Dvokosni travniki so recimo primerno pognojeni s kalijem, če vsebuje krma prve košnje okrog 15 g, krma druge košnje pa 12 g kalija na kg sušine.

Krma z večkosnih travnikov in pašnikov naj bi z vidika optimalnih pridelkov vsebovala od 20 do 25 g kalija v sušini. Tako pridelana krma pa glede vsebnosti kalija ni najprimernejša za presušene krave.

Pomembna sta tudi magnezij (Mg) in natrij (Na)

Pomanjkanje magnezija (Mg) v krmi ali slaba dostopnost Mg v presnovi živali lahko povzroči hipomagnezijsko tetanijo. Dostopnost Mg v kravi je odvisna od vsebnosti dušika (N) in kalija (K) v krmi. Dnevne potrebe po Mg so 2,5 g/kravo za vzdrževanje in dodatnih 0,12 g magnezija na kg proizvedenega mleka. Pri zaužitju 15-16 kg krme dnevno in pri povprečni dostopnosti Mg iz krme (17 %) mora biti vsebnost Mg v sušini krme za proizvodnjo 25 kg mleka dnevno vsaj 0,20 %.

Gnojenje z dušikom običajno povečuje vsebnost Mg, obratno pa ga gnojenje oz. povečana dostopnost kalija znižuje. Vendar tudi velika vsebnost dušika v krmi zmanjša dostopnost magnezija.

Kmetijska tla so v Sloveniji k sreči na splošno že po naravi dobro preskrbljena z Mg. Zato pri gnojenju ni treba upoštevati magnezija tako kot fosfor in kalij. Magnezija primanjkuje ponekod na flišu (in včasih tudi na laporju), kar je občutno predvsem v vinogradih in deloma v sadovnjakih.

Krava v laktaciji potrebuje 7 g natrija (Na) za vzdrževanje +0,5 g/kg proizvedenega mleka. V krmi ga mora biti vsaj 0,15 %. Če ga je manj, ga lahko pokladamo živini v jasli, lahko pa gnojimo z nizko koncentriranimi K-gnojili, ki vsebujejo tudi Na.

Intenziteta gnojenja in plodnost črede

Ekonomičnost prireje se ne poveča samo s povečanjem produkcije mleka na kravo, temveč tudi s številom laktacij, ki jih je krava sposobna v življenju. Glavni razlog za kratko produktivno dobo je slaba plodnost, vzroki za to pa so lahko številni. Če obravnavamo samo gnojenje, potem je med drugim lahko vzrok široko razmerje med kalijem in natrijem (K:Na > 30), fitoestrogeni, prevelika vsebnost nitratov in/ali pomanjkanje fosforja v obrokih. V praksi je neposredno zvezo med vsebnostjo elementov v krmi ter gnojenjem in plodnostjo ponavadi zelo težko dokazati.

V krmi s travinja pogosto primanjkuje natrija in magnezija s stališča prehrane goveda, še posebej krav mlekaric. Na trgu so kalijeva gnojila, ki vsebujejo Na in Mg (npr. 40% K-sol, magnezij-kainit in druga ter v zadnjem času tudi gnojila iz morskih alg). Krma, ki vsebuje zadosti Na (in tudi Cu), je bolj okusna, zato jo živina več poje.

V zadnjem času se vse več pozornosti posveča žveplu. Zrak je z žveplom (S) manj onesnažen kot pred leti, zato s padavinami v tla pride le še okoli 10 kg S/ha letno. V sušini mrve mora biti koncentracija S 0,25 %, razmerje med dušikom in žveplom pa ne večje od 15:1. Križnice imajo povečane potrebe po žveplu. Teh je na travinju običajno sorazmerno malo.

Treba je vedeti, da je koreninski sistem travinja pretežno plitev in da se žveplo, podobno kot nitrat, izpira. Tako kot pri natriju je mogoče z mnogimi mineralnimi gnojili dati zadostne količine žvepla (odvzem = 20-30 kg S/ha letno), vendar je treba opozoriti, da preveč žvepla lahko hitro deluje škodljivo (antagonizem s Se in Cu; nasprotno delovanje).

Kako je z mikrohranili?

V krmi s travinja je ponavadi mangana (Mn) in železa (Fe) več, kot ga potrebuje živina. Večkrat se lahko pojavijo težave pri bakru (Cu). Povečano gnojenje z dušikom in večja vsebnost surovih beljakovin v krmi lahko zmanjša prebavljivost Cu. V krmi ga naj bo od 8-10 mg/kg.

Tudi vsebnost cinka (Zn) je za velike fiziološke potrebe lahko prenizka. 15-25 mg/kg ga zadošča za optimalno rast rastlin, vendar ga je premalo za krave v polni laktaciji. Potrebno ga je 30 mg/kg krme za vzdrževalne potrebe in 50 mg/kg krme za vzdrževanje + 25 kg mleka/dan.

Pomanjkanje Zn v krmi lahko povzroči presežek fosforja v tleh, ki prepreči sprejem in prenos Zn v rastlini. V takem primeru je treba uporabljati fiziološko kisla gnojila (urea, amonijska mineralna gnojila) in zmanjšati (ali za določen čas celo opustiti) gnojenje s fosforjem. V hujših primerih je treba uporabiti Zn gnojila (ZnSo4).

Nekaterih drugih mikrohranil (predvsem Co, Se in Mo) lahko včasih tudi primanjkuje, vendar je pomanjkanje zelo odvisno od talnega tipa, letine…, zato je za dodajanje teh elementov v krmo nujno treba prej opraviti temeljito analizo.

V zadnjem času strokovnjaki ugotavljajo kompleksne interakcije med S, Cu in Mo v krmi, predvsem pri prehrani prežvekovalcev. Od njihovih medsebojnih razmerij je lahko bolj odvisna biološka dostopnost kot od vsebnosti posameznega elementa v krmi. Če na travinje vračamo živinska gnojila, potem vračamo tudi mikroelemente in sčasoma lahko celo povečamo njihovo dostopnost v tleh ter povečamo njihov obtok.

Spomladanska priprava travinja na novo sezono

Krma s travinja (travniki in pašniki) je osnova živinoreje, zato je pomembno, da jo dobro izkoristimo in pripravimo. Delo na travinju se konča in začne v jeseni. V jeseni je treba travinje pripraviti na prezimovanje, da bomo spomladi imeli krmo čim hitreje in da bo le-ta čim boljša.

Ali ste vedeli, da travinje pokrivajo skoraj 60% vseh kmetijskih zemljišč v Sloveniji?

Veliko površin v spomladanskem času kaže kaj klavrno podobo, saj je na njih stara, dolga in suha trava, ki jo je treba pred rastjo odstraniti, se pravi, da jo je najbolje pograbiti oziroma pobranati.

Kositi in grabljati travo ali jo raje požgati?

Košnja in grabljenje je na takih površinah z ostarelo travo zelo težavno opravilo, zato te površine lastniki najraje požgejo. To je v resnici najlažji, hkrati pa najdražji in tudi najnevarnejši način priprave travinja. Zaradi nepredvidljivih posledic (požig gozda, mladih nasadov, hiš …) nikakor ne priporočamo uporabe ognja pri pripravi travinja.

S tem, ko staro travo požgete, toplota ognja poškoduje rastne vršičke kakovostnih vrst trav, hkrati pa toplotno obdela zelenje in manjvrednih trav, ki potem hitreje kalijo. Ogenj ne poškoduje le rastnih vršičkov kakovostnih vrst trav, ampak tudi koristne organizme (deževniki, črvi …) in mikroorganizme (bakterije, glive …), ki spreminjajo organsko snov v hranila, dostopna rastlinam. Na požganih površinah poženejo manj kakovostne trave, ki se težje kosijo.

Kaj moramo vedeti pri silaži (shranjevanju pokošene trave)?

Pri silaži je zelo pomembno, da košnjo opravimo pravočasno, saj ima mlada krma višjo hranilno vrednost. Paziti moramo tudi na čim manj onesnaženja, da ni vmes slučajno kakšnih primesi prsti. Te namreč znižujejo hranilno vrednost in slabšajo razmere za vrenje. Priporočljivo je tudi, da uskladite zmogljivosti strojev za spravilo in tlačenje (zagotovite maksimalni pritisk na krmo). Na koncu pa še poskrbite za hitro in kakovostno pokrivanje, kjer uporabite podfolijo in silos pokrijete ter obtežite z vrečami.

Katero orodje in pripomočke potrebujemo?

V jeseni gredo spet prevelike bilke v prezimovanje in spomladi se postopek zažiganja spet ponovi. S takšnim delom ne morete izboljšati kakovosti krme. Staro, dolgo in suho travo lahko s travnikov spravite tudi s pomočjo travniške brane, da ne gre pregloboko v travno rušo, ali jo kar »zmulčite«.

S travniško brano lahko torej hitro in učinkovito prezračite travno rušo, postrgate mah, izravnate krtine in razdrobite hlevski gnoj. Uporabite jo lahko tudi kot pripomoček za ravnanje vrhnje plasti zemlje ali pa za urejanje raznovrstnih terenov oziroma zemeljskih površin (odlično se obnese tudi v drevesnicah in na golf igriščih). Travniška brana mora biti izdelana iz kakovostnih odpornih materialov, da ji tako zagotavljajo vrhunsko zmogljivost in dolgo življenjsko dobo. Več o takšni travniški brani si lahko preberete tukaj >>.

Odlično orodje za pripravo travinja je tudi česalo, ki je zelo enostavno za uporabo. Več o prednostih in koristih česala pa si lahko preberete tukaj >>.

Kaj pa bližina gozdov in njihova senca na travnate površine?

Ob robovih gozdov se pojavlja grmičevje, ki meče senco na travinje in travna ruša slabše raste – zato je bolj prisoten pojav mahu. To grmičevje je dobro v tem času posekati in odstraniti ter potem kasneje v marcu zasejati s travno-deteljno mešanico. Travinje, ki raste ob robu gozda in bolj na senčni strani, raste na močneje zakisanih tleh. Tukaj še vedno priporočamo, da te površine apnite.

Kako pa je z ročno setvijo?

Travinje, ki je spomladi redko oziroma ima veliko praznih prostorov, bo treba zasejati oziroma dosejati. Po vsaki ročni setvi je treba posejano površino povaljati, saj tako dobimo bolj enakomeren in hitrejši vznik. Valjanje travinja priporočamo na lažjih, pa tudi na težjih tleh, kjer so koreninice travne ruše izgubile stik z zemljo.

S stiskanjem koreninic k zemlji pospešimo in izenačimo rast travne ruše. Spomladansko gnojenje travinja je seveda odvisno od kemične analize tal ter vrste in količine gnoja, ki ga imate doma.

Kaj potrebujejo travinje za dobro in kakovostno rast?

Le v rastni sezoni, ko se listna masa veča, rastline izkoriščajo dušik, pa naj bo ta dušik v mineralnem ali organskem gnojilu. Fosfor in kalij se v bistvu iz tal ne izpirata oziroma ne izhlapevata. Z njima lahko gnojimo na zalogo oziroma eno leto manj, drugo pa več.

Spomladi in za dognojevanje potrebujejo travinje za dobro rast in kakovosten pridelek 40 do 60 kg čistega dušika na hektar. Takšno količino čistega dušika daste z gnojevko, in sicer ne več kot 20 m3 na hektar, ali pa z mineralnimi gnojili, iz katerih preračunate pravilno količino. Dušik iz mineralnih in organskih gnojil rastline sprejmejo le takrat, ko so zelene oziroma ko rastejo – se pravi v vegetaciji. Dušik, ki ga rastline ne izkoristijo, se izpere v podtalje ali izhlapi v zrak in je za rastline izgubljen.

 

Vir: Wildseed