Prispevki

Pobiranje semen za prihodnjo sezono

Pobiranje semen za prihodnjo sezono

/in /by

Konec poletja in začetek jeseni je čas, ko na vrtu poleg plodov dozoreva tudi seme. Pobiranje in shranjevanje je eden najstarejših načinov ohranjanja sort in samooskrbe, vendar pri tem ni dovolj, da seme preprosto poberemo, posušimo in spravimo v vrečko.

Če želimo naslednjo sezono vzgojiti zdrave in sortno značilne rastline, moramo že med rastjo vedeti, katere rastline bomo namenili za seme, kako so bile oprašene in kdaj je seme zares dozorelo.

Za seme izberemo najboljše rastline

Pridelava kakovostnih semen se začne že dolgo pred pobiranjem. Seme ne shranjujemo naključno iz zadnjega plodu, ki je ostal na rastlini, temveč izberemo zdrave, dobro razvite in sortno značilne rastline.

Pri izbiri opazujemo lastnosti, ki jih želimo ohraniti: dobro rodnost, zgodnost, okus, velikost in kakovost plodov, odpornost proti boleznim ter prilagojenost razmeram na našem vrtu. Rastline, ki so izrazito šibke, bolne ali po svojih lastnostih odstopajo od sorte, za seme izločimo.

Na ta način pravzaprav že izvajamo osnovno selekcijo. Če več let zapored seme pobiramo z rastlin, ki se v naših razmerah dobro obnesejo, postopoma ohranjamo lastnosti, ki so za naš vrt najprimernejše.

Pobiranje semen za prihodnjo sezono

Vsako seme ni primerno za nadaljnje razmnoževanje

Pred pobiranjem je pomembno vedeti, katero sorto gojimo. Pri odprto oprašenih in dovolj stabilnih sortah lahko ob ustrezni sortni čistosti pričakujemo, da bodo rastline iz shranjenega semena precej podobne starševskim rastlinam.

Drugače je pri F1 hibridih. Ti nastanejo z načrtnim križanjem izbranih starševskih linij. Seme iz plodov F1 rastlin lahko sicer kali, vendar naslednja generacija ni genetsko enotna in se lahko močno razlikuje po rasti, rodnosti, velikosti, okusu ali odpornosti. Če želimo ohraniti značilnosti sorte, zato semen F1 hibridov praviloma ne shranjujemo.

Dober praktičen namig je, da pred pobiranjem preverimo originalno semensko vrečko ali zapis sorte. Oznaka F1 pomeni, da gre za hibrid prve generacije.

Pobiranje semen za prihodnjo sezono

Pomembno je tudi, kako se rastline oprašujejo

Pri ohranjanju sortne čistosti moramo upoštevati način opraševanja posamezne vrste.

Grah in večino sort paradižnika uvrščamo med pretežno samooprašne rastline, zato je možnost nenamernega križanja praviloma manjša. Tudi pri fižolu je križanje pri številnih vrstah razmeroma redko, čeprav ga ni mogoče povsem izključiti.

Več previdnosti je potrebne pri vrstah, ki jih oprašujejo žuželke ali veter. Mednje sodijo številne kapusnice, čebula, pesa ter različne bučevke. Če hkrati cveti več kompatibilnih sort, lahko pride do navzkrižnega opraševanja.

Pomembno je vedeti, da križanje ne spremeni plodu, ki ga pobiramo letos. Spremenjena genetska kombinacija se pokaže šele v rastlinah, ki jih naslednje leto vzgojimo iz tega semena. Zato iz lepe bučke ali buče ni mogoče sklepati, da bomo iz njenih semen prihodnje leto dobili povsem enak pridelek.

Pri strokovni pridelavi semen se sortna čistost ohranja z izolacijskimi razdaljami, časovno ločenim cvetenjem ali nadzorovanim opraševanjem.

Najlažje začnemo z enoletnicami

Za domače pobiranje semen so najpreprostejše rastline, ki zaključijo svoj življenjski krog v enem letu. Sem sodijo na primer paradižnik, paprika, fižol, grah in solata.

Pri fižolu in grahu pustimo izbrane stroke na rastlini, dokler se povsem ne posušijo in semena v njih otrdijo. Stroke poberemo v suhem vremenu, jih po potrebi dodatno dosušimo ter nato izluščimo seme.

Pri solati pustimo nekaj izbranih rastlin, da zacvetijo in razvijejo semenske glavice. Pobiramo jih postopoma, ko semena dozorevajo in se začnejo sušiti.

Nekatere vrtnine pa so dvoletnice. Korenje, rdeča pesa, čebula in številne kapusnice prvo leto tvorijo predvsem vegetativne dele, šele po prezimitvi pa v drugem letu zacvetijo in razvijejo seme. Njihovo semenarjenje je zato zahtevnejše in zahteva tudi pravilno prezimitev izbranih rastlin.

Pri mesnatih plodovih seme očistimo

Pri papriki izberemo povsem zrel, zdrav plod. Seme odstranimo iz notranjosti, razprostremo v tanki plasti ter dobro posušimo.

Pri paradižniku je postopek nekoliko drugačen. Seme obdaja želatinasta ovojnica, zato ga skupaj z nekaj soka običajno pustimo kratek čas fermentirati. Po nekaj dneh ga dobro speremo skozi cedilo in razporedimo na gladko površino, kjer se povsem posuši.

Pri vseh vrstah je pomembno, da za shranjevanje izberemo polno razvito in zdravo seme, poškodovano, drobno ali očitno nezrelo pa odstranimo.

Pobiranje semen za prihodnjo sezono

Pred shranjevanjem mora biti seme popolnoma suho

Vlaga je eden največjih sovražnikov shranjenih semen. Če še vlažno seme zapremo v embalažo, lahko začne plesneti, izgublja kalivost ali popolnoma propade.

Po pobiranju in čiščenju ga zato dobro osušimo v suhem, zračnem prostoru, zaščitenem pred dežjem in neposrednim močnim soncem. Sušenje pri previsoki temperaturi ni primerno, saj lahko poškoduje zarodek v semenu.

Šele popolnoma suho seme spravimo v papirnate vrečice, ovojnice ali manjše vrečke. Te lahko nato hranimo v dobro zaprti posodi, kjer so zaščitene pred vlago, žuželkami in glodavci.

Hladno, suho in temno

Za ohranjanje dobre kalivosti potrebuje seme predvsem suhe in hladne razmere. Na vsako vrečko napišemo vrsto, sorto in leto pobiranja, pri manj znanih sortah pa je koristno dodati tudi nekaj osnovnih podatkov o rastlini.

Kalivost semen se med vrstami zelo razlikuje. Pri nekaterih vrstah lahko seme ob ustreznem shranjevanju ostane kalivo več let, medtem ko seme čebule, pora in pastinaka praviloma izgublja kalivost hitreje. Če nismo prepričani o kakovosti starejših semen, lahko pred spomladansko setvijo opravimo preprost kalilni preizkus.

Pobiranje semen za prihodnjo sezono

S semeni ohranjamo tudi značilnosti svojega vrta

Pobiranje lastnih semen ni le način, kako zmanjšamo potrebo po nakupu novih semen. Z njim ohranjamo zanimive sorte, njihovo gensko raznolikost in lastnosti rastlin, ki so se dobro prilagodile našim razmeram.

Vendar dobro semenarjenje zahteva nekaj več opazovanja kot običajna pridelava zelenjave. Poznavanje načina opraševanja, skrb za sortno čistost, pravilna izbira matičnih rastlin ter dovolj zrelo in dobro posušeno seme so osnova za uspešno naslednjo sezono. Za začetek je najbolje izbrati nekaj preprostejših vrst, izkušnje pa nato iz leta v leto nadgrajevati.

 

Viri:

  • Organic Seed Alliance – A Seed Saving Guide for Gardeners and Farmers (seedalliance.org);
  • Garden Organic – Seed Saving Guidelines (gardenorganic.org.uk);
  • Royal Horticultural Society – F1 Hybrids (rhs.org.uk).
Zemljanka

Priprava zemljanke za shranjevanje pridelkov

/in /by

Ker se vse več ljudi znova obrača k samooskrbi, domačemu vrtu in naravnim načinom shranjevanja hrane, zemljanka ni več le del etnološke dediščine, ampak postaja znova zanimiva tudi v praksi.

Naši predniki so jo uporabljali za shranjevanje krompirja, repe, korenja, pese, zelja in jabolk, ker je omogočala, da so pridelki ostali uporabni še dolgo po koncu rastne sezone. Brez elektrike, brez sodobnih hladilnih sistemov in brez večjih stroškov je zemljanka zagotavljala to, kar je bilo na kmetiji najpomembnejše: varno zalogo hrane za zimo. Takšne shrambe so bile v različnih obdobjih bistvene za zimsko preskrbo, danes pa so ponovno priljubljene pri ljudeh, ki cenijo lokalno hrano, samooskrbo in manjšo energetsko odvisnost.

Čeprav se o shranjevanju pridelkov največ razmišlja poleti in jeseni, je prav pomlad najprimernejši čas, da se zemljanke lotimo. Takrat jo lahko očistimo, prezračimo, preverimo odvodnjavanje in po potrebi še popravimo stene, vrata ali zračnike. Jeseni mora biti shramba že pripravljena, ne pa da se urejanja lotimo šele tik pred spravilom pridelkov. Dobro skladiščenje se namreč začne precej prej, preden pridelek sploh pripravimo za ozimnico.

Priprava zemljanke za shranjevanje pridelkov

Kaj zemljanka sploh je in zakaj deluje

Zemljanka je podzemna ali delno vkopana shramba, katere glavna prednost je, da izkorišča naravno izolacijo zemlje. Zaradi tega se v njej lažje ohranjata nizka temperatura in razmeroma visoka zračna vlaga, kar mnogim pridelkom zelo ustreza. Po splošnih priporočilih večina korenovk najbolje obstane pri temperaturi tik nad lediščem, približno med 0 in 2 °C, in pri visoki zračni vlagi, okoli 90 do 95 odstotkov, saj se tako manj izsušujejo. Pri drugih pridelkih, na primer krompirju, jabolkih, čebuli ali česnu, pa se optimalni pogoji razlikujejo.

Najprej preverimo lego in vlago

Pri pripravi zemljanke je prvi korak vedno pregled lokacije. Dobra zemljanka ne sme biti mokra zaradi zamakanja ali podtalnice, zato je zelo pomembno, da stoji na suhem mestu in da je okoli nje dobro urejeno odvajanje vode. Pri klasičnih izvedbah je posebej priporočljiv vkop v pobočje ali brežino, saj je takšno zemljanko lažje izkopati, hkrati pa se voda praviloma lažje odvaja.

Med običajnimi načini gradnje so najbolj priljubljene tri osnovne možnosti: vkop navzdol v tla, vkop v pobočje ali gradnja nad tlemi z zasipom zemlje, ruše ali kamna.

Če v zemljanki po dežju zastaja voda, če so stene mokre ali če je v prostoru zatohlo, to ni dobra vlaga za shranjevanje pridelkov, temveč opozorilo, da je treba izboljšati odvodnjavanje in prezračevanje. Pri zemljanki je treba vedno razlikovati med želeno visoko zračno vlago in škodljivo mokroto zaradi zamakanja.

Priprava zemljanke za shranjevanje pridelkov

Čiščenje, prezračevanje in pregled opreme

Pomlad je pravi čas, da zemljanko popolnoma izpraznimo in temeljito očistimo. Odstraniti je treba vse gnile ostanke, staro embalažo, zemljo in morebitne plesnive dele. Nato sledi prezračevanje in pregled notranjosti: ali so police stabilne, ali vrata dobro tesnijo, ali zračniki delujejo in ali so stene brez večjih poškodb. Pri starih zemljankah je to tudi čas za manjša popravila, preden pride glavna sezona.

Pri sodobni uporabi je zelo priporočljivo, da v zemljanko namestimo vsaj termometer, še bolje pa tudi higrometer, saj le tako vemo, ali so razmere res ustrezne za pridelek, ki ga bomo shranjevali. Pri pridelkih ni dovolj, da je shramba “na občutek” hladna. Pomembno je, da je temna, hladna, zračna in brez zastojev vode.

Priprava zemljanke za shranjevanje pridelkov

Razporeditev pridelkov ni nepomembna

Pri pripravi zemljanke je smiselno že vnaprej razmisliti, kaj bomo v njej shranjevali. Korenovke, kot so korenje, repa, pesa in pastinak, imajo rade bolj vlažen del prostora. Krompir potrebuje hladno in temno okolje, vendar ne prevelike vlage. Čebula in česen praviloma zahtevata bolj suhe pogoje. Jabolka je bolje hraniti nekoliko ločeno od drugih pridelkov, saj lahko vplivajo na njihovo zorenje. Med pridelki, ki jih najpogosteje shranjujemo v zemljanki, so: repa, korenje, pesa, zelje, čebula, por, jabolka in zimske buče.

Zelo pomembno je tudi, da v zemljanko nikoli ne spravljamo poškodovanih, mokrih ali nagnitih pridelkov. Shranjujejo se le zdravi, suhi in nepoškodovani pridelki, saj lahko ena slaba enota hitro poslabša stanje večjega dela zaloge.

Priprava zemljanke za shranjevanje pridelkov

Tradicionalno znanje, ki je danes spet aktualno

Zemljanka je lep primer, kako lahko staro podeželsko znanje tudi danes ostaja uporabno. Ni zanimiva le kot etnološki ostanek ali spomin na nekdanje kmečko življenje, ampak kot praktična rešitev za vse, ki želijo del pridelkov shranjevati naravno, brez večjih stroškov in brez odvisnosti od sodobne hladilne tehnike. Danes, ko se veliko govori o trajnosti, samooskrbi in zmanjševanju porabe energije, je takšna shramba spet dobila povsem novo vrednost.

Povzetek

Če želimo jeseni v zemljanko spraviti kakovosten pridelek, se moramo njene priprave lotiti že zdaj. Pomlad je pravi čas za pregled lege, odvodnjavanja, za čiščenje, prezračevanje in razmislek, kateri pridelki bodo v njej shranjeni. Dobro pripravljena zemljanka ni le tradicionalna shramba, ampak zelo uporabna pomoč pri ohranjanju domače letine skozi jesen in zimo. In prav v tem je njena največja vrednost: povezuje izkušnje naših prednikov s sodobnim zanimanjem za samooskrbo, naravno shranjevanje in bolj premišljen odnos do hrane.

Priprava zemljanke za shranjevanje pridelkov

 

Tekst:
N. G.

 

Pomladno sajenje – zgodnje vrste zelenjave za vrt

/in /by

Ko se približuje konec februarja, se mnogi od nas veselijo prihoda marca in začetka nove vrtnarske sezone. Pomlad prinaša priložnost za setev široke palete zelenjave, tako na prostem kot v rastlinjaku.

Z načrtovanjem in pravilno izbiro rastlin lahko vrtnarji uživajo v pridelkih odpornih spomladanskih rastlin. Te so: grah, brokoli, ohrovt, rukola, zelje, špinača, korenje, redkvice, mlada čebula, koriander in solata. Potem začnejo s sajenjem toplotno bolj občutljivih rastlin, kot so paradižniki ali paprike.

Načrtovanje setve: Ključ do uspeha

Priprava na spomladansko sajenje zahteva premišljeno načrtovanje. Nekatere rastline lahko sejemo neposredno v zemljo, medtem ko druge potrebujejo začetek rasti v zaprtih prostorih. Na primer, večina stročnic in korenovk se najbolje obnese, če jih sejemo neposredno. Grah in špinačo lahko sejemo že marca, takoj ko je zemlja dovolj odmrznjena za obdelavo, temu pa sledijo redkvice, pesa, korenje, koper in koriander.

Pomladno sajenje - Gorenc.si

Začetek zelenjavnih presadkov v zaprtih prostorih

Zgodnji marec je tudi odličen čas za začetek vzgoje spomladanskih rastlin v zaprtih prostorih. Cilj je gojiti zdrave mlade rastline, ki so dovolj zrele za prenos na prosto, ne da bi preveč zrasle v svojih posodah. Ohrovt, brokoli, cvetača, čebula, koromač in solate so odlične izbire za začetek v zaprtih prostorih.

Sajenje in kaljenje semen

Po začetnem krogu setev je čas, da začnemo s sajenjem v zaprtih prostorih rastlin za poletni pridelek od sredine do konca marca. Paradižnik, paprike in jajčevci potrebujejo od setve do presaditve približno šest do osem tednov. Kumare, bučke, buče in melone rastejo hitreje in so pripravljene za presaditev že po treh tednih.

Pomladno sajenje - Gorenc.si

Utrjevanje sadik

Pred presajanjem na prosto je ključnega pomena postopno “utrjevanje” sadik. To naredimo tako, da rastline postopoma navajamo na zunanje razmere, kar zmanjšuje šok presajanja.

Pomladno sajenje - Gorenc.si

Pomladno sajenje – kdaj saditi kaj?

  1. Konec februarja do zgodnjega marca začnemo s sajenjem zelja, ohrovta, brokolija, cvetače, čebule, pora, in solate v zaprtih prostorih.
  2. Sredi marca in do konca marca lahko neposredno sejemo grah, špinačo, bob in rukolo na prostem. Prav tako začnemo s paprikami, paradižniki, jajčevci in blitvo v zaprtih prostorih.
  3. Zgodaj aprila in do njegove sredine neposredno posejte zgodnje vrste redkvice, pese, korenja, solate in pastinaka na prostem.
  4. Sredi aprila in do konca aprila neposredno posejte drugo zaporedje redkvic, pese in korenja na prostem ter posadite krompir. Posejte okro, baziliko, kumare in bučke v zaprtih prostorih ter presadite zelje, ohrovt, brokoli, cvetačo, čebulo, por, endivijo in solato.
  5. Sredi maja in do do junija, ko je nevarnost zmrzali minila, neposredno posejte fižol, koruzo, buče, melone in poletno korenje. Presadite paradižnike, paprike, jajčevce, blitvo, kumare, bučke, okro in baziliko.

Pomladno sajenje - Gorenc.si

Preberite tudi: Vzgajanje vrtnin iz semen – poznamo prednosti?

Začetek pomladne sezone prinaša obilico priložnosti za vse, ki se želijo posvetiti vrtnarjenju. Ne glede na to, ali ste izkušen vrtnar ali začetnik, pomladno sajenje zgodnjih vrst zelenjave odpira vrata k obilju svežih pridelkov, ki jih lahko uživate že zgodaj v letu. S pravilnim načrtovanjem, izbiro primernih rastlin in upoštevanjem ključnih korakov za uspešno sajenje in kaljenje lahko svoj vrt spremenite v bogat vir zdrave in okusne zelenjave. Pomlad je čas novega začetka, tako na vrtu kot v naših življenjih, zato izkoristite to priložnost za ustvarjanje, rast in uživanje v darovih, ki jih ponuja narava.

Veselo na delo in srečno vrtnarjenje!

 

 

Vir: 

www.longwoodgardens.org
www.farmflavor.com

Žuželke bi lahko pomagale pri samooskrbi s hrano za ljudi in živali

/in /by

Žuželke v izdelkih, kot so testenine ali kruh, mikroalge in enocelične beljakovine, pridobljene iz lesa, bi lahko v prihodnosti pomagale pri prehrani ljudi in živali. Zdaj tisti, ki raziskujejo alternativne beljakovine za bolj trajnostno prehranjevanje, razmišljajo, kako prehod na hrano na osnovi teh žuželk  uresničiti.

Ko bo svetovna populacija naraščala, bo izziv izpolniti prehranske potrebe vseh z dobro poznanimi tradicionalnimi viri beljakovin

Pričakuje se, da se bo svetovno prebivalstvo v naslednjih 30 letih povečalo za 2 milijardi ljudi, medtem ko se bo proizvodnja mesa v istem obdobju podvojila, da bi zadostila povpraševanju. To bo imelo velik vpliv na okolje, saj reja živine zahteva veliko zemlje – približno 70% celotne porabe za kmetijstvo – in oddaja do 18% vseh emisij toplogrednih plinov, ki jih povzroča človek.

Novi viri beljakovin so potrebni tudi za živali. EU vsako leto uvozi približno 14 milijonov ton soje za prehrano živali, kot so prašiči, govedo in piščanci. Ne samo da je regija odvisna od uvoza, ampak je zaskrbljujoč tudi ogljični odtis pri prevozu pridelka.

“Evropa kot celota želi biti bolj samozadostna, ko gre za hrano,” je dejala Birgir Örn Smárason, raziskovalka trajnostne proizvodnje hrane v živilsko-biotehnološkem podjetju Matis iz Reykjavika na Islandiji.

In če želi Evropa izpolniti cilje trajnostnega razvoja in cilje za omejevanje podnebnih sprememb, bodo morali izkoristiti trajnostne vire beljakovin. Užitne žuželke, na primer, lahko gojimo s 50% do 90% manj zemlje v primerjavi z običajnimi živalmi in proizvedemo približno 100-krat manj emisij toplogrednih plinov. Poleg tega se lahko hranijo z organskimi odpadki – zavrženo hrano, ki pogosto konča na odlagališču.

Kljub obljubi beljakovin hroščev se uporaba žuželk kot živalske in človeške hrane še ni prijela. Tehnična vprašanja pomenijo, da jih ni mogoče gojiti v dovolj velikih količinah. Uredba je težava. Trenutna zakonodaja EU dovoljuje žuželke kot krmo v ribogojstvu, ne pa tudi za živino. Kmalu pa naj bi bile izjeme za perutnino in prašiče. In žuželke so še vedno nišna človeška hrana, ki se prodaja le v nekaterih državah. To bi se lahko kmalu spremenilo, saj naj bi Evropska agencija za varnost hrane letos odobrila nekatere užitne žuželke za prehrano ljudi.

Tudi v Evropi obstaja kulturna ovira, saj je še vedno tu dejavnik gnusa, povezan z uživanjem žuželk. V azijskih, afriških in latinskoameriških državah so krmne žuželke reden del prehrane približno 2 milijard ljudi, poudarja Smárasonova. Sprejetje med Evropejci je še eno vprašanje, ki ga s sodelavci poskušajo obravnavati.

Kaj pa beljakovinske alternative?

Smárasonova in njeni kolegi menijo, da so žuželke, kot so črički, za prehrano ljudi in muhe za živali, obetavne beljakovinske alternative, ki jih lahko proizvedejo lokalno, pa tudi mikroalge in enocelične beljakovine. Enocelične beljakovine nastajajo iz mikrobov, ki se hranijo s sladkorji iz lesne biomase, kot so veje in korenine, ki ostanejo v gozdarstvu. Raziskovalci v okviru projekta NextGenProteins preiskujejo, kako optimizirati proizvodnjo teh vrst beljakovin za človeško in živalsko hrano.

Na primer, mikroalge je običajno drago proizvajati. Toda ekipa sodeluje z islandskim podjetjem, ki je skupaj z geotermalno elektrarno zmanjšalo stroške z uporabo trajnostno proizvedene električne energije, presežka vroče in hladne vode ter emisij ogljikovega dioksida – edine hrane, ki jo alge potrebujejo za pridelavo. “To je zelo edinstven in trajnosten proces,” je dejala Smárasonova.

V projekt so vključena tudi podjetja, ki proizvajajo hrano. Predstavili so ideje za nove nadomestne beljakovinske izdelke, od imitacije mesa do energetskih pijač in ploščic, ki jih upajo predstaviti na trgu. Smárasonova in njeni kolegi bodo v interakciji s potrošniki, da bi ocenili njihovo pripravljenost v svojo prehrano vključiti nove beljakovinske izdelke.

“V različnih državah ustanavljamo fokusne skupine za potrošnike, v katerih bomo zbirali te informacije,” je dejala Smárasonova. Pravi, da je pomembno tudi, da potrošnikom sporočimo, zakaj bi morali upoštevati te alternativne beljakovine, in jih vprašamo, v kakšni obliki bi jih (najraje) uživali.

Od začetka, pred šestimi meseci, projekt zbira informacije o treh beljakovinah, vključno z njihovo hranilno vsebnostjo, strukturo in topnostjo. Čeprav imajo vsi podobno vsebnost beljakovin, saj predstavljajo med 50 in 65% njihove suhe mase, se razlikujejo glede vsebnosti maščob. Na primer žuželke vsebujejo veliko maščob, medtem ko enocelične beljakovine skoraj ne vsebujejo maščob. Njihove značilnosti bodo koristne za razvoj posebnih živilskih proizvodov ali krme za živali, ki morajo izpolnjevati različne prehranske potrebe.

V prihodnjih mesecih bodo člani ekipe začeli izvajati teste na živalih, da bi ugotovili, kako to vpliva na njihovo rast in zdravje, če se v njihovo krmo ločeno vključijo različne količine vsake od treh beljakovin. Začetni majhni testi bodo vključevali lososa in brancina. Ugotoviti bodo morali, kolikšna je največja vključenost različnih beljakovin v krmi, da bodo lahko razširili preskušanje.

Za zdaj le ugibamo, kako bo s prehranskimi nadomestki

Dokazovanje, da so alternativni proteini lahko hranljivi prehranski nadomestki, je le del uganke.

Njihova obsežna proizvodnja mora biti izvedljiva in stroškovno učinkovita, da se bodo lahko široko uporabljali. Žuželke na primer že gojijo v majhnih količinah, vendar so dražji vir beljakovin v primerjavi s sojino moko in ribjo moko, ki so običajno v živalski krmi. “S povečanjem lahko zmanjšamo stroške,” je dejal dr. Teun Veldkamp, ​​višji raziskovalec na področju prehrane živali pri Wageningen Livestock Research v Wageningenu na Nizozemskem.

V ta namen se dr. Veldkamp in njegovi kolegi osredotočajo na povečanje količine žuželk, proizvedenih v Evropi, z izboljšanjem tehnologij in razvojem novih tehnik v okviru projekta SUSINCHAIN.

Preučevale se bodo na primer tehnike sušenja, kot so mikrovalovni ali nizkoenergijski elektronski žarki, ki se uporabljajo za predelavo sadja in zelenjave, tudi za proizvodnjo živalske krme na osnovi žuželk. Nato bodo izvedeni testi na ribah, piščancih in pujsih, da bi ugotovili, kako se odzivajo na različne vrste predelane krme iz žuželk, ki bodo različne kakovosti glede na uporabljene tehnike. “Merili bomo uspešnost teh živali, glede na vnos krme, povečanje telesne mase in razmerje pretvorbe krme,” je dejal dr. Veldkamp.

Cilj projekta je tudi razviti novo krmo za žuželke. Gojijo se lahko na rastlinskih odpadkih, kot so krompirjev škrob in drugi stranski proizvodi pri predelavi krompirja. Za vzrejo žuželk v velikih količinah pa bo potrebna standardizirana krma. “Želimo narediti standardno mešanico za gojenje žuželk, v kateri boste imeli tudi bolj dosledno kakovost,” je dejal dr. Veldkamp.

Člani ekipe bodo razvijali tudi prehrambene izdelke za žuželke za ljudi. Namesto izdelkov, v katerih bi bile vidne žuželke, na primer piškoti, preliti s črički, bodo ustvarili moko iz žuželk, ki jo bodo lahko vključili v osnovna živila, kot so testenine in pecivo.

Od začetka projekta oktobra lani so pripravili šest novih živilskih izdelkov, kot so falafel, pecivo in mleto meso, ki bodo zdaj na preizkusih potrošnikov. “Osredotočeni smo na izdelke, ki jih lahko uporabljate vsak dan, ker menimo, da bo to najbolj vplivalo na družbo,” je dejal dr. Veldkamp.

Kakšni so obeti projekta?

Ko se bo projekt končal leta 2023, dr. Veldkamp upa, da bodo njihovi rezultati spodbudili nova podjetja, da začnejo gojiti žuželke, in obstoječa podjetja, da povečajo proizvodnjo. Cilj je do leta 2025 doseči tisočkratno povečanje proizvodne količine in delovnih mest v sektorju, medtem ko nadomestimo živalske beljakovine z beljakovinami žuželk v 20% človeške hrane in 10% krme za živali.

“Znanje, razvito v tem projektu, bi moralo biti zanimivo za podjetja za krmo, ki kupujejo te izdelke in tako lahko z njimi zamenjajo sojino moko ali ribjo moko,” je dejal dr. Veldkamp.