Nekateri v kmetijstvu zagovarjajo tradicijo, drugi popolnoma novo smer – digitalizacijo in robotizacijo. Vse, ki se s kmetijstvom preživljajo, konkurenca iz leta v leto sili, da na enako enoto površine pridelajo več, ceneje, boljšega okusa in bolj trajnostno z manj viri. Vidijo, da brez tehnološkega razvoja žal ne morejo obstati.

Kam gre razvoj kmetijstva?

Digitalizacija in robotizacija kmetijstva sta v razvitih državah vse bolj aktualni. Tudi zaradi tega, ker za pridelavo in spravilo pridelkov ne najdejo več dovolj delovne sile. Nerazvite države se še ne soočajo s takim upadom števila delavcev. Ob zastareli kmetijski mehanizaciji in zastarelih pridelovalnih tehnologijah pa še niso v stanju, da bi razmišljale o novi stopnji (digitalne in robotizirane) kmetijske pridelave.

Razvoj kmetijstva je zelo organski, saj nanj vpliva mnogo dejavnikov, vsekakor pa je stanje kmetijstva del slike celotne države. Mnogi se strinjajo, da je kmetijstvo zelo pomembno oz. da je strateška panoga. Na njo se v dobrih časih pozablja, v hudih pa se nam po njej še kako kolca.

Raziskave o prihodnosti kmetijstva

Približno deset let nazaj so v kmetijstvo začeli vlagati in se zanj intenzivno zanimati vlagatelji iz drugih panog, kot so tehnološki velikani in start-up podjetja s področja IT. Od takrat se je veliko raziskovalcev ukvarjalo z raznimi laboratorijskimi poskusi, a rezultatov in namena svojega dela širši javnosti niso razkrili. Letos pa so začeli širši javnosti prikazovati prve (delne) rezultate svojih obširnih raziskav in uspešnih poskusov. Te raziskave nakazujejo, da se bo kmetijska panoga v prihodnjih letih povsem spremenila.

Veliko razlogov za spremembe

V velike spremembe nas poleg splošne digitalizacije silijo razne administrativne omejitve, predvsem pri uporabi fitofarmacevtskih sredstev (FFS). Prihodnje dodatne omejitve pa bodo povezane s porabo vode in dobrobitjo živali.

Pričakujemo lahko povečano promocijo rastlinske hrane, zlasti nadomeščanje uživanja mesa z rastlinskimi beljakovinami, denimo iz stročnic. Znano je, da nas do komercialnega laboratorijskega mesa loči še nekaj let, saj se s tem v zasebno financiranih raziskavah zelo intenzivno ukvarja veliko podjetij in fakultet. Podjetja v tem razvoju vidijo svoj ekonomski izziv, nekateri posamezni financerji pa svoje »ovekovečenje«.

Prihodnost gojenja zelenjave je v hidroponskih rastlinjakih

Danes je večina zelenjave, ki se prodaja v supermarketih, pridelana v zaščitenih prostorih. Prihodnost pridelave zelenjave je vsekakor v rastlinjakih, saj ima takšna pridelava mnogo tehnoloških prednosti. Če ste profesionalni pridelovalec, se tega še kako hitro zavedate.

Večina zelenjave iz rastlinjakov je pridelana hidroponsko. S to tehnologijo je možno dosegati maksimalne pridelke ob minimalnem vplivu na okolje in z veliko bolj racionalno porabo vode. Pridelava v rastlinjakih je lahko zelo tehnološko dovršena ali pa malo manj. Vse je odvisno od potreb, znanja, kapitalskega vložka in pričakovanj investitorja.

Veliki donosi pri vlaganju v moderno kmetijstvo

Pridelava zelenjave v zaščitenih prostorih je zanimiva tudi za vlagatelje, ki ne prihajajo iz kmetijskega sektorja, svoj kapital pa želijo oplemenititi v kmetijstvu. Denar, naložen v sodobnih »agroinvesticijah«, se lahko bistveno bolje oplemeniti kot denar, investiran v banke ali druge panoge. Pri pravilnem investiranju v smiselne agroprojekte se povprečni letni donosi gibljejo med 8 in 21 %, kar je z investicijskega vidika zelo dobro. Ta podatek daje odgovor na vprašanje, zakaj se poslovneži iz drugih panog tako radi »ukvarjajo« s kmetijstvom.

Ti isti vlagatelji pa so poleg svežega kapitala v kmetijsko panogo prinesli tudi svoje pristope vodenja projektov, kooperativno miselnost oziroma upravljanje in sodobne trženjsko-prodajne koncepte. Vse to je povzročilo, da so se za kmetijstvo znova začeli zanimati mladi in ljudje, ki ne prihajajo iz tradicionalnih kmečkih družin. Vse to pa je v kmetijstvu pospešilo digitalizacijo in robotizacijo celotnih ali delnih delovnih procesov.

V velemestih rastejo urbani vrtovi in kmetije …

V velikih mestih se vse bolj širi mestno vrtnarjenje (ang. urban farming), ki nekaterim pomeni povsem nov slog življenja. Velja tudi za protistresno panogo, umeščeno v velemesta.

Nič nenavadnega ni, da na strehi nebotičnika gojijo zelenjavo, redijo kokoši za jajca in koze za mleko. Nekateri so šli še malo dlje in v mesta uvedli pravo malo urbano živinorejo. Iz njihovih »mestnih« hlevov lahko slišite mukanje krav, ki jih redijo za pridobivanje mleka, sirov in drugih mlečnih izdelkov. Vsi ti urbani kmetijski procesi so podprti s sodobno tehnologijo pod oznako urban farming, ki je v velemestih pravi hit. Mnogo mladih si je po tej poti ustvarilo tudi delovno mesto. Vse to in še več pa se dogaja pod sloganom nazaj k naravi (ang. back to the nature), ki ga nekateri zelo spretno izkoriščajo.

… pa tudi najdonosnejše tovarne zelenjave

Druga plat urbanega kmetijstva pa so tako imenovane tovarne zelenjave, katerih glavni namen je ustvarjanje dobička. Te tovarne zelenjave so najbolj dovršena kmetijska pridelava, ki v tem trenutku obstaja. V njih je vsak proces računalniško podprt, če že ne v celoti voden. V tovarnah zelenjave se zbira ogromna količina podatkov (o rastnih razmerah, porabi energentov in gnojil …), ki se analizirajo in obdelujejo z raznimi modeli strojnega učenja. Vso to zbiranje in obdelava podatkov služi optimiziranju »receptov« za gojenje rastlin. Lahko bi tudi rekli, da s pomočjo vseh senzorjev, ki so nameščeni v teh tovarnah zelenjave, digitalizirajo fiziološke procese gojenih rastlin.

Kaj nam bo to prineslo? Verjetno bodo naši pametni telefoni čez nekaj let vedeli veliko več o fiziologiji rastlin in optimalnih pogojih rasti, kot si danes sploh lahko predstavljamo. Mogoče je to začetek nove dobe kmetijstva, ki bi ga lahko poimenovali kar »digital plant« (digitalno vrtnarjenje).

Vrnimo se v Slovenijo, kjer še vedno večina ljudi z besedo rastlinjak imenuje vse objekte, ki so pokriti s folijo ali steklom. V tujini, kjer je pridelava zelenjave na mnogo višji ravni (Nizozemska, Danska in Španija), pa imajo za vsako tehnologijo pridelave v zavarovanih prostorih svoj strokovni izraz, tako da se natančno ve, kaj je tunelska proizvodnja in kaj proizvodnja v rastlinjakih.

Ko delavcev ni, kmeta rešijo roboti

Prihodnost vzgoje zelenjave za trg je torej v rastlinjakih. Zaradi vse večjega pomanjkanja delovne sile so tudi v zelenjadarstvu lastniki primorani v robotizacijo dela ali optimizacije celotnega proizvodnega procesa. V zadnjih letih se je to zelo izrazito izkazalo tudi pri nas.

V tujini so zaradi pomanjkanja delovne sile pridelovanje opustila nekatera družinska podjetja. niso prenesla tega tekmovalnega (gospodarskega) ritma in nenehnega tehnološkega posodabljanja tako proizvodnih procesov kot potrebnega znanja. Le-to je namreč potrebno za upravljanje in maksimalno učinkovito delovanje določene opreme. Nihče, ki se loteva robotizacije proizvodnje, se na začetku naložbe ne strinja s ceno in njenim osnovnim namenom. Večini se zdi taka naložba popolnoma neutemeljena. Na žalost pa jih sama panoga iz leta v leto sili, da pridelajo več, ceneje, boljšega okusa in bolj trajnostno z manj viri (fitofarmacevtska sredstva, gnojila, voda).

Profesionalni kmetje bi robote, kupci pa (tradicionalno) oranje z živino

Kmetijstvo je torej v velikem precepu, kako naprej. Nekateri zagovarjajo tradicijo, drugi popolnoma novo smer (digitalizacijo in robotizacijo). Vsi, ki se s kmetijstvom preživljajo in jim ta panoga pomeni edini vir dohodka, vidijo, da brez razvoja ne morejo obstati. Po drugi strani pa bi kupci radi videli, da se kmetje oblečejo v narodne noše in orjejo s kravami – kot nekoč.

Zdi pa se, da je v največjem precepu ravno kmetijsko ministrstvo, ki bi rado zadostilo vsem. Stroka tudi ni povsem poenotena, vseeno pa se bolj nagiba k mnenju profesionalnih pridelovalcev, Torej k nuji po vpeljavi sodobnih tehnologij in vseh potrebnih postopkov. Ne glede na to, kako kmetje gojijo pridelke (konvencionalno, integrirano ali ekološko).

Kmetijsko ministrstvo naj sledi tehnološkemu razvoju

Če bomo želeli obstati, bomo morali slediti razvojnim trendom. Tega bi se morali zavedati vsi, tako kupci, pridelovalci in stroka ter vsi uradniki, ki naj bi tej panogi omogočali sodobne pogoje dela (tudi v administrativnem smislu). K hitrejšemu razvoju in posodobitvam slovenskega kmetijstva in živilskopredelovalne industrije bo pa moral prispevati tudi glavni državni organ, torej Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (z ministrom dr. Jožetom Podgorškom na čelu).

 

Vir: NationalGeographic in Etnobiology