Pleveli so rastline, ki imajo negativen vpliv na razvoj in oblikovanje pridelka gojenih rastlin na kakršenkoli neposreden ali posreden način. Določene vrste rastlin nas ne motijo zgolj na mestih pridelave gojenih rastlin, temveč tudi na drugih rastiščih (transportne poti, zelenice, bivanjsko okolje…). Najširše gledano so pleveli vse rastline, ki se samoniklo razvijejo na rastiščih, ki jih človek izrablja za zadovoljevanje svojih interesov, in je njihov razvoj tam neželen iz kakršnegakoli vzroka.

Neko rastlino torej lahko označimo za plevel zgolj zato, ker ob nepravem času uspeva na rastišču, ki ga uporablja človek. V ožjem smislu so pleveli rastline, ki povzročajo velike izgube pridelka gojenih rastlin, škode od njih so očitne in preprosto merljive. Mednje štejemo tudi zajedavske in polzajedavske cvetnice.

Definicija plevela je zelo relativna. Drobna marjetica na zelenici je za nekoga lep okras, za drugega estetsko moteča struktura v uniformni »preprogi« trav, za vzdrževalca igrišča za golf pa je že pravi plevel. Med plevelno rastlinstvo lahko uvrstimo tudi grmovne in drevesne vrste. Primeri so drevesa in grmi na pašnikih ali ob transportnih poteh. Sem spadajo tudi posamezne vrste vodnih rastlin in alg. Te povzročajo različne težave, od tega, da zmanjšujejo pretočnost vodotokov, do tega, da izločajo strupene snovi za vodne organizme in za gojene rastline, ko vodo uporabimo za namakanje.

Na kakšen način pleveli zmanjšujejo kakovost in količino pridelka gojenih rastlin?

Skoraj v nobenem primeru posamezni vrsti plevela ni mogoče pripisati zgolj negativne vloge v agrarnih rastlinskih združbah rastlin, ki se pojavljajo v obliki polj, travnikov, pašnikov ali trajnih nasadov. Njihove neugodne učinke poznamo pač veliko bolje od koristnih. Le za redke rastline agronomi uporabljajo izraz absolutni plevel. To so rastline, pri katerih so do sedaj odkrili veliko neugodnih učinkov in praktično nobenega koristnega.

Izraz absolutni plevel navadno uporabimo samo za posamezno ožjo obliko pridelave. Tako sta čemerika (Veratrum spp.) in jesenski podlesek (Colchicum autumnale) za živinorejce absolutna plevela. Pri pridelavi krme še niso odkrili učinkov, ki bi jih lahko označili kot pozitivne. Širše gledano imata gotovo tudi ti dve rastlini v sebi uporabne učinkovine in v rastlinskih združbah prispevata pozitivno k njihovemu uravnoteženemu delovanju. Iz podleska so nekoč recimo pridobivali snov kolhicin (uporabljali so jo pri revmatičnih obolenjih, zlasti pri putiki).

Zakaj moramo pri sodobnih pristopih zatiranja plevelov vedno znova presojati med škodami in koristmi zmerne zapleveljenosti?

V preteklosti smo bili usmerjeni v popolno izključevanje tekmovanja med pleveli in gojenimi rastlinami, danes, ob odločanju pri zatiralnih ukrepih, vedno tehtamo med obojimi lastnostmi. Koristi in škode, povzročene od plevelov, se dinamično spreminjajo v času. Neželene plevelne rastline povzročajo več oblik neposredne in posredne škode. Zmanjšujejo količino in kakovost pridelkov gojenih rastlin. Izgube nastanejo zaradi odvzemanja hranil, vode, svetlobe, življenjskega prostora in zaradi alelopatskih učinkov (zaviranje ali preprečitev kalitve oziroma rasti rastlin).

Alelopatski učinki so težko merljivi, ker so posledica interaktivnega delovanja mnogih snovi, ki jih rastline izločajo skozi nadzemne in podzemne organe. V nekaterih razmerah na gojene rastline delujejo zaviralno, v drugih pa pospeševalno. Le malo je plevelov, pri katerih poznamo vse vidike njihovega alelopatskega delovanja. Veliko raziskav je bilo opravljenih pri kokalju (Agrostemma githago). Pri kokalju poznamo veliko zaviralnih in pospeševalnih učinkov, ne zgolj na poljščine in plevele, temveč tudi na povzročitelje bolezni in škodljivce. Njegove učinkovine uporabljajo kot pripravke za varstvo rastlin.

Pleveli spreminjajo klimatske in pedološke razmere rastišč gojenih rastlin. Lahko povečajo pojav nekaterih bolezni in škodljivcev. Navadno zvišujejo zračno vlago, izsušujejo tla in znižujejo temperaturo tal ter pritlehnih plasti zraka. Zaradi plevelov povzročene spremembe mikroklime v posevkih in nasadih pogosto ugodno vplivajo na razvoj bolezni in škodljivcev. V posevkih žit zaradi povečane vlažnosti pride do povečane okužbe z glivičnimi boleznimi (npr. pepelasta plesen in razne listne pegavosti). Enak učinek lahko opazimo pri sivi pesni listni pegavosti sladkorne pese ali pri krompirjevi plesni v krompiriščih.

Nič drugače ni v trajnih nasadih. V zapleveljenih vinogradih se bolje razvija peronospora vinske trte, v zapleveljenih nasadih jablan pa jablanov škrlup. Tudi mnogim škodljivcem ustreza spremenjena mikroklima, ki jo ustvarijo pleveli. Gosenice sovk in uši se v zapleveljenih poljščinah in vrtninah bolje razvijajo kot v tistih z redkimi pleveli.

Ali imajo pleveli neugodne učinke zgolj na pridelek gojenih rastlin ali poznamo tudi druge škodljive učinke?

Pleveli so vmesni gostitelji številnih povzročiteljev bolezni in škodljivcev. Ti se lahko na njih in v njih ohranijo v obdobju, ko gojenih rastlin nimamo na voljo. Lahko so trajni »rezervoarji« virusov. Z virusi je lahko okuženo tudi njihovo seme, kar omogoča še posebej dolgo ohranjanje le-teh. Vplivi na kakovost pridelkov so različni. Pridelki, ki po žetvi vsebujejo velike količine plevelnih semen in ostankov plevelov, imajo seveda nižjo tržno vrednost. To je še posebej pomembno za semensko blago.

Stroški čiščenja (odstranjevanja rastlinskih delcev in semen plevelov) in sušenja po spravilu so lahko veliki. Pleveli v pridelkih, namenjenih za krmljenje živali, prav tako zmanjšajo tržno vrednost, dodatno pa so lahko primesi, sestavljene iz njih, strupene za domače živali. Za izboljšanje tržne vrednosti s pleveli kontaminiranih pridelkov moramo torej izvesti čiščenje, a to predstavlja dodatne stroške.

Mnogi pleveli povzročajo povišanje stroškov pri spravilu pridelkov. Lahko zmanjšujejo storilnost kombajnov in kakovost dela (večje izgube zrnja pri žitih in industrijskih rastlinah, več primesi pri sladkorni pesi) ali celo povzročajo lome strojev. Nekateri pleveli lahko upočasnijo sušenje zrnja, kar poveča stroške sušenja.

Specifično obliko škode povzročajo pleveli na travinju, saj omejujejo produktivno sposobnost travinja in zaradi strupenosti in neokusnosti kvarijo hranilno vrednost in užitnost krme za živali. Če se preveč razbohotijo, iz samonikle travniške ali pašniške združbe izrinejo najkakovostnejše trave, detelje in druge zeli. To so pogojni pleveli, ker nas začnejo motiti samo takrat, ko presežejo neki mejni delež in začnejo občutno zavirati razvoj kakovostnejših rastlin.

Pri obdelovanju zemljišč prav tako povečajo stroške obdelovanja zaradi zmanjšanja storilnosti. To pride še posebej do izraza v vrtnarstvu, pri katerem moramo pripraviti zemljišče z ustrezno strukturo talnih delcev, če želimo uporabiti sodobne stroje za sajenje sadik in polaganje folije. Posebna oblike posredne škode je zmanjšanje vrednosti kmetijskih zemljišč, kadar jih želimo prodati ali dati v najem. Močno zapleveljene njive niso primerne za pridelovanje nekaterih vrtnin in zahtevnejših poljščin, saj je pridelovanje na njih zaradi prevelikih stroškov za zatiranje plevelov nedobičkonosno.

Pleveli so vir peloda, ki povzroča alergijske motnje pri mnogih ljudeh, podvrženih alergijam. Najznačilnejši primer je alergija na pelod pelinolistne ambrozije (Ambrosia artemisifolia).

Katere so koristne lastnosti plevelov?

Če želimo predstaviti koristi plevelov, moramo omeniti vsaj naslednje učinke. Pleveli lahko predstavljajo izhodišče za žlahtnjenje kultiviranih genotipov. Pogosto predstavljajo vir genov za najrazličnejše lastnosti rastlin, ki jih danes še ne potrebujemo, morda pa jih bomo potrebovali v prihodnosti. Pleveli sicer odvzemajo hranila in slabšajo izkoriščanje osnovnih rastnih dejavnikov pri gojenih rastlinah, vendar vse, kar odvzamejo, ostane ujeto v njihovi zeleni gmoti. Ko propadejo, se v njih shranjene snovi in energija vrnejo v tla.

V določenih obdobjih rastne dobe lahko pleveli porabijo presežke hranil, ki bi se drugače izprala v podtalno vodo, in jih vgradijo v njihovo zeleno gmoto. Povsod prisotni erozijski procesi so velika grožnja za rodovitnost tal. Pleveli lahko dobro preprečujejo tako hidrološke kot vetrne erozijske procese. S pleveli se hrani na tisoče organizmov, ki imajo nevtralen odnos do gojenih rastlin ali pa imajo gojene rastline od njih celo koristi.

Rodovitnost tal se v trajnih monokulturah, od plevelov izrazito osiromašenih združbah, zelo zmanjša, saj se občutno zmanjša število tam živečih organizmov (bakterije, glive, žuželke…), ki sooblikujejo agromikroekosisteme. Številni pleveli so medonosne, zdravilne in aromatske rastline. Pridelovalne površine brez zmernih populacij plevelov so biološko gledano manj produktivni in manjvredni mikroekosistemi. Pleveli so hrana za tisoče organizmov, ki so skozi prehranske verige vezani nanje.