perjad Archives

Perjad je na domačijah in manjših kmetijah pogosto izpostavljena različnim zajedavcem, paraziti lahko vplivajo na zdravje, počutje in prirejo.

Težava je v tem, da se okužbe pogosto razvijajo postopoma, znaki pa na začetku niso zelo izraziti. Rejci zato parazite včasih opazijo šele takrat, ko kokoši že slabše nesejo, izgubljajo telesno kondicijo ali postanejo nemirne.

Prav zato je pomembno, da poznamo najpogostejše zajedavce, njihove znake in osnovne ukrepe za preprečevanje širjenja. Največ težav povzročajo zunanji zajedavci, kot so pršice in uši, ter notranji zajedavci, kot so gliste, trakulje in nekateri praživali.

Zunanji zajedavci – težava, ki jo pogosto opazimo prepozno

Pri perjadi so med najpogostejšimi zunanjimi zajedavci različne vrste pršic in uši. Posebej pogosti sta severna kokošja pršica (Ornithonyssus sylviarum) in rdeča kokošja pršica (Dermanyssus gallinae). Prva se pogosto zadržuje okoli kloake, repa in prsnega dela, druga pa se čez dan skriva v razpokah, režah, gnezdih in na opremi, ponoči pa prihaja na živali in sesa kri. Pri močnejših infestacijah povzročata draženje, izgubo perja, nemir, slabokrvnost in padec nesnosti.

Med zunanjimi zajedavci so pogoste tudi uši, ki jih lahko opazimo na perju ali ob njegovi osnovi, kjer puščajo tudi jajčeca. Pri hujših napadih lahko povzročijo slabšo rast, slabšo kondicijo in zmanjšano proizvodnjo jajc. Klopi so pri perjadi manj očitni, a prav tako pomembni, ker lahko povzročajo slabokrvnost in prenašajo druge povzročitelje bolezni.

Prvi znaki zunanjih zajedavcev so pogosto:

nemirne kokoši, zlasti ponoči,
pogosto praskanje in čiščenje perja,
neurejeno, polomljeno ali izpadlo perje,
bledejši greben in slabša nesnost,
drobne temne ali rdečkaste pike v okolici kloake, na gredi, v gnezdih ali v razpokah kokošnjaka.

Med opozorilne znake se uvrščajo srbež, slaba kondicija, padec nesnosti in vidne spremembe na perju ali koži.

Notranji zajedavci – manj vidni, a pogosto zelo pomembni

Pri notranjih zajedavcih so pri kokoših najpogostejši intestinalni okrogli črvi, slepični črvi, kapilarije in trakulje. Te okužbe so pogostejše tam, kjer je veliko stika z zemljo, kjer se rejne površine ne menjajo dovolj pogosto in kjer je higiena slabša.

Težava pri notranjih zajedavcih je, da v blažjih oblikah dolgo ne povzročajo zelo očitnih znakov. Pri večini domače perutnine obstaja določena stopnja notranje parazitiranosti, klinični znaki pa postanejo izrazitejši šele pri močnejših infestacijah. Takrat se lahko pojavijo:

hujšanje in slabša rast,
slabša nesnost,
bledica,
driska ali slabše oblikovani iztrebki,
apatičnost,
slabši videz perja in splošno slabša kondicija.

Zato je pri sumu na notranje zajedavce zelo priporočljiv pregled iztrebkov, saj zdravljenje “na pamet” ni najboljša rešitev. Izrecno se priporoča fekalni pregled pred zdravljenjem, da se oceni obseg okužbe in pozneje tudi uspešnost ukrepanja.

Kdaj moramo biti posebej pozorni

Tveganje za okužbe je večje:

pri prosti reji in stiku z zemljo,
kadar so kokoši ves čas na isti površini,
v starih ali slabo očiščenih kokošnjakih,
v toplem in vlažnem delu leta,
kadar so v jati tudi oslabljene, stare ali na novo pripeljane živali.

Zunanji zajedavci so pogosto povezani s slabo očiščenimi razpokami, gredmi in gnezdi, notranji pa z onesnaženimi tlemi in neustreznim upravljanjem reje. Prav zato so higiena, menjava nastilja, čiščenje opreme in menjava izpustov temelj preventive.

Preventiva je pomembnejša od poznega ukrepanja

Pri parazitih velja, da je preventiva skoraj vedno učinkovitejša kot pozno zdravljenje. Pri spremljanju zdravja jate je pomembno redno opazovanje ptic in pregled na zunanje zajedavce, saj pravočasno ukrepanje pogosto reši več živali kot čakanje, da se težava popolnoma razvije.

Med osnovne preventivne ukrepe sodijo:

redno čiščenje kokošnjaka, gred in gnezd,
menjava ali sušenje nastilja,
občasno razkuževanje prostora in opreme,
pregled kloake, kože in perja,
menjava izpustov oziroma rotacija površin,
omejevanje stika z divjimi pticami,
karantena za novo prispelo perjad,
ob sumu na notranje zajedavce pregled iztrebkov in posvet z veterinarjem.

Pri zdravljenju je treba biti previden. Zlasti pri nesnicah je treba vedno preveriti, katera sredstva so dovoljena, kakšni so karenčni roki in ali je zdravljenje sploh ustrezno za konkretno vrsto zajedavca.

Dobra reja je najboljša osnova

Okužbe s paraziti pri perjadi niso le veterinarski problem, ampak tudi vprašanje upravljanja reje. Jata, ki ima suh, zračen in čist kokošnjak, dovolj prostora, primeren izpust in redno kontrolo, bo praviloma bistveno manj obremenjena z zajedavci kot perjad v prenatrpanih, vlažnih ali zanemarjenih razmerah. Dobro gospodarjenje zato pomeni manj težav, manj izgub in bolj stabilno prirejo.

Povzetek

Paraziti pri perjadi so pogosta, a pogosto podcenjena težava. Zunanji zajedavci, kot so pršice in uši, ter notranji zajedavci, kot so gliste in trakulje, lahko pomembno vplivajo na zdravje jate, nesnost in splošno kondicijo živali. Ključ do uspešnega obvladovanja ni le zdravljenje, ampak predvsem pravočasno prepoznavanje znakov, dobra higiena in premišljeno upravljanje reje. Pri perjadi namreč velja enako kot pri drugih živalih: zdravo okolje je najboljša prva obrambna linija.

Viri:

Merck Veterinary Manual – Common infectious diseases in backyard poultry: parasitism (merckvetmanual.com);
Mississippi State University Extension – Poultry disease diagnosis (msstate.edu);
Tetraktis – Zajedavci perutnine (tetraktis.si).

Kokoši na kmetiji niso namenjene le prireji jajc. Če so pravilno vključene v vrt, sadovnjak ali manjše obdelovalne površine, lahko postanejo zelo koristne pomočnice pri vsakdanjih opravilih.

Pomagajo pri zmanjševanju škodljivcev, rahljajo vrhnjo plast zemlje, porabijo del kuhinjskih in vrtnih ostankov ter prispevajo dragocen gnoj za kompost.

Vendar pa njihova prisotnost ni koristna povsod in ob vsakem času. Prav zato je pomembno, da jih na vrt ali v sadovnjak vključujemo premišljeno, po možnosti s prestavljivo ogrado ali časovno omejenim dostopom.

Kje so kokoši najbolj koristne?

Na zelenjavnem vrtu so kokoši najuporabnejše predvsem takrat, ko gredice niso zasajene ali ko se določena površina pripravlja na novo sezono. Med praskanjem po zemlji razrahljajo zgornjo plast, poberejo ličinke, hrošče, črve in del plevela, hkrati pa v tla vnesejo organsko snov.

To je lahko posebej koristno na manjših površinah, kjer želimo zmanjšati število škodljivcev in obenem spodbuditi biološko aktivnost tal. Na domačem travniku ali na vrtu lahko kokoši prispevajo tudi k zmanjšanju organskih odpadkov, saj pojedo precej zelenjavnih ostankov; po enem od slovenskih poljudnih virov se lahko količina organskih kuhinjskih odpadkov na ta način zmanjša tudi za približno tretjino.

V sadovnjaku imajo kokoši lahko še bolj zanimivo vlogo

Univerza UC Davis navaja primere, v katerih so perjad uspešno vključili v sadovnjake in vinograde, saj kokoši pobirajo žuželke, zmanjšujejo del populacije škodljivcev na tleh ter prispevajo k manjšemu zaraščanju travne ruše. V enem od navedenih primerov v oljčnem nasadu kokoši zmanjšujejo populacijo hroščev in pobirajo odpadle plodove, zaradi česar zadostuje košnja le enkrat ali dvakrat na leto. To je dober primer, kako lahko živali zmanjšajo potrebo po nekaterih mehanskih opravilih in hkrati izboljšajo kroženje hranil na površini.

Naravno zatiranje škodljivcev – a ne brez omejitev

Kokoši so izrazito radovedne in vsejede živali. Pobirajo polže, ličinke, hrošče, travne škodljivce, različna semena in ostanke rastlin. Prav zaradi tega so lahko zelo koristne na površinah, na katerih želimo zmanjšati pritisk škodljivcev brez dodatnih kemičnih ukrepov. V ameriških priporočilih za sadovnjake se kokoši omenjajo tudi kot pomoč pri zmanjševanju nekaterih talnih razvojnih stadijev škodljivcev, saj se prehranjujejo na tleh pod krošnjami in pobirajo živalske ter rastlinske ostanke.

Kje se obnese prisotnost kokoši?

Toda prav ta njihova zagnanost je lahko tudi težava. Na aktivnih zelenjavnih gredicah bodo hitro izbrskale mlade sadike, poškodovale plitvo koreninjene rastline in razmetale zastirko. Zato niso primerne za prosto gibanje po vrtu v času rasti občutljivih kultur. Veliko bolje se obnesejo:

po spravilu pridelka,
na praznih gredicah pred novo sezono,
na robnih površinah,
v sadovnjaku zunaj obdobja, ko bi lahko poškodovale občutljive sadike ali nizke plodove.

Premična ograda in menjava površin

Ena najpametnejših rešitev pri takšni reji je premična ograda oziroma mobilni kokošnjak, ki omogoča nadzorovano gibanje kokoši po različnih delih vrta ali sadovnjaka. Evropski in ameriški viri s področja male reje poudarjajo, da kokoši potrebujejo dovolj prostora za gibanje, brskanje in iskanje hrane, zato je rotacija površin bistvenega pomena. Če ostanejo predolgo na istem mestu, bodo hitro uničile travno rušo, tla pa lokalno preobremenile z iztrebki. Prav menjava površin omogoča, da se rastlinje obnovi, kokoši pa dobijo vedno svež prostor za naravno vedenje.

Kokošji gnoj – odličen, a zahteva previdnost

Kokošji gnoj je bogat z dušikom, fosforjem in kalijem, zato je odličen dodatek kompostu. Neposredno na občutljive vrtnine pa ga ni priporočljivo nanašati svežega, saj je premočan. Veliko bolje je, da ga vključimo v kompostni kup ali pustimo, da se razgradi, preden pride v stik z vrtnimi tlemi. Tako kokoši ne prispevajo le jajc, ampak tudi pomemben del kroženja hranil na kmetiji.

Kokoši niso le “mali stroji”

Pri vključevanju kokoši na vrt ali v sadovnjak pa ne smemo gledati le na njihovo uporabnost. Potrebujejo suh in zračen kokošnjak, zaščito pred plenilci, stalno svežo vodo, zavetje pred soncem in možnost naravnega vedenja – praskanja, brskanja, peščenih kopeli in počitka na prečkah. Slovenski in tuji viri opozarjajo, da so kokoši zelo inteligentne in socialne živali, ki se dobro odzivajo na urejeno okolje ter stalni ritem. Dobra reja je zato vedno pogoj, da lahko kokoši res postanejo koristne pomočnice na kmetiji.

Povzetek

Kokoši so lahko na vrtu in v sadovnjaku zelo koristne, če jim namenimo pravo mesto in pravi čas. Dobro se obnesejo pri zmanjševanju škodljivcev, rahljanju vrhnje plasti zemlje, porabi organskih ostankov ter prispevajo organsko snov za kompost. Najbolj uporabne so na praznih ali prehodnih površinah ter v sadovnjakih, kjer lahko pomagajo pri urejanju tal pod drevesi. Če pa jih spustimo na napačno mesto ob napačnem času, lahko naredijo tudi precej škode. Prav zato je njihov največji potencial v premišljeni vključitvi v kmetijski prostor kot del dobro načrtovanega kroženja hrane, tal in živali na kmetiji.

Viri:

UC Davis – Poultry in orchards and vineyards: benefits and management (ucdavis.edu);
Oregon State University – Chicken tractors and movable flocks in orchard management (oregonstate.edu);
Australian Centre for International Agricultural Research – Improving village chicken production: a manual for field workers and trainers (aciar.gov.au).

Prispevki

Okužbe s paraziti pri perjadi

Zunanji zajedavci – težava, ki jo pogosto opazimo prepozno