Perjad je na domačijah in manjših kmetijah pogosto izpostavljena različnim zajedavcem, paraziti lahko vplivajo na zdravje, počutje in prirejo.

Težava je v tem, da se okužbe pogosto razvijajo postopoma, znaki pa na začetku niso zelo izraziti. Rejci zato parazite včasih opazijo šele takrat, ko kokoši že slabše nesejo, izgubljajo telesno kondicijo ali postanejo nemirne.

Prav zato je pomembno, da poznamo najpogostejše zajedavce, njihove znake in osnovne ukrepe za preprečevanje širjenja. Največ težav povzročajo zunanji zajedavci, kot so pršice in uši, ter notranji zajedavci, kot so gliste, trakulje in nekateri praživali.

Zunanji zajedavci – težava, ki jo pogosto opazimo prepozno

Pri perjadi so med najpogostejšimi zunanjimi zajedavci različne vrste pršic in uši. Posebej pogosti sta severna kokošja pršica (Ornithonyssus sylviarum) in rdeča kokošja pršica (Dermanyssus gallinae). Prva se pogosto zadržuje okoli kloake, repa in prsnega dela, druga pa se čez dan skriva v razpokah, režah, gnezdih in na opremi, ponoči pa prihaja na živali in sesa kri. Pri močnejših infestacijah povzročata draženje, izgubo perja, nemir, slabokrvnost in padec nesnosti.

Med zunanjimi zajedavci so pogoste tudi uši, ki jih lahko opazimo na perju ali ob njegovi osnovi, kjer puščajo tudi jajčeca. Pri hujših napadih lahko povzročijo slabšo rast, slabšo kondicijo in zmanjšano proizvodnjo jajc. Klopi so pri perjadi manj očitni, a prav tako pomembni, ker lahko povzročajo slabokrvnost in prenašajo druge povzročitelje bolezni.

Prvi znaki zunanjih zajedavcev so pogosto:

• nemirne kokoši, zlasti ponoči,
• pogosto praskanje in čiščenje perja,
• neurejeno, polomljeno ali izpadlo perje,
• bledejši greben in slabša nesnost,
• drobne temne ali rdečkaste pike v okolici kloake, na gredi, v gnezdih ali v razpokah kokošnjaka.

Med opozorilne znake se uvrščajo srbež, slaba kondicija, padec nesnosti in vidne spremembe na perju ali koži.

Notranji zajedavci – manj vidni, a pogosto zelo pomembni

Pri notranjih zajedavcih so pri kokoših najpogostejši intestinalni okrogli črvi, slepični črvi, kapilarije in trakulje. Te okužbe so pogostejše tam, kjer je veliko stika z zemljo, kjer se rejne površine ne menjajo dovolj pogosto in kjer je higiena slabša.

Težava pri notranjih zajedavcih je, da v blažjih oblikah dolgo ne povzročajo zelo očitnih znakov. Pri večini domače perutnine obstaja določena stopnja notranje parazitiranosti, klinični znaki pa postanejo izrazitejši šele pri močnejših infestacijah. Takrat se lahko pojavijo:

• hujšanje in slabša rast,
• slabša nesnost,
• bledica,
• driska ali slabše oblikovani iztrebki,
• apatičnost,
• slabši videz perja in splošno slabša kondicija.

Zato je pri sumu na notranje zajedavce zelo priporočljiv pregled iztrebkov, saj zdravljenje “na pamet” ni najboljša rešitev. Izrecno se priporoča fekalni pregled pred zdravljenjem, da se oceni obseg okužbe in pozneje tudi uspešnost ukrepanja.

Kdaj moramo biti posebej pozorni

Tveganje za okužbe je večje:

• pri prosti reji in stiku z zemljo,
• kadar so kokoši ves čas na isti površini,
• v starih ali slabo očiščenih kokošnjakih,
• v toplem in vlažnem delu leta,
• kadar so v jati tudi oslabljene, stare ali na novo pripeljane živali.

Zunanji zajedavci so pogosto povezani s slabo očiščenimi razpokami, gredmi in gnezdi, notranji pa z onesnaženimi tlemi in neustreznim upravljanjem reje. Prav zato so higiena, menjava nastilja, čiščenje opreme in menjava izpustov temelj preventive.

Preventiva je pomembnejša od poznega ukrepanja

Pri parazitih velja, da je preventiva skoraj vedno učinkovitejša kot pozno zdravljenje. Pri spremljanju zdravja jate je pomembno redno opazovanje ptic in pregled na zunanje zajedavce, saj pravočasno ukrepanje pogosto reši več živali kot čakanje, da se težava popolnoma razvije.

Med osnovne preventivne ukrepe sodijo:

• redno čiščenje kokošnjaka, gred in gnezd,
• menjava ali sušenje nastilja,
• občasno razkuževanje prostora in opreme,
• pregled kloake, kože in perja,
• menjava izpustov oziroma rotacija površin,
• omejevanje stika z divjimi pticami,
• karantena za novo prispelo perjad,
• ob sumu na notranje zajedavce pregled iztrebkov in posvet z veterinarjem.

Pri zdravljenju je treba biti previden. Zlasti pri nesnicah je treba vedno preveriti, katera sredstva so dovoljena, kakšni so karenčni roki in ali je zdravljenje sploh ustrezno za konkretno vrsto zajedavca.

Dobra reja je najboljša osnova

Okužbe s paraziti pri perjadi niso le veterinarski problem, ampak tudi vprašanje upravljanja reje. Jata, ki ima suh, zračen in čist kokošnjak, dovolj prostora, primeren izpust in redno kontrolo, bo praviloma bistveno manj obremenjena z zajedavci kot perjad v prenatrpanih, vlažnih ali zanemarjenih razmerah. Dobro gospodarjenje zato pomeni manj težav, manj izgub in bolj stabilno prirejo.

Povzetek

Paraziti pri perjadi so pogosta, a pogosto podcenjena težava. Zunanji zajedavci, kot so pršice in uši, ter notranji zajedavci, kot so gliste in trakulje, lahko pomembno vplivajo na zdravje jate, nesnost in splošno kondicijo živali. Ključ do uspešnega obvladovanja ni le zdravljenje, ampak predvsem pravočasno prepoznavanje znakov, dobra higiena in premišljeno upravljanje reje. Pri perjadi namreč velja enako kot pri drugih živalih: zdravo okolje je najboljša prva obrambna linija.

 

Viri:

• Merck Veterinary Manual – Common infectious diseases in backyard poultry: parasitism (merckvetmanual.com);
• Mississippi State University Extension – Poultry disease diagnosis (msstate.edu);
• Tetraktis – Zajedavci perutnine (tetraktis.si).