Prispevki

Glavni kmetijski trendi – 8 novosti v letu 2023

Minila so tisočletja, odkar so prve skupnosti pričele obdelovati zemljo in se lotile živinoreje. V zadnjih desetletjih so se razvile domiselne kmetijske metode, ki bi se še dvema generacijama nazaj zdele popolnoma nemogoče. Novim inovacijam se ves čas pridružujejo še novejši kmetijski trendi. Kot kaže, se bo kmetijstvo v naslednjih letih dokaj spremenilo.

Kateri so glavni kmetijski trendi, ki se kažejo za leto 2023 in prihajajoča leta?

 

1. Precizno kmetijstvo – novi kmetijski trendi

Z dobro zemljo, semeni, vodo in malo časa – obstaja precej velika možnost, da boste poželi sadove svojega dela. Trajnostni in zanesljiv način za pridobivanje visoko donosnih pridelkov pa zahteva bolj strukturiran in zapleten postopek.

Precizno kmetijstvo je znanost o zbiranju in analiziranju podatkov za sprejemanje odločitev o obdelovanju zemljišč in izboljšanju pridelka. Prevzema najboljše, kar ponuja sodobna tehnologija, in to vključuje v osnove kmetijstva.

Ta smer se poslužuje globalnih satelitskih sistemov za določanje položaja (GPS). Satelitsko slikanje omogoča izdelavo zemljevidov za posamezno območje. Ti prikazujejo natančne informacije o pridelku, topografiji in vsebnosti hranil v tleh. Poznavanje specifičnih pogojev na določenih lokacijah omogoča spreminjanje obsega vnosov. To zanesljivo optimizira količino dela in virov.

2. Prediktivna analitika

Kmetijstvo običajno velja za tradicionalno dejavnost. To ne pomeni, da ne razvija in izkorišča sodobnih inovacij. Prediktivna analitika je tehnologija z neomejenimi možnostmi uporabe. Deluje tako, da zajema velike količine podatkov, ki temeljijo na številnih različnih spremenljivkah. Uporablja se lahko tako pri proizvodnih vidikih kmetijstva kot pri analizi trga.

V agronomski proizvodnji je v veliki meri povezana z delovanjem preciznega kmetijstva. Kmetijski trendi in podatki o uspešnosti kmetije se analizirajo za prenos podatkov v prihodnje odločitve.

Uporablja se tudi za ekonomske analize, povezane z nihanjem tržnih cen pridelkov, ki neposredno vplivajo na vrednost dela, vloženega v pridelavo pridelkov.

3. Urbano kmetijstvo

Najbolj prepoznavna pomanjkljivost kmetijstva je, da je zanj potrebno ogromno zemljišč.

Praktična rešitev, ki se že uveljavlja, je vertikalno kmetovanje. Zdi se, da bo urbano kmetovanje z navpičnim zlaganjem pridelkov v zaprtih prostorih pomagalo povečati proizvodnjo hrane. To je zlasti pomembno na območjih z omejenimi viri. Pridelke je tako mogoče gojiti ne glede na letni čas, v nadzorovanih pogojih in v zaprtih prostorih.

Druga prednost urbanega kmetovanja je zagotavljanje svežih lokalnih pridelkov potrošnikom. V primerjavi s tradicionalno pridelavo so živila, pridelana na urbanih kmetijah, le nekaj kilometrov oddaljena od potrošnikov in trgovin. To zmanjšuje potrebo po kompleksnih, dolgotrajnih prevozih. S tem se omogoča bolj neposredna pot do potrošnika ter zmanjšuje ogljični odtis.

4. Pregledovanje pridelkov

Tradicionalno kmetijstvo je v veliki meri odvisno od kakovosti zemljišča. Pregledovanje posevkov ali pregledovanje njiv se nanaša na opazovanje stanja na njivah. Tako se opazi morebitne vzorce rasti in opozorilne znake, vredne zaskrbljenosti.

Čeprav je pregledovanje poljščin prisotno že najdlje, gredo kmetijski trendi v smeri vedno naprednejših in učinkovitejših načinov. Včasih se je to opravljalo peš ali z vozilom, zdaj pa se izvaja iz zraka. Ta način omogoča dobesedno pogled na zemljišče iz ptičje perspektive.

Uporaba brezpilotnih letalnikov postaja ena od glavnih možnosti za zračno pregledovanje pridelkov. Droni običajno zagotavljajo ostrejšo ločljivost slike. So tudi bolj prilagodljivi glede na svetlobo in vremenske razmere.

5. Regenerativne kmetijske prakse

Kar četrtino svetovnih emisij povzročata kmetijstvo in krčenje gozdov. Nedavne novice o podnebnih spremembah kažejo prepričljive dokaze, da se škoda še povečuje. Osredotočanje na bolj trajnostne prakse je zdaj pomembnejše kot kdaj koli prej.

Regenerativno kmetijstvo definira prakse, katerih namen je obnoviti vsebnost ogljika v tleh. Cilj je izkoristiti ogljik, ki ga rastline absorbirajo iz ozračja. Zemlja nato deluje kot naravno skladišče ogljika. Poleg zajemanja ogljika se izboljša tudi vsebnost hranil v tleh. To zmanjša potrebo po umetnih izboljševalcih.

Regenerativni načini kmetovanja vključujejo tudi kmetovanje brez obdelave tal. V nasprotju s konvencionalnim obdelovanjem tal se pri kmetovanju brez obdelave tal – tla ne obračajo. Ta praksa zmanjšuje erozijo tal in omogoča boljšo absorpcijo vode. S tem se poveča količina hranil v tleh. Obstajajo tudi metode, ki vključujejo raznoliko kolobarjenje in sajenje pokrovnih rastlin.

6. Bio gnojila

V zadnjih desetletjih smo se veliko naučili o dobrih in manj dobrih praksah za obogatitev tal.

Kmetijski trendi gredo v smeri opuščanja uporabe snovi na kemični osnovi za pridelavo pridelkov. Uporaba umetnih gnojil in pesticidov dokazano predstavlja večje tveganje za zdravje rastlin, živali in ljudi. Bio gnojila so alternativa proizvodom na kemični osnovi. Vsebujejo žive organizme, ki spodbujajo pogoje, potrebne za zdrav razvoj rastlin.

Mikroorganizmi v bio gnojilih spodbujajo nastajanje hranil za izboljšanje in ohranjanje rodovitnosti tal. Atmosferski dušik pretvarjajo v nitrite in nitrate, ki so rastlinam lažje dostopni.

7. Osredotočanje na rabo vode

Podobno kot pri ogljičnem odtisu se je pojavila skrb za rabo vode. Čeprav je Zemljina površina res sestavljena iz približno 71 % vode, je manj kot 3,5 % ni v obliki oceanov. Velik del sladke vode se porabi za namakanje v kmetijstvu. Zaradi vse večjih potreb po hrani se poraba vode ne bo kmalu upočasnila.

Inovacije v drugih panogah postajajo pomembne tudi za izboljšanje uporabe vode in odpravljanje odpadkov. Umetna inteligenca se na primer izkaže kot rešitev za optimizacijo urnikov namakanja in distribucije. Izboljšave v praksah vzdrževanja, kot je uporaba tehnologije v oblaku, so prav tako spremenile način odzivanja na okvare. Puščanje in nepravilno delovanje sistemov lahko zdaj samodejno zaznajo senzorji. Ti lahko nato prek interneta komunicirajo z osrednjim nadzornim centrom.

8. Upravljanje poslovanja s sredstvi

Včasih se lahko zdi, da so vse nove napovedovalne tehnologije izvedljive le za obsežne kmetijske operacije. Vsaka kmetijska organizacija ali dejavnost lahko izkoristi prednosti funkcionalnosti na ravni podjetja. To pomeni lažje upravljanje dela, poglobljeno poročanje in analitiko, boljšo uporabo virov ter večjo preglednost in nadzor.

Sezonska in tržna pripravljenost lahko kmetiji prineseta dobiček ali izgubo. Zaradi tega se bodo številne kmetije leta 2023 obrnile na upravljanje delovanja sredstev, da bi izpolnile svoje potrebe po vzdrževanju, zanesljivosti in delovanju.


Ste pripravljeni na spremembe?

Kmetijstvo je ključnega pomena za ohranjanje naših naraščajočih družbenih potreb. V svetu, ki se nenehno razvija, nimamo druge izbire, kot da se prilagajamo in izboljšujemo. Vsi ti kmetijski trendi so v nastajanju in lahko samo opazujemo, kateri bodo v prihodnje še bolj zacveteli.

 

 

Vir:
www.upkeep.com

Agroživilski sistemi – resni izzivi za Evropo

Potreben je temeljit premislek o tem, kaj nam pomenijo kvalitetni agroživilski sistemi. Kako proizvajamo hrano in upravljamo svetovne prehranske verige ter z njimi povezane industrijske predelovalne sektorje, da bodo postali odporni in trajnostni.

Agroživilski sistemi so trenutno vroča tema v EU. V skladu z oktobra 2022 objavljenimi poročili Evropske agencije za okolje (EEA) o kmetijstvu in živilskih sistemih, je treba storiti veliko več za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov ter pritiskov na vodne vire in biotsko raznovrstnost, saj prizadevanja trenutno skoraj stagnirajo.

V Evropi se že priznava potreba po trajnostnem agroživilskem sistemu

Vendar je treba glede na vse večje vplive podnebnih sprememb in še vedno visoke emisije iz kmetijstva ta premik pospešiti, je navedeno v treh povezanih informativnih poročilih agencije EEA. Preobrazba evropskega kmetijskega sektorja in prehranskega sistema še nikoli ni bila tako pomembna, saj nedavna pandemija covid-19, vojna v Ukrajini in vplivi podnebnih sprememb povečujejo zaskrbljenost glede zanesljive preskrbe s hrano.

prehranski sistem

Model »Ponovni razmislek o kmetijstvu«

Le-ta obravnava kmetijstvo z različnih vidikov in raziskuje temeljne vzroke netrajnostnega razvoja ter možne poti naprej. Evropski zeleni dogovor in njegova strategija »od kmetije do vilic« opredeljuje kmetijstvo na več kot le gospodarski sektor: prispeva tudi k trajnostnim ciljem, kot so družbena blaginja, zdravje ekosistemov ter zanesljiva preskrba s hrano. Vendar pa povečanje učinkovitosti ni zaustavilo slabšanja stanja okolja v Evropi ali po svetu, je zapisano v poročilu.

Kljub znatnim naložbam v skupno kmetijsko politiko in druge ustrezne politike EU kmetijstvo še naprej prispeva k izgubi biotske raznovrstnosti, preveliki porabi vode in emisijam toplogrednih plinov.

Kar zadeva biotsko raznovrstnost, nedavne ugotovitve potrjujejo, da imata podnebne spremembe in intenzivno kmetijstvo pomembno vlogo pri zmanjševanju biotske raznovrstnosti žuželk po vsem svetu.

Poleg tega sta zapuščanje podeželja in izguba dediščine na podeželju v Evropi še vedno izziv.

Model »Preoblikovanje prehranskega sistema s pomočjo socialnih inovacij«

Le-ta preučuje družbene inovacije in z njimi povezano ključno vlogo pri preoblikovanju naših prehranskih sistemov v ekonomsko in socialno izvedljive in trajnostne. Študija ponuja vpogled v eksperimentiranje z alternativnimi načini pridelave, trgovanja in uživanja hrane. Vendar pa ugotavlja, da bodo za preoblikovanje sistemov proizvodnje in potrošnje v smeri družbene, gospodarske in okoljske trajnosti potrebni veliki premiki v načinu življenja ter vzorcih potrošnje in proizvodnje. Samo s skupni močmi vseh vpletenih akterjev bodo agroživilski sistemi zares delovali in se ohranjali.

trajnostno

Trenutna prizadevanja v kmetijskem sektorju

Medtem ko so se skupne emisije toplogrednih plinov v EU od leta 1990 zmanjšale za tretjino, je bilo zmanjševanje emisij v kmetijskem sektorju počasnejše. Od leta 2005 je večinoma namreč stagniralo. Med letoma 1990 in 2000 so se v kmetijskem sektorju emisije dveh ključnih toplogrednih plinov, metana in dušikovega oksida, ki izhajata iz živinoreje in poljedelstva, občutno zmanjšale, in sicer za 15 %. Vendar se je stopnja zmanjševanja po letu 2000 upočasnila in od leta 2005 skoraj stagnira.

Na podlagi sedanjih politik in ukrepov držav EU se bo ta trend predvidoma nadaljeval do leta 2040. Se pa med letoma 2020 in 2040 pričakuje le 1,5 % zmanjšanje v skladu s tretjim informativnim poročilom agencije EEA.

Agroživilski sistemi – kje so priložnosti za spremembe?

Evropski zeleni posel in njegova strategija »od kmetije do vilic« prispevata k trajnostnim ciljem. Ti cilji so družbena blaginja, zdravje ekosistemov ter varnost hrane in prehranjevanja. Kljub izzivom pa se v prehranski verigi širijo različne socialne inovacije, ki odpirajo priložnosti za spremembe.

Vključujejo poskuse z novimi živili, izdelki, storitvami ter poslovnimi in upravljavskimi modeli. Socialne inovacije vključujejo krajše verige preskrbe s hrano, kmetijstvo, ki ga podpira skupnost, urbano kmetovanje, rastlinsko prehrano, sheme javnih naročil, rešitve za živilske odpadke, izobraževanje o hrani in pobude za oblikovanje skupnosti.

Poskusi so različno zreli in novi, vendar pogosto omogočajo nove tehnologije in partnerstva. Spodbujati jih je treba, saj postopoma opuščamo netrajnostne modele proizvodnje, trgovanja in uživanja hrane. Za oblikovalce politik je razumevanje, katere družbene inovacije se pojavljajo, kdo jih spodbuja in kakšni so njihovi potencialni učinki, prvi ključni korak k ukrepanju. Le-to bo prispevalo k trajnosti prehranskega sistema.

Sodelovanje kmetov, potrošnikov in ostalih

Zagotoviti je treba tudi sodelovanje kmetov, potrošnikov in drugih agroživilskih akterjev. Ključnega pomena bo ozaveščanje kmetov o njihovih odgovornostih in tehničnih možnostih za zmanjšanje emisij. Tehnična in finančna podpora za naložbe ter prilagojeno svetovanje na ravni kmetij so na voljo v okviru skupne kmetijske politike. Vendar je za doseganje sprememb v kmetijsko-živilskih sistemih treba preseči vprašanja kako kmetovati.

agroživilski sistemi

Sodelovanje s širokim krogom družbenih akterjev pri raziskovanju novih načinov proizvodnje in potrošnje je ključnega pomena. Le tako lahko dosežemo odporne in trajnostne agroživilske sisteme.

Odgovornost za uspešen prehod na podnebno nevtralnost ni le na kmetih, temveč mora vključevati tudi potrošnike in druge agroživilske akterje. Izvajanje ukrepov krožnega gospodarstva v celotni vrednostni verigi bi lahko pripomoglo k nadaljnjemu zmanjšanju emisij toplogrednih plinov v agroživilskem sistemu. Možnosti za zmanjšanje količine odpadkov, ponovno uporabo in recikliranje materialov ter večjo krožnost se začnejo že v fazi načrtovanja. Nato se to nadaljuje v fazah proizvodnje, potrošnje in ravnanja z odpadki v življenjskem ciklu agroživilskega proizvoda.

 

 

Vir:
www.eea.europa.eu

Lokalno kmetijstvo je zelo pomembno pri Avstrijcih

Lokalno kmetijstvo je zelo pomembno in tudi priljubljeno v Avstriji. Tako je vsaj po Študiji inštituta za tržne raziskave KeyQUEST, ki je pokazala, da avstrijsko prebivalstvo svoje kmetijstvo ocenjuje zelo pozitivno. Večina anketirancev je prepričana, da je kmetijstvo nujno za družbo in da bo tako ostalo tudi v prihodnje.

To je presenetilo celo tamkajšnje kmete, saj pred raziskavo niso imeli tega občutka.

Raziskava se je ukvarjala s podobo kmetijstva v družbi in ugotavljala, katera kmetijska vprašanja zanimajo prebivalce Avstrije in kaj si želijo od kmetijstva.

Študija je bila izvedena v okviru projekta “Medkmetijska izobraževalna pobuda za kmetijsko komunikacijo“.

lokalno kmetovanje

94 % prebivalstva Avstrije ima pozitivno mnenje o (lokalnem) kmetijstvu.

94 % anketirancev je navedlo, da imajo pozitiven odnos do kmetijstva. 34 % jih ima celo zelo pozitivno mnenje o kmetijstvu.

Zavedajo se, da je prav zaradi kmetov to čudovita dežela, vredna življenja! Saj vsak dan pridelujejo hrano vrhunske kakovosti z najvišjimi proizvodnimi standardi. Skrbijo za naravne krajine in gospodarijo z alpskimi pašniki ter gozdovi, ki jih lahko uživajo kot rekreacijska območja.

Pri tem je presenetljivo, da kmetje sami menijo, da je njihova podoba precej bolj negativna. Le 51 % jih ima vtis, da jih družba vidi pozitivno.

lokalni kmetje

Veliko zavedanje o pomenu številnih storitev, ki jih zagotavlja lokalno kmetijstvo.

90 % vprašanih je prepričanih, da domače kmetijstvo zagotavlja oskrbo z visokokakovostnimi živili – to je zagotovo osrednja naloga kmetov in najbolj očitna storitev, ki jo opravljajo. Vendar pa je visoko tudi zavedanje o bolj daljnosežnem pomenu in storitvah: 83 % se jih zaveda, da kmetijstvo ureja pokrajino in tako pomembno prispeva k njeni podobi. V skladu s tem jih 92 % meni, da je nemoteno delovanje kmetijstva pomembno za kakovost življenja v državi, 90 % pa jih kmetijstvo vidi kot pomembno sestavino avstrijske kulture. Prav tako je 83 % vprašanih prepričanih, da je znanje o kmetijstvu tako pomembno, da bi ga morali poučevati kot obvezni predmet v šoli.

Kakovost, poreklo in dobro počutje živali so najbolj zanimive teme

Glede na študijo so za družbo še posebej zanimive tri teme. Kakovost živil, ravnanje z živalmi in poreklo živil. Kar 83 % anketirancev že namenoma kupuje izdelke z višjimi standardi dobrega počutja živali. 87 % jih je pripravljenih plačati več za izdelke z višjimi standardi dobrega počutja živali.

Lokalno kmetijstvo se bo v prihodnosti prav tako štelo za pomembno

lokalno kmetijstvo

Poklic kmeta bo za družbo pomemben tudi v prihodnosti – o tem je prepričanih 85 % vseh anketirancev. Tako je kmetijstvo na drugem mestu, celo pred učitelji, raziskovalci, policisti in socialnimi delavci. Pomembnejši se zdijo le zdravniki. Zato je pomembno, da mladi doživljajo poklic kmeta kot privlačen in da se želijo v prihodnosti odločiti za kmetovanje kot poklic. Pri tem je na primer odločilno, da se domače kmetijstvo še naprej razvija na inovativen način.

 

 

Vir:
info.bml.gv.at

7 zimskih aktivnosti za izboljšanje in pripravo vrta

Izkoristite zimski čas za pripravo na prihodnjo rastno sezono! Zastavite si cilje, kako organizirati njivo in vrt, da dobite več pridelka.

Pred zimo se vsi veselimo prepotrebnega prostega časa. Od podnebja, lege in tudi razmer na vrtu in v rastlinjaku je odvisno, kaj nam uspeva pozimi.

V topli gredi uspešno pridelujemo radič, motovilec in cikorijo. Ohrovt, blitva, por in korenje pa pogosto zdržijo dobršen del povprečne zime.

Kljub temu je obdobje zime, ki v naših krajih traja nekje od decembra do februarja, odlična priložnost za pripravo na naslednjo rastno epizodo.

Preverite nekaj načinov, kako se lahko ustrezno pripravite na novo sezono, a vam obenem ostane še dovolj časa za zimsko sprostitev in izobraževanje.

Ob prvem snegu lahko pripravite ptičje krmilnice, da boste preko zime hranili ptice.

  1. Očistite ostanke

Počistite obstoječe enoletnice in jih kompostirajte, da izboljšate rodovitnost tal v naslednjem letu. Z odstranjevanjem starega rastja pomagate odpraviti prezimujoče škodljivce in rastlinske bolezni. Toplota kompostiranja bo v veliki meri izločila škodljive organizme, ki bi sicer z veseljem prezimovali na vaši vrtni gredi.

  1. Zeleno gnojenje in pokrivni posevki

Glede na vašo lokacijo ter trajanje rastne in tržne sezone – razmislite o zelenem gnojenju, setvi pokrivnega posevka. S tem zaščitite tla in izboljšate njihovo rodovitnost. Če se vaša sezona konča že po zgodnjem poletnem spravilu pridelkov, je morda smiselno posejati pokrivni posevek, kot sta oves ali krmni grah. Te rastline bodo rasle do jeseni in odmrle ob zimskih zmrzalih. Koreninska struktura in biomasa rastlin bosta pomagali ohranjati kakovost tal.

Druga možnost je, da konec poletja ali zgodaj jeseni posadite pokrivne rastline, kot sta ozimna rž ali ozimna pšenica, kar bo imelo podobne prednosti in vam zagotovilo boljšo zaščito na prehodu iz zime v pomlad. Te posevke lahko v novi sezoni podorjete kot zeleno gnojilo.

Če nimate časa za pokrivne posevke ali ste predolgo čakali, ne skrbite. Vaša naslednja možnost je, da položite plast listja in slame, s tem zaščitite zgornjo plast tal. Če ste pripravili kompost, ga razporedite pod slamo, da bo spomladi pripravljen za sajenje.

  1. Načrt za naslednje leto

Ko je zemlja zazimljena, v roke vzemite papir in začnite načrtovati postavitev vrta za naslednjo sezono. Kolobarjenje je vedno dobra zamisel, ne glede na to, ali boste sadike prestavljali med različnimi gredami ali preprosto sadili na nasprotni strani vrta. Dobro je pogledati zapiske in skice o sajenju iz preteklih let, da se vidi, ali je bila zasaditev dobra, katere rastline si med seboj koristijo. Najmanj, kar lahko storite, je, da se spomnite, kaj je v zadnji rastni sezoni delovalo in kaj ne, ter naredite potrebne spremembe. Ali je bila lani kaka rastlina v senci? Ali so stranke zahtevale zelenjavo, ki ste jo pozabili posaditi? Zapišite te stvari, dokler so spomini še sveži.

  1. Naročite semena

Zima je primeren čas za načrtovanje naročil semen – na podlagi zadnjih uspehov in neuspehov lahko začnete pripravljati seznam, kaj bi radi naročili. Morda določena vrsta zelenjave ni uspela tako dobro, kot ste upali. Naredite analizo preteklih let in si pripravite strategijo, ki bo morda bolj ustrezala vašim talnim in podnebnim značilnostim. Z nekaj dodatnega časa, namenjenega raziskovanju prednosti in slabosti različnih vrst, boste močno izboljšali svoje možnosti za uspeh v naslednji sezoni.

  1. Očistite in popravite orodje

Po dolgi sezoni kopanja, pletja in pobiranja pridelka vaše orodje zagotovo potrebuje nekaj nege. Če pozimi naostrite rezila, lahko spomladi, ko vas preseneti nova rast, prihranite dragoceni čas. S popravilom pnevmatik, menjavo olja in načrtom vzdrževanja celotne opreme si boste zagotovili daljšo življenjsko dobo le-te.

Zima je tudi odličen čas za razmislek. Katera nova orodja bi si želeli imeti v prihodnjem letu?

  1. Razvijajte svoje podjetje

Na vrhuncu naporne rastne sezone je težko načrtovati rast in vzpostavljati nove odnose. Izkoristite počasnejšo sezono z obiskom lokalnih izobraževanj in delavnic, raziskovanjem novih tržnih priložnosti ali pripravo poslovnih načrtov.

  1. Sprostite se

Zima je dobrodošel čas za sprostitev. Najbolje, da ta čas čim bolje izkoristite za počitek in sproščanje ter se pripravite na naslednjo sezono! Ne pozabite se razvajati in uživati v času, ko si lahko oddahnete od dela, da boste v pomlad zakorakali polni elana in prerojeni.

Z nekaj zimske organizacije, strukture in načrtovanja, si lahko olajšate začetek opravil, ki vas čakajo spomladi.

 

Vir:

hobbyfarms.com

Sneg je lahko koristen za pridelek pšenice

Čeprav je sneg, ki pride z nizkimi temperaturami, lahko moteč za naše vsakodnevne dejavnosti, zelo koristi pridelavi ozimne pšenice.

Sneg in mraz sta pomembna za pridelavo pšenice: sneg zagotavlja vlago v tleh, nizke temperature pa odpravljajo bolezni in zagotovijo izolacijo.

Pri pridelavi ozimne pšenice sta sneg in nizke temperature, v številnih pogledih celo koristnejša od dežja!

Učinki nizkih temperatur in snega na pridelavo ozimne pšenice

Nizke temperature lahko uničijo številne škodljive žuželke in patogene

Ekstremno mrzla in zamrznjena tla zmanjšujejo stopnjo preživetja nekaterih škodljivih žuželk, kar ugodno vpliva na pridelke v rastni sezoni.

Če v zimskih mesecih ni mraza, lahko to potencialno povzroči manjši pridelek, zaradi česar se cene žit zaradi težav s pridelavo običajno zvišajo.

Sneg je dober!

Sneg deluje kot izolacijski sloj za rastline in jih ščiti pred ekstremnim mrazom. S snegom, ki prekriva tla, so rastline zaščitene pred poškodbami zaradi mraza in vetrno erozijo.

Poleg tega zamrzovalni cikel vode pomaga mehčati tla, sneg pa ob taljenju zagotovi nekaj spomladanske vlage v tleh. Splošno pravilo je, da 25 cm snega pomeni 2,5 cm ali 25 mm tekoče vode (odvisno od vsebnosti vode snega).

Sneg ima za ozimno pšenico dve prednosti: 1) zagotavlja izolacijo za mlade rastline, ki jih ščiti pred nihanjem temperatur zraka, in 2) spomladi, ko se sneg stopi, zagotavlja vlago v tleh.

Čeprav ima genetika pomembno vlogo pri sposobnosti zimske pšenice, da prenese nižje temperature, lahko nezadostna snežna odeja predstavlja tveganje za vse posajene sorte, zlasti kadar temperature stalno padajo pod ničlo.

Vlaga pripomore k večji rasti korenin ozimne pšenice

Korenine bodo jeseni še naprej rasle počasi, če bo vlage dovolj, kar je pomembno za preživetje rastline čez zimo. V tem času se ozimna pšenica “utrdi” ter določa sposobnost preživetja in zdravje posevka. Padavine, ki padejo v obliki snega, bodo delovale tudi kot izolacijska odeja, ki bo korenine zaščitila pred zimsko pozebo, saj mokra tla zmrzujejo dlje kot suha.

Ena od prednosti vlage v obliki snega je, da se skoraj vsa vlaga prenese v tla in tam ostane kar nekaj časa. Ker je vreme po sneženju mrzlo ali vsaj hladno, bo zelo malo vlage takoj izhlapelo.

Pšenica je prilagodljiva na širok razpon vlažnih razmer

Pšenica raste na območjih z 250-1.750 mm padavin. Za optimalno pridelavo je potreben ustrezen vir vlage skozi vso sezono. Koreninski sistem je lahko globok do 1,5 m, odvisno od vrste tal. 70 % vode izvira iz zgornje polovice koreninskega sistema. Največja poraba je 8 mm/dan med razvojem zrnja.

Drugi vremenski dejavniki, ki lahko škodujejo pridelkom ozimne pšenice

Najbolj škodi cikel zmrzovanja in odmrzovanja pozimi. Kadar so januarja več dni temperature nad lediščem, nastane trajna škoda na nekaterih poljih z ozimno pšenico. Nizke temperature, ki sledijo obdobju odmrzovanja, lahko dodatno povzročijo kopičenje ledu na površini tal in v nekaterih primerih celo dvignejo rastno točko rastline nad površino tal, zaradi česar je rastlina bolj dovzetna za zimsko uničenje.

Ne pozabite tudi na pravilno skladiščenje pšenice (vlaga in temperatura), saj prezračevanje in nizke temperature zmanjšujejo sposobnost razmnoževanja žuželk.

Odvisno od splošnih zimskih temperatur lahko od 3 do 6 centimetrov debela snežna odeja v veliki meri pripomore k preživetju ozimne pšenice. Na poljih z ozimno pšenico, pokritih s snegom, je spomladi na splošno boljši pridelek.

 

Vir:

metos.at

Dognojevanje ozimnih žit je pomembno kljub naraščanju cen gnojil

Zima brez snega, pomanjkanje vlage v tleh zaradi premalo padavin, nizke temperature tal in vsak dan dražja mineralna gnojila naj pridelovalce ozimnih žit ne odvračajo od pravočasnega prvega dognojevanja spomladi.

Trenutno ozimna žita zaradi suhih in hladnih tal še počasi rastejo, že ob prvih padavinah pa lahko pričakujemo začetek intenzivnega razraščanja, saj so tudi dnevi vsak dan daljši, svetlejši in toplejši.

Prvo dognojevanje v spomladanskem času, zlasti pri ozimni pšenici in tritikali, ki se razraščata spomladi, vpliva na število poganjkov, na dolžino klasa in tudi na število zrnja v klasu. Optimalen čas za 1. dognojevanje ozimne pšenice spomladi je v fazi 1. do 3. stranskega poganjka.

       Začetek razraščanja, viden 1. stranski poganjek.

Vidni stranski poganjki.

 

Kadar je prvo spomladansko dognojevanje prepozno in če so odmerki priporočenih količin dušika prenizki, se bodo posledice tega poznale ob žetvi.

Priporočene količine dušika za dognojevanje ozimnih žit spomladi:

Kadar žita rastejo na strukturno slabih, zbitih tleh, v ozkem kolobarju s koruzo, je razvoj koreninskega sistema ozimnih žit zaradi slabe strukture tal in talnih gliv, ki lahko prehajajo na korenine žit, oviran. V takih pogojih zaradi slabega koreninskega sistema rastline hranila težje sprejemajo, težje se borijo proti stresnim razmeram med rastjo, zato so pridelki zrnja slabši.

RŽ in ječmen večino korenin razvijeta jeseni, pri ostalih žitih se korenine razvijajo tudi še spomladi. Pšenica ima na pretežnem delu Slovenije od 1 do 3 stranske poganjke, podobno tudi tritikala. Glede na tehnološka priporočila je na območju celotne države že nastopil optimalen čas za dognojevanje vseh vrst ozimnih žit.

Če korenine niso dovolj razvite ali so zaradi suhomrazice uničene, je opazno rumenenje ozimnih posevkov. Rumenenje posevkov je najbolj vidno na ozimnem ječmenu, na zbitih tleh, na tleh, kjer je zastajala voda, in kaže na pomanjkanje rastlinam dostopnega dušika.

Kadar so tla preko zime večinoma suha in se spomladi opaža rumenenje, je posevke žit priporočljivo valjati, da se vzpostavi boljši stik korenin s tlemi. Najpogosteje se rumenenje rastlin opazi spomladi pri ječmenu. Ozimni ječmen večinoma razrašča jeseni, spomladansko rumenenje je lahko tudi posledica pomanjkanja dušika, če ozimni ječmen ni dovolj zgodaj dognojen.

Zaradi hladnih in sušnih razmer letos prvo dognojevanje ozimnih žit lahko ponekod kasni. Ob uporabi mineralnih gnojil priporočamo, da uporabite dušik v nitratni obliki (KAN 27 %). Po 1. dognojevanju ozimnih žit je priporočljivo posevke žit tudi prečesati, saj se s česanjem gnojila zadela v tla, s tem se zmanjšajo tudi izgube dušika v zrak. Plitvo česanje žit po prvem dognojevanju spomladi je priporočljivo tudi zaradi boljšega razraščanja koreninskega sistema. Česanje žit po dognojevanju opravimo vedno pred napovedanim dežjem.

Letošnja zima je bila po padavinah zelo skopa, saj smo na območju države v mesecu januarju in februarju doslej dobili komaj polovico padavin dolgoletnega povprečja. Tudi mesec marec je bil suh. Tako da so tla trenutno na pretežnem delu države še hladna in suha. Na spletni strani: https://meteo.arso.gov.si/met/sl/weather/bulletin/agro/ lahko spremljate napoved za padavine, veter in temperaturo tal za posamezna pridelovalna območja v Sloveniji.

Pridelovalci ozimnih žit (ječmen, pšenica), ki so prvo dognojevanje že opravili takoj po 15. februarju, bodo v naslednjih tednih že spremljali fazo razvoja in stanje razpoložljivega dušika v tleh. Pri tem veliko pomoč nudijo hitri rastlinski ali talni nitratni testi, ki natančneje pokažejo nivo dušika v rastlini oz. na območju korenin, kar je podlaga za dodajanje prave količine dušika.

Vsem ostalim pa svetujemo, da 1. dognojevanje vseh ozimnih žit opravijo pred napovedanimi padavinami, ko priporočamo narediti tudi hitri talni nitratni test in dodati le manjkajočo količino dušika na enoto površine. Le tako bodo ozimna žita lahko pričela hitro z rastjo in nam ob žetvi dala optimalen pridelek zrnja glede na rastne pogoje v času rasti.

 

 

Vir članka:
KGZ

Kakšna je erozija na kmetijskih tleh v Sloveniji?

Poročilo o eroziji v Sloveniji je bilo pripravljeno v okviru javnega naročila izdelave karte erozije Republike Slovenije na kmetijskih tleh, ki ga je naročilo Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano.

Ali veste, da…

  • je erozija naraven proces, ki ga netrajnostna obdelava tal ali napačni posegi v prostor lahko močno pospešijo?
  • je erozija na petih od sedmih celin najpomembnejša oblika degradacije tal?
  • erozija neposredno in bistveno zmanjša/poslabša ekosistemske storitve?
  • so uspešni protierozijski ukrepi precej preprosti?
  • je v Sloveniji največja eorzija v trajnih nasadih, pomembno manjša na njivah in najmanjša na travinju?

Erozija na njivi po spomladanskem dežju je nastala po krajših, toda intenzivnih padavinah. Na teksturno težkih, meljastih, slabo prepustnih in deloma hidromorfnih tleh je oblikovala jarke, ki so bili na nekaterih mestih globoki tudi do 40 cm. Fine talne delce je površinski tok vode odnesel v odvodne jarke in nato v bližnji potok.

 

Kaj sploh je erozija tal in kako jo lahko zmanjšamo?

Erozija tal je naraven geomorfni proces sproščanja in odnašanja tal. Zaradi delovanja človeka je lahko močno pospešena in nekajkrat večja kot v naravnih razmerah.

Erozija (vodna, vetrna ter erozija obdelave tal) je še vedno največja grožnja tlom v več regijah sveta. Merjenje erozije je časovno, stroškovno in organizacijsko zahteven proces, zato tveganje za erozijo in njeno intenzivnost najpogosteje ocenjujemo z računskimi modeli. Globalne in regionalne ocene erozije se zelo razlikujejo v skladu z uporabljeno metodo. Splošne ocene povprečne erozije tal na njivskih površinah so bistveno višje (od 8 do skoraj 50 t ha-1 leto-1) kot ocene iz regionalnih in globalnih modelov (od 2 do 4 t ha-1 leto-1). Vsako oceno erozije je treba vrednotiti skladno s sprejemljivo stopnjo izgube tal.

Ocene posledic erozije kažejo na 0,4-odstotno zmanjšanje količin pridelkov, kar ob naraščajočem svetovnem prebivalstvu ni zanemarljiva količina. Pomembno je tudi, da erozija tal vpliva na zmanjšanje oz. slabšanje ekosistemskih storitev in povzroča gospodarsko škodo v več sektorjih. Zato erozija ni le kmetijski, temveč tudi okoljski problem s pomembnimi gospodarskimi posledicami.

Znano je, da erozijo kmetijskih tal lahko zmanjšujemo s prilagojeno obdelavo tal, strukturnimi spremembami zemljišč in preoblikovanjem kmetijskih površin. Ukrepi, kot so ohranitvena in pasovna obdelava tal, pokritost zemljišč, sajenje nizov dreves in grmovja, terasiranje in drugo, so dokazano učinkoviti. Kljub temu se eroziji posvečamo še premalo.

Vodna erozija v Sloveniji in kje smo v EU?

(Po metodi RUSLE*)

*Revised Universal Soil Loss Equation (RUSLE) je matematični model, ki ga za ocenjevanje erozije najpogosteje uporabljamo takrat, ko ni na voljo natančnih in dolgoletnih merjenih podatkov o količinah erodiranih tal na standardnih poskusnih ploskvah. Z RUSLE ocenjujemo izdatnost erozije na podlagi glavnih erozijskih dejavnikov: izdatnosti, intenzivnosti in trajanja padavin, občutljivosti tal za erozijo, nagiba in dolžine pobočij, rabe in pokrovnosti tal ter varovalnih/protierozijskih ukrepov oz. kmetijske agrotehnike.

Rezultati modeliranja erozije kažejo, da je Slovenija po eroziji na letni ravni na drugem mestu med članicami EU s povprečno 7,43 t/ha/leto erodiranih tal v vseh rabah tal. V objavi pojasnjujejo, da je stopnja erozije v Sloveniji visoka zaradi velike erozivnosti padavin ter strme topografije. Višjo povprečno letno stopnjo erozije ima Italija (8,46 t/ha), medtem ko je Avstrija s 7,19 t/ha na tretjem mestu. Za njivske površine Slovenije je ocenjena 4,63 t/ha leto. Med regijami imajo Obalno-kraška, jugovzhodna Slovenija in Savinjska stat. regija povprečno letno stopnjo erozije 10–20 t/ha – znova med višjimi v EU. Pet regij zahodne Slovenije ima ocenjeno erozijo med 5 in 10 t/ha; Posavska, Podravska in Pomurska pa 2–5 t/ha. Vsekakor gre za številke, ki občutno presegajo ocene slovenske stroke in splošno mnenje o intenzivnosti erozije v Sloveniji.

Erozivnost padavin (Rf – faktor)

Erozivnost padavin je kinetična energija udarca dežne kaplje ob tla in stopnja pripadajočega površinskega odtoka vode. V splošnem jo določajo: a) intenziteta in časovna razporeditev dežja [mm h-1], b) kinetična energija dežnih kapljic, njihova razporeditev, velikost in hitrost padanja in c) čas trajanja padavinskega dogodka. Erozivnost padavin je bistven dejavnik erozije, saj neposredno vpliva na odvajanje delcev tal oz. razgradnjo strukturnih agregatov ter odplavljanje talnih delcev.

Višja erodibilnost tal je prisotna na območjih pretežno oreškastih evtričnih rjavih tleh Goriških brd, Vipavske doline, Slovenske Istre, Goričkega, Slovenskih goric, Kozjanskega, na spranih pokarbonatnih in evtričnih tleh Dolenjske in Bele krajine ter distričnih rjavih tleh Škofjeloškega hribovja, Pohorja in deloma Savinjske doline in Koroške.

Erodibilnost tal (Kf – faktor)

Kf je faktor občutljivosti/dovzetnosti tal za vodno erozijo, tj. odnašanje površinskih talnih delcev, manjših od 2 mm, z vodo. Erozija zajema razpad strukturnih agregatov tal ob hkratni slabi propustnosti tal in se kaže v povečanem površinskem odtoku ter odnašanju talnih delcev. Kf je odvisen predvsem od teksture, strukture, vsebnosti humusa, bazičnih kationov in drugih lastnosti tal, ki določajo kohezivnost strukturnih agregatov, ter od propustnosti tal. Kf [t ha h ha-1 MJ-1 mm-1] merijo na standardnih poskusnih površinah (dolžina 22,1 m, 9-odstotni nagib) ob standardnih pogojih (neporaslo, konvencionalna obdelava tal). Meritve Kf so drage in dolgotrajne.

Erozijsko bolj odporna in nizko erodibilna tla imajo nižji Kf. Taka so glinasta tla z večjo kohezivnostjo (Kf ~ 0,007 – 0,020) in peščena tla, sicer slabše kohezivnosti a večje propustnosti (Kf ~ 0,007 – 0,026). Ilovnata tla so zmerno občutljiva za erozijo (Kf ~ 0,033 – 0,53). Tla z visoko vsebnostjo melja so najbolj dovzetna za erozijo (Kf ~ > 0,053), se hitro zaskorjijo in imajo izdaten površinski odtok.

Slovenija sledi rabi prostora in uveljavljenim ukrepom PRP, ki pripomorejo k zmanjšanju erozije. Vrednosti se gibljejo med 0 in 0,38 s povprečjem 0,039 pri čemer so najnižje vrednosti na gozdnih območjih (Cf = 0,001); npr. v Brdih so to predvsem trajni nasadi, v Vipavski dolini in Slovenski Istri gre za preplet vrst kmetijskih rab, na Dravsko-Ptujskem polju in v Prekmurju prevladujejo srednje vrednosti Cf zaradi dominantne njivske rabe. V Slovenskih goricah je Cf spet visok zaradi pomembnega deleža vinogradov.

Raba in pokrovnost tal (Cf – faktor)

Faktor Cf opredeljuje vplive rabe tal, pokrovnost tal in povezane kmetijske prakse na zmanjšanje erozije tal (delno) ter izraženost in izdatnost erozijskih procesov na zemljišču. Cf je kvantitativen kazalnik skupnih vplivov pokrovnosti/rabe in kmetijskih praks v primerjavi z referenčnimi pogoji (zemljišče z golimi tlemi, orano vzdolž nagiba pobočja, vrednost Cf = 1). Višja ko je vrednost faktorja, bolj je izražen učinek erozije.

Cf je z vidika možnih ukrepov za zmanjševanje erozije najpomembnejši dejavnik, saj ga je možno uravnavati prek dobrih kmetijskih praks in ukrepov kmetijske politike, ki zmanjšujejo nevarnost in razsežnost pojava erozije.

V Sloveniji zaradi gozda prevladuje nizek Cf z vrednostjo 0,001. Na kmetijskih zemljiščih je Cf v povprečju najnižji na travinju (0,049), na njivah – v odvisnosti od rastline – zelo variabilen: v povprečju pa (0,255); int. sadovnjakih (0,123) ter visok v oljčnikih (0,179) in v vinogradih (~ 0,225).

 

Erozije v zatravljenem vinogradu kljub strmemu nagibu pobočja praktično ni. Edine erodirane površine so kolesnice prometnice.

 

Terase učinkovito zmanjšujejo intenzivnost in posledice erozijskih procesov. Kljub temu je treba zagotoviti pravilno oblikovanost ravnih površin terase, preprečevati erozijska žarišča in utrjevati, zatraviti robove teras.

 

Kmetijska praksa in obdelava tal

Kmetijske (dobre) prakse, ki pripomorejo k zmanjševanju erozije:

 

  • ohranitvena obdelava tal,
  • setev rastlin za podor,
  • ozelenitev njivskih površin,
  • neprezimni medonosni posevki na njivah,
  • pokritost v medvrstnem prostoru v sadovnjakih, vinogradih in hmeljiščih.

 

Močna erozija in uničen posevek na njivi.

 

Ocena erozije tal kmetijskih zemljišč Slovenije

Visoka erodibilnost padavin močno prispeva k večjim stopnjam erozije na Z in SZ Slovenije. Večja erozija je v Goriških brdih ter v manjšem obsegu v Posočju zaradi kombinacije obdelave tal na položnejših in strmih pobočjih ter erodibilnosti nekaterih tipov tal. Močno erodibilna karbonatna in evtrična rjava tla so vzrok visokih ocen erozije tudi v Vipavski dolini in slovenski Istri. Terase, ki so podprte s kamnitimi zidovi, so značilne za kulturno krajino tega prostora. So nazoren dokaz, da so protierozijske ukrepe uvajali že pred stoletji, tudi tisočletji.

Za SV Slovenijo so značilna podobno močno erodibilna rjava tla, ki imajo v vrhnjih horizontih veliko melja ter pogosto manj talne organske snovi. Kljub manj izdatnim padavinam so z visoko stopno erozije ocenjeni predvsem vinogradi in njive v Slovenskih goricah, Kozjanskem in Goričkem. Na ravninah (Dravsko-Ptujsko polje, Prekmurje) so močno erodibilna distrična rjava tla, v dolinah Pesnice, Ščavnice pa srednje erodibilna oglejena tla.

Na Dolenjskem, Notranjskem, Krasu ter deloma v Beli krajini so pogosta rjava pokarbonatna tla na trdih apnencih in dolomitih. Večja vsebnost gline in prisotnost Ca sta pomembna dejavnika za dobro obstojno poliedrično strukturo, ki je propustna za vodo in tako razlog za manjšo erodibilnost teh tal. Obstojne terase, ki niso podprte z zidovi, so ustvarili predvsem zaradi novih njivskih površin in manj kot protierozijski ukrep.

Erozija tal Slovenije v številkah

Metoda RUSLE zanesljivo ocenjuje izdatnost erozije na reliefu z nagibi, manjšimi od 50 % (< 26,6˚). Ocena na večjih nagibih pa je manj zanesljiva. Tako so ocene za pomemben del območja Slovenije (17,1 %) s strmimi/prepadnimi pobočji manj zanesljive, a vseeno uporabljene.

Glede na skupine rabe kmetijskih zemljišč je erozija z naskokom izrazita v trajnih nasadih (v povprečju 17,79 t/ha), na zemljiščih z intenzivno obdelavo tal, t.j. njive in vrtovi (7,58 t/ha), medtem ko je skupna erozija na vseh vrstah travinja nekoliko manjša (6,82 t/ha).

Izračuni po posamezni vrsti kmetijske rabe po pričakovanjih kažejo, da je erozija najbolj prisotna v rabah z golimi in obdelanimi tlemi. Najvišja je v oljčnikih (41,62 t/ha), vinogradih (34,97 t/ ha), precej manjša v intenzivnih sadovnjakih (11,91 t/ha) in še manjša na njivah (7,64 t/ha).

Na trajnih travnikih je glede na stalno pokritost tal erozija ocenjena precej visoko (6,89 t/ha), vendar je to razumljivo zaradi večjega deleža trajnih travnikov na (strmih) pobočjih.

Po pričakovanju je ocena stopnje erozije v gozdovih daleč najmanjša. Erozija je v gozdovih celotne Slovenije ocenjena precej višje (0,37 t/ha) kot erozija v gozdovih na pobočjih z nagibih < 50 % in ravninah (0,25 t/ha). K nizkim ocenam erozije prispeva tudi prepoved golosekov.

Povprečna letna erozija na območju Slovenije je ocenjena na 3,68 t/ha. Za 82,9 % slovenskega ozemlja z nagibom < 50 % na pobočjih in na ravninah pa je ocenjena na 3,13 t/ha. K relativno nizki oceni izdatnosti erozije celotne Slovenije prispeva zelo velik delež gozdov (59 %).

Ustrezna obdelava tal lahko pomembno omeji erozijo. Oranje vzdolž pobočja je v tem primeru zelo prispevalo k hudi eroziji. Prečno oranje, bi posledice intenzivnega deževnega dogodka bistveno omejilo.

 

Na tleh v zatravljenih vrstah praktično ni opaziti erozijskih procesov, medtem ko so nezatravljene vrste erodirane, nekatere bolj, druge manj.

 

Erozijsko bolj in manj občutljive rabe kmetijskih zemljišč (KZ)

Intenzivnost erozije je poleg padavin, tal in reliefa v glavnem odvisna od rabe tal in ukrepov upravljanja zemljišča). Najbolj občutljive vrste kmetijske rabe tal so vinogradi, njive in sadovnjaki. Manj občutljivi rabi pa sta travinje in travniški sadovnjaki. Velike razlike so tudi v okviru istih vrst rabe zaradi načina obdelave ali različne pokritosti tal.

Manjša vsebnost humusa, tekstura (prevladujoč melj) in način obdelave so povzročili močno erozijo vrhnjih delov parcele, odtok v vodotoke in akumulacijo na položnejšem delu njive.

 

Slika prikazuje izrazit ~ 30–40 cm globok in mestoma ~ 1 m širok erozijski jarek, ki je nastal na njivi, ki je bila preorana jeseni, a ni bila zasejana/pokrita s prezimnim posevkom. Umeščena je med njivama, na katerih je prezimni posevek uspešno zmanjšal erozijo pri podobnem nagibu in na isti vrsti tal.

 

Prilagajanje in ukrepi za zmanjševanje erozije

Primarna skupina smernic za omejevanje erozije v svetu se v prvi vrsti nanaša na spremembo rabe tal, t.j. predvsem na preprečevanju spreminjanja gozdov v kmetijske površine ter travnikov v njive (FAO, 2019). V Sloveniji takšne smernice zaradi (zelo) skromnega obsega kmetijskih zemljišč, slabe samooskrbe in strateške varnosti, velikega obsega travinja in predvsem 59 % gozdnatosti, verjetno niso ravno smiselne.

V večji meri velja uvajati drugo in tretjo skupino protierozijskih ukrepov. Druga skupina zajema predvsem varovanje površine tal, omejevanje hitrosti in izdatnosti površinskega odtoka (terase, zatravljenost itd.), zagotavljanje dobre vpojnosti ter globljo in boljšo propustnost tal (obdelava, preprečevanje zbitosti itd.). Tretja skupina ukrepov usmerja k izboljševanju kakovosti površinskih horizontov tal. Pomembne so agrotehnike, ki povečujejo vsebnost humusa, izboljšujejo obliko in obstojnost strukturnih agregatov ter zagotavljajo primerno poroznost tal. Predvsem je to ohranitvena obdelava tal, prilagojena talnim tipom, strokovno gnojenje, vzdrževanje ustrezne kislosti tal (apnenje) in boljšega stanja talne biote. Ključen ukrep pa je zagotavljanje pokritosti tal. Ta je posebej pomembna v času poletnih neviht ter dolgotrajnih in izdatnih padavin v spomladanskem in jesenskem času.

RUSLE metoda ne zajema vetrne erozije, ki se vse pogosteje pojavlja. Znana je erozija zimske burje v Vipavski dolini, ki je pomembno stanjšala tla golih njiv in tudi vinogradov. Po izjavah kmetovalcev se vetrna erozija pogosteje pojavlja tudi v Prekmurju. V takšnih območjih so zasaditve linijskih struktur dreves in grmovnic smiseln ukrep, ki predstavlja zaščito pred erozijo in hkrati povečanje biotske ter krajinske pestrosti.

Dobremu stanju kmetijskih tal in varovanju pred erozijo v vseh njenih oblikah je treba posvetiti večjo pozornost. V novem programskem obdobju bi bilo treba na področju kakovosti tal in zmanjševanju toplogrednih plinov integrirati tudi kazalce erozije in pospeševati protierozijske ukrepe.

Žlebična erozija na njivskih zemljiščih. Sliki dobro prikažeta učinek napredovane erozije, ki se lahko pojavi na njivskih površinah po intenzivnih nalivih tako na blagih nagibih kot tudi v ravnini. Leva slika prikazuje erozijski jarek na tleh meljaste teksture na blagem nagibu. Desno je erozijski jarek na ravni njivi, toda na slabo prepustnih tleh s slabo obstojno strukturo.

 

Če sklenemo…

Erozija je zelo pomembna, v nekaterih državah celo najpomembnejša oblika degradacije tal. Tako vidna kakor tudi tista težko opazna erozija povzročata veliko gospodarsko škodo, ki ne zadeva le kmetijskega sektorja. Z izrazitim zmanjšanjem ekosistemskih storitev tal povzroča erozija širšo okoljsko škodo, ki vpliva na vseh ravneh, od biotske raznovrstnosti do podnebnih razmer.

Slovenija je erozijsko ogrožena zaradi pogostih obilnih in intenzivnih padavin (870 – 3600 mm/leto) in velikega deleža strmega reliefa. Po drugi strani pa drobno posestna struktura KZ (povpr. velikost kmetije 6,52 ha v 2016), 54,2 % travinja v deležu KZ, 3,7 % zaraščenih KZ in 59,0 % gozdnatost, usmerjajo razmišljanja, da erozija ne more biti resen problem. Žal, dolgotrajnih in sistematičnih meritev se v Sloveniji ne izvaja in tako ocen ni mogoče preveriti.

Kljub temu ne moremo mimo dejstev, da Slovenija premore le malo dobrih kmetijskih zemljišč, da smo po deležu njiv in vrtov na glavo prebivalca (856,8 m2 /preb. v 2020) na repu Evrope in da nismo samooskrbni s hrano.

Tla je treba varovati pred erozijo v vseh vrstah rabe, še posebej pa v tistih, kjer je erozija pogosta. Usmeritve kmetijske pridelave in ukrepi v PRP morajo ustrezno nasloviti problem erozije. Zmanjševanje in preprečevanje erozije je element varovanja in trajnostne rabe tal ter s tem trajnostne kmetijske pridelave.

Obe sliki dobro prikažeta učinek napredovane erozije, ki se lahko pojavi ob vzpostavitvi ali obnovi trajnih nasadov. V oljčniku slovenske Istre so hujši naliv ali dolgotrajnejše intenzivnejše padavine globoko erodirali tla, ki so bila nasuta in nekonsolidirana; torej v zelo občutljivi, erodibilni fazi. V posekanem vinogradu Vipavske doline (foto Borut Vrščaj) se je erozija predvidoma pospešila na mestu kolesnice ter zaradi slabe strukture, zbitosti tal ter nevzdrževanja zemljišča poglobila do trde matične podlage – fliša. Oba primera sta na zelo erodibilnih evtričnih rjavih tleh in narekujeta preventivne ukrepe pri obnovi/vzpostavitvah trajnih nasadov.

 

 

Vir: Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano

Se splača najeti dodatna kmetijska zemljišča (njive in travnike)?

Zemlja je omejena dobrina in kmetje, ki želijo rasti, se vedno pogosteje srečujejo z vprašanjem: se splača najeti še dodatna zemljišča? Zlasti v območjih z intenzivnim kmetovanjem so tudi najemnine vedno višje. Kje je meja, do katere se še splača najeti njivo ali travnik?

Poljedelstvo

Poljedelske kmetije so praviloma tržno usmerjene in zanje je najem dodatnih površin smiseln, če bo najemnina nižja, kot znaša prihodek od najete površine z odštetimi stroški. Prihodek je enak vrednosti prodanega pridelka + vrednosti neposrednih plačil. Vrednost okoljskih plačil ali vrednost plačil za kmetovanje v omejenih pogojih se ne upoštevata, ker sta namenjeni za plačilo dodatnih ukrepov (kritje dodatnih stroškov) oziroma pokritju izpada pridelka zaradi naravnih omejitev.

V poljedelstvu je velik del prihodka odvisen od neposrednih plačil, zato je pri določanju višine najemnine bistveno, ali bomo z najeto površino prejeli tudi plačilne pravice oziroma ali imamo višek plačilnih pravic, ki jih bomo lahko uveljavili na najeti površini.

Zaradi velikega vpliva, ki ga imajo ukrepi kmetijske politike na prihodkovnost kmetovanja, je smiselno sklepati pogodbe za najem za takšno obdobje, kot so znani ukrepi kmetijske politike.

Praviloma se nam ne izplača najeti zemljišča, za katerega bi morali plačati najvišjo možno najemnino, enako izračunani zemljiški renti. Računati moramo tudi na določen dobiček, s katerim pokrijemo podjetniško tveganje, saj je zelo verjetno, da bomo imeli še kakšne nepredvidene stroške ali se bodo pojavili kakšni zunanji dejavniki, ki bodo povzročili izpad pridelka.

S podjetniškim dobičkom si ustvarimo rezervo za slabe čase (letine). Izračunamo si ga v obliki pavšala (npr.: 100 €/ha letno) ali pa v določenem deležu od zemljiščne rente (npr.: 1/3). Po odbitju podjetniškega dobička dobimo vzdržno najemnino.

Travniki

Običajno travniki niso namenjeni tržnemu pridelovanju, temveč za pridelavo krme za lastne potrebe. Tako pri računanju možne najemnine izhajamo iz stroškov, ki bi jih imeli, če bi morali manjkajočo krmo kupiti. Pri tem je najlažje izhajati iz cene bal. Izračunamo, koliko bi bila lastna cena bal na najeti površini, in jo primerjamo s tržno ceno bal. Zgled: na hektar najetega travnika pridobimo lahko 27 bal (neto pridelek suhe snovi 7,5), stroški za gnojila in morebitno dosejavanje (obnovo) 80 €/ha, spremenljivi stroški strojnih del – lastnih in najetih (košnja, spravilo, baliranje, ovijanje) še 590 €/ha, stroški dela še 180 €/ha. Skupaj stroški znesejo 850 €/ha. Po odštetju neposrednih plačil (recimo, da ta znašajo 230 €/ha) ostane 620 €/ha oziroma nas ena bala stane 23 €.

Lastno ceno bal sedaj primerjamo s ceno kupljenih bal. Pri nakupu bal moramo upoštevati tudi stroške prevoza od prodajalca do domače kmetije, po drugi strani pa z dokupom krme vnašamo na kmetijo dodatna rastlinska hranila in je zato potrebno dokupiti manj mineralnih gnojil. Ob upoštevanju 50 % izkoriščenosti so hranila (predvsem dušik in fosfor, kalija je na govedorejskih kmetijah tako že preveč in zato ni upoštevan) v bali vredna okoli 6 €.

Seveda moramo upoštevati še druge vidike: obtežba živali, možne površine za razvoz gnojevke, večji nadzor nad kakovostjo krme…, ki bolj govorijo v prid najema pred dokupom krme. Pomembno besedo ima še ekonomika živinorejske prireje in nima smisla računati s ceno bal 40 € ali celo več, ker takšne cene trenutne cene mleka in mesa enostavno ne prenesejo.

Zelo enostaven kriterij pri računanju je primerjava med ceno mleka in ceno bale: koliko centov dobimo za liter mleka, toliko evrov lahko največ stane bala standardne velikosti in kakovosti.

Zaključek

Načeloma se večanje kmetije z najemom izplača, saj pomeni večji obrat, boljši izkoristek osnovnih sredstev in s tem bolj donosno kmetovanje. Vendar moramo pred najemom dodatnih površin dobro preračunati, koliko nas lahko stane najemnina. Zaradi previsoke najemnine se znižajo razpoložljiva sredstva za plačilo delovnih ur oziroma zaslužek kmeta ter poslabša gospodarnost kmetije.

V gospodarsko slabših letih imamo lahko tudi večje težave z likvidnostjo. V trenutni situaciji na višino najemnine bistveno vplivajo plačilne pravice. Te se lahko z naslednjo finančno perspektivo precej spremenijo, kar je potrebno upoštevati pri dolgoročnih najemnih pogodbah.

Ravno tako lahko precejšnje spremembe prinese uvedba nepremičninskega davka, o katerem se pri nas že dolgo govori. Verjetno bodo lastniki zemljišč ta davek želeli prevaliti na ramena najemnikov.