Konec poletja in začetek jeseni je čas, ko na vrtu poleg plodov dozoreva tudi seme. Pobiranje in shranjevanje je eden najstarejših načinov ohranjanja sort in samooskrbe, vendar pri tem ni dovolj, da seme preprosto poberemo, posušimo in spravimo v vrečko.

Če želimo naslednjo sezono vzgojiti zdrave in sortno značilne rastline, moramo že med rastjo vedeti, katere rastline bomo namenili za seme, kako so bile oprašene in kdaj je seme zares dozorelo.

Za seme izberemo najboljše rastline

Pridelava kakovostnih semen se začne že dolgo pred pobiranjem. Seme ne shranjujemo naključno iz zadnjega plodu, ki je ostal na rastlini, temveč izberemo zdrave, dobro razvite in sortno značilne rastline.

Pri izbiri opazujemo lastnosti, ki jih želimo ohraniti: dobro rodnost, zgodnost, okus, velikost in kakovost plodov, odpornost proti boleznim ter prilagojenost razmeram na našem vrtu. Rastline, ki so izrazito šibke, bolne ali po svojih lastnostih odstopajo od sorte, za seme izločimo.

Na ta način pravzaprav že izvajamo osnovno selekcijo. Če več let zapored seme pobiramo z rastlin, ki se v naših razmerah dobro obnesejo, postopoma ohranjamo lastnosti, ki so za naš vrt najprimernejše.

Vsako seme ni primerno za nadaljnje razmnoževanje

Pred pobiranjem je pomembno vedeti, katero sorto gojimo. Pri odprto oprašenih in dovolj stabilnih sortah lahko ob ustrezni sortni čistosti pričakujemo, da bodo rastline iz shranjenega semena precej podobne starševskim rastlinam.

Drugače je pri F1 hibridih. Ti nastanejo z načrtnim križanjem izbranih starševskih linij. Seme iz plodov F1 rastlin lahko sicer kali, vendar naslednja generacija ni genetsko enotna in se lahko močno razlikuje po rasti, rodnosti, velikosti, okusu ali odpornosti. Če želimo ohraniti značilnosti sorte, zato semen F1 hibridov praviloma ne shranjujemo.

Dober praktičen namig je, da pred pobiranjem preverimo originalno semensko vrečko ali zapis sorte. Oznaka F1 pomeni, da gre za hibrid prve generacije.

Pomembno je tudi, kako se rastline oprašujejo

Pri ohranjanju sortne čistosti moramo upoštevati način opraševanja posamezne vrste.

Grah in večino sort paradižnika uvrščamo med pretežno samooprašne rastline, zato je možnost nenamernega križanja praviloma manjša. Tudi pri fižolu je križanje pri številnih vrstah razmeroma redko, čeprav ga ni mogoče povsem izključiti.

Več previdnosti je potrebne pri vrstah, ki jih oprašujejo žuželke ali veter. Mednje sodijo številne kapusnice, čebula, pesa ter različne bučevke. Če hkrati cveti več kompatibilnih sort, lahko pride do navzkrižnega opraševanja.

Pomembno je vedeti, da križanje ne spremeni plodu, ki ga pobiramo letos. Spremenjena genetska kombinacija se pokaže šele v rastlinah, ki jih naslednje leto vzgojimo iz tega semena. Zato iz lepe bučke ali buče ni mogoče sklepati, da bomo iz njenih semen prihodnje leto dobili povsem enak pridelek.

Pri strokovni pridelavi semen se sortna čistost ohranja z izolacijskimi razdaljami, časovno ločenim cvetenjem ali nadzorovanim opraševanjem.

Najlažje začnemo z enoletnicami

Za domače pobiranje semen so najpreprostejše rastline, ki zaključijo svoj življenjski krog v enem letu. Sem sodijo na primer paradižnik, paprika, fižol, grah in solata.

Pri fižolu in grahu pustimo izbrane stroke na rastlini, dokler se povsem ne posušijo in semena v njih otrdijo. Stroke poberemo v suhem vremenu, jih po potrebi dodatno dosušimo ter nato izluščimo seme.

Pri solati pustimo nekaj izbranih rastlin, da zacvetijo in razvijejo semenske glavice. Pobiramo jih postopoma, ko semena dozorevajo in se začnejo sušiti.

Nekatere vrtnine pa so dvoletnice. Korenje, rdeča pesa, čebula in številne kapusnice prvo leto tvorijo predvsem vegetativne dele, šele po prezimitvi pa v drugem letu zacvetijo in razvijejo seme. Njihovo semenarjenje je zato zahtevnejše in zahteva tudi pravilno prezimitev izbranih rastlin.

Pri mesnatih plodovih seme očistimo

Pri papriki izberemo povsem zrel, zdrav plod. Seme odstranimo iz notranjosti, razprostremo v tanki plasti ter dobro posušimo.

Pri paradižniku je postopek nekoliko drugačen. Seme obdaja želatinasta ovojnica, zato ga skupaj z nekaj soka običajno pustimo kratek čas fermentirati. Po nekaj dneh ga dobro speremo skozi cedilo in razporedimo na gladko površino, kjer se povsem posuši.

Pri vseh vrstah je pomembno, da za shranjevanje izberemo polno razvito in zdravo seme, poškodovano, drobno ali očitno nezrelo pa odstranimo.

Pred shranjevanjem mora biti seme popolnoma suho

Vlaga je eden največjih sovražnikov shranjenih semen. Če še vlažno seme zapremo v embalažo, lahko začne plesneti, izgublja kalivost ali popolnoma propade.

Po pobiranju in čiščenju ga zato dobro osušimo v suhem, zračnem prostoru, zaščitenem pred dežjem in neposrednim močnim soncem. Sušenje pri previsoki temperaturi ni primerno, saj lahko poškoduje zarodek v semenu.

Šele popolnoma suho seme spravimo v papirnate vrečice, ovojnice ali manjše vrečke. Te lahko nato hranimo v dobro zaprti posodi, kjer so zaščitene pred vlago, žuželkami in glodavci.

Hladno, suho in temno

Za ohranjanje dobre kalivosti potrebuje seme predvsem suhe in hladne razmere. Na vsako vrečko napišemo vrsto, sorto in leto pobiranja, pri manj znanih sortah pa je koristno dodati tudi nekaj osnovnih podatkov o rastlini.

Kalivost semen se med vrstami zelo razlikuje. Pri nekaterih vrstah lahko seme ob ustreznem shranjevanju ostane kalivo več let, medtem ko seme čebule, pora in pastinaka praviloma izgublja kalivost hitreje. Če nismo prepričani o kakovosti starejših semen, lahko pred spomladansko setvijo opravimo preprost kalilni preizkus.

S semeni ohranjamo tudi značilnosti svojega vrta

Pobiranje lastnih semen ni le način, kako zmanjšamo potrebo po nakupu novih semen. Z njim ohranjamo zanimive sorte, njihovo gensko raznolikost in lastnosti rastlin, ki so se dobro prilagodile našim razmeram.

Vendar dobro semenarjenje zahteva nekaj več opazovanja kot običajna pridelava zelenjave. Poznavanje načina opraševanja, skrb za sortno čistost, pravilna izbira matičnih rastlin ter dovolj zrelo in dobro posušeno seme so osnova za uspešno naslednjo sezono. Za začetek je najbolje izbrati nekaj preprostejših vrst, izkušnje pa nato iz leta v leto nadgrajevati.

 

Viri:

• Organic Seed Alliance – A Seed Saving Guide for Gardeners and Farmers (seedalliance.org);
• Garden Organic – Seed Saving Guidelines (gardenorganic.org.uk);
• Royal Horticultural Society – F1 Hybrids (rhs.org.uk).