8 živilskih trendov, ki jih kmetje lahko pričakujejo letos

/in /by

Živilska industrija je trdo delala med svetovno pandemijo, ki se je prilagajala spremembam. Kaj lahko kmetje pričakujejo od živilskih trendov v letu 2021 in za prihodnost? Preverite 8 trendov v živilski industriji.

Krepilci imunskega sistema

To so superživila, probiotiki, juhe, kislo zelje in še veliko več. Dobavitelji vključujejo še druge funkcionalne sestavine, kot so gobe, za podporo imunskemu sistemu. Citrusi, kot naravni vitamin C, se tudi že prodajajo v trgovinah z živili. Medtem ko se opaža vsesplošno rast rabe citrusov, se opaža predvsem velik porast porabe limon, pomaranč in mandarin. V trendu je še otroška hrana, polna rabarbare, rožmarina, vijoličnega korenja in lanenih semen, bogatih z omega-3.

»Pustolovske« sestavine

Priljubljeni so prigrizki čilija in zelišč, kot je na primer limonska trava. Domači kuharji uporabljajo orehova in bučna olja za slasten okus oreščkov. Sončnično olje je v številnih novih izdelkih in je dovolj vsestransko za uporabo pri visokih temperaturah ali pri prelivu solat.

Organske snovi

Šparglji in otroški brokoli »razsvetljujejo« organsko prodajo celotne hrane. Gre bolj za ljudi, ki želijo eksperimentirati z različnimi prehranjevalnimi navadami. Začenja se opažati trend bolj zdravega prebivalstva.

Širša ponudba pridelkov

Ljudje si želijo raznolikosti. Ne več toliko samo jabolk, pomaranč ali banan. Želijo si različnih kulinaričnih izkušenj, ki jih opazijo na družabnih omrežjih. Letošnje leto je prelomno za široko paleto rastlinjakov in vertikalnih zelenic. Predelana hrana je »vroča«; tisti zanemarjeni in premalo uporabljeni deli sestavin, ki bi sicer postali živilski odpadek, so zdaj na trgu porabljeni in se dobro prodajajo. Čičerika je nova cvetača. Imate jo na voljo v izdelkih, kot so čičerikin tofu, čičerikina moka in celo čičerikina žita.

Zajtrk je pomemben – naj bo tudi zabaven

Za ljudi, ki delajo od doma in pretežno sedijo, je zajtrk postal ključni obrok. Domači kuharji potrebujejo navdih in so pripravljeni razmisliti o netradicionalni hrani za zajtrk, kot je npr. ocvrt riž, slane (nizozemske) palačinke za dojenčke in solate.

Gibanje na »rastlinski pogon«

Tofu je v zadnjem letu vzbudil pozornost zaradi nižje cene, stabilne embalaže in nevtralnega okusa. Veganske jedi so postale običajne. Kupci v trgovinah z živili pričakujejo vsaj vegetarijansko ponudbo. Strokovnjaki napovedujejo razcvet zdravstvene in prehranske strategije po covidu.

Spletno nakupovanje

Videli smo, da je število nakupov v času, ko je prišlo do pandemije, naraščalo, ker so ljudje želeli ostati varni. Ljudje so se med pandemijo navadili spletnega naročanja in zdaj se držijo tega. Stopnja sprejetosti in uporabnikov je izjemno narasla. Ljudje, ki pa cenijo obisk trgovine, se cepijo in se vrnejo na svoje stare poti. Restavracije v trgovskih centrih se spet odpirajo.

Domača kuhinja

Ljudje so se med pandemijo vrnili k svojim koreninam in so kuhali domače jedi. Uporaba hitrih receptov (juhe in enolončnice) je bila priljubljena, tudi meso je postalo zelo priljubljeno. Lani spomladi smo imeli mesno pandemijo – krizo, zdaj pa so se stvari popravile in ljudje še naprej pečejo in kuhajo doma. V kuhanje se vključuje več družinskih članov, dela se tudi več zalog. Nakupovalni dnevi pa so zdaj bolj porazdeljeni, saj ljudje, kot že prej omenjeno, delajo od doma.

Kaj je nacionalna shema kakovosti »izbrana kakovost – Slovenija«?

/in /by

Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (MKGP) je s 1. junijem začelo s celostno akcijo osveščanja slovenske javnosti o nacionalni shemi kakovosti »izbrana kakovost – Slovenija« in njenem zaščitnem znaku.

Gre za trajnostno naravnano shemo, ki poleg slovenskega izvora in višje kakovosti hrane, vključno z dodatnimi kontrolami, vsebuje tudi pomene, ki izkazujejo družbeno in okoljsko odgovornost. S celostno kampanjo želijo ozaveščati potrošnike, da z izbiro izdelkov z zaščitnim znakom ‘izbrana kakovost – Slovenija’ uživajo preverjeno lokalno in kakovostno slovensko hrano ter podpirajo slovensko živilsko industrijo, kmetijstvo in podeželje.

Znak “izbrana kakovost – Slovenija”

Zaščitnega znaka za shemo “izbrana kakovost – Slovenija” ni mogoče spregledati ali zamenjati z drugim simbolom. Rjavo-zeleni »smeško« je znan in dobro sprejet pri slovenskih potrošnikih. Pripis »Slovenija« pa zagotavlja, da je izdelek v celoti slovenski, pridelan in predelan v Sloveniji. Pri mesu, denimo, znak zagotavlja, da prihaja od živali, ki so bile v Sloveniji rojene in vzrejene. Mlečni izdelki iz kmečkih sirarn pa nosijo znak “izbrana kakovost – Slovenija” s pripisom »Kmečki«.

 

Prednosti živil z znakom ‘izbrana kakovost – Slovenija’ za potrošnika

Ko potrošnik seže po proizvodu z oznako »izbrana kakovost – Slovenija«, je lahko popolnoma prepričan, da:

  • ima proizvod posebne lastnosti, ki se nanašajo predvsem na pridelavo, predelavo, vzrejo ali kakovost osnovnih surovin;
  • je proizvod pridelan in predelan oziroma je žival rojena in vzrejena v Sloveniji (vsi postopki od pridelave do predelave se odvijajo v Sloveniji);
  • je proizvod dodatno kontroliran.

Če povzamemo tri bistvene koristi za potrošnika, ki se odloči za nakup živila z znakom ‘izbrana kakovost – Slovenija’ … Izdelki so:

  • slovenski (od surovine do končnega izdelka),
  • ustrezajo dodatnim kakovostnim parametrom,
  • so podvrženi dodatnim kontrolam.

Znak »izbrana kakovost – Slovenija« je trenutno mogoče najti na govejem in svinjskem mesu, na perutnini, na mleku in sadju ter na mlečnih ter sadnih izdelkih.

Poleg neposrednih so tu še posredne prednosti za potrošnika, ki kupuje živila iz sheme »izbrana kakovost – Slovenija«. Z vsakim nakupom prispeva svoj delček k ohranjanju slovenskega podeželja, delovnih mest na kmetijah in razvoju slovenske pridelovalne ter predelovalne industrije. Ozaveščen potrošnik ne zanemari niti okoljskega vidika. Slovenska živila imajo najkrajšo pot od pridelovalcev oz. predelovalcev do domačih miz; torej z njihovim nakupom potrošnik prispeva tudi k manjšemu onesnaževanju okolja.

Kako deluje shema “izbrana kakovost – Slovenija”?

Živila slovenskega porekla v trgovine dostavljajo slovenski pridelovalci in predelovalci hrane, ki so vključeni v shemo »izbrana kakovost«. Slovenski živilski obrati osnovno surovino kupujejo izključno od domačih certificiranih sadjarjev in rejcev, torej od kmetov, ki so vključeni v shemo »izbrana kakovost«, za kar izpolnjujejo stroge pogoje.

Shema »izbrana kakovost« vzpostavlja sistem, ki povezuje celotno verigo od slovenskega kmeta in predelovalca do trgovine ter na ta način zagotavlja večjo stabilnost v verigi preskrbe s hrano v Sloveniji.

V shemi »izbrana kakovost« so certificirani prav vsi deležniki v verigi, od kmeta, rejca, sadjarja do predelovalne industrije in trgovine.

Trdni odnosi in sodelovanje v celotni verigi so torej izjemno pomembni in niso naključni. Rezultat tega je stabilen trg, večja nacionalna samooskrba s hrano in boljši odnosi v verigi preskrbe s hrano. Kmetje z vključevanjem v shemo ‘izbrana kakovost’ zagotavljajo domači predelovalni industriji osnovno surovino za proizvodnjo kakovostne lokalne hrane, ki jo potrošniki vedno pogosteje zahtevajo na prodajnih mestih. Ta sinergija pa daje zagon kmetijski in živilsko-predelovalni industriji in vzpostavlja stabilno tržno verigo, ki posledično vpliva na ohranjanje in rast delovnih mest tako v eni kot drugi panogi.

Zagotovilo za poreklo, kakovost in nadzor

Znak »izbrana kakovost – Slovenija« zagotavlja slovensko pridelavo in predelavo oziroma rojstvo in vzrejo živali v Sloveniji. Izdelki izpolnjujejo dodatne kakovostne parametre zaradi omejenega časa transporta, prepovedi uporabe določenih posameznih krmil ter izpolnjujejo posebne zahteve pri zdravstvenem varstvu živali kot tudi v postopkih predelave. Zagotovljena je tudi redna kontrola pri pridelovalcih, predelovalcih in trgovcih, ki jo opravljajo neodvisni certifikacijski organi.

Specifikacije

Za vsak navedeni sektor je sprejeta in na spletnih straneh MKGP objavljena specifikacija za shemo kakovosti »izbrana kakovost«, ki jo je predlagal posamezni sektor. V specifikacijah so natančno določeni dodatni kakovostni kriteriji in zahteve glede sistema nadzora, ki jih morajo izpolnjevati vsi deležniki v dobavni verigi: pridelovalci, rejci in predelovalci ter trgovine.

Certificiranje

Pridelovalci in predelovalci se lahko certificirajo individualno ali skupinsko, zato skupinski certifikat vsebuje prilogo s seznamom vseh članov skupine, ki je certificirana. Predelovalni obrati imajo lahko lastni certifikat tudi za predelavo, kot je to na primer v mlekarnah.

Zaščitni znak »izbrana kakovost« lahko uporabljajo samo tisti pridelovalci oziroma predelovalci, ki so od imenovanih certifikacijskih organov pridobili certifikat o skladnosti kmetijskega pridelka in živila s potrjeno specifikacijo. Uporaba zaščitnega znaka je obvezna po pridobitvi certifikata.

Seznam vseh certificiranih pridelovalcev/rejcev in predelovalcev je objavljen na spletnih straneh MKGP. Dodatne informacije najdete na spletni strani Naša super hrana – Nacionalni projekt za promocijo lokalne hrane.

3D VIZUALIZIRANI HIŠNI SEJEM GORENC

/in /by

Kljub odpovedi sejmov in dogodkov zaradi pandemijskih ukrepov se pri Gorencu nismo vdali in smo se skupaj s podjetjem 360 Naokrog lotili težko pričakovanega projekta – 3D vizualiziranega hišnega sejma.

Pri 360 Naokrog uporabljajo VR 360 tehnologijo, s katero lahko tudi vi navdušite na predstavitvah, sejmih, sestankih ali celo na spletni strani.

Po nekaj urah slikanja, montaže in izdelave 3D vizualizacije smo tako ustvarili prvi 3D hišni sejem, ki ga lahko obiščete kjerkoli in kadarkoli.

S klikom na spodnje slike si oglejte naš 3D hišni sejem in se sprehodite med našimi stroji.

Brez mask in razkužila se tako lahko virtualno sprehodite čez naš hišni sejem in si ogledate našo kmetijsko mehanizacijo ter opremo, in tako dobite vse informacije.

Brez skrbi, ob vstopu v naš hišni sejem vas bodo pričakala navodila, kako si ga ogledati, da vam bosta obisk in sprehajanje po samem sejmu karseda olajšana in zanimiva.

Samo s klikom miške imate tako dostop do vseh zanimivih informacij, slik, video posnetkov in povezav za našo razstavljeno kmetijsko mehanizacijo in opremo. Torej skoraj tako, kot bi bili v živo na pravem sejmu. 😉

 

Če še niste, lahko postanete tudi član našega kluba Gorenc ali celo obiščete našo Fan Shop Gorenc trgovino.

Če bi želeli izvedeti še kako dodatno informacijo o tem, kaj vse ponujamo pri Gorencu, si poglejte tukaj ali nas kontaktirajte na 04 28 16 100.

Spremembe glede sezonskega dela na kmetiji

/in /by

Določena je minimalna urna postavka za sezonske delavce, ki to delo opravljajo na podlagi pogodbe o začasnem in občasnem delu v kmetijstvu. Po novem znaša 5,46 EUR. Prav tako je za leto 2021 za izvajalce del po pogodbi o začasnem in občasnem delu v kmetijstvu podaljšano obdobje dela iz 90 na 150 dni.

Nove uskladitve urnih postavk za opravljeno delo

Glede sezonskih delavcev iz pravnega sektorja KGZS obveščajo, da je bila letos marca v Uradnem listu št. 38 objavljena Odredba o uskladitvi najnižje bruto urne postavke za opravljeno začasno ali občasno delo v kmetijstvu, na podlagi katere se minimalna urna postavka za sezonske delavce, ki to delo opravljajo na podlagi pogodbe o začasnem in občasnem delu v kmetijstvu, zvišuje na 5,46 EUR. Odredba je dostopna tukaj. Nova minimalna urna postavka je stopila v veljavo z letošnjim aprilom.

Podaljšano je tudi obdobje opravljenega dela

Kot dodatno iz KGZS obveščajo, da je tudi v letošnjem koledarskem letu za izvajalce del po pogodbi o začasnem in občasnem delu v kmetijstvu obdobje podaljšano, in sicer z 90 na 150 dni. 49. člen Zakona o interventnih ukrepih za pomoč pri omilitvi posledic drugega vala epidemije COVID-19 (Uradni list RS, št. 203/20, 5/21, 12/21, 12/21, 15/21 – ZDUOP) namreč določa, da sme posamezen izvajalec v koledarskem letu opraviti največ 150 dni, in sicer prekinjeno ali neprekinjeno. Pri tem dodajajo, da omejitev števila dni na posameznem KMG ostaja nespremenjena, zaradi česar se sme delo po tej pogodbi na posameznem KMG opravljati največ 120 dni v koledarskem letu.

Najem delavcev iz tujine – potrebno delovno dovoljenje

Hkrati opozarjajo na spoštovanje določb Zakona o zaposlovanju, samozaposlovanju in delu tujcev (Uradni list RS, št. 1/18 – uradno prečiščeno besedilo, 31/18, 80/20 – ZIUOOPE) v primeru najema tujih sezonskih delavcev, ki potrebujejo za delo dovoljenja (tujci izven EU, EGP, Švica). Zanje še vedno velja, da smejo na podlagi dovoljenja za sezonsko delo to delo opravljati najdlje 90 dni v koledarskem letu, za daljše opravljanje od 90 dni, vendar ne več kot 6 mesecev, pa mora naročnik zanje pridobiti enotno dovoljenje s soglasjem za sezonsko delo.

Če bi torej tuj sezonski delavec, ki potrebuje dovoljenje za delo pri nas, le to opravljal po pogodbi o začasnem in občasnem delu v kmetijstvu, ki bi bila sklenjena za dlje kot 90 dni, a ne več kot 120 dni na posameznem KMG, mora naročnik zanj pridobiti enotno dovoljenje s soglasjem za sezonsko delo, ker bo to delo trajalo več kot 90 dni.

Namen in cilji ekološkega kmetijstva

/in /by

Ekološko kmetovanje je način kmetovanja, ki upošteva ravnovesje v sistemu med tlemi, rastlinami, živalmi in človekom. Zagotavlja sklenjeno kroženje hranil in pretok energije v njem. Je oblika sonaravnega gospodarjenja s kulturno krajino in naravnimi viri.

Zakaj ekološko kmetovanje?

Intenzivna konvencionalna pridelava in prireja temeljita na želji po čim večjem pridelku in izhajata iz tehnologij, ki so odvisne od uporabe pesticidov, mineralnih gnojil in močnih krmil. V primerih neodgovorne uporabe lahko obremenita okolje in ogrozita tudi zdravje ljudi. Ekološko kmetijstvo vzpostavlja pogoje za trajnostno pridelavo in prirejo.

Ali ekološko kmetovanje pomeni povratek v preteklost?

Ekološko kmetijstvo izhaja iz razumevanja naravnih procesov in kroženja snovi v naravi. S tem se vrača k izhodiščem kmetovanja, po katerih so naši predniki upoštevali naravne zakonitosti, da so pridelali čim več. Sodobno ekološko kmetovanje kombinira stoletne izkušnje z novimi izsledki in uporabo novih tehnologij. Ekološko kmetovanje lahko teče tudi na velikih površinah z uporabo sodobnih strojev, ki so prilagojeni postopkom ekološkega kmetovanja.

Ali je tradicionalno kmetovanje tudi ekološko?

Tradicionalno kmetovanje z upoštevanjem kroženja snovi na kmetiji, kolobarjenjem, brez uporabe mineralnih gnojil in pesticidov izhaja iz poznavanja narave kulturnih rastlin in živali. Ima mnoge poteze ekološkega kmetijstva, vendar ga ne moremo istovetiti z ekološkim ali biološkim kmetovanjem. To vsebuje pomembno komponento nadzora izvajanja dejavnosti. Tako je ekološko kmetovanje priznano kot shema zagotavljanja posebne kakovosti pridelkov in izdelkov. Kar potrjuje z ustreznimi predpisanimi oznakami.

Cilji ekološkega kmetovanja:

– ohranjanje rodovitnosti tal,
– živalim ustrezna reja in krmljenje,
– pridelava zdravih živil,
– zaščita naravnih življenjskih virov (tla-voda-zrak),
– čim manjša obremenitev okolja,
– aktivno varovanje okolja in biološke raznovrstnosti,
– gospodarna uporaba energije in surovin,
– zagotovitev delovnih mest v kmetijstvu.

 

Slovenija podpira ekološko kmetovanje!

V okviru 2. osi Programa razvoja podeželja so predvideni različni ukrepi za spodbujanje sonaravne rabe kmetijskega prostora – Kmetijsko okoljska plačila (KOP), pri katerih je možno pridobiti plačila tudi za ekološko kmetovanje. Pomen ekološkega kmetijstva za Slovenijo poudarja Akcijski načrt razvoja ekološkega kmetijstva v Sloveniji (ANEK). V nastajajoči strategiji slovenskega kmetijstva ima ekološko kmetijstvo pomembno mesto.

Živinoreja in živalski proizvodi

/in /by

Živinoreja je najpomembnejša panoga slovenskega kmetijstva, spopada pa se z vedno večjimi izzivi. »Naša glavna skrb na tem področju je posvečena ohranjanju kmetijskih gospodarstev in kulturne krajine, zagotavljanju biotske raznovrstnosti in genetskega napredka, prireji kakovostnih živalskih proizvodov, trajnostnemu reševanju okoljskih izzivov in dobremu počutju živali,« pravijo na Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (MKGP).

Katere vrste živinorejske panoge poznamo pri nas?

– Govedoreja (mleko in mlečni proizvodi)
– Govedoreja (goveje in telečje meso oz. proizvodi)
– Prašičereja
– Perutninarstvo
– Ovčereja in kozjereja
– Konjereja
– Čebelarstvo

V Sloveniji med živinorejskimi panogami prevladuje govedoreja, sledijo ji perutninarstvo, prašičereja, reja drobnice, konjereja, čebelarstvo in druge.

V Sloveniji med živinorejskimi panogami še vedno prevladuje govedoreja.

Slovenija premore velike površine travinja in številne družinske kmetije s tradicijo reje govedi, govedo pa je na naravno okolje v Sloveniji tudi dobro prilagojeno. Najpomembnejša proizvodna usmeritev v živinoreji in kmetijstvu nasploh je prireja mleka in mesa. V kmetijsko proizvodnjo je vključenih približno 80.000 zaposlenih, med njimi je velika večina samozaposlenih.

Živinoreja se danes sooča z velikimi spremembami in novimi izzivi. »Naše politike so usmerjene k njihovemu premagovanju ter k ekonomsko učinkovitemu in trajnostno vodenemu kmetijskemu gospodarstvu,« so še dodali na MKGP.

Kateri so cilji v živinoreji?

Cilji živinoreje po zakonu so zlasti:

– izboljševanje oziroma ohranjanje lastnosti domačih živali ob upoštevanju njihove vitalnosti;
– ohranjanje raznovrstnosti genomov in avtohtonih pasem in s tem biotske raznovrstnosti;
– ohranjanje rabe oziroma namembnosti kmetijskih zemljišč;
– zadostna prireja kakovostnih živalskih proizvodov;
– varovanje dobrega počutja domačih živali z zoohigienskimi in etološkimi normativi reje;
– zagotavljanje za vrsto značilne prehrane in krmljenja;
– izvajanje sonaravne živinoreje;
– preprečevanje negativnih posledic razmnoževanja v sorodstvu;
– izvajanje okoljevarstvenih in prostorskih normativov pri reji;
– uresničevanje pravic in dolžnosti rejcev živali ter organizacij v živinoreji;
– izvajanje strokovnih nalog v živinoreji;
– uporaba rezultatov strokovnega, svetovalnega, raziskovalnega in izobraževalnega dela na področju živinoreje;
– uporaba informacijskih sistemov v živinoreji z identifikacijo, označevanjem in registracijo domačih živali;
– urejen promet s plemenskim materialom in živalskimi proizvodi;
– zagotovitev varnosti ljudi pri reji.

Cilji živinoreje so med drugim tudi varovanje dobrega počutja domačih živali z zoohigienskimi in etološkimi normativi reje.

Za področje živinoreje so pristojni na Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Vodijo postopke priznavanja in odobritve organizacij v živinoreji, postopke potrjevanja rejskih programov, opravljajo strokovni nadzor, dajejo mnenje v postopku sprejemanja prostorskih aktov, odločajo o pritožbah, izdajajo predhodno soglasje k projektni dokumentaciji za gradnjo ali rekonstrukcijo velikih obratov v živinoreji ter opravljajo druge naloge iz zakona o živinoreji.

Rejne živali in rejska društva oziroma podjetja

Rejne živali so govedo, prašiči, perutnina, ovce, koze, konji, čebele in druge vrste živali, ki se redijo za proizvodnjo hrane ali druge gospodarske namene. Imetniki rejnih živali se morajo vpisati v evidenco rejcev, živali pa prijaviti v Evidenco rejnih živali.

Krovne organizacije v živinoreji so rejska društva oziroma podjetja (prej imenovana priznane rejske organizacije) po posameznih vrstah oziroma pasmah domačih živali. Njihova naloga je združevanje rejcev za izvajanje rejskih programov za čistopasemske plemenske živali oziroma za hibridne plemenske živali, ki so vpisane v rodovniške knjige oziroma registre. Rejci lahko vključijo svoje živali v rejski program z izjavo.

Imetniki rejnih živali se morajo vpisati v evidenco rejcev, živali pa prijaviti v Evidenco rejnih živali.

Rejska društva oziroma podjetja in njihove rejske programe, ki izpolnjujejo pogoje, prizna oziroma odobri ministrstvo kot pristojni organ in jih nato uvrsti na seznam, ki je dostopen tudi drugim državam članicam EU. Pristojni organ za nadzor nad rejskimi društvi oziroma podjetji v zvezi z izvajanjem rejskih programov je Inšpektorat za kmetijstvo, gozdarstvo, lovstvo in ribištvo.

Rejski program so metode in ukrepi za rejo domačih živali določene vrste in pasme, ki vključujejo vodenje rodovniških knjig oziroma registrov in razne postopke za doseganje rejskih ciljev. Rejskim društvom oziroma podjetjem (priznanim rejskim organizacijam) pri tem pomagajo različne organizacije, ki so zunanji izvajalci tehničnih in strokovnih nalog: testne postaje, osemenjevalna središča, pripustne postaje, vzrejališča čebeljih matic in druge organizacije. Vse priznane oziroma odobrene organizacije so navedene na seznamu organizacij v živinoreji v skladu z nacionalno zakonodajo.

Obdelava zemlje v času rasti poljščin

/in /by

Prava skrb za posevke se začne šele s setvijo. Posevek ogroža skorja prsti, plevel, bolezni, škodljivci in drugo. Če ga prepustimo samemu sebi, ga te nadloge oslabe, tako da bo pridelek pičel.

Najhujša sovražnika komaj vzniklega posevka sta plevel in skorja, zato moramo vzdrževati površje zemlje rahlo in nezapleveljeno, vsaj dokler posevek ne prekrije zemlje. Do tedaj je površje izpostavljeno dežju, soncu in vetru, ki uničujejo ugodno strukturo zemlje in delajo skorjo.

Skorja

Menjava dežja, sonca in vetra povzroča nastajanje skorje. Dežne kapljice udarjajo na zemljo, drobe mrvice, ki se razlezejo in zablatijo površje zemlje. Ta učinek je posebno močan, če pade dež v nalivu. Tako zablatena zemlja se ob sončnem, vetrovnem vremenu hitro zasuši in zaskorji.

Debela, zasušena skorja onemogoča vznik, posebej še drobnim semenom detelje, maka, križnic, raznih vrtnin itd. Kaleče rastline se pod skorjo zvijajo, in če jim ne pomagamo, hitro propadejo. Tak posevek bo redek, pridelek pa slab. Če pa se skorja pojavi šele po vzniku, so rastlinice v njej zacementirane.

Nekatere prednosti talne odeje:

1. gola ornica se zaskorji,
2. brana zdrobi skorjo,
3. najbolj ohranja godnost zemlje živa rastlinska odeja.

Skorja ne ovira samo kalitve, ampak je tudi sicer škodljiva, ker onemogoča in uničuje godnost zemlje. Zaskorjena zemlja se ne zrači. Namesto kisika je v zračnih porah zemlje ogljikov dioksid. Ta zavira delovanje drobnoživk, rastlinske hrane primanjkuje in razvoj rastlin je vse slabši. Slabše je tudi dihanje podzemnih delov rastlin. Rahljanje zemlje in drobljenje skorje ugodno vpliva na rast rastlin. Plitko rahljanje napravi površje zemlje mrvičasto, rahlo. Tako površje varuje zemljo v globini, da se ne izsuši in ostane godna.

Brananje in valjanje

Skorjo uničujemo z brananjem in valjanjem. Dobro se izkažejo zlasti žične ali mrežaste brane ter ježasti valjarji. Te brane rahljajo le površinsko in ne gredo globoko. Žita smemo branati do vznika in spet pozneje, ko razvijejo tri liste; vmes so za brananje zelo občutljiva. Poleg skorje uničimo z brananjem tudi veliko plevela, zlasti če branamo tedaj, ko kali.

Brana dobro dela le, dokler se skorja ne zasuši in strdi. Tedaj si za silo pomagamo z ježastim ali podobnim valjarjem ali s česalom PULER, ki med drugim tudi učinkovito zatira plevel na vaših obdelovalnih tleh. Posevke, ki jih sejemo na večjo razdaljo v vrstah in med njimi, pa raje oskrbujemo z okopavanjem.

Okopavanje

Tudi okopavanje rahlja zemljo, omogoča izmenjavo plinov, ohranitev vlage v zemlji, pospeši njeno godnost in uničuje plevele.

Okopavamo lahko le posevke, pri kateri je razdalja med vrstami vsaj 20 cm.

Po tem, kako globoko okopavamo, ločimo tri vrste okopavanja:

– plitko: do 3 cm globoko,
– srednje globoko: do 6-7 cm globoko,
– globoko: do 10-12 cm globoko.

Navadno zadostuje plitko okopavanje, saj globoko večinoma ne prinaša posebnih koristi. Globoko okopavamo, če je potrebno zemljo globlje prezračiti, pomeni pa potrato vode. Za zatiranje plevela, ohranitev vlage in godnosti je boljše plitko okopavanje. Globino nam omejujejo tudi korenine poljščin. Če so te plitke, naj bo tudi okopavanje plitko. Čim globlji je splet korenin, tem globlje je lahko okopavanje.

Pogostost okopavanja narekujejo potrebe. Če posevki rastejo na zemlji, ki se rada zaskorji ali zapleveli, moramo okopavati večkrat. Najbolje je takoj, ko se zemlja zapre, zaskorji ali zapleveli. Glavno je, da le ni presuha ali da se ne maže.

Okopavamo ročno, vprežno ali strojno. Ekonomično in hitro je le strojno okopavanje. Za strojno okopavanje naj bodo vrste popolnoma ravne in prilagojene traktorju ter okopalniku.

Okopalniki naj bodo vedno ostri, da bodo dobro delali in gladko spodrezovali plevel. Pred delom natančno uravnamo okopalnike na potrebno širino in zaželeno globino. S tem korenine in rastline obvarujemo pred poškodbami.

Valjanje

Valjanje kot oskrbovalni ukrep najpogosteje uporabljamo:

– Takoj po setvi, da pritisnemo v zemljo drobno seme križnic, trav, detelj…
– Če se po setvi ali po vzniku napravi trdna skorja, ki jo brane ne drobe več.
– Zgodaj spomladi, če je srež izpulil žitne rastline ali zrahljaj rušo.

Z valjanjem tal je omogočen kapilarni vzpon vode do rahle plasti, nastale po brananju. Za valjanje lahko uporabite gladki valj ROLER, ki se uporablja takoj po setvi žita, koruze, travinja in drugi tal (takrat, ko še rastline niso zunaj). Z njim boste poskrbeli tako za hitrejšo kaljivost kot za zanesljivejšo rast vaših rastlin.

Osipavanje

Osipavanje je potrebno, da prigrnemo k rastlinam in nanje več zemlje. Tako izboljšamo njihovo prehrano. Večina rastlin, ki jih osipavamo, poganja iz pritalnega dela stebla koreninice. Rast koreninic osipavanje pospešuje. Poleg tega z osipavanjem zemljo temeljito prezračimo, da se bolj in prej ogreje.

Med poljščinami osipavanje najbolj koristi krompirju, ki raste v težji zemlji, osut krompir pa močneje odganja pritlike. Zgrnjena zemlja pa prepreči ozelenitev gomoljev.

Nekoristno, v sušnem podnebju pa celo škodljivo, je osipavanje koruze. Osipavanje namreč zadržuje razvoj glavnih korenin in pospešuje razvoj korenin v površinskem sloju zemlje. Osipavanje tudi poveča površino zemlje in s tem izhlapevanje.

Gnojenje pašnikov in travnikov ter fiziološke potrebe živine

/in /by

Gnojenje travinja z dušikom

Dušik močno pospešuje rast. Pridelek, glede količine kot tudi kakovosti (vsebnost energije in beljakovin), narašča v čistih posevkih trav z rastočimi odmerki N (dušika). V poskusih na različnih koncih Evrope so ugotovili ekonomsko pozitivno delovanje N pri odmerkih od 200 do 600 kg N/ha. V različnih poskusih so statistično značilno največje pridelke dobili z 60 kg N/ha za vsako košnjo v 4-kosnem sistemu.

V deželah EU pogosto uporabljajo faktor Y10, ki pomeni, da se splača dodajati N, dokler je prirast suhe snovi s travinja vsaj 10 kg na kg dodanega N. V večini primerov so bili odmerki od 250 – 300 kg N/ha najbolj ekonomični. Izkoriščanje dušika in s tem obenem velikost pridelka je odvisna tudi od vsebnosti dostopne vode v tleh, najprej od padavin ter tudi od zaloge dostopne vode do 1 m globine.

V splošnem se ugotavlja, da je za kakovostno osnovno krmo treba dati cca. 60 kg mineralnega dušika / ha (poleg dušika iz živinskih gnojil) za vsako GVŽ (št. glav velike živine). Torej, če redimo 2,5 GVŽ, moramo dati cca. 125 kg N/ha z mineralnimi gnojili.

Skrb za kakovost krme s travinja pri visokih odmerkih dušika

Pri velikih odmerkih N se v mladi krmi s travinja nakopiči prekomerna količina surovih beljakovin (predvsem neproteinskega N) ter lahko tudi velike količine nitrata (NO3). Ugotovili so, da vsebnost nitrata v uveli silaži ne sme biti večja kot 0,75 % (= 7500 mg/kg), drugače lahko pride do pojava methemoglobinemije v krvi krav. To pomeni, če se več kot 50 % hemoglobina spremeni v methemoglobin, potem kri ne more prenašati več zadosti kisika, kar privede do poškodb organov, ki rabijo več 02, lahko pa tudi do spontanih splavov.

Pri paši je kritična vsebnost NO3 večja, ker je stopnja sprejema suhe snovi pri paši počasnejša (manj naenkrat), kot pri krmljenju v hlevu. Do povečane vsebnosti nitrata prihaja predvsem jeseni, ko je slabša osvetlitev in s tem v rastlinah manj energije za pretvorbo nitrata v amidno obliko.

Nekateri so tudi poročali, da prekomerno gnojenje z dušikom lahko vodi v pomanjkanje nekaterih elementov v krmi, še posebej bakra (Cu), kobalta (Co), selena (Se), mangana (Mn) in joda (I).

Po priporočilih strokovnjakov bi naj gnojili s 40-50 kg N/ha za posamezno košnjo ter do 150 kg mineralnega N/ha na intenzivnih pašnikih (za 2,5 GVŽ/ha). Pri jesenski paši ali košnji priporočamo manjše obroke dušika (30-40 kg N/ha). Smatrajo namreč, da so taki odmerki dušika glede zdravja živali popolnoma varni.

Problem kalija v obtoku travinja

Na travniških kmetijah se pogosto zgodi, da po nekaj letih rednega gnojenja z mineralnimi in živinskimi gnojili z analizo ugotovimo prekomerno povečanje rastlinam dostopnega kalija v tleh. To povečanje je deloma odvisno od talnega tipa (od vrste glinenih mineralov) ter posredno zaradi povečanja pridelkov zaradi gnojenja. Predvsem gnojenje z dušikom povečuje kopičenje kalija v mrvi. Pri večjih pridelkih je tudi več korenin, ki bolje izkoriščajo talne zaloge, koreninski izločki (organske kisline) lahko mobilizirajo kalij iz nedostopnih v rastlinam dostopno obliko.

Živina potrebuje v presnovi sorazmerno malo kalija, zato ga večino izloči. Obenem rastline zelo dobro sprejemajo kalij in ga kopičijo tudi preko svojih fizioloških potreb. Ko se vsebnost kalija poveča, se zmanjšata vsebnosti magnezija (Mg) in natrija (Na) v krmi.

Zaradi teh spoznanj je treba s kalijem gnojiti zmerno. V priporočilih za strokovno utemeljeno gnojenje zato kot ustrezne odmerke K20 pri dobro preskrbljenih tleh strokovnjaki navajajo nekoliko nižje vrednosti, kot bi lahko bil dejanski odvzem kalija s travinja.

Kalij iz gnojnice in gnojevke je lahko zelo dostopen za rastline in tudi najbolj občutljiv za izpiranje. Druga košnja vsebuje običajno manj K kot prva. Čeprav je vsebnost kalija v krmi odvisna od različnih dejavnikov, med drugim tudi od starosti krme oziroma datuma košnje ter botanične sestave, se lahko na podlagi vsebnosti kalija v krmi precej natančno oceni ustreznost oskrbe rastlin s kalijem in ustreznost gnojenja. Dvokosni travniki so recimo primerno pognojeni s kalijem, če vsebuje krma prve košnje okrog 15 g, krma druge košnje pa 12 g kalija na kg sušine.

Krma z večkosnih travnikov in pašnikov naj bi z vidika optimalnih pridelkov vsebovala od 20 do 25 g kalija v sušini. Tako pridelana krma pa glede vsebnosti kalija ni najprimernejša za presušene krave.

Pomembna sta tudi magnezij (Mg) in natrij (Na)

Pomanjkanje magnezija (Mg) v krmi ali slaba dostopnost Mg v presnovi živali lahko povzroči hipomagnezijsko tetanijo. Dostopnost Mg v kravi je odvisna od vsebnosti dušika (N) in kalija (K) v krmi. Dnevne potrebe po Mg so 2,5 g/kravo za vzdrževanje in dodatnih 0,12 g magnezija na kg proizvedenega mleka. Pri zaužitju 15-16 kg krme dnevno in pri povprečni dostopnosti Mg iz krme (17 %) mora biti vsebnost Mg v sušini krme za proizvodnjo 25 kg mleka dnevno vsaj 0,20 %.

Gnojenje z dušikom običajno povečuje vsebnost Mg, obratno pa ga gnojenje oz. povečana dostopnost kalija znižuje. Vendar tudi velika vsebnost dušika v krmi zmanjša dostopnost magnezija.

Kmetijska tla so v Sloveniji k sreči na splošno že po naravi dobro preskrbljena z Mg. Zato pri gnojenju ni treba upoštevati magnezija tako kot fosfor in kalij. Magnezija primanjkuje ponekod na flišu (in včasih tudi na laporju), kar je občutno predvsem v vinogradih in deloma v sadovnjakih.

Krava v laktaciji potrebuje 7 g natrija (Na) za vzdrževanje +0,5 g/kg proizvedenega mleka. V krmi ga mora biti vsaj 0,15 %. Če ga je manj, ga lahko pokladamo živini v jasli, lahko pa gnojimo z nizko koncentriranimi K-gnojili, ki vsebujejo tudi Na.

Intenziteta gnojenja in plodnost črede

Ekonomičnost prireje se ne poveča samo s povečanjem produkcije mleka na kravo, temveč tudi s številom laktacij, ki jih je krava sposobna v življenju. Glavni razlog za kratko produktivno dobo je slaba plodnost, vzroki za to pa so lahko številni. Če obravnavamo samo gnojenje, potem je med drugim lahko vzrok široko razmerje med kalijem in natrijem (K:Na > 30), fitoestrogeni, prevelika vsebnost nitratov in/ali pomanjkanje fosforja v obrokih. V praksi je neposredno zvezo med vsebnostjo elementov v krmi ter gnojenjem in plodnostjo ponavadi zelo težko dokazati.

V krmi s travinja pogosto primanjkuje natrija in magnezija s stališča prehrane goveda, še posebej krav mlekaric. Na trgu so kalijeva gnojila, ki vsebujejo Na in Mg (npr. 40% K-sol, magnezij-kainit in druga ter v zadnjem času tudi gnojila iz morskih alg). Krma, ki vsebuje zadosti Na (in tudi Cu), je bolj okusna, zato jo živina več poje.

V zadnjem času se vse več pozornosti posveča žveplu. Zrak je z žveplom (S) manj onesnažen kot pred leti, zato s padavinami v tla pride le še okoli 10 kg S/ha letno. V sušini mrve mora biti koncentracija S 0,25 %, razmerje med dušikom in žveplom pa ne večje od 15:1. Križnice imajo povečane potrebe po žveplu. Teh je na travinju običajno sorazmerno malo.

Treba je vedeti, da je koreninski sistem travinja pretežno plitev in da se žveplo, podobno kot nitrat, izpira. Tako kot pri natriju je mogoče z mnogimi mineralnimi gnojili dati zadostne količine žvepla (odvzem = 20-30 kg S/ha letno), vendar je treba opozoriti, da preveč žvepla lahko hitro deluje škodljivo (antagonizem s Se in Cu; nasprotno delovanje).

Kako je z mikrohranili?

V krmi s travinja je ponavadi mangana (Mn) in železa (Fe) več, kot ga potrebuje živina. Večkrat se lahko pojavijo težave pri bakru (Cu). Povečano gnojenje z dušikom in večja vsebnost surovih beljakovin v krmi lahko zmanjša prebavljivost Cu. V krmi ga naj bo od 8-10 mg/kg.

Tudi vsebnost cinka (Zn) je za velike fiziološke potrebe lahko prenizka. 15-25 mg/kg ga zadošča za optimalno rast rastlin, vendar ga je premalo za krave v polni laktaciji. Potrebno ga je 30 mg/kg krme za vzdrževalne potrebe in 50 mg/kg krme za vzdrževanje + 25 kg mleka/dan.

Pomanjkanje Zn v krmi lahko povzroči presežek fosforja v tleh, ki prepreči sprejem in prenos Zn v rastlini. V takem primeru je treba uporabljati fiziološko kisla gnojila (urea, amonijska mineralna gnojila) in zmanjšati (ali za določen čas celo opustiti) gnojenje s fosforjem. V hujših primerih je treba uporabiti Zn gnojila (ZnSo4).

Nekaterih drugih mikrohranil (predvsem Co, Se in Mo) lahko včasih tudi primanjkuje, vendar je pomanjkanje zelo odvisno od talnega tipa, letine…, zato je za dodajanje teh elementov v krmo nujno treba prej opraviti temeljito analizo.

V zadnjem času strokovnjaki ugotavljajo kompleksne interakcije med S, Cu in Mo v krmi, predvsem pri prehrani prežvekovalcev. Od njihovih medsebojnih razmerij je lahko bolj odvisna biološka dostopnost kot od vsebnosti posameznega elementa v krmi. Če na travinje vračamo živinska gnojila, potem vračamo tudi mikroelemente in sčasoma lahko celo povečamo njihovo dostopnost v tleh ter povečamo njihov obtok.

Škode in koristi od plevelnih rastlin

/in /by

Pleveli so rastline, ki imajo negativen vpliv na razvoj in oblikovanje pridelka gojenih rastlin na kakršenkoli neposreden ali posreden način. Določene vrste rastlin nas ne motijo zgolj na mestih pridelave gojenih rastlin, temveč tudi na drugih rastiščih (transportne poti, zelenice, bivanjsko okolje…). Najširše gledano so pleveli vse rastline, ki se samoniklo razvijejo na rastiščih, ki jih človek izrablja za zadovoljevanje svojih interesov, in je njihov razvoj tam neželen iz kakršnegakoli vzroka.

Neko rastlino torej lahko označimo za plevel zgolj zato, ker ob nepravem času uspeva na rastišču, ki ga uporablja človek. V ožjem smislu so pleveli rastline, ki povzročajo velike izgube pridelka gojenih rastlin, škode od njih so očitne in preprosto merljive. Mednje štejemo tudi zajedavske in polzajedavske cvetnice.

Definicija plevela je zelo relativna. Drobna marjetica na zelenici je za nekoga lep okras, za drugega estetsko moteča struktura v uniformni »preprogi« trav, za vzdrževalca igrišča za golf pa je že pravi plevel. Med plevelno rastlinstvo lahko uvrstimo tudi grmovne in drevesne vrste. Primeri so drevesa in grmi na pašnikih ali ob transportnih poteh. Sem spadajo tudi posamezne vrste vodnih rastlin in alg. Te povzročajo različne težave, od tega, da zmanjšujejo pretočnost vodotokov, do tega, da izločajo strupene snovi za vodne organizme in za gojene rastline, ko vodo uporabimo za namakanje.

Na kakšen način pleveli zmanjšujejo kakovost in količino pridelka gojenih rastlin?

Skoraj v nobenem primeru posamezni vrsti plevela ni mogoče pripisati zgolj negativne vloge v agrarnih rastlinskih združbah rastlin, ki se pojavljajo v obliki polj, travnikov, pašnikov ali trajnih nasadov. Njihove neugodne učinke poznamo pač veliko bolje od koristnih. Le za redke rastline agronomi uporabljajo izraz absolutni plevel. To so rastline, pri katerih so do sedaj odkrili veliko neugodnih učinkov in praktično nobenega koristnega.

Izraz absolutni plevel navadno uporabimo samo za posamezno ožjo obliko pridelave. Tako sta čemerika (Veratrum spp.) in jesenski podlesek (Colchicum autumnale) za živinorejce absolutna plevela. Pri pridelavi krme še niso odkrili učinkov, ki bi jih lahko označili kot pozitivne. Širše gledano imata gotovo tudi ti dve rastlini v sebi uporabne učinkovine in v rastlinskih združbah prispevata pozitivno k njihovemu uravnoteženemu delovanju. Iz podleska so nekoč recimo pridobivali snov kolhicin (uporabljali so jo pri revmatičnih obolenjih, zlasti pri putiki).

Zakaj moramo pri sodobnih pristopih zatiranja plevelov vedno znova presojati med škodami in koristmi zmerne zapleveljenosti?

V preteklosti smo bili usmerjeni v popolno izključevanje tekmovanja med pleveli in gojenimi rastlinami, danes, ob odločanju pri zatiralnih ukrepih, vedno tehtamo med obojimi lastnostmi. Koristi in škode, povzročene od plevelov, se dinamično spreminjajo v času. Neželene plevelne rastline povzročajo več oblik neposredne in posredne škode. Zmanjšujejo količino in kakovost pridelkov gojenih rastlin. Izgube nastanejo zaradi odvzemanja hranil, vode, svetlobe, življenjskega prostora in zaradi alelopatskih učinkov (zaviranje ali preprečitev kalitve oziroma rasti rastlin).

Alelopatski učinki so težko merljivi, ker so posledica interaktivnega delovanja mnogih snovi, ki jih rastline izločajo skozi nadzemne in podzemne organe. V nekaterih razmerah na gojene rastline delujejo zaviralno, v drugih pa pospeševalno. Le malo je plevelov, pri katerih poznamo vse vidike njihovega alelopatskega delovanja. Veliko raziskav je bilo opravljenih pri kokalju (Agrostemma githago). Pri kokalju poznamo veliko zaviralnih in pospeševalnih učinkov, ne zgolj na poljščine in plevele, temveč tudi na povzročitelje bolezni in škodljivce. Njegove učinkovine uporabljajo kot pripravke za varstvo rastlin.

Pleveli spreminjajo klimatske in pedološke razmere rastišč gojenih rastlin. Lahko povečajo pojav nekaterih bolezni in škodljivcev. Navadno zvišujejo zračno vlago, izsušujejo tla in znižujejo temperaturo tal ter pritlehnih plasti zraka. Zaradi plevelov povzročene spremembe mikroklime v posevkih in nasadih pogosto ugodno vplivajo na razvoj bolezni in škodljivcev. V posevkih žit zaradi povečane vlažnosti pride do povečane okužbe z glivičnimi boleznimi (npr. pepelasta plesen in razne listne pegavosti). Enak učinek lahko opazimo pri sivi pesni listni pegavosti sladkorne pese ali pri krompirjevi plesni v krompiriščih.

Nič drugače ni v trajnih nasadih. V zapleveljenih vinogradih se bolje razvija peronospora vinske trte, v zapleveljenih nasadih jablan pa jablanov škrlup. Tudi mnogim škodljivcem ustreza spremenjena mikroklima, ki jo ustvarijo pleveli. Gosenice sovk in uši se v zapleveljenih poljščinah in vrtninah bolje razvijajo kot v tistih z redkimi pleveli.

Ali imajo pleveli neugodne učinke zgolj na pridelek gojenih rastlin ali poznamo tudi druge škodljive učinke?

Pleveli so vmesni gostitelji številnih povzročiteljev bolezni in škodljivcev. Ti se lahko na njih in v njih ohranijo v obdobju, ko gojenih rastlin nimamo na voljo. Lahko so trajni »rezervoarji« virusov. Z virusi je lahko okuženo tudi njihovo seme, kar omogoča še posebej dolgo ohranjanje le-teh. Vplivi na kakovost pridelkov so različni. Pridelki, ki po žetvi vsebujejo velike količine plevelnih semen in ostankov plevelov, imajo seveda nižjo tržno vrednost. To je še posebej pomembno za semensko blago.

Stroški čiščenja (odstranjevanja rastlinskih delcev in semen plevelov) in sušenja po spravilu so lahko veliki. Pleveli v pridelkih, namenjenih za krmljenje živali, prav tako zmanjšajo tržno vrednost, dodatno pa so lahko primesi, sestavljene iz njih, strupene za domače živali. Za izboljšanje tržne vrednosti s pleveli kontaminiranih pridelkov moramo torej izvesti čiščenje, a to predstavlja dodatne stroške.

Mnogi pleveli povzročajo povišanje stroškov pri spravilu pridelkov. Lahko zmanjšujejo storilnost kombajnov in kakovost dela (večje izgube zrnja pri žitih in industrijskih rastlinah, več primesi pri sladkorni pesi) ali celo povzročajo lome strojev. Nekateri pleveli lahko upočasnijo sušenje zrnja, kar poveča stroške sušenja.

Specifično obliko škode povzročajo pleveli na travinju, saj omejujejo produktivno sposobnost travinja in zaradi strupenosti in neokusnosti kvarijo hranilno vrednost in užitnost krme za živali. Če se preveč razbohotijo, iz samonikle travniške ali pašniške združbe izrinejo najkakovostnejše trave, detelje in druge zeli. To so pogojni pleveli, ker nas začnejo motiti samo takrat, ko presežejo neki mejni delež in začnejo občutno zavirati razvoj kakovostnejših rastlin.

Pri obdelovanju zemljišč prav tako povečajo stroške obdelovanja zaradi zmanjšanja storilnosti. To pride še posebej do izraza v vrtnarstvu, pri katerem moramo pripraviti zemljišče z ustrezno strukturo talnih delcev, če želimo uporabiti sodobne stroje za sajenje sadik in polaganje folije. Posebna oblike posredne škode je zmanjšanje vrednosti kmetijskih zemljišč, kadar jih želimo prodati ali dati v najem. Močno zapleveljene njive niso primerne za pridelovanje nekaterih vrtnin in zahtevnejših poljščin, saj je pridelovanje na njih zaradi prevelikih stroškov za zatiranje plevelov nedobičkonosno.

Pleveli so vir peloda, ki povzroča alergijske motnje pri mnogih ljudeh, podvrženih alergijam. Najznačilnejši primer je alergija na pelod pelinolistne ambrozije (Ambrosia artemisifolia).

Katere so koristne lastnosti plevelov?

Če želimo predstaviti koristi plevelov, moramo omeniti vsaj naslednje učinke. Pleveli lahko predstavljajo izhodišče za žlahtnjenje kultiviranih genotipov. Pogosto predstavljajo vir genov za najrazličnejše lastnosti rastlin, ki jih danes še ne potrebujemo, morda pa jih bomo potrebovali v prihodnosti. Pleveli sicer odvzemajo hranila in slabšajo izkoriščanje osnovnih rastnih dejavnikov pri gojenih rastlinah, vendar vse, kar odvzamejo, ostane ujeto v njihovi zeleni gmoti. Ko propadejo, se v njih shranjene snovi in energija vrnejo v tla.

V določenih obdobjih rastne dobe lahko pleveli porabijo presežke hranil, ki bi se drugače izprala v podtalno vodo, in jih vgradijo v njihovo zeleno gmoto. Povsod prisotni erozijski procesi so velika grožnja za rodovitnost tal. Pleveli lahko dobro preprečujejo tako hidrološke kot vetrne erozijske procese. S pleveli se hrani na tisoče organizmov, ki imajo nevtralen odnos do gojenih rastlin ali pa imajo gojene rastline od njih celo koristi.

Rodovitnost tal se v trajnih monokulturah, od plevelov izrazito osiromašenih združbah, zelo zmanjša, saj se občutno zmanjša število tam živečih organizmov (bakterije, glive, žuželke…), ki sooblikujejo agromikroekosisteme. Številni pleveli so medonosne, zdravilne in aromatske rastline. Pridelovalne površine brez zmernih populacij plevelov so biološko gledano manj produktivni in manjvredni mikroekosistemi. Pleveli so hrana za tisoče organizmov, ki so skozi prehranske verige vezani nanje.