Prispevki

Kako v vročih dneh poskrbeti za rejne živali

Kako v vročih dneh poskrbeti za živali na kmetiji

/in /by

Poletne temperature lahko resno ogrozijo zdravje in dobro počutje živali – tako domačih kot rejnih. Tako kot ljudje tudi živali težko prenašajo vročino, zato je pomembno, da jim v vročih dneh omogočimo primerne pogoje za ohlajanje in počitek.

Še posebej so izpostavljene rejne živali, ki bivajo v hlevih, ogradah ali na prostem, pa tudi hišni ljubljenčki in divje živali, ki se morajo same znajti v spremenjenih okoljskih pogojih.

Hidracija je ključna

Prva in najpomembnejša naloga ob vročini je zagotovitev stalne oskrbe s svežo, čisto in po možnosti hladno vodo. Napajalniki naj bodo v senci, da voda ostane čim bolj hladna. Ob vročinskih valovih je priporočljivo vodo večkrat dnevno zamenjati, pri živini na prostem pa preveriti, da so napajalniki delujoči in polni. Pomanjkanje vode hitro vodi v dehidracijo in toplotni udar.

Kako v vročih dneh poskrbeti za rejne živali

Senčenje in zračenje

Živali morajo imeti vedno dostop do senčnih mest – bodisi naravnega zavetja bodisi umetnih senčil, kot so nadstreški, senčna mreža ali premični šotori. V hlevih in zaprtih prostorih je pomembno zagotoviti dobro prezračevanje – pri tem pomagajo ventilatorji, odprta okna in vrata, lahko pa tudi meglilni sistemi, ki z razprševanjem fine vodne meglice znižujejo temperaturo zraka in s tem lajšajo toplotni stres pri živalih. Dobra zračna prepihnost oziroma pretok zraka pomaga ohlajati živali, saj odvaja odvečno toploto iz hlevov in s tem zmanjšuje tveganje za pregrevanje ter prispeva k večjemu toplotnemu udobju.

Ohlajanje telesa

Pri visokih temperaturah lahko pomaga tudi dodatno ohlajanje. Govedo, prašiči in konji dobro prenašajo tuširanje ali pršenje z vodo – pomembno je, da se pri tem ne prehladijo, zato naj bo voda mlačna. Tudi škropljenje tal okoli ležišč lahko prispeva k znižanju temperature okolice. Perutnini lahko v kurnik postavimo keramične ploščice ali plastenke z zmrznjeno vodo, ovite v krpo.

Kako v vročih dneh poskrbeti za rejne živali

Manj aktivnosti, več počitka

V času največje vročine, med 11. in 17. uro, se je priporočljivo izogibati premeščanju, transportu ali kakršnim koli intenzivnim aktivnostim živali. Dela z živalmi načrtujmo zgodaj zjutraj ali pozno zvečer. Tudi prehrano lahko nekoliko prilagodimo – v vročini živali pogosto pojedo manj, zato naj bo hrana lahko prebavljiva in bogata s tekočino.

Znaki toplotnega stresa

Med znake pregrevanja sodijo pospešeno dihanje, letargija, pretirano slinjenje, zmanjšan apetit in celo kolaps. Ob pojavu takih simptomov je nujno ukrepanje – takojšnja osvežitev in po potrebi veterinarska pomoč. Posebej ogrožene so mlade, starejše ali bolne živali, ki težje uravnavajo telesno temperaturo.

Kako v vročih dneh poskrbeti za rejne živali

Racionalna poraba vode v vročini in suši

V vročih in sušnih obdobjih lahko pride do potrebe po racionalni porabi vode. Tudi takrat moramo živalim zagotoviti osnovne količine za preživetje.

Po priporočilih strokovnjakov znašajo dnevne minimalne potrebe po vodi približno:

  • 38–52 litrov za molznice,
  • 38 litrov za drugo govedo,
  • 20–45 litrov za konje,
  • 4–11,5 litra za prašiče,
  • 6 litrov za ovce in
  • 0,5 litra za perutnino.

Posebno pozornost je treba nameniti mladim, starejšim ali bolnim živalim, saj lahko te v vročini potrebujejo še več tekočine.

Kako v vročih dneh poskrbeti za rejne živali

Ne pozabimo na hišne ljubljenčke in divje živali

Psi in mačke, ki se gibljejo zunaj, naj imajo vedno dostop do vode in sence. Nikoli jih ne puščajmo zaprte, zlasti ne v zaprtih vozilih.

Posebno pozornost posvetimo tudi divjim živalim. Ob robu vrta, njive ali gozda lahko postavimo plitvo posodo z vodo, ki bo pomagala pticam, ježem in drugim manjšim živalim preživeti vročinske dni.

Vročinski valovi postajajo vse pogostejši, zato je skrb za dobro počutje in zdravje živali na kmetiji ključnega pomena. S pravočasnimi ukrepi – od zagotavljanja sence in sveže vode do ustreznega prezračevanja in opazovanja znakov pregretosti – lahko preprečimo resne posledice in poskrbimo za boljše počutje vseh živali.

Kjerkoli lahko, jim omogočimo naravno vedenje in pogoje, ki jih potrebujejo za preživetje v vročih dneh. Prilagoditve so pogosto preproste, učinki pa dolgoročno zelo pomembni. Skrb za živali v vročini ni le naša dolžnost, temveč tudi temelj trajnostnega in odgovornega kmetovanja.

 

Tekst:
N. G.

Zimska skrb za živali na kmetiji - Gorenc.si

Skrb za živali na kmetiji pozimi – nasveti za dobro počutje

/in /by

Zimski meseci prinašajo številne izzive za živali na kmetiji. Nizke temperature, veter, sneg in led lahko negativno vplivajo na njihovo zdravje in dobro počutje. Priprava na zimsko obdobje zahteva poseben pristop, saj vremenski pogoji ne vplivajo le na živali, ampak tudi na produktivnost in dolgoročno zdravje celotne kmetije. Zato je pomembno, da kmetje poskrbijo za ustrezne pogoje, ki bodo živalim omogočili preživeti zimo brez večjih težav.

Kdaj je prezimovanje na prostem primerno?

Za uspešno prezimovanje na prostem morajo biti živali v dobri kondiciji, kar zahteva suho voluminozno krmo, ki jim pomaga ohranjati toploto. Potrebe po krmi se v zimskem obdobju povečajo za približno 20 %, zato je treba to upoštevati pri pripravi zalog. Govedo dnevno zaužije okoli 25 kg mrve, ovce pa 3–4 kg, pri čemer pogosto izbirajo le najboljšo krmo. Zaradi velikega vnosa suhe krme se povečajo tudi potrebe po vodi.

Zimska skrb za živali na kmetiji - Gorenc.si

Zagotavljanje primernega zavetja

Živali potrebujejo zaščito pred ekstremnimi vremenskimi razmerami. Pomembno je, da imajo dostop do suhega, toplega in dobro prezračenega zavetja, ki jih ščiti pred vetrom, dežjem in snegom. Zavetje mora biti prostorno in brez prepiha, saj lahko ta povzroči zdravstvene težave. Suha in čista tla v zavetju pa zmanjšujejo možnost za razvoj bolezni.

Prehrana in hidracija

V zimskem času se energetske potrebe živali povečajo, saj porabijo več energije za vzdrževanje telesne temperature. Zato je pomembno, da jim zagotovimo kakovostno in energijsko bogato krmo. Hranljiva krma, kot je suha mrva, podpira njihovo kondicijo in tudi pomaga pri ohranjanju toplote. Poleg tega morajo imeti živali ves čas dostop do sveže in nezamrznjene vode. Uporaba grelcev za vodo ali redno menjavanje vode lahko prepreči njeno zamrzovanje.

Zimska skrb za živali na kmetiji - Gorenc.si

Skrb za živali – nega in higiena

Redna nega živali je bistvena za preprečevanje zdravstvenih težav. Posebno pozornost je treba nameniti kopitom in parkljem, saj lahko sneg in blato povzročita okužbe. Prav tako je pomembno, da so živali suhe, saj mokra dlaka zmanjšuje izolacijske lastnosti in povečuje tveganje za podhladitev.

Zdravstveni nadzor

Redni pregledi živali omogočajo zgodnje odkrivanje morebitnih zdravstvenih težav. Cepljenja in preventivni zdravstveni ukrepi so še posebej pomembni v zimskem času, ko so živali bolj dovzetne za bolezni. Prav tako je priporočljivo spremljati telesno kondicijo živali in po potrebi prilagoditi prehrano ter oskrbo.

Zimska skrb za živali na kmetiji - Gorenc.si

Celoletna reja živali na prostem: prednosti in izzivi

Na Primorskem se vse več kmetij odloča za celoletno rejo živali na prostem, kar vključuje prezimovanje od decembra do marca in pašo v preostalem delu leta. Takšna reja zahteva poznavanje vremenskih razmer (temperatura, veter, padavine) in značilnosti območja (teren, vodotoki, plazovi). Prezimovanju na prostem se dobro prilagodijo krave dojilje, ovce, konji in plemenske telice, medtem ko so krave molznice in koze manj primerne.

Ustrezna skrb za živali in njihova zaščita pred neugodnimi vremenskimi razmerami, skladno z zakonodajo, ki predpisuje zaščito pred vetrom, soncem in suho zavetje za počitek, je ključnega pomena. Takšna reja prinaša številne koristi, med drugim zmanjšane stroške, boljšo odpornost živali, izboljšanje kakovosti tal in preprečevanje zaraščanja zemljišč.

Zimska skrb za živali na kmetiji - Gorenc.si

4 glavni dejavniki za zaščito živali v mrzlem vremenu

  1. Zagotovite ustrezno zavetje:
    Poskrbite, da imajo živali v mrzlih razmerah dostop do primernega zavetja. To jim nudi zaščito pred vetrom, dežjem, snegom in ekstremnim mrazom. Zavetišče naj bo suho, toplo in dovolj prostorno za vse živali.
  2. Skrb za ustrezno prehrano:
    Povečajte količino in kakovost krme, saj živali v zimskih mesecih potrebujejo več energije za ohranjanje telesne toplote. Suha in hranljiva voluminozna krma je ključnega pomena.
  3. Preverjajte zaloge vode:
    Poskrbite, da imajo živali vedno dostop do sveže vode, ki ni zamrznjena. Redno pregledujte napajalnike in po potrebi odstranite led.
  4. Opazujte znake podhladitve:
    Bodite pozorni na znake podhladitve, kot so tresenje, počasnost ali zaspanost pri živalih. Če opazite te simptome, žival takoj premaknite na toplo in ji zagotovite ustrezno nego.

Zimska skrb za živali na kmetiji - Gorenc.si

Ustrezna skrb za živali v zimskem času zahteva premišljeno načrtovanje in dosledno izvajanje ukrepov, ki zagotavljajo njihovo zdravje in dobro počutje. Zagotavljanje primernega zavetja, kakovostne prehrane, sveže vode, redne nege in zdravstvenega nadzora so bistveni elementi, ki bodo pomagali živalim preživeti zimo brez večjih težav. Takšna skrb ne vpliva le na dobrobit živali, temveč tudi na dolgoročno uspešnost in trajnost kmetovanja.

 

Viri:
www.canr.msu.edu
www.sparknotes.com
www.kmetijskizavod-ng.si

 

Gnojenje pašnikov in travnikov ter fiziološke potrebe živine

/in /by

Gnojenje travinja z dušikom

Dušik močno pospešuje rast. Pridelek, glede količine kot tudi kakovosti (vsebnost energije in beljakovin), narašča v čistih posevkih trav z rastočimi odmerki N (dušika). V poskusih na različnih koncih Evrope so ugotovili ekonomsko pozitivno delovanje N pri odmerkih od 200 do 600 kg N/ha. V različnih poskusih so statistično značilno največje pridelke dobili z 60 kg N/ha za vsako košnjo v 4-kosnem sistemu.

V deželah EU pogosto uporabljajo faktor Y10, ki pomeni, da se splača dodajati N, dokler je prirast suhe snovi s travinja vsaj 10 kg na kg dodanega N. V večini primerov so bili odmerki od 250 – 300 kg N/ha najbolj ekonomični. Izkoriščanje dušika in s tem obenem velikost pridelka je odvisna tudi od vsebnosti dostopne vode v tleh, najprej od padavin ter tudi od zaloge dostopne vode do 1 m globine.

V splošnem se ugotavlja, da je za kakovostno osnovno krmo treba dati cca. 60 kg mineralnega dušika / ha (poleg dušika iz živinskih gnojil) za vsako GVŽ (št. glav velike živine). Torej, če redimo 2,5 GVŽ, moramo dati cca. 125 kg N/ha z mineralnimi gnojili.

Skrb za kakovost krme s travinja pri visokih odmerkih dušika

Pri velikih odmerkih N se v mladi krmi s travinja nakopiči prekomerna količina surovih beljakovin (predvsem neproteinskega N) ter lahko tudi velike količine nitrata (NO3). Ugotovili so, da vsebnost nitrata v uveli silaži ne sme biti večja kot 0,75 % (= 7500 mg/kg), drugače lahko pride do pojava methemoglobinemije v krvi krav. To pomeni, če se več kot 50 % hemoglobina spremeni v methemoglobin, potem kri ne more prenašati več zadosti kisika, kar privede do poškodb organov, ki rabijo več 02, lahko pa tudi do spontanih splavov.

Pri paši je kritična vsebnost NO3 večja, ker je stopnja sprejema suhe snovi pri paši počasnejša (manj naenkrat), kot pri krmljenju v hlevu. Do povečane vsebnosti nitrata prihaja predvsem jeseni, ko je slabša osvetlitev in s tem v rastlinah manj energije za pretvorbo nitrata v amidno obliko.

Nekateri so tudi poročali, da prekomerno gnojenje z dušikom lahko vodi v pomanjkanje nekaterih elementov v krmi, še posebej bakra (Cu), kobalta (Co), selena (Se), mangana (Mn) in joda (I).

Po priporočilih strokovnjakov bi naj gnojili s 40-50 kg N/ha za posamezno košnjo ter do 150 kg mineralnega N/ha na intenzivnih pašnikih (za 2,5 GVŽ/ha). Pri jesenski paši ali košnji priporočamo manjše obroke dušika (30-40 kg N/ha). Smatrajo namreč, da so taki odmerki dušika glede zdravja živali popolnoma varni.

Problem kalija v obtoku travinja

Na travniških kmetijah se pogosto zgodi, da po nekaj letih rednega gnojenja z mineralnimi in živinskimi gnojili z analizo ugotovimo prekomerno povečanje rastlinam dostopnega kalija v tleh. To povečanje je deloma odvisno od talnega tipa (od vrste glinenih mineralov) ter posredno zaradi povečanja pridelkov zaradi gnojenja. Predvsem gnojenje z dušikom povečuje kopičenje kalija v mrvi. Pri večjih pridelkih je tudi več korenin, ki bolje izkoriščajo talne zaloge, koreninski izločki (organske kisline) lahko mobilizirajo kalij iz nedostopnih v rastlinam dostopno obliko.

Živina potrebuje v presnovi sorazmerno malo kalija, zato ga večino izloči. Obenem rastline zelo dobro sprejemajo kalij in ga kopičijo tudi preko svojih fizioloških potreb. Ko se vsebnost kalija poveča, se zmanjšata vsebnosti magnezija (Mg) in natrija (Na) v krmi.

Zaradi teh spoznanj je treba s kalijem gnojiti zmerno. V priporočilih za strokovno utemeljeno gnojenje zato kot ustrezne odmerke K20 pri dobro preskrbljenih tleh strokovnjaki navajajo nekoliko nižje vrednosti, kot bi lahko bil dejanski odvzem kalija s travinja.

Kalij iz gnojnice in gnojevke je lahko zelo dostopen za rastline in tudi najbolj občutljiv za izpiranje. Druga košnja vsebuje običajno manj K kot prva. Čeprav je vsebnost kalija v krmi odvisna od različnih dejavnikov, med drugim tudi od starosti krme oziroma datuma košnje ter botanične sestave, se lahko na podlagi vsebnosti kalija v krmi precej natančno oceni ustreznost oskrbe rastlin s kalijem in ustreznost gnojenja. Dvokosni travniki so recimo primerno pognojeni s kalijem, če vsebuje krma prve košnje okrog 15 g, krma druge košnje pa 12 g kalija na kg sušine.

Krma z večkosnih travnikov in pašnikov naj bi z vidika optimalnih pridelkov vsebovala od 20 do 25 g kalija v sušini. Tako pridelana krma pa glede vsebnosti kalija ni najprimernejša za presušene krave.

Pomembna sta tudi magnezij (Mg) in natrij (Na)

Pomanjkanje magnezija (Mg) v krmi ali slaba dostopnost Mg v presnovi živali lahko povzroči hipomagnezijsko tetanijo. Dostopnost Mg v kravi je odvisna od vsebnosti dušika (N) in kalija (K) v krmi. Dnevne potrebe po Mg so 2,5 g/kravo za vzdrževanje in dodatnih 0,12 g magnezija na kg proizvedenega mleka. Pri zaužitju 15-16 kg krme dnevno in pri povprečni dostopnosti Mg iz krme (17 %) mora biti vsebnost Mg v sušini krme za proizvodnjo 25 kg mleka dnevno vsaj 0,20 %.

Gnojenje z dušikom običajno povečuje vsebnost Mg, obratno pa ga gnojenje oz. povečana dostopnost kalija znižuje. Vendar tudi velika vsebnost dušika v krmi zmanjša dostopnost magnezija.

Kmetijska tla so v Sloveniji k sreči na splošno že po naravi dobro preskrbljena z Mg. Zato pri gnojenju ni treba upoštevati magnezija tako kot fosfor in kalij. Magnezija primanjkuje ponekod na flišu (in včasih tudi na laporju), kar je občutno predvsem v vinogradih in deloma v sadovnjakih.

Krava v laktaciji potrebuje 7 g natrija (Na) za vzdrževanje +0,5 g/kg proizvedenega mleka. V krmi ga mora biti vsaj 0,15 %. Če ga je manj, ga lahko pokladamo živini v jasli, lahko pa gnojimo z nizko koncentriranimi K-gnojili, ki vsebujejo tudi Na.

Intenziteta gnojenja in plodnost črede

Ekonomičnost prireje se ne poveča samo s povečanjem produkcije mleka na kravo, temveč tudi s številom laktacij, ki jih je krava sposobna v življenju. Glavni razlog za kratko produktivno dobo je slaba plodnost, vzroki za to pa so lahko številni. Če obravnavamo samo gnojenje, potem je med drugim lahko vzrok široko razmerje med kalijem in natrijem (K:Na > 30), fitoestrogeni, prevelika vsebnost nitratov in/ali pomanjkanje fosforja v obrokih. V praksi je neposredno zvezo med vsebnostjo elementov v krmi ter gnojenjem in plodnostjo ponavadi zelo težko dokazati.

V krmi s travinja pogosto primanjkuje natrija in magnezija s stališča prehrane goveda, še posebej krav mlekaric. Na trgu so kalijeva gnojila, ki vsebujejo Na in Mg (npr. 40% K-sol, magnezij-kainit in druga ter v zadnjem času tudi gnojila iz morskih alg). Krma, ki vsebuje zadosti Na (in tudi Cu), je bolj okusna, zato jo živina več poje.

V zadnjem času se vse več pozornosti posveča žveplu. Zrak je z žveplom (S) manj onesnažen kot pred leti, zato s padavinami v tla pride le še okoli 10 kg S/ha letno. V sušini mrve mora biti koncentracija S 0,25 %, razmerje med dušikom in žveplom pa ne večje od 15:1. Križnice imajo povečane potrebe po žveplu. Teh je na travinju običajno sorazmerno malo.

Treba je vedeti, da je koreninski sistem travinja pretežno plitev in da se žveplo, podobno kot nitrat, izpira. Tako kot pri natriju je mogoče z mnogimi mineralnimi gnojili dati zadostne količine žvepla (odvzem = 20-30 kg S/ha letno), vendar je treba opozoriti, da preveč žvepla lahko hitro deluje škodljivo (antagonizem s Se in Cu; nasprotno delovanje).

Kako je z mikrohranili?

V krmi s travinja je ponavadi mangana (Mn) in železa (Fe) več, kot ga potrebuje živina. Večkrat se lahko pojavijo težave pri bakru (Cu). Povečano gnojenje z dušikom in večja vsebnost surovih beljakovin v krmi lahko zmanjša prebavljivost Cu. V krmi ga naj bo od 8-10 mg/kg.

Tudi vsebnost cinka (Zn) je za velike fiziološke potrebe lahko prenizka. 15-25 mg/kg ga zadošča za optimalno rast rastlin, vendar ga je premalo za krave v polni laktaciji. Potrebno ga je 30 mg/kg krme za vzdrževalne potrebe in 50 mg/kg krme za vzdrževanje + 25 kg mleka/dan.

Pomanjkanje Zn v krmi lahko povzroči presežek fosforja v tleh, ki prepreči sprejem in prenos Zn v rastlini. V takem primeru je treba uporabljati fiziološko kisla gnojila (urea, amonijska mineralna gnojila) in zmanjšati (ali za določen čas celo opustiti) gnojenje s fosforjem. V hujših primerih je treba uporabiti Zn gnojila (ZnSo4).

Nekaterih drugih mikrohranil (predvsem Co, Se in Mo) lahko včasih tudi primanjkuje, vendar je pomanjkanje zelo odvisno od talnega tipa, letine…, zato je za dodajanje teh elementov v krmo nujno treba prej opraviti temeljito analizo.

V zadnjem času strokovnjaki ugotavljajo kompleksne interakcije med S, Cu in Mo v krmi, predvsem pri prehrani prežvekovalcev. Od njihovih medsebojnih razmerij je lahko bolj odvisna biološka dostopnost kot od vsebnosti posameznega elementa v krmi. Če na travinje vračamo živinska gnojila, potem vračamo tudi mikroelemente in sčasoma lahko celo povečamo njihovo dostopnost v tleh ter povečamo njihov obtok.