Potreben je temeljit premislek o tem, kaj nam pomenijo kvalitetni agroživilski sistemi. Kako proizvajamo hrano in upravljamo svetovne prehranske verige ter z njimi povezane industrijske predelovalne sektorje, da bodo postali odporni in trajnostni.

Agroživilski sistemi so trenutno vroča tema v EU. V skladu z oktobra 2022 objavljenimi poročili Evropske agencije za okolje (EEA) o kmetijstvu in živilskih sistemih, je treba storiti veliko več za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov ter pritiskov na vodne vire in biotsko raznovrstnost, saj prizadevanja trenutno skoraj stagnirajo.

V Evropi se že priznava potreba po trajnostnem agroživilskem sistemu

Vendar je treba glede na vse večje vplive podnebnih sprememb in še vedno visoke emisije iz kmetijstva ta premik pospešiti, je navedeno v treh povezanih informativnih poročilih agencije EEA. Preobrazba evropskega kmetijskega sektorja in prehranskega sistema še nikoli ni bila tako pomembna, saj nedavna pandemija covid-19, vojna v Ukrajini in vplivi podnebnih sprememb povečujejo zaskrbljenost glede zanesljive preskrbe s hrano.

Model »Ponovni razmislek o kmetijstvu«

Le-ta obravnava kmetijstvo z različnih vidikov in raziskuje temeljne vzroke netrajnostnega razvoja ter možne poti naprej. Evropski zeleni dogovor in njegova strategija »od kmetije do vilic« opredeljuje kmetijstvo na več kot le gospodarski sektor: prispeva tudi k trajnostnim ciljem, kot so družbena blaginja, zdravje ekosistemov ter zanesljiva preskrba s hrano. Vendar pa povečanje učinkovitosti ni zaustavilo slabšanja stanja okolja v Evropi ali po svetu, je zapisano v poročilu.

Kljub znatnim naložbam v skupno kmetijsko politiko in druge ustrezne politike EU kmetijstvo še naprej prispeva k izgubi biotske raznovrstnosti, preveliki porabi vode in emisijam toplogrednih plinov.

Kar zadeva biotsko raznovrstnost, nedavne ugotovitve potrjujejo, da imata podnebne spremembe in intenzivno kmetijstvo pomembno vlogo pri zmanjševanju biotske raznovrstnosti žuželk po vsem svetu.

Poleg tega sta zapuščanje podeželja in izguba dediščine na podeželju v Evropi še vedno izziv.

Model »Preoblikovanje prehranskega sistema s pomočjo socialnih inovacij«

Le-ta preučuje družbene inovacije in z njimi povezano ključno vlogo pri preoblikovanju naših prehranskih sistemov v ekonomsko in socialno izvedljive in trajnostne. Študija ponuja vpogled v eksperimentiranje z alternativnimi načini pridelave, trgovanja in uživanja hrane. Vendar pa ugotavlja, da bodo za preoblikovanje sistemov proizvodnje in potrošnje v smeri družbene, gospodarske in okoljske trajnosti potrebni veliki premiki v načinu življenja ter vzorcih potrošnje in proizvodnje. Samo s skupni močmi vseh vpletenih akterjev bodo agroživilski sistemi zares delovali in se ohranjali.

Trenutna prizadevanja v kmetijskem sektorju

Medtem ko so se skupne emisije toplogrednih plinov v EU od leta 1990 zmanjšale za tretjino, je bilo zmanjševanje emisij v kmetijskem sektorju počasnejše. Od leta 2005 je večinoma namreč stagniralo. Med letoma 1990 in 2000 so se v kmetijskem sektorju emisije dveh ključnih toplogrednih plinov, metana in dušikovega oksida, ki izhajata iz živinoreje in poljedelstva, občutno zmanjšale, in sicer za 15 %. Vendar se je stopnja zmanjševanja po letu 2000 upočasnila in od leta 2005 skoraj stagnira.

Na podlagi sedanjih politik in ukrepov držav EU se bo ta trend predvidoma nadaljeval do leta 2040. Se pa med letoma 2020 in 2040 pričakuje le 1,5 % zmanjšanje v skladu s tretjim informativnim poročilom agencije EEA.

Agroživilski sistemi – kje so priložnosti za spremembe?

Evropski zeleni posel in njegova strategija »od kmetije do vilic« prispevata k trajnostnim ciljem. Ti cilji so družbena blaginja, zdravje ekosistemov ter varnost hrane in prehranjevanja. Kljub izzivom pa se v prehranski verigi širijo različne socialne inovacije, ki odpirajo priložnosti za spremembe.

Vključujejo poskuse z novimi živili, izdelki, storitvami ter poslovnimi in upravljavskimi modeli. Socialne inovacije vključujejo krajše verige preskrbe s hrano, kmetijstvo, ki ga podpira skupnost, urbano kmetovanje, rastlinsko prehrano, sheme javnih naročil, rešitve za živilske odpadke, izobraževanje o hrani in pobude za oblikovanje skupnosti.

Poskusi so različno zreli in novi, vendar pogosto omogočajo nove tehnologije in partnerstva. Spodbujati jih je treba, saj postopoma opuščamo netrajnostne modele proizvodnje, trgovanja in uživanja hrane. Za oblikovalce politik je razumevanje, katere družbene inovacije se pojavljajo, kdo jih spodbuja in kakšni so njihovi potencialni učinki, prvi ključni korak k ukrepanju. Le-to bo prispevalo k trajnosti prehranskega sistema.

Sodelovanje kmetov, potrošnikov in ostalih

Zagotoviti je treba tudi sodelovanje kmetov, potrošnikov in drugih agroživilskih akterjev. Ključnega pomena bo ozaveščanje kmetov o njihovih odgovornostih in tehničnih možnostih za zmanjšanje emisij. Tehnična in finančna podpora za naložbe ter prilagojeno svetovanje na ravni kmetij so na voljo v okviru skupne kmetijske politike. Vendar je za doseganje sprememb v kmetijsko-živilskih sistemih treba preseči vprašanja kako kmetovati.

Sodelovanje s širokim krogom družbenih akterjev pri raziskovanju novih načinov proizvodnje in potrošnje je ključnega pomena. Le tako lahko dosežemo odporne in trajnostne agroživilske sisteme.

Odgovornost za uspešen prehod na podnebno nevtralnost ni le na kmetih, temveč mora vključevati tudi potrošnike in druge agroživilske akterje. Izvajanje ukrepov krožnega gospodarstva v celotni vrednostni verigi bi lahko pripomoglo k nadaljnjemu zmanjšanju emisij toplogrednih plinov v agroživilskem sistemu. Možnosti za zmanjšanje količine odpadkov, ponovno uporabo in recikliranje materialov ter večjo krožnost se začnejo že v fazi načrtovanja. Nato se to nadaljuje v fazah proizvodnje, potrošnje in ravnanja z odpadki v življenjskem ciklu agroživilskega proizvoda.

 

 

Vir:
www.eea.europa.eu