Jesenska paša – zadnja opravila pred zimo
Jeseni se rast trave upočasni, dnevi se krajšajo, tla pa so vse pogosteje mokra. To ne pomeni, da moramo živali ob prvem hladnejšem dnevu umakniti s pašnika. Če so razmere primerne in je travne ruše dovolj, lahko pašo podaljšamo še globoko v jesen.
A kljub vsemu ne sme biti cilj jesenske paše, da so živali ne glede na razmere čim dlje na prostem. Z dobrim upravljanjem moramo hkrati ohraniti kondicijo živali, preprečiti poškodbe tal in pašnik pripraviti na kakovostno pomladansko rast.
Zadnji pašni krog načrtujemo vnaprej
Jesenska rast travne ruše je počasnejša kot poletna, zato podaljšamo čas, ki ga posamezna čredinka oziroma ograjen del pašnika potrebuje za obnovo. Površin, namenjenih zgodnji pomladanski paši, po zadnjem jesenskem obhodu ne pasemo ponovno, saj mora imeti ruša dovolj časa, da pred zimo oziroma zgodnjo pomladjo ustvari novo listno maso.
V intenzivnejših rotacijskih sistemih lahko kot orientacijo uporabljamo višino ruše. Travo naj čreda ob koncu paše praviloma popase do višine približno 4–5 centimetrov. Prenizka paša oslabi rastline in njihove zaloge, previsok ostanek pa lahko čez zimo ustvari plast stare in odmrle rastlinske mase ter poslabša kakovost spomladanske ruše.
Na trajnih, vrstno bogatih ali ekstenzivnih pašnikih pa takšnih številčnih priporočil ne uporabljamo avtomatično, temveč pašo prilagodimo sestavi ruše, tipu tal in načinu gospodarjenja.
Mokra tla so znak za spremembo režima
Ena največjih nevarnosti pozne jesenske paše ni nizka temperatura, temveč razmočena tla. Težke živali lahko na mokrem pašniku hitro poškodujejo rušo, zbijejo tla in ustvarijo blatne površine, posledice pa se pokažejo tudi naslednjo pomlad.
Če se tla začnejo udirati pod parklji ali se okoli napajališč, krmišč in vhodov pojavljajo blatne zaplate, moramo obremenitev zmanjšati. Pomagamo si z manjšimi čredinkami, premičnimi električnimi ograjami in krajšim časom živali na pašniku. Uporabimo lahko tudi izmenični režim paše in bivanja v hlevu, pri katerem se živali za nekaj ur pasejo, nato pa se vrnejo v hlev.
Posebej previdni smo na težkih, slabo odcednih tleh. Nekaj dodatnih dni paše ni vrednih poškodovane travne ruše, ki bo spomladi potrebovala mesece za obnovo.
Jeseni spremljamo kondicijo živali
Z nižjimi temperaturami se spreminja tudi kakovost pašne krme. Trava lahko vsebuje veliko vode, njena razpoložljiva količina in energijska vrednost pa nista več enaki kot v času najbolj intenzivne rasti.
Zato ne ocenjujemo samo količine trave, temveč tudi kondicijo in prirast živali. Mlade, breje in visoko proizvodne živali ter tiste v slabši telesni kondiciji imajo večje prehranske potrebe in jim namenimo kakovostnejše pašne površine oziroma pravočasno zagotovimo dodatno krmo.
Jeseni je smiselno oceniti telesno kondicijo živali, pri prireji mesa pa tudi spremljati telesno maso oziroma prirast. Če začne kondicija padati, ne čakamo na popolno izčrpanje paše, ampak pravočasno vključimo seno, silažo ali drugo primerno krmo.
Prehod na zimski obrok naj bo postopen
Prehod s sveže paše na konzervirano voluminozno krmo naj ne bo nenaden. Živalim že pred dokončnim zaključkom pašne sezone postopoma ponudimo krmo, ki jo bodo dobivale v hlevskem obdobju. Tako se prebavila in mikroflora vampa lažje prilagodijo drugačni sestavi obroka.
Hkrati preverimo kakovost in količino zimskih zalog. Jesen je zadnji čas za realno oceno, ali imamo dovolj sena in silaže ter ali njihova kakovost ustreza potrebam posameznih kategorij živali. Vedno mora biti na voljo tudi čista voda, potrebo po mineralno-vitaminskih dodatkih pa prilagodimo osnovnemu obroku in vrsti živali.
Pred začetkom hlevskega obdobja preverimo zdravstveno stanje
Konec pašne sezone je tudi čas za zdravstveni pregled črede. Posebno pozornost namenimo notranjim zajedavcem, saj se živali med pašo lahko okužijo z želodčno-črevesnimi in pljučnimi zajedavci, na določenih območjih pa tudi z metljaji.
Zdravljenja ne izvajamo rutinsko in brez načrta. Smiselno je oceniti tveganje, po potrebi opraviti koprološke preiskave oziroma preiskave iztrebkov ter zdravljenje prilagoditi ugotovitvam. Tako zmanjšujemo tudi nevarnost razvoja odpornosti proti antiparazitikom.
Pred zimo pregledamo še parklje, kožo in splošno zdravstveno stanje živali. Ob prehodu na hlevsko rejo se zaradi tesnejšega stika med živalmi lahko hitreje širijo tudi zunanji zajedavci, zato je pomembno, da težave odkrijemo pravočasno.
Pospravimo pašnik in preverimo infrastrukturo
Pred zimo pregledamo ograje, električne pastirje, napajalnike, dovozne poti in mesta, kjer so se živali pogosto zbirale. Poškodovane ograje popravimo, premično opremo pospravimo, napajalne sisteme pa zaščitimo pred zmrzaljo.
Pravočasno odstranimo tudi ostanke krme in uredimo močno razhojene površine. Če so se pojavila gola mesta ali nezaželene oziroma invazivne rastline, si jih označimo in načrtujemo sanacijo ob primernem času.
Dobra jesenska paša se pokaže spomladi
Uspeh jesenskega pašnega upravljanja se ne meri samo v številu dodatnih dni na prostem. Dobro zaključena pašna sezona pomeni, da živali v zimo vstopijo v primerni kondiciji, travna ruša pa ostane nepoškodovana in z dovolj zalogami za novo rast.
Pravočasno zapiranje posameznih površin, prilagajanje paše vremenu, postopni prehod na zimski obrok in premišljeno zdravstveno varstvo so zato že prvi koraki v naslednjo pašno sezono.
Viri:
- Teagasc – Autumn Grazing Management (teagasc.ie);
- AHDB – Autumn planning for rotational grazing cattle (ahdb.org.uk);
- Teagasc – Parasite Control at Housing (teagasc.ie).
