Prispevki

Kako gospodariti na vrstno bogatem travinju?

V Sloveniji predstavlja trajno travinje večino kmetijskih zemljišč v uporabi, skoraj 60 %. Kljub temu, da večina travinja leži na območjih z omejenimi naravnimi pogoji, ki ne omogočajo intenzivne rabe, opažamo, da v sodobnih intenzivnih živinorejskih praksah travinje izgublja svojo prioritetno mesto za pripravo krme. Kmetje pogosto ne prepoznajo številnih možnosti, ki jih ponuja travinje, in temu primerno se slabša tudi gospodarjenje na travnatem svetu.

Vremenske razmere v času rasti travinja in košnje

Tudi letos vreme ni kaj veliko dopustilo, da bi pridelali silažo in seno najboljše kakovosti. Razlogi so tako v nadpovprečno mrzli zimi brez (pretiranega) snega kot v suši, ki se je bolj ali manj pojavljala čez zimo. Vremenske razmere marca in aprila, ki so prinesle podpovprečne količine padavin, razmer niso izboljšale, ampak še poslabšale. Rastline niso nadoknadile želene razrasti, kljub dognojevanju (kdor je to storil) v začetku marca je travna ruša ostala nižja kot običajno. Suša v marcu je tudi preprečila razrast trav, s tem pa je ostala ruša redka in z več praznih mest, saj so nekatere boljše trave preminile.

V tem času so travniške rastline že prešle optimalno fazo za košnjo. Regrat je na Dolenjskem začel cveteti že proti koncu marca, trpežna ljuljka, pasja trava, travniška bilnica in visoka pahovka so že v fazi cvetenja, podobno tudi mačji rep. Črna detelja, navadna nokota in lucerna v travni ruši pa so v začetku cvetenja.

Priporočilo za začetek košnje za pripravo kakovostnega sena in travne silaže s travnikov srednje intenzivnosti je v začetku latenja oz. klasenja trav ter v začetku brstenja detelj in drugih metuljnic. To je takrat, ko lati oz. klasi približno 15 % trav tistih vrst, ki jih je v ruši največ. Ker hladno in oblačno vreme v maju otežuje košnjo za siliranje, še bolj pa za pripravo sena, bo tudi letos v veliki večini na kmetijah silaže in sena manj in bo slabše kakovosti.

Ali dovolj dobro poznamo svojo travno rušo?

V času cvetenja najlažje prepoznamo rastline v travni ruši ter ocenimo njeno kakovost. Za ta namen ne zadošča, da jo gledamo le iz traktorske kabine. Treba se ji je približati in ugotoviti, kolikšen delež je v njej trav, metuljnic in drugih zeli. Za izboljševanje kakovosti zelinja je dobro poznati tudi krmno vrednost posameznih rastlin, ki rušo sestavljajo. Prepogosto imamo na kmetijah stanje, ko je delež trav in metuljnic prenizek na račun preveč zeli oz. plevelov.

Govedorejske kmetije, na katerih se širijo težave s ketozami, obporodnimi hipokalcemijami, vnetji rodil in splošno manjšo mlečnostjo, lahko iščejo vzroke tudi v kopičenju kalija v tleh. S tem namenom priporočamo vzorčenje tal, ki se lahko opravi tudi po 1. košnji (če spomladi niste gnojili). Na podlagi analiz tal kmetijski svetovalci izdelajo gnojilne načrte. Ti so pogosto presenetljivi za kmete, saj je največkrat priporočen nižji odmerek dušičnih gnojil od običajnih gnojilnih praks. Ravno prekomerno gnojenje z dušikom je razlog za pojav najpogostejših plevelov: ščavja in zlatic ter ostalih. Nižji gnojilni odmerki z dušikom niso le priporočilo, ki izhaja iz novejših raziskav, ampak tudi obveznost, ki izhaja iz nitratne uredbe.

Gnojilne norme z dušikom za trajno travinje so za 4-kosne travnike zmanjšane na 160 kg dušika na hektar (iz prejšnje gnojilne norme 320 kg dušika na hektar). Priporočeno gnojenje z dušikom je sedaj 20-40 kg dušika/ha na posamezen odkos namesto prej priporočenih 40-50 kg dušika/ha na posamezen odkos.

Ukrepi za boljšo krmo iz travinja

Na doseganje goste travne ruše z rastlinami z visoko krmno vrednostjo najbolj vplivamo z ustreznim gnojenjem, pravilno košnjo in pašno rabo ter višino odkosa. Z ustrezno tehnologijo na teh področjih omejujemo razvoj neželenih plevelnih vrst in dosežemo optimalno sestavo travne ruše, ki daje najbolj kakovostno krmo.

Predlagamo sledeče ukrepe:

  • Čas rabe travinja ima odločilen vpliv na kakovost zelinja – zgodnja košnja ali paša ohranjata večji delež hranilnih snovi v krmi, saj s starostjo kakovost travne ruše pada.
  • Ne preobremenjujmo posameznih čredink na pašnikih s predolgo zasedbo z živalmi. Čredinkam namenimo potreben odmor za obnovo ruše. Število rab mora biti usklajeno s prirastom krme.
  • Gnojenje z dušikom in ostalimi hranili le toliko, kot ruša potrebuje. Ob intenzivnejšem gnojenju je treba povečati tudi intenzivnost rabe. To je razvidno v gnojilnem načrtu.
  • Priporoča se uvedba pašno-košnega sistema rabe. Izmenjaje površine enkrat kosimo za siliranje, drugič za seno, tretjič za zeleno krmo oziroma pašo. Vsaki dve do tri leta moramo vrstni red koriščenja travne ruše zamenjati. Tako na nek način kolobarimo na travni ruši.
  • Optimalna višina košnje naj bo 6 do 9 cm. Prenizka košnja na travinju povzroča predčasni propad kakovostnih trav in detelj v ruši. S tem nastajajo prazna mesta, na katere se naselijo pleveli. Prenizka košnja povzroča tudi onesnaževanje sena in silaže z zemljo, kar zmanjša energijsko vrednost krme.
  • Dosejavanje trav in detelj v obstoječo rušo uvedimo kot reden tehnološki ukrep.

Ocena praznih mest v travni ruši

Za uspešno dosejavanje trav in detelj je treba predhodno preveriti, ali je v ruši dovolj praznega prostora za rast novega posevka. To preverimo tako, da izberemo nekaj mest na parceli v velikosti 40×40 cm, ki so povprečnega videza. S polaganjem dlani v izbrani kvadrat lažje ocenimo, ali delež praznih mest predstavlja več kot 20%, če vemo, da naša dlan pomeni 15%.

Če je delež praznih mest v travni ruši večji od 20%, je treba čim prej dosejati ali vsejati travno-deteljne mešanice. Če praznih mest ni, je smiselno razmisliti o rabi herbicida. Mešanice izberemo glede na talne razmere in način rabe. Vsekakor dodamo seme rastlin (izbrane TDM), ki jih v ruši primanjkuje in jih želimo v kvalitetni krmi.

Raba travinja z okoljskim pomenom

V zadnjih letih se na določenih varovanih območjih krepi tudi vloga ekstenzivnega travinja, ki pred pridelavo kakovostne krme daje prednost ohranjanju ptic, še posebej travniških gnezdilk, metuljev, kačjih pastirjev, hroščev in drugih organizmov. Običajno so to travniki, ki zaradi naravnih omejitvenih dejavnikov nimajo pogojev za pridelavo kakovostne krme.

S pestrostjo rastlin na pozno košenih travnikih, ki se gnojijo le po predpisanih režimih, pa lahko poskrbijo za ustrezno prehrano varovanih ptic in drobnoživk ter nudijo ustrezno seno za določene kategorije živali v ustreznem deležu v obroku. Pozna košnja, ki je zahtevana, omogoča tudi samovsejavanje avtohtonih rastlin. Tu se pričakuje, da se košnja ali paša opravi šele po 30. juniju.

Na zmerno intenzivnih travnikih z obremenitvijo 0,2-1,5 GVŽ/ha (če so GERK-i večji od 1 hektarja) pa se lahko uveljavlja tudi t.i. nepokošen pas travnika v obsegu 5 do 10 % površine. Nepokošeni pasovi imajo podobno okoljsko funkcijo, kot je navedena za ekstenzivne travnike. Njihov dejanski doprinos za okolje pa se je pokazal v raziskavah in v drugih okoljsko razvitih državah. Na našem podeželju predstavlja novost, ki potrebuje predstavitve glede tehnologije ravnanja z njimi in glede njihovih dejanskih učinkov na okolje. Predpisani časi košnje nepokošenih pasov so različni glede na značaj varovanega travinja, medtem ko je predpisani čas na nevarovanih območjih, kjer se izvajata ukrepa TRZ I in II, po 1. marcu ali ob prvi košnji od maja naslednjega leta naprej.

Za košnjo nepokošenih pasov na zemljiščih, ki so okoljsko varovana in vključena v različne operacije, so tu roki košnje sledeči: za posebne traviščne habitate (HAB_NPAS) po 30. juniju naslednjega leta, za habitate ptic vlažnih travnikov (VTR_NPAS) po 1. avgustu in za steljnike (STE_NPAS) po 25. avgustu. Paša teh nepokošenih pasov ni dovoljena.

Trajni travnati svet predstavlja pestro vegetacijo z izredno velikim okoljskim pomenom, kljub temu pa ne smemo pozabiti, da nam v prvi vrsti nudi bogato beljakovinsko krmo v neposredni okolici kmetij. Ali je možno, smiselno in potrebno pri rabi travinja slediti tudi okoljevarstvenim ciljem, bomo v praksi precej več preverjali v naslednjih letih.

 

Vir članka:
farmingfornature.ie

Spomladanska priprava terena in živali na pašo

Spomladi začnemo pasti živali čim prej, ko je ruša še zelo nizka. Pred prihodom živali na pašnik je treba pregledati elektro ograjo in jo po potrebi urediti oziroma popraviti. Preverimo tudi kole in izolatorje. Strgano žico je treba spojiti, tako da je spoj temeljit, torej je vzpostavljen dober stik. Napnemo tudi žico, ki smo jo pred zimo na napenjalcih popustili, da bi preprečili pokanje žice zaradi krčenja v mrazu. Posebej preverimo vse spoje, saj dober stik omogoča učinkovito delovanje elektro ograje.

Če opazimo, da je ograja neučinkovita, najprej preverimo izvedbo ozemljitve in spoje na ozemljitvi ter opravimo več meritev napetosti v različnih oddaljenostih od pašnega aparata. Le dobra ozemljitev s čvrstimi stiki zagotovi zanesljivo varovanje živali.

Na pašniku je treba spomladi razgrebsti krtine in živalske iztrebke. Če imamo malo čredink, torej se živali pogosto vračajo na isto zemljišče, je treba živalske iztrebke čim bolj pogosto razgrebsti, da se uniči čim več parazitov. To počnemo tudi med letom. Brananje na težkih tleh zagotovi prezračevanje travne ruše, ravnanje krtin in razprostiranje iztrebkov živali. Valjanje ruše pa je bolj primerno za lahka tla, kjer je travna ruša privzdignjena od zmrzali. Na tak način vzpostavimo stik korenin s tlemi in talno vlago. Travniško brano, ki učinkovito pomaga pri pripravi travinja, lahko najdete tukaj >>.

Spomladanski začetek paše

S pašo začnemo v aprilu, takoj ko vlažnost zemljišča to dopušča in je ruša visoka nad 5 cm. Spomladi trava hitro raste, in če hočemo izkoristiti kakovostna hranila ter ustvariti postopno priraščanje ruše po čredinkah, je treba čimprej začeti s pašo. Ne čakajmo višine trave, saj se morajo živali spomladi prilagoditi na drugačen obrok krme. Spomladi ima ruša 80% prebavljivost mlade trave, vsebnost beljakovin je velika, malo pa je vlaknin.

V času bujnejše rasti je predhodno nujna prilagoditev živali z zimskega na letni krmni obrok, ki naj traja vsaj 10 do 14 dni. Prvi dan pasemo le eno uro, drugi obrok je še zimski. Naslednji dan pasemo eno uro dlje in tako naprej. V desetih dneh se živali postopno prilagodijo na obrok sveže krme in navadijo na elektro ograjo. V času prilagajanja pazimo, da imajo živali dovolj suhe vlakninske krme.

Takšen zgoden in postopen prehod na pašo je koristen tako za živali kot za travno rušo. Ker je bila ruša zgodaj na hitro popasena, je bila s tem delno prizadeta in se običajna intenzivna rast spomladi delno umiri. Na tak način si ustvarimo stopničasto rušo po čredinkah.

Najprimernejša raba je pašno-košni sistem

Pomembno je, da skrbimo za primerno travno rušo in rodovitnost tal. Na pašnikih se ruša zgosti zaradi gaženja in pogoste nizke rabe. Živalski iztrebki pa so tudi vir hranil, predvsem s kalijem. Pašno-košni sistem je vsekakor najprimernejša raba, saj se izmenjujeta nizka in visoka raba, tako da se lahko uveljavijo nizke in visoke vrste trav.

Z večjimi vsebnostmi kalija in nizko rabo pa se razraste tudi bela detelja, ki je zelo hranilna in zelo zaželena na pašniku. Bela detelja je s svojim načinom vezave dušika iz zraka zato še bolj pomembna na ekoloških kmetijah. Gnojenje prilagodimo založenosti tal s hranili in rabi. Sveža živinska gnojila živalim smrdijo, zato jih uporabimo na čredinkah, ki jih najprej kosimo ali jih bomo pasli kasneje. Hlevski gnoj, gnojnico ali gnojevko trosimo po pašniku v jesenskem obdobju.

Pomembno pa je, da pašnikov ne gnojimo z živinskimi gnojili spomladi, saj se s tem poveča možnost širjenja parazitov na travniku.

Mineralna gnojila pa se morajo pred prihodom živali na pašnik raztopiti. Če so zaloge hranil v tleh skromne in če pašnik bolj intenzivno koristimo, je treba pognojiti tudi s fosforjem in kalijem. Na podlagi analiz tal (vsakih pet let) in predvidenega odvzema hranil glede na rabo priporočamo gnojenje na osnovi gnojilnega načrta.

 

Ustrezno poskrbite za vašo živino

Ne pozabimo urediti vsega potrebnega, da bodo živali imele dostop do vode vedno na vsaki čredinki. Korita morajo omogočati napajanje več živalim hkrati. Če je mogoče, korita za vodo premikamo, pohojene površine okrog korit pa sproti dosejemo s primerno travno-deteljno mešanico.

Povprečne dnevne potrebo po vodi so za krave od 50 l do 100 l na dan, goveje pitance od 20 l do 60 l na dan in drobnico do 12 l na dan.

Korita za mineralno-vitaminske dodatke naj bodo izdelana iz lesa ali kakega drugega primernega materiala in postavljena v čredinkah na nasprotni strani korit z vodo.

Pravilno in redno dodajanje mineralov je pomembno, saj je zaradi večjih količin kalija v tleh blokirano delovanje magnezija in natrija. Ob pomanjkljivem dodajanju mineralov se lahko pojavi pašna tetanija.

Zdravstvena zaščita je pomemben ukrep pred začetkom paše, saj moramo pašne živali predhodno (v hlevu) očistiti notranjih zajedavcev in jih zaščititi pred zunanjimi zajedavci (tretiranje). Posebno pozornost posvetimo občutljivim mladim živalim in paši na vlažnih tleh.