Hrano potrebujemo, za njeno pridelavo pa potrebujemo čisto sladko vodo. Z naraščanjem potreb, ki nastajajo zaradi dejavnosti ljudi na eni strani in podnebnih sprememb na drugi strani, mnoge regije, zlasti na jugu, vse težje zagotavljajo dovolj sladke vode za svoje potrebe.

Kako lahko še naprej pridelujemo hrano, ne da bi v naravi primanjkovalo čiste vode? Vsekakor bi pomagala učinkovitejša raba vode v kmetijstvu.

V Evropi tretjino vode porabimo v kmetijstvu. Kmetijstvo vpliva na kakovost in količino vode, ki je na voljo za druge namene. V nekaterih delih Evrope je onesnaženost zaradi pesticidov in gnojil, ki se uporabljajo v kmetijstvu, še vedno glavni razlog za slabo kakovost vode.

Industrija, način življenja in osebne potrebe vse večjega števila prebivalcev močno krčijo količino čiste vode, ki je na voljo v naravi. Podnebne spremembe vnašajo še dodatno negotovost glede razpoložljivosti vodnih virov. Zaradi najverjetnejših sprememb padavinskih vzorcev je mogoče pričakovati, da bo v nekaterih delih Evrope v prihodnosti na voljo več, drugje pa manj sladke vode.

Mnogi porabniki, vključno z naravo, bodo imeli težave pri zadovoljevanju potreb po vodi, in sicer zaradi vse večjih potreb in podnebnih sprememb. V primeru pomanjkanja vode lahko industrija in gospodinjstva pripravijo rešitve za manjšo porabo vode, našim ekosistemom, ki so odvisni od vode, pa grozi nepopravljiva škoda. To ne bi prizadelo le življenja v bližini posameznih vodnih teles. Prizadelo bi tudi nas.

Z uporabo ustreznih kmetijskih praks in spremljevalnih rešitev politike lahko dosežemo precej učinkovitejšo rabo vode v kmetijstvu, kar pomeni več vode za druge namene uporabe, predvsem v naravi.

Začnimo z učinkovitim namakanjem

Namakanje pridelkov je eno izmed področij, kjer lahko nove prakse in politike pomembno prispevajo k učinkovitejši rabi vode. V državah južne Evrope, kot so Grčija, Italija, Portugalska, Ciper, Španija in južna Francija, je zaradi sušnih ali polsušnih pogojev namakanje nujno. Na teh območjih se skoraj 80 % vode v kmetijstvu porabi za namakanje.

Vendar pa sploh ni nujno, da se za namakanje porabi toliko vode. V Evropi že beležimo učinkovitejšo porabo vode zaradi učinkovitosti prenosa (delež črpane vode, ki je speljana na polje) in učinkovitosti uporabe na polju (voda, ki jo pridelek dejansko porabi, glede na celotno količino vode, ki je bila speljana do tega pridelka). V Grčiji je bila zaradi izboljšanja omrežja prenosa in porazdelitve po ocenah dosežena 95 % večja učinkovitost v primerjavi s prej uporabljenimi namakalnimi metodami.

Politika ima ključno vlogo pri spodbujanju kmetijskega sektorja k uporabi učinkovitejših namakalnih praks. V preteklosti na primer cenovne politike za vodo v nekaterih evropskih državah kmetov niso spodbujale k učinkoviti rabi vode. Kmetje so le redko plačali dejansko ceno vode glede na okoljske stroške in stroške virov.

Poleg tega so kmetijske subvencije iz skupne kmetijske politike EU (SKP) in drugi ukrepi posredno spodbujali kmete, da z neučinkovitimi tehnikami gojijo pridelke, ki zahtevajo veliko vode. V provinci Cordoba se je na primer učinkovitost namakanja bombaža povečala za približno 40 % po tem, ko so bile leta 2004 subvencije delno ločene od pridelave bombaža. Določanje cene vode, ki je naklonjeno učinkovitim porabnikom, in odprava škodljivih kmetijskih subvencij najverjetneje pomagata bistveno zmanjšati količino vode, ki se v kmetijstvu porabi za namakanje.

Spremenimo navade

Poleg spremenjenih tehnik namakanja je mogoče zmanjšati stroške in privarčevati vodo tudi s programi usposabljanja in izmenjave znanja, ki so namenjeni izobraževanju kmetov o praksah za učinkovitejše ravnanje z vodo. Na Kreti so na primer privarčevali 9–10 % vode z uporabo službe za svetovanje o namakanju. Služba po telefonu seznanja kmete o tem, kdaj in kako uporabiti vodo pri pridelkih na podlagi dnevnih ocen pogojev, ki vplivajo na pridelke.

Spreminjanje kmetijskih praks lahko na stroškovno učinkovit način izboljša tudi kakovost vode, ki je na voljo drugim porabnikom. Uporaba neorganskih in organskih gnojil in pesticidov lahko na primer pomaga pri reševanju mnogih težav z onesnaževanjem vode zaradi kmetijstva. Kakovost vode v Evropi bi bilo mogoče močno izboljšati z najmanjšim mogočim vplivom na donosnost ali produktivnost, na primer z zmanjšanjem uporabe pesticidov, spreminjanjem kolobarjenja in gradnjo zbiralnih pasov vzdolž vodotokov.

Uporaba odpadnih voda v kmetijstvu

Z uporabo odpadnih voda v kmetijstvu bi bilo mogoče zagotoviti več virov sladke vode za druge potrebe, vključno z naravo in gospodinjstvi. Če je za kakovost zajete vode ustrezno poskrbljeno, lahko očiščene odpadne vode pomenijo učinkovito alternativo za zadoščanje potreb po vodi v kmetijstvu.

Uporaba očiščene odpadne vode v kmetijstvu že zdaj zagotavlja velike koristi pri upravljanju voda v nekaterih evropskih državah. Na Cipru na primer cilji v zvezi z reciklirano vodo za leto 2014 ustrezajo približno 28 % porabe vode v kmetijstvu za leto 2008. Na Gran Canarii (Kanarski otoki) je za 20% vode, ki jo porabijo v vseh sektorjih, poskrbljeno z očiščenimi odpadnimi vodami, tudi za namakanje 5.000 hektarjev paradižnika in 2.500 hektarjev nasadov banan.

Oblikovanje ustreznih politik

Za prihodnost, v kateri bo dovolj vode za zadovoljevanje potreb naših ekosistemov in bo ostalo dovolj virov za naše potrebe, moramo zagotoviti prave svežnje politik, s katerimi bomo podprli ukrepe za večjo učinkovitost. Okvirna direktiva o vodah EU je pripomogla k temu dosežku, saj spodbuja spreminjanje kmetijskih praks, ki lahko izboljšajo kakovost in količino vode v Evropi, kljub temu pa potrebujemo dodaten razvoj skupne kmetijske politike in nacionalne strukture določanja cen vode, ki bodo v skladu s cilji direktive o vodah.

Večji poudarek na učinkoviti rabi virov in ekosistemskih storitvah v skupni kmetijski politiki bo vsekakor pripomogel k boljšemu upravljanju vode v kmetijstvu.

Učinkovitejša raba vodnih virov v kmetijstvu je le eden od ukrepov, ki jih moramo izvesti za manjši vpliv na okolje. Brez takega pristopa ne moremo postati z viri dobro in odgovorno gospodarstvo ali graditi trajnostne prihodnosti.