Prispevki

Kako gospodariti na vrstno bogatem travinju?

V Sloveniji predstavlja trajno travinje večino kmetijskih zemljišč v uporabi, skoraj 60 %. Kljub temu, da večina travinja leži na območjih z omejenimi naravnimi pogoji, ki ne omogočajo intenzivne rabe, opažamo, da v sodobnih intenzivnih živinorejskih praksah travinje izgublja svojo prioritetno mesto za pripravo krme. Kmetje pogosto ne prepoznajo številnih možnosti, ki jih ponuja travinje, in temu primerno se slabša tudi gospodarjenje na travnatem svetu.

Vremenske razmere v času rasti travinja in košnje

Tudi letos vreme ni kaj veliko dopustilo, da bi pridelali silažo in seno najboljše kakovosti. Razlogi so tako v nadpovprečno mrzli zimi brez (pretiranega) snega kot v suši, ki se je bolj ali manj pojavljala čez zimo. Vremenske razmere marca in aprila, ki so prinesle podpovprečne količine padavin, razmer niso izboljšale, ampak še poslabšale. Rastline niso nadoknadile želene razrasti, kljub dognojevanju (kdor je to storil) v začetku marca je travna ruša ostala nižja kot običajno. Suša v marcu je tudi preprečila razrast trav, s tem pa je ostala ruša redka in z več praznih mest, saj so nekatere boljše trave preminile.

V tem času so travniške rastline že prešle optimalno fazo za košnjo. Regrat je na Dolenjskem začel cveteti že proti koncu marca, trpežna ljuljka, pasja trava, travniška bilnica in visoka pahovka so že v fazi cvetenja, podobno tudi mačji rep. Črna detelja, navadna nokota in lucerna v travni ruši pa so v začetku cvetenja.

Priporočilo za začetek košnje za pripravo kakovostnega sena in travne silaže s travnikov srednje intenzivnosti je v začetku latenja oz. klasenja trav ter v začetku brstenja detelj in drugih metuljnic. To je takrat, ko lati oz. klasi približno 15 % trav tistih vrst, ki jih je v ruši največ. Ker hladno in oblačno vreme v maju otežuje košnjo za siliranje, še bolj pa za pripravo sena, bo tudi letos v veliki večini na kmetijah silaže in sena manj in bo slabše kakovosti.

Ali dovolj dobro poznamo svojo travno rušo?

V času cvetenja najlažje prepoznamo rastline v travni ruši ter ocenimo njeno kakovost. Za ta namen ne zadošča, da jo gledamo le iz traktorske kabine. Treba se ji je približati in ugotoviti, kolikšen delež je v njej trav, metuljnic in drugih zeli. Za izboljševanje kakovosti zelinja je dobro poznati tudi krmno vrednost posameznih rastlin, ki rušo sestavljajo. Prepogosto imamo na kmetijah stanje, ko je delež trav in metuljnic prenizek na račun preveč zeli oz. plevelov.

Govedorejske kmetije, na katerih se širijo težave s ketozami, obporodnimi hipokalcemijami, vnetji rodil in splošno manjšo mlečnostjo, lahko iščejo vzroke tudi v kopičenju kalija v tleh. S tem namenom priporočamo vzorčenje tal, ki se lahko opravi tudi po 1. košnji (če spomladi niste gnojili). Na podlagi analiz tal kmetijski svetovalci izdelajo gnojilne načrte. Ti so pogosto presenetljivi za kmete, saj je največkrat priporočen nižji odmerek dušičnih gnojil od običajnih gnojilnih praks. Ravno prekomerno gnojenje z dušikom je razlog za pojav najpogostejših plevelov: ščavja in zlatic ter ostalih. Nižji gnojilni odmerki z dušikom niso le priporočilo, ki izhaja iz novejših raziskav, ampak tudi obveznost, ki izhaja iz nitratne uredbe.

Gnojilne norme z dušikom za trajno travinje so za 4-kosne travnike zmanjšane na 160 kg dušika na hektar (iz prejšnje gnojilne norme 320 kg dušika na hektar). Priporočeno gnojenje z dušikom je sedaj 20-40 kg dušika/ha na posamezen odkos namesto prej priporočenih 40-50 kg dušika/ha na posamezen odkos.

Ukrepi za boljšo krmo iz travinja

Na doseganje goste travne ruše z rastlinami z visoko krmno vrednostjo najbolj vplivamo z ustreznim gnojenjem, pravilno košnjo in pašno rabo ter višino odkosa. Z ustrezno tehnologijo na teh področjih omejujemo razvoj neželenih plevelnih vrst in dosežemo optimalno sestavo travne ruše, ki daje najbolj kakovostno krmo.

Predlagamo sledeče ukrepe:

  • Čas rabe travinja ima odločilen vpliv na kakovost zelinja – zgodnja košnja ali paša ohranjata večji delež hranilnih snovi v krmi, saj s starostjo kakovost travne ruše pada.
  • Ne preobremenjujmo posameznih čredink na pašnikih s predolgo zasedbo z živalmi. Čredinkam namenimo potreben odmor za obnovo ruše. Število rab mora biti usklajeno s prirastom krme.
  • Gnojenje z dušikom in ostalimi hranili le toliko, kot ruša potrebuje. Ob intenzivnejšem gnojenju je treba povečati tudi intenzivnost rabe. To je razvidno v gnojilnem načrtu.
  • Priporoča se uvedba pašno-košnega sistema rabe. Izmenjaje površine enkrat kosimo za siliranje, drugič za seno, tretjič za zeleno krmo oziroma pašo. Vsaki dve do tri leta moramo vrstni red koriščenja travne ruše zamenjati. Tako na nek način kolobarimo na travni ruši.
  • Optimalna višina košnje naj bo 6 do 9 cm. Prenizka košnja na travinju povzroča predčasni propad kakovostnih trav in detelj v ruši. S tem nastajajo prazna mesta, na katere se naselijo pleveli. Prenizka košnja povzroča tudi onesnaževanje sena in silaže z zemljo, kar zmanjša energijsko vrednost krme.
  • Dosejavanje trav in detelj v obstoječo rušo uvedimo kot reden tehnološki ukrep.

Ocena praznih mest v travni ruši

Za uspešno dosejavanje trav in detelj je treba predhodno preveriti, ali je v ruši dovolj praznega prostora za rast novega posevka. To preverimo tako, da izberemo nekaj mest na parceli v velikosti 40×40 cm, ki so povprečnega videza. S polaganjem dlani v izbrani kvadrat lažje ocenimo, ali delež praznih mest predstavlja več kot 20%, če vemo, da naša dlan pomeni 15%.

Če je delež praznih mest v travni ruši večji od 20%, je treba čim prej dosejati ali vsejati travno-deteljne mešanice. Če praznih mest ni, je smiselno razmisliti o rabi herbicida. Mešanice izberemo glede na talne razmere in način rabe. Vsekakor dodamo seme rastlin (izbrane TDM), ki jih v ruši primanjkuje in jih želimo v kvalitetni krmi.

Raba travinja z okoljskim pomenom

V zadnjih letih se na določenih varovanih območjih krepi tudi vloga ekstenzivnega travinja, ki pred pridelavo kakovostne krme daje prednost ohranjanju ptic, še posebej travniških gnezdilk, metuljev, kačjih pastirjev, hroščev in drugih organizmov. Običajno so to travniki, ki zaradi naravnih omejitvenih dejavnikov nimajo pogojev za pridelavo kakovostne krme.

S pestrostjo rastlin na pozno košenih travnikih, ki se gnojijo le po predpisanih režimih, pa lahko poskrbijo za ustrezno prehrano varovanih ptic in drobnoživk ter nudijo ustrezno seno za določene kategorije živali v ustreznem deležu v obroku. Pozna košnja, ki je zahtevana, omogoča tudi samovsejavanje avtohtonih rastlin. Tu se pričakuje, da se košnja ali paša opravi šele po 30. juniju.

Na zmerno intenzivnih travnikih z obremenitvijo 0,2-1,5 GVŽ/ha (če so GERK-i večji od 1 hektarja) pa se lahko uveljavlja tudi t.i. nepokošen pas travnika v obsegu 5 do 10 % površine. Nepokošeni pasovi imajo podobno okoljsko funkcijo, kot je navedena za ekstenzivne travnike. Njihov dejanski doprinos za okolje pa se je pokazal v raziskavah in v drugih okoljsko razvitih državah. Na našem podeželju predstavlja novost, ki potrebuje predstavitve glede tehnologije ravnanja z njimi in glede njihovih dejanskih učinkov na okolje. Predpisani časi košnje nepokošenih pasov so različni glede na značaj varovanega travinja, medtem ko je predpisani čas na nevarovanih območjih, kjer se izvajata ukrepa TRZ I in II, po 1. marcu ali ob prvi košnji od maja naslednjega leta naprej.

Za košnjo nepokošenih pasov na zemljiščih, ki so okoljsko varovana in vključena v različne operacije, so tu roki košnje sledeči: za posebne traviščne habitate (HAB_NPAS) po 30. juniju naslednjega leta, za habitate ptic vlažnih travnikov (VTR_NPAS) po 1. avgustu in za steljnike (STE_NPAS) po 25. avgustu. Paša teh nepokošenih pasov ni dovoljena.

Trajni travnati svet predstavlja pestro vegetacijo z izredno velikim okoljskim pomenom, kljub temu pa ne smemo pozabiti, da nam v prvi vrsti nudi bogato beljakovinsko krmo v neposredni okolici kmetij. Ali je možno, smiselno in potrebno pri rabi travinja slediti tudi okoljevarstvenim ciljem, bomo v praksi precej več preverjali v naslednjih letih.

 

Vir članka:
farmingfornature.ie

Spomladanska priprava terena in živali na pašo

Spomladi začnemo pasti živali čim prej, ko je ruša še zelo nizka. Pred prihodom živali na pašnik je treba pregledati elektro ograjo in jo po potrebi urediti oziroma popraviti. Preverimo tudi kole in izolatorje. Strgano žico je treba spojiti, tako da je spoj temeljit, torej je vzpostavljen dober stik. Napnemo tudi žico, ki smo jo pred zimo na napenjalcih popustili, da bi preprečili pokanje žice zaradi krčenja v mrazu. Posebej preverimo vse spoje, saj dober stik omogoča učinkovito delovanje elektro ograje.

Če opazimo, da je ograja neučinkovita, najprej preverimo izvedbo ozemljitve in spoje na ozemljitvi ter opravimo več meritev napetosti v različnih oddaljenostih od pašnega aparata. Le dobra ozemljitev s čvrstimi stiki zagotovi zanesljivo varovanje živali.

Na pašniku je treba spomladi razgrebsti krtine in živalske iztrebke. Če imamo malo čredink, torej se živali pogosto vračajo na isto zemljišče, je treba živalske iztrebke čim bolj pogosto razgrebsti, da se uniči čim več parazitov. To počnemo tudi med letom. Brananje na težkih tleh zagotovi prezračevanje travne ruše, ravnanje krtin in razprostiranje iztrebkov živali. Valjanje ruše pa je bolj primerno za lahka tla, kjer je travna ruša privzdignjena od zmrzali. Na tak način vzpostavimo stik korenin s tlemi in talno vlago. Travniško brano, ki učinkovito pomaga pri pripravi travinja, lahko najdete tukaj >>.

Spomladanski začetek paše

S pašo začnemo v aprilu, takoj ko vlažnost zemljišča to dopušča in je ruša visoka nad 5 cm. Spomladi trava hitro raste, in če hočemo izkoristiti kakovostna hranila ter ustvariti postopno priraščanje ruše po čredinkah, je treba čimprej začeti s pašo. Ne čakajmo višine trave, saj se morajo živali spomladi prilagoditi na drugačen obrok krme. Spomladi ima ruša 80% prebavljivost mlade trave, vsebnost beljakovin je velika, malo pa je vlaknin.

V času bujnejše rasti je predhodno nujna prilagoditev živali z zimskega na letni krmni obrok, ki naj traja vsaj 10 do 14 dni. Prvi dan pasemo le eno uro, drugi obrok je še zimski. Naslednji dan pasemo eno uro dlje in tako naprej. V desetih dneh se živali postopno prilagodijo na obrok sveže krme in navadijo na elektro ograjo. V času prilagajanja pazimo, da imajo živali dovolj suhe vlakninske krme.

Takšen zgoden in postopen prehod na pašo je koristen tako za živali kot za travno rušo. Ker je bila ruša zgodaj na hitro popasena, je bila s tem delno prizadeta in se običajna intenzivna rast spomladi delno umiri. Na tak način si ustvarimo stopničasto rušo po čredinkah.

Najprimernejša raba je pašno-košni sistem

Pomembno je, da skrbimo za primerno travno rušo in rodovitnost tal. Na pašnikih se ruša zgosti zaradi gaženja in pogoste nizke rabe. Živalski iztrebki pa so tudi vir hranil, predvsem s kalijem. Pašno-košni sistem je vsekakor najprimernejša raba, saj se izmenjujeta nizka in visoka raba, tako da se lahko uveljavijo nizke in visoke vrste trav.

Z večjimi vsebnostmi kalija in nizko rabo pa se razraste tudi bela detelja, ki je zelo hranilna in zelo zaželena na pašniku. Bela detelja je s svojim načinom vezave dušika iz zraka zato še bolj pomembna na ekoloških kmetijah. Gnojenje prilagodimo založenosti tal s hranili in rabi. Sveža živinska gnojila živalim smrdijo, zato jih uporabimo na čredinkah, ki jih najprej kosimo ali jih bomo pasli kasneje. Hlevski gnoj, gnojnico ali gnojevko trosimo po pašniku v jesenskem obdobju.

Pomembno pa je, da pašnikov ne gnojimo z živinskimi gnojili spomladi, saj se s tem poveča možnost širjenja parazitov na travniku.

Mineralna gnojila pa se morajo pred prihodom živali na pašnik raztopiti. Če so zaloge hranil v tleh skromne in če pašnik bolj intenzivno koristimo, je treba pognojiti tudi s fosforjem in kalijem. Na podlagi analiz tal (vsakih pet let) in predvidenega odvzema hranil glede na rabo priporočamo gnojenje na osnovi gnojilnega načrta.

 

Ustrezno poskrbite za vašo živino

Ne pozabimo urediti vsega potrebnega, da bodo živali imele dostop do vode vedno na vsaki čredinki. Korita morajo omogočati napajanje več živalim hkrati. Če je mogoče, korita za vodo premikamo, pohojene površine okrog korit pa sproti dosejemo s primerno travno-deteljno mešanico.

Povprečne dnevne potrebo po vodi so za krave od 50 l do 100 l na dan, goveje pitance od 20 l do 60 l na dan in drobnico do 12 l na dan.

Korita za mineralno-vitaminske dodatke naj bodo izdelana iz lesa ali kakega drugega primernega materiala in postavljena v čredinkah na nasprotni strani korit z vodo.

Pravilno in redno dodajanje mineralov je pomembno, saj je zaradi večjih količin kalija v tleh blokirano delovanje magnezija in natrija. Ob pomanjkljivem dodajanju mineralov se lahko pojavi pašna tetanija.

Zdravstvena zaščita je pomemben ukrep pred začetkom paše, saj moramo pašne živali predhodno (v hlevu) očistiti notranjih zajedavcev in jih zaščititi pred zunanjimi zajedavci (tretiranje). Posebno pozornost posvetimo občutljivim mladim živalim in paši na vlažnih tleh.

Kako se pravilno lotiti koruzne silaže?

Koruzna silaža je najpogostejša vrsta silaže v Sloveniji in v svetu z največ različnimi mnenji o pravilnem siliranju. Ker zaznamuje prehrano živali za vse leto do naslednje žetve, smo pripravili kratka praktična navodila za pravilen postopek siliranja, ki naj jih vsak prilagodi zmožnostim kmetijske mehanizacije ob tem najpomembnejšem dogodku na kmetiji.

Koruzna silaža je brez dvoma najcenejša energetska osnovna krma krav za gospodarno prirejo mleka. Pridelovati koruzno silažo pomeni pet mesecev dela na njivi in le en dan za kakovostno žetev in spravilo.

Koruzna silaža je spravilo energije za dobrobit vaše živine

Spravilo silažne koruze ima neposreden vpliv na pridelek energije in kakovost silažne mase. Pravočasno spravilo ali pravi trenutek spravila ima tako neposreden vpliv na raven mlečne prireje preko celega leta. To dejstvo je zelo pomembno za razumevanje intenzivne prireje mleka.

Zavedati se moramo, da spravilo silažne mase ni samo spravilo velike količine sveže mase, ampak predvsem spravilo energije, ki je najpomembnejša za živino. Energija je prisotna v obeh komponentah rastline, v storžu in seveda tudi v koruznici.

Optimalni čas spravila silažne koruze pomeni enostavno optimalno vsebnost energije glede na zrelost škroba in vlaknine. Ko koruza zori in doseže 30-odstotno vsebnost suhe snovi celotne rastline, se vsebnost energije praktično skoraj ne spreminja več. Zelo pomembna je porazdelitev energije v koruzni rastlini. Če smo pozorni samo na škrob, vemo, da z zrelostjo narašča njegova vsebnost v zrnu in storžu.

Zelo pomembno je, da se zavedamo, da prebavljivost vlaknine (stopnja izkoristka energije iz vlaknine) začne strmo padati pri skupni vsebnosti sušine 37 % in več. Silažna koruza je mešanica energijske in voluminozne krme, zato moramo koruzo požeti, ko sta obe komponenti v optimalnem stanju. Nujno je požeti koruzo, ko je vsebnost sušine celotne rastline med 30 in 37 %. Samo takšno stanje zrelosti rastline je garancija, da bomo z njive odpeljali največ energije in da bomo v procesu kisanja in konzerviranja silaže ohranili največ razpoložljive energije.

Vsebnost sušine je ključni dejavnik kakovosti

Optimalna sušina koruze ob žetvi je torej 30-37 %, takrat dobimo največjo vsebnost energije!

Če je sušina previsoka:

• slabo tlačenje silažne mase, naknadna fermentacija (gretje) in kvarjenje na zraku (kvasovke) – slabša okusnost in ješčnost,
• slaba prebavljivost vlaknine.

Če je sušina prenizka:

• tveganje izgub in iztekanja silažnega soka,
• prenizka vsebnost škroba,
• zakisanost in neokusnost silaže.

Ko ima koruza sušino od 30 % do 37 %, sta vsebnost škroba in prebavljivih vlaknin v optimalnem razmerju. Skladiščenje v silosu je tako enostavno in učinkovito. Proces kisanja (fermentacije) poteka pravilno, vsebnost energije v celi rastlini je v razponu od 30 do 35 % sušine bolj ali manj stalna.

Zelo pomembna je kakovostna fermentacija. Kakovostno zaprt silos pomeni možnost dobrega skladiščenja že spravljene energije, ne pa njenega povečanja. Dejstvo je, da pri prenizkih sušinah pod 28 % in previsokih nad 40 % v silažni masi v obeh primerih izgubljamo energijo. Pri sušinah nad 40 % ne moremo ohraniti energije, ki jo zagotavlja celotna rastlina. Naknadna fermentacija takšne silaže je lahko resen problem, če tlačenje ni zadostno, in je odlično gojišče za razvoj silažne plesni (Penicillium roqueforti), ki pa povzroča zdravstvene težave pri reji krav.

Zaključimo lahko, da je bolje začeti z žetvijo koruze pri 30 % sušini in jo končati pri 33 % sušini, kot pa začeti žeti pri 37 % sušini in končati prepozno pri previsoki sušini čez 40 %.

Optimalna vsebnost sušine celotne rastline je med 33 in 35 %, da ohranimo največ energije iz storža in odlično prebavljive koruznice. Pomembna lastnost koruznice je tudi efekt stay green, ki je prisoten pri vseh sodobnih silažnih hibridih.

Kako določiti pravilen čas žetve?

Še vedno je za določanje sušine cele rastline najboljša metoda spremljanje zrelosti zrna in mlečne črte. Suha snov cele rastline je med 30 in 37 %, ko je mlečna črta na 1/2 do 2/3 zrna. Mlečna črta namreč ločuje mehki endosperm (vosek) in trdi edosperm (škrob). Optimalni čas žetve je, ko imajo storži nekje 45-50 % sušino. Ko mlečne črte ne vidimo več na storžu, je optimalni čas spravila že mimo oziroma smo prepozni.

Priporočljivo je, da njivo dva do tri tedne pred načrtovano žetvijo pregledamo, prelomimo storž in preverimo pozicijo mlečne črte na zrnu. Če je mlečna črta na 1/3 zrna, je koruza že skoraj primerno zrela za žetev. Optimalni čas spravila je, ko je mlečna črta med 1/2 in med 2/3 zrna.

Kako je z višino in dolžino rezi pri žetvi?

Višina rezi

Običajno je okrog 10 – 15 cm nad tlemi. Lahko se odločimo za višjo žetev, okrog 30 – 50 cm visoko. S tem zvišamo vsebnost sušine, povečamo delež zrnja, izboljšamo prebavljivost in energijsko vrednost silaže. Tvegamo pa motnje v delovanju vampa, ker taka silaža vsebuje manj vlaknine. V obrok moramo vključiti drugo voluminozno krmo (ovelo silažo ali seno). Višja žetev se priporoča predvsem zaradi higiene same krme (zemlja, klostridiji, mikrotoksini).

Dolžina rezi

Odvisna od zrelosti rastline in vrste silokombajna.

Pri sušini 300 – 350 g /kg SS

• brez drobilnih valjev – dolžina rezi 0,9 – 1,0 cm
• z drobilnimi valji – dolžina rezi 1,2 – 1,9 cm

Sušina nad 350 – 400 g/kg SS – nujno drobilnik zrnja – če ga ni je dolžina max. 0,65 cm, kar pa ni ugodno za prebavo vlaknine v vampu.

Namolsti veliko mleka pomeni pridelati kakovostno silažno koruzo

Koruza je ena redkih rastlin, ki ima istočasno dva različna vira nujno potrebne energije, pomembne za prežvekovalce; škrob in vlaknino. Škrob je vir hitro dostopne energije in po vsebnosti zelo malo niha. Energija iz vlaknine je za govedo zelo pomembna predvsem zaradi vzdrževanja delovanja vampa (prežvekovanje). Prispeva pa tudi zelo pomemben delež skupne energije za prežvekovalce.

Za skupno energijsko vrednost koruzne silaže je dobra prebavljivost vlaknine vsaj toliko pomembna kot vsebnost škroba v storžu. Kakovostna vlaknina ima namreč tudi neposreden vpliv na vsebnost maščobe v mleku in ob dobrem delovanju vampa odpravlja pojave acidoz.

Izbira koruznih hibridov z večjo prebavljivostjo vlaknine je vedno dobra izbira za rejce

Evropski rejci govedi (mlečna in mesna reja) so ugotovili, da so med koruznimi hibridi bistvene razlike glede agronomske in hranilne vrednosti. Hranilna vrednost in pridelek sta postala ključna parametra, na osnovi katerih se pridelovalci silaže in rejci govedi odločijo za nakup semena.

Limagrain je vodilno evropsko podjetje v žlahtnjenju silažne koruze, ki je sposobno zadovoljiti najvišje zahteve po visoki hranilni vrednosti koruze.

Žlahtnitelji se zavedajo, da mora silažna koruza rejcem prinašati dobiček z najboljšim genetskim potencialom hibridov z višjo energetsko vrednostjo silaže (vlaknine in škroba), ki jo imajo v krmnem obroku za svoje živali. Zato vsak nov hibrid najprej več let natančno preverjajo v obširni mreži poljskih poskusov.

Hibridi, ki dajo odlične rezultate na polju (osnovna zahteva) in so odlične kakovosti (dodana vrednost), so po nadaljnjih testiranjih prebavljivosti kasneje označeni kot najboljši za krmo živali. Edino hibridi, ki zadostijo vsem strogim zahtevam, kasneje dobijo oznako LG “Animal Nutrition”. Seme prepoznamo tako, da ima na vreči logotip LG “Animal Nutrition”. Oznaka LGAN označuje seme, ki zagotavlja pridelek najboljše silaže v Evropi. Limagrain je edino semenarsko podjetje, ki s pečatom na vreči jamči za visoko kakovost svojih silažnih hibridov.

Enostavno prepoznati in izbrati!

Prednosti, ki jih prinašajo hibridi LGAN, izhajajo iz hranilne vrednosti silaže, ki ima visoko vsebnost škroba in boljšo prebavljivost vlaknine od ostalih hibridov.

To ima pozitiven vpliv na:

• zauživanje večje količine silaže pri živalih,
• večjo prirejo mleka,
• večjo kakovost mleka,
• boljše zdravje živali,
• dobiček pri reji.

Zaključek

Čas je, da se močno zavedamo pomena termina spravila silažne koruze, ki je bistven za donosnost reje govedi preko celega leta. Pri novih silažnih hibridih z oznako LGAN je čas spravila pomemben za polno izkoriščenost njihovega genetskega potenciala, ki omogoča boljšo prebavljivost vlaknine za prežvekovalce.

Prepričani smo, da bodo pridelovalci in rejci ob optimalnem času spravila omenjenih silažnih hibridov ugotovili dodano vrednost, ki jo prinašajo v prireji mleka in mesa. Nova znanstvena odkritja žlahtniteljev tako prinašajo novo dodano vrednost v reji živali, ki jo za razvoj vsi tako močno potrebujemo.

 

Vir članka: Kmetijski inštitut Slovenije

Gnojenje pašnikov in travnikov ter fiziološke potrebe živine

Gnojenje travinja z dušikom

Dušik močno pospešuje rast. Pridelek, glede količine kot tudi kakovosti (vsebnost energije in beljakovin), narašča v čistih posevkih trav z rastočimi odmerki N (dušika). V poskusih na različnih koncih Evrope so ugotovili ekonomsko pozitivno delovanje N pri odmerkih od 200 do 600 kg N/ha. V različnih poskusih so statistično značilno največje pridelke dobili z 60 kg N/ha za vsako košnjo v 4-kosnem sistemu.

V deželah EU pogosto uporabljajo faktor Y10, ki pomeni, da se splača dodajati N, dokler je prirast suhe snovi s travinja vsaj 10 kg na kg dodanega N. V večini primerov so bili odmerki od 250 – 300 kg N/ha najbolj ekonomični. Izkoriščanje dušika in s tem obenem velikost pridelka je odvisna tudi od vsebnosti dostopne vode v tleh, najprej od padavin ter tudi od zaloge dostopne vode do 1 m globine.

V splošnem se ugotavlja, da je za kakovostno osnovno krmo treba dati cca. 60 kg mineralnega dušika / ha (poleg dušika iz živinskih gnojil) za vsako GVŽ (št. glav velike živine). Torej, če redimo 2,5 GVŽ, moramo dati cca. 125 kg N/ha z mineralnimi gnojili.

Skrb za kakovost krme s travinja pri visokih odmerkih dušika

Pri velikih odmerkih N se v mladi krmi s travinja nakopiči prekomerna količina surovih beljakovin (predvsem neproteinskega N) ter lahko tudi velike količine nitrata (NO3). Ugotovili so, da vsebnost nitrata v uveli silaži ne sme biti večja kot 0,75 % (= 7500 mg/kg), drugače lahko pride do pojava methemoglobinemije v krvi krav. To pomeni, če se več kot 50 % hemoglobina spremeni v methemoglobin, potem kri ne more prenašati več zadosti kisika, kar privede do poškodb organov, ki rabijo več 02, lahko pa tudi do spontanih splavov.

Pri paši je kritična vsebnost NO3 večja, ker je stopnja sprejema suhe snovi pri paši počasnejša (manj naenkrat), kot pri krmljenju v hlevu. Do povečane vsebnosti nitrata prihaja predvsem jeseni, ko je slabša osvetlitev in s tem v rastlinah manj energije za pretvorbo nitrata v amidno obliko.

Nekateri so tudi poročali, da prekomerno gnojenje z dušikom lahko vodi v pomanjkanje nekaterih elementov v krmi, še posebej bakra (Cu), kobalta (Co), selena (Se), mangana (Mn) in joda (I).

Po priporočilih strokovnjakov bi naj gnojili s 40-50 kg N/ha za posamezno košnjo ter do 150 kg mineralnega N/ha na intenzivnih pašnikih (za 2,5 GVŽ/ha). Pri jesenski paši ali košnji priporočamo manjše obroke dušika (30-40 kg N/ha). Smatrajo namreč, da so taki odmerki dušika glede zdravja živali popolnoma varni.

Problem kalija v obtoku travinja

Na travniških kmetijah se pogosto zgodi, da po nekaj letih rednega gnojenja z mineralnimi in živinskimi gnojili z analizo ugotovimo prekomerno povečanje rastlinam dostopnega kalija v tleh. To povečanje je deloma odvisno od talnega tipa (od vrste glinenih mineralov) ter posredno zaradi povečanja pridelkov zaradi gnojenja. Predvsem gnojenje z dušikom povečuje kopičenje kalija v mrvi. Pri večjih pridelkih je tudi več korenin, ki bolje izkoriščajo talne zaloge, koreninski izločki (organske kisline) lahko mobilizirajo kalij iz nedostopnih v rastlinam dostopno obliko.

Živina potrebuje v presnovi sorazmerno malo kalija, zato ga večino izloči. Obenem rastline zelo dobro sprejemajo kalij in ga kopičijo tudi preko svojih fizioloških potreb. Ko se vsebnost kalija poveča, se zmanjšata vsebnosti magnezija (Mg) in natrija (Na) v krmi.

Zaradi teh spoznanj je treba s kalijem gnojiti zmerno. V priporočilih za strokovno utemeljeno gnojenje zato kot ustrezne odmerke K20 pri dobro preskrbljenih tleh strokovnjaki navajajo nekoliko nižje vrednosti, kot bi lahko bil dejanski odvzem kalija s travinja.

Kalij iz gnojnice in gnojevke je lahko zelo dostopen za rastline in tudi najbolj občutljiv za izpiranje. Druga košnja vsebuje običajno manj K kot prva. Čeprav je vsebnost kalija v krmi odvisna od različnih dejavnikov, med drugim tudi od starosti krme oziroma datuma košnje ter botanične sestave, se lahko na podlagi vsebnosti kalija v krmi precej natančno oceni ustreznost oskrbe rastlin s kalijem in ustreznost gnojenja. Dvokosni travniki so recimo primerno pognojeni s kalijem, če vsebuje krma prve košnje okrog 15 g, krma druge košnje pa 12 g kalija na kg sušine.

Krma z večkosnih travnikov in pašnikov naj bi z vidika optimalnih pridelkov vsebovala od 20 do 25 g kalija v sušini. Tako pridelana krma pa glede vsebnosti kalija ni najprimernejša za presušene krave.

Pomembna sta tudi magnezij (Mg) in natrij (Na)

Pomanjkanje magnezija (Mg) v krmi ali slaba dostopnost Mg v presnovi živali lahko povzroči hipomagnezijsko tetanijo. Dostopnost Mg v kravi je odvisna od vsebnosti dušika (N) in kalija (K) v krmi. Dnevne potrebe po Mg so 2,5 g/kravo za vzdrževanje in dodatnih 0,12 g magnezija na kg proizvedenega mleka. Pri zaužitju 15-16 kg krme dnevno in pri povprečni dostopnosti Mg iz krme (17 %) mora biti vsebnost Mg v sušini krme za proizvodnjo 25 kg mleka dnevno vsaj 0,20 %.

Gnojenje z dušikom običajno povečuje vsebnost Mg, obratno pa ga gnojenje oz. povečana dostopnost kalija znižuje. Vendar tudi velika vsebnost dušika v krmi zmanjša dostopnost magnezija.

Kmetijska tla so v Sloveniji k sreči na splošno že po naravi dobro preskrbljena z Mg. Zato pri gnojenju ni treba upoštevati magnezija tako kot fosfor in kalij. Magnezija primanjkuje ponekod na flišu (in včasih tudi na laporju), kar je občutno predvsem v vinogradih in deloma v sadovnjakih.

Krava v laktaciji potrebuje 7 g natrija (Na) za vzdrževanje +0,5 g/kg proizvedenega mleka. V krmi ga mora biti vsaj 0,15 %. Če ga je manj, ga lahko pokladamo živini v jasli, lahko pa gnojimo z nizko koncentriranimi K-gnojili, ki vsebujejo tudi Na.

Intenziteta gnojenja in plodnost črede

Ekonomičnost prireje se ne poveča samo s povečanjem produkcije mleka na kravo, temveč tudi s številom laktacij, ki jih je krava sposobna v življenju. Glavni razlog za kratko produktivno dobo je slaba plodnost, vzroki za to pa so lahko številni. Če obravnavamo samo gnojenje, potem je med drugim lahko vzrok široko razmerje med kalijem in natrijem (K:Na > 30), fitoestrogeni, prevelika vsebnost nitratov in/ali pomanjkanje fosforja v obrokih. V praksi je neposredno zvezo med vsebnostjo elementov v krmi ter gnojenjem in plodnostjo ponavadi zelo težko dokazati.

V krmi s travinja pogosto primanjkuje natrija in magnezija s stališča prehrane goveda, še posebej krav mlekaric. Na trgu so kalijeva gnojila, ki vsebujejo Na in Mg (npr. 40% K-sol, magnezij-kainit in druga ter v zadnjem času tudi gnojila iz morskih alg). Krma, ki vsebuje zadosti Na (in tudi Cu), je bolj okusna, zato jo živina več poje.

V zadnjem času se vse več pozornosti posveča žveplu. Zrak je z žveplom (S) manj onesnažen kot pred leti, zato s padavinami v tla pride le še okoli 10 kg S/ha letno. V sušini mrve mora biti koncentracija S 0,25 %, razmerje med dušikom in žveplom pa ne večje od 15:1. Križnice imajo povečane potrebe po žveplu. Teh je na travinju običajno sorazmerno malo.

Treba je vedeti, da je koreninski sistem travinja pretežno plitev in da se žveplo, podobno kot nitrat, izpira. Tako kot pri natriju je mogoče z mnogimi mineralnimi gnojili dati zadostne količine žvepla (odvzem = 20-30 kg S/ha letno), vendar je treba opozoriti, da preveč žvepla lahko hitro deluje škodljivo (antagonizem s Se in Cu; nasprotno delovanje).

Kako je z mikrohranili?

V krmi s travinja je ponavadi mangana (Mn) in železa (Fe) več, kot ga potrebuje živina. Večkrat se lahko pojavijo težave pri bakru (Cu). Povečano gnojenje z dušikom in večja vsebnost surovih beljakovin v krmi lahko zmanjša prebavljivost Cu. V krmi ga naj bo od 8-10 mg/kg.

Tudi vsebnost cinka (Zn) je za velike fiziološke potrebe lahko prenizka. 15-25 mg/kg ga zadošča za optimalno rast rastlin, vendar ga je premalo za krave v polni laktaciji. Potrebno ga je 30 mg/kg krme za vzdrževalne potrebe in 50 mg/kg krme za vzdrževanje + 25 kg mleka/dan.

Pomanjkanje Zn v krmi lahko povzroči presežek fosforja v tleh, ki prepreči sprejem in prenos Zn v rastlini. V takem primeru je treba uporabljati fiziološko kisla gnojila (urea, amonijska mineralna gnojila) in zmanjšati (ali za določen čas celo opustiti) gnojenje s fosforjem. V hujših primerih je treba uporabiti Zn gnojila (ZnSo4).

Nekaterih drugih mikrohranil (predvsem Co, Se in Mo) lahko včasih tudi primanjkuje, vendar je pomanjkanje zelo odvisno od talnega tipa, letine…, zato je za dodajanje teh elementov v krmo nujno treba prej opraviti temeljito analizo.

V zadnjem času strokovnjaki ugotavljajo kompleksne interakcije med S, Cu in Mo v krmi, predvsem pri prehrani prežvekovalcev. Od njihovih medsebojnih razmerij je lahko bolj odvisna biološka dostopnost kot od vsebnosti posameznega elementa v krmi. Če na travinje vračamo živinska gnojila, potem vračamo tudi mikroelemente in sčasoma lahko celo povečamo njihovo dostopnost v tleh ter povečamo njihov obtok.