S prehodom v hladnejši del leta se več rejnih živali vrača s pašnikov v hleve, kjer bodo preživele velik del dneva ali celo celotno zimo. Takrat se razmere v objektu hitro spremenijo.

Več živali na omejenem prostoru pomeni več toplote, vodne pare, iztrebkov, prahu in plinov. Zato priprava hleva na zimo ni namenjena predvsem temu, da bi bil prostor čim toplejši, ampak da ostane suh, čist in dobro prezračen.

Odraslo govedo, ovce in konji nizke temperature praviloma dobro prenašajo, če so zdravi, suhi in zaščiteni pred močnim vetrom ter padavinami. V zaprtem in slabo prezračenem hlevu pa se lahko hitro povečata vlaga in koncentracija škodljivih plinov, kar povečuje tveganje za bolezni dihal in težave s parklji oziroma kopiti.

Hleva pozimi ne zapremo nepredušno

Ko zunanje temperature padejo, bi želeli vrata, okna in druge odprtine čim bolj zapreti. Toda prav to je lahko ena največjih napak pri zimskem upravljanju hleva.

Pozimi naloga prezračevanja ni predvsem odvajanje toplote, temveč odstranjevanje odvečne vlage, prahu, mikroorganizmov ter plinov, ki nastajajo pri dihanju živali in razgradnji izločkov. Svež zrak mora zato v hlev prihajati tudi v hladnih dneh.

Pri naravno prezračevanih objektih pomembno vlogo igra tako imenovani vzgonski oziroma dimniški učinek. Toplota, ki jo oddajajo živali, segreva zrak, ta se dviguje in skozi odprtine v višjih delih objekta odhaja na prosto, svež zrak pa vstopa skozi nižje oziroma bočne odprtine. Če so odprtine nepravilno razporejene ali zaprte, je takšna izmenjava zraka močno omejena. Pri mladih teletih je naravno vzgonsko prezračevanje lahko manj učinkovito, saj proizvedejo bistveno manj telesne toplote kot odraslo govedo.

Svež zrak ne pomeni prepiha

Dobro prezračevanje in prepih nista isto. Cilj je enakomerna izmenjava zraka brez močnega hladnega toka neposredno na živali, predvsem na njihovih ležiščih.

Posebej občutljiva so mlada teleta, ki v prvih tednih življenja telesne temperature še ne uravnavajo tako učinkovito kot odrasle živali. Pri novorojenem teletu se lahko potreba po dodatni energiji za ohranjanje telesne temperature pojavi že pri temperaturah pod približno 10–15 °C. Na občutek mraza pa ne vpliva samo temperatura zraka, ampak tudi njegova hitrost in vlažnost.

Zato mora rejec razmere ocenjevati na višini, kjer živali dejansko bivajo. Hlev je lahko pri stropu dobro prezračen, medtem ko na območju ležišč ostaja zrak skoraj nepremičen ali pa se pojavlja močan prepih.

Vlaga je pogosto večja težava kot mraz

Živali z dihanjem oddajajo veliko vodne pare, dodatno vlago pa povzročajo mokra stelja, urin, slabo odvajanje tekočin in puščanje napajalnikov. Če se vlaga ne odvaja, se začne pojavljati kondenz na strehi in stenah, ležišča ostajajo mokra, vlažno okolje pa omogoča daljše preživetje številnih povzročiteljev bolezni.

Na slabo kakovost zraka nas lahko opozorijo že preprosti znaki: kapljice na spodnji strani strehe, zatohlost, izrazit vonj po amonijaku, trajno mokra stelja ali pajčevine na mestih, kjer bi pričakovali gibanje zraka. Slednje lahko nakazujejo območja z zelo majhnim pretokom zraka.

Posebno pozornost si zasluži amonijak, ki nastaja pri razgradnji sečnine iz urina. Visoke koncentracije dražijo sluznice oči in dihal ter povečujejo dovzetnost živali za bolezni dihal. Če v hlevu izrazito zaznamo njegov vonj, je to opozorilo, da je treba preveriti odstranjevanje gnoja, stanje stelje in prezračevanje.

Suha stelja je del dobre mikroklime

Stelja ni pomembna samo zaradi udobja. Mokro ležišče povečuje izgubljanje telesne toplote, slabša higieno živali in ustvarja ugodnejše razmere za mikroorganizme.

Preprost pokazatelj je tako imenovani test s kolenom: če po nekaj sekundah klečanja na stelji koleno ostane mokro, tudi ležišče za žival ni dovolj suho.

Količina potrebne stelje je odvisna od vrste živali, sistema reje, gostote naselitve in materiala, zato univerzalne količine za vse hleve ni. Pomembno je sproti odstranjevati najbolj mokre in onesnažene dele ter dodajati dovolj čistega in suhega materiala.

Najprej očistimo, šele nato razkužujemo

Pred začetkom daljšega hlevskega obdobja pregledamo bokse, ležišča, pohodne površine, odtoke in mesta, kjer se nabirata umazanija in vlaga. Temeljito čiščenje je tudi osnova učinkovitega razkuževanja, saj organska umazanija zmanjšuje delovanje številnih razkužil.

Kjer način reje omogoča izpraznitev prostora, je pravilen vrstni red: odstranitev gnoja in stelje, mehansko čiščenje, pranje, sušenje ter nato po potrebi razkuževanje. Še posebej pomembna sta čiščenje in razkuževanje prostorov med posameznimi skupinami oziroma turnusi živali.

Pred zimo preverimo tudi opremo

Pred prvimi močnejšimi ohladitvami pregledamo napajalnike in vodovodne cevi ter preprečimo njihovo zamrzovanje. Preverimo delovanje ventilatorjev in drugih prezračevalnih naprav, odtoke, vrata, razsvetljavo ter stanje tal in ležišč.

Hkrati spremljamo tudi gostoto živali v posameznih delih hleva. Prevelika gostota naselitve pomeni več vlage in izločkov na enoto površine, hitrejše onesnaževanje stelje in težje vzdrževanje dobre kakovosti zraka.

Dobra zimska mikroklima zato ni odvisna od enega samega ukrepa. Nastane s kombinacijo učinkovitega prezračevanja, suhih ležišč, primerne gostote živali, dobrega odvajanja tekočin in rednega vzdrževanja. Hlev pozimi ni nujno najboljši takrat, ko je v njem najtopleje – pomembneje je, da živali dihajo kakovosten zrak ter imajo suh, čist in pred prepihom zaščiten prostor za počitek.

 

Viri:

• UVHVVR / GOV.SI – Ustrezna oskrba rejnih in hišnih živali v mrzlih dneh (gov.si);
• Teagasc – Cattle Housing Ventilation (teagasc.ie);
• AHDB – Youngstock housing: Temperature, humidity and ventilation (ahdb.org.uk).