Prispevki

Štirje načini kot odziv na krizo cen hrane

Medtem ko uničujoča vojna v Ukrajini divja in povzroča neizmerno trpljenje, se njen vpliv čuti daleč onkraj njenih meja. Med najbolj kritičnimi je kriza cen hrane, ki postavlja pod vprašaj cenovno dostopnost in razpoložljivost pšenice in drugih osnovnih osnovnih živil.

Ni mogoče podcenjevati udarca, ki ga je vojna zadala prehranskim sistemom, ki so že krhki zaradi dveh let motenj zaradi COVID-19, podnebnih ekstremov, devalvacije valut in vse hujših fiskalnih omejitev. Ukrajina in Rusija namreč predstavljata več kot četrtino svetovne letne prodaje pšenice. Njuna vojna pa je sedaj privedla do znatnega dviga cen hrane – ne samo pšenice, ampak tudi ječmena, koruze, jedilnega olja… itd.

Svetovne in domače cene hrane so bile že pred vojno blizu najvišjih vrednosti vseh časov, velik vprašaj pa se postavlja nad letino v naslednjih sezonah po vsem svetu tudi zaradi močnega povišanja cen gnojil.

 

“Ali nam bo uspelo obvladovati nestanovitnost cen hrane in poiskati pot iz te nove krize, je seveda odvisno od nacionalnih politik in globalnega sodelovanja.”

 

Čeprav so ti trendi zaskrbljujoči, zdaj ni čas za paniko. Tukaj je dejstvo: svetovne zaloge riža, pšenice in koruze – treh glavnih svetovnih izdelkov – ostajajo zgodovinsko visoke. Zaloge pšenice, blaga, ki ga je vojna najbolj prizadela, ostajajo precej nad ravnmi med krizo cen hrane 2007–2008. Ocene tudi kažejo, da je bilo približno tri četrtine ruskega in ukrajinskega izvoza pšenice dostavljenih že pred začetkom vojne.

Ali nam bo uspelo obvladovati nestanovitnost cen hrane in se izogniti tej novi krizi, je seveda odvisno od nacionalnih politik in globalnega sodelovanja. Žal to ni prvič, da se soočamo s prehransko krizo.

Spomnimo se lekcij, pridobljenih med svetovno krizo s hrano 2007–2008, ki je bila prvotno posledica suše in naraščajočih cen nafte. Ko so velike države proizvajalke hrane zaradi skrbi za domačo preskrbo s hrano omejile izvoz, je to poslabšalo dvig cen in poslabšalo podhranjenost, zlasti otrok.

Ne smemo narediti iste napake. Nasprotno pa so države na začetku pandemije COVID-19 ohranjale pretok trgovine s hrano, čeprav so zapore vplivale na pristanišča, tovorni promet in mobilnost delovne sile. To skupno vedenje je pomagalo omejiti motnje v svetovnih verigah preskrbe s hrano in preprečilo poslabšanje slabih razmer, s čimer je koristilo vsem državam.

Takšni dokazi in izkušnje morajo biti naše vodilo za uravnoteženje takojšnjega odziva na krizo z dolgo, težko potjo, ki je pred nami za izgradnjo bolj odpornega prehranskega sistema, ki ščiti ljudi pred takšnimi pretresi.

Štirje načini oz. prednostne naloge (sodeč po besedah Svetovne banke) za izhod iz te krize:  

 1. Najprej naj bo trgovina s hrano odprta. 

Države in mednarodne organizacije morajo na podlagi izkušenj ponovno ostati enotne v svoji zavezanosti ohranjanju gibanja hrane. G7 je vse države pozvala, naj ohranijo svoje trge s hrano in kmetijstvom odprte ter se zavarujejo pred kakršnimi koli neupravičenimi omejitvami svojega izvoza.

2. Podpreti potrošnike in ranljiva gospodinjstva z varnostnimi mrežami.

Nujno je treba ohraniti ali razširiti programe socialne zaščite, ki blažijo udarec za potrošnike. Ne samo dostopnost hrane, ampak tudi cenovna dostopnost hrane je skrb zlasti v državah z nizkimi in srednjimi dohodki , kjer ljudje običajno porabijo večji delež svojega dohodka za hrano kot v državah z visokimi dohodki. Mnogi so že pred vojno zmanjševali porabo zaradi nižjih prihodkov in naraščajočih cen hrane. V okolju z omejenimi viri bi morale vlade dati prednost podpori za najbolj ranljiva gospodinjstva.

3. Podpreti kmete.

Medtem ko so svetovne zaloge hrane zdaj ustrezne, moramo zaščititi letino naslednje sezone tako, da pomagamo proizvajalcem hrane pri soočanju z močnim povečanjem vložkov, vključno s stroški gnojil in zmanjšano razpoložljivostjo. Odstranitev ovir za trgovino z vnosom, osredotočenost na učinkovitejšo uporabo gnojil ter preoblikovanje javnih politik in izdatkov za boljšo podporo kmetom bi lahko pomagali zaščititi proizvodnjo hrane čez šest mesecev.

Prav tako je čas, da vlagamo v več raziskav in razvoja na tem področju: povečanje nastajajoče znanosti in uporabe bioloških gnojil, ki so manj odvisne od fosilnih goriv kot sintetična gnojila, bi povečala trajnostne možnosti za kmete.

4. Moramo si prizadevati za preoblikovanje prehranskih sistemov

Ti sistemi morajo postati bolj odporni in dosegati trajno varnost hrane ter prehranjevanja. Prehranski sistemi so se že pred vojno spopadali s številnimi krizami. Akutna negotovost hrane je v mnogih državah naraščala, kar je odražalo gospodarske pretrese, številne konflikte, zgodovinsko sušo v vzhodni Afriki in skrajno okužbo kobilic.

Svetovna banka je samo v zadnjih dveh letih zagotovila pomembno podporo ukrepom za varnost preskrbe s hrano – približno 17 milijard dolarjev letno, kar je v povprečju 12 milijard dolarjev letno v preteklih treh letih, predvsem za kmetijstvo in ukrepe socialne zaščite.

Pomagali so tudi državam, da se prej odzovejo na nastajajoče krize na področju varnosti preskrbe s hrano, vključno z mobilizacijo podpore iz mehanizma za zgodnji odziv IDA na krizno odzivanje in za sodelovanjem s humanitarnimi partnerji pri spremljanju negotove preskrbe s hrano.

 

“Preoblikovani prehranski sistemi lahko postanejo temelj zelenega, odpornega in vključujočega razvoja, ki spodbuja zdravje ljudi, gospodarstev in planeta.”   

 

Ključnega pomena je, da ostanemo na dobri poti in pomagamo državam pri razvoju, da se vrnejo na pravo pot v svojih prizadevanjih za okrevanje. Dolgoročno si morajo vlade, zasebna podjetja in mednarodni partnerji prizadevati za bolj produktivne, z viri učinkovite, raznolike in hranljive proizvodne sisteme, da bi zagotovili varnost hrane in prehransko varnost ob naraščajočih podnebnih, konfliktnih in gospodarskih tveganjih. To je eno od petih področij, ki se jim daje prednost pri podnebnih ukrepih.

Boljše usmerjanje javne porabe, mobilizacija zasebnega financiranja ter vlaganje v inovacije ter raziskave in razvoj bo ključnega pomena za “narediti več z manj”: proizvajati bolj raznoliko in hranljivo hrano za rastoče prebivalstvo, z manj vode in gnojil, hkrati pa omejiti spremembe rabe zemljišč in rastlinjakov, emisij plinov…itd.

Preoblikovani prehranski sistemi lahko postanejo temelj zelenega, odpornega in vključujočega razvoja, ki spodbuja zdravje ljudi, gospodarstev in planeta.

 

Vir članka:
Worldbank.org

Cene na trgu (hrane) še kar rastejo. Kaj nas ob tem čaka?

V zadnjem obdobju smo priča rasti cen mnogih dobrin, med njimi tudi hrane. Na Kmetijsko gozdarski zbornici Slovenije (KGZS) poudarjajo, da se cene hrane ne dražijo zaradi kmetov. Nastali položaj namreč želijo nekateri v prehranski verigi izkoristiti tudi za nepošteno ustvarjanje dobičkov.

Podražitvam ni videti konca še vsaj nekaj časa.

V eni od izjav v preteklih dneh v povezavi s podražitvami hrane je bilo rečeno, »da je cena govedine v nekaj tednih zrasla do 40 odstotkov in da se mesnopredelovalna industrija s kmeti nima kaj pogajati, saj kmetje postavljajo ceno

Z izjavo se ne strinja predsednik KGZS Roman Žveglič: »V zadnjih tednih zagotovo ne moremo govoriti o takšnih povečanjih odkupnih cen in te tudi ne sledijo povečanju cen vhodnih surovin. Cene so se od poletja povečale predvsem na račun višjih odkupnih cen govejega mesa v sosednjih državah, ki v veliki meri oblikujejo cene na slovenskem trgu. Dodajam, da gre pri povečanju odkupnih cen v zadnjih nekaj tednih za okrog 10 odstotkov, nikakor pa za do 40 odstotkov, kot je bilo omenjeno, in menim, da gre v izjavi lahko za špekulacije

Odkupne cene mesa so bile med najnižjimi v Evropski uniji.

Trenutno se je zaradi povečanega povpraševanja resda nekoliko izboljšal pogajalski položaj kmetov, še zdaleč pa ne moremo trditi, da to velja na dolgi rok. Vemo, da je ob nastopu krize lani mesnopredelovalna industrija uvozila večje količine mesa in spravila domače odkupne cene mesa krepko pod cene, ki so veljale takrat v Evropski uniji. Tako so bile cene v Sloveniji med najnižjimi v celotni EU.

Sicer pa je še bolj zaskrbljujoč podatek, ki je bil pred dnevi predstavljen na posvetu Javne službe kmetijskega svetovanja v Laškem. Kmetijski inštitut Slovenije namreč ocenjuje, da bo letos »faktorski dohodek v kmetijstvu padel za četrtino in da gre za drugo najslabše leto v zadnjih 15 letih

Seveda pa se, tako kot se za trgovino in živilsko-predelovalno industrijo, izrazito povečujejo vhodni stroški tudi za kmete. Poleg dviga cen goriv, storitev, energije, embalaže je za kmete neugoden tudi skok cen semen, gnojil in sredstev za varstvo rastlin. Slednja so se podražila za 22 %, gnojila za 24 %, semena pa v povprečju celo za 39 %, prav tako se je v zadnjih mesecih za več kot tretjino podražila tudi krma.

Izrazito se povečujejo vhodni stroški za kmete.

Ker je pretežni del slovenskega kmetijstva zaradi naravnih danosti vezan na živinorejo, je položaj še toliko bolj zaskrbljujoč. Kmetijstvo, znotraj njega pa še posebej izrazito živinoreja, je panoga, v kateri ni možno prenehati z dejavnostjo in jo po kratkem času spet vzpostaviti ter se tako odzvati na spremembe vhodnih stroškov.

Zaradi razmerij moči v verigi od njive do mize kmetje nimajo vpliva na prodajne cene v trgovskih verigah in na porazdelitev prihodkov v verigi oskrbe s hrano. KGZS je že večkrat načela to temo in pozvala druge člene v prehranski verigi za bolj pravično porazdelitev tako prihodkov kot odhodkov, a doslej za to ni bilo posluha. Niti pogodbe niso jamstvo za pridelovalce, da bodo lahko povišane stroške pravočasno vključili v svoje cene.

Podobne težave, kot jih pri KGZS navajajo za področje govedoreje, čutijo tudi druge živinorejske panoge, prav tako pridelovalci sadja in zelenjave.

Glede na trenutne razmere na Kmetijsko gozdarski zbornici Slovenije pozivajo varuha odnosov v verigi preskrbe s hrano, da okrepi osveščanje javnosti o razmerah in dejanskih razmerjih v verigi od njive do mize.

 

Vir članka: KGZS