Vinogradništvo skozi čas
V Sloveniji nam je lahko v ponos, da imamo najstarejšo trto na svetu. V osrednjem delu Maribora, na Lentu, pred Hišo stare trte še danes domuje žametovka oz. modra kavčina, ki je s potrjeno starostjo več kot 400 let vpisana v Guinnessovo knjigo rekordov kot najstarejša trta sveta in še vedno rodi žlahtne sadove.
Domače ozemlje Vitis vinifera, navadne vinske trte, je pas območja od zahodne Evrope do perzijske obale Kaspijskega morja. A je vinska trta pokazala visoko stopnjo prilagodljivosti! Zato jo najdemo na vseh celinah razen na Antarktiki.
Vinogradništvo je gospodarska dejavnost, ki se ukvarja z gojenjem vinske trte in pridelovanjem grozdja. Panoga se tesno povezuje z vinarstvom, saj upravljanje nasadov pomembno vpliva na lastnosti grozdja, ki predstavljajo osnovo za pridelavo vina.
Kako pa se je vinogradništvo pravzaprav začelo?
Zgodovina vinogradništva je tesno povezana z zgodovino vina, saj so dokazi o gojenju divjega grozdja za proizvodnjo vina znani že iz neolitika. Dokazano je, da je do ene prvih udomačitev Vitis vinifera prišlo na območju današnje Gruzije. Obstajajo tudi dokazi o udomačevanju grozdja na Bližnjem vzhodu v zgodnji bronasti dobi okoli leta 3.200 pred našim štetjem.
Konec 5. stoletja pred našim štetjem je grški zgodovinar Thukydides zapisal: »Ljudje v Sredozemlju so se iz barbarstva izvili, ko so se naučili gojiti oljko in trto.« Časovno obdobje, ki ga je Thukydides najverjetneje omenjal, je bilo obdobje med letoma 3.000 in 2.000 pred našim štetjem. Takrat se je na območjih Male Azije, Krete, Grčije in Kikladov v Egejskem morju močno uveljavilo vinogradništvo.
Vinogradništvo v Antičnem Rimu
Med leti 1.200 in 900 pred našim štetjem so Feničani razvili vinogradniške prakse, ki so jih pozneje uporabljali v Kartagini. Okoli leta 500 pred našim štetjem je kartaginski pisatelj Mago te prakse zapisal v svojem 28-delnem delu. To je bil eden redkih artefaktov, ki so preživeli rimsko uničenje Kartagine med tretjo punsko vojno. Ta besedila so vplivala na rimskega državnika Katona starejšega, ki je okoli leta 160 pred našim štetjem napisal delo De Agri Cultura, v katerem je opisal rimsko vinogradništvo in kmetijstvo.
Rimski pisatelj Columella je leta 65 n. št. v dvanajstih zvezkih napisal najbolj podrobno delo o rimskem vinogradništvu De Re Rustica. Columellovo delo je eno prvih, v katerem so podrobno opisani sistemi rešetk za vzpenjanje vinske trte s tal. Columella je zagovarjal uporabo kolov v primerjavi s prej uveljavljeno prakso vzgoje trt po drevesnih deblih. Prednosti uporabe kolov pred drevesi so bile predvsem v zmanjšanju nevarnosti, povezanih s plezanjem po drevesih, ki je bilo potrebno za obrezovanje gostega listja, da bi trta dobila sončno svetlobo, in pozneje za obiranje.
Rimska ekspanzija po zahodni Evropi je prinesla rimsko vinogradništvo tudi na območja, na katerih so nastala nekatera najbolj znana vinorodna območja na svetu: španska Rioja, nemška Mosel ter francoski Bordeaux, Burgundija in Rona.
Rimski vinogradniki so bili med prvimi, ki so prepoznali strma pobočja kot eno od idealnih lokacij za sajenje vinske trte, saj hladen zrak teče navzdol in se zbira na dnu dolin. Hladen zrak je sicer koristen, vendar če ga je preveč, odvzame trti toploto, ki jo potrebuje za fotosintezo, pozimi pa poveča nevarnost pozebe.
Srednjeveško vinogradništvo
V srednjem veku so bili katoliški menihi (zlasti cistercijani) najvidnejši vinogradniki tega obdobja. Približno v tem času se je v Franciji pojavil zgodnji sistem Metayage z delavci (Prendeur), ki so obdelovali vinograde na podlagi pogodbenih dogovorov z lastniki zemljišč (Bailleur). V večini primerov so bili dobri pri izbiri pridelka in razvoju lastne vinogradniške prakse.
Vinogradništvo in številne prakse, ki so se razvile v tem obdobju, so postale stalnica evropskega vinogradništva do 18. stoletja
Sorte so se natančneje preučevale, da bi se ugotovilo, katere trte so najprimernejše za določeno območje. Približno v tem času se je pojavil zgodnji koncept terroir, saj so vina iz določenih krajev začela sloveti kot edinstvena. Koncept obrezovanja zaradi kakovosti in ne količine se je pojavil predvsem po zaslugi cistercijanov. Čeprav je povzročil konflikt med bogatimi lastniki zemljišč, ki so želeli kakovostnejša vina, in kmečkimi delavci, katerih preživetje je bilo odvisno od količine vina, ki so jo lahko prodali. Znani primer višje kakovosti vina je renski rizling. Leta 1435 je grof Janez IV. iz Katzenelnbogena začel to uspešno tradicijo.
V Burgundiji so cistercijanski menihi razvili koncept vinogradov kot homogenih delov zemljišč, na katerih vsak letnik dosledno daje podobna vina. Na območjih, kot je Côte-d’Or, so menihi zemljišča razdelili na ločene vinograde, od katerih jih je veliko še danes, kot sta Montrachet in La Romanée.
Vinogradništvo danes
Velika večina svetovnih vinorodnih območij se nahaja med 30° in 50° zmerne zemljepisne širine na obeh poloblah. V teh pasovih so povprečne letne temperature med 10 in 20°C. Prisotnost velikih vodnih površin in gorskih verig lahko pozitivno vpliva na podnebje in vinsko trto. Bližnja jezera in reke lahko služijo kot zaščita pred drastičnimi padci temperature ponoči. Le-ta sproščajo toploto, ki jo je voda shranila čez dan, da ogreje trte.
Za pridelavo grozdja, primernega za pridelavo vina, trta potrebuje približno 1.300-1.500 ur sonca v rastni sezoni in približno 27 ur padavin skozi vse leto. V idealnih okoliščinah bo trta večino padavin prejela v zimskih in spomladanskih mesecih: dež v času trgatve lahko povzroči številne nevarnosti, kot so glivične bolezni in cepljenje jagod. Optimalno vreme med rastno sezono je dolgo in toplo poletje. To grozdju omogoči popolno zorenje in ravnovesje med kislinami in sladkorji v grozdju.
Kako je z vinogradništvom v Sloveniji danes, si lahko preberete na povezavi.
Vir:
www.horticultureandsoilscience.fandom.com
www.visitmaribor.si