Zaradi vse pogostejše degradacije habitatov, enolične kmetijske rabe, pomanjkanja cvetočih rastlin in pretirane uporabe pesticidov opraševalci izginjajo s podeželja. Njihovo zmanjševanje ima neposredne posledice na pridelavo hrane, kakovost ekosistemskih storitev in dolgoročno stabilnost agroekosistemov. Skrb za njihovo ohranjanje je zato postala pomembna naloga sodobnega kmetovanja.

Zasaditev mejic in živih mej predstavlja eno najučinkovitejših naravovarstvenih praks, saj opraševalcem nudi zatočišče, neprekinjen vir hrane in varne prehode med posameznimi obdelovalnimi površinami.

Zakaj so mejice in žive meje pomembne?

Mejice in žive meje imajo izjemno vrednost v kmetijski krajini, saj povezujejo različne ekosisteme in delujejo kot pomembni elementi zelene infrastrukture. Njihova raznolika vegetacija prispeva k večji biotski raznovrstnosti, saj služijo kot habitat za številne koristne organizme – od divjih opraševalcev in naravnih sovražnikov škodljivcev do ptic in malih sesalcev. Neprekinjeno zaporedje cvetenja različnih grmovnic in dreves skozi sezono zagotavlja stalen vir cvetnega prahu in nektarja, kar je bistveno za preživetje čebel, čmrljev in metuljev.

Poleg ekoloških koristi opravljajo mejice tudi pomembne kmetijsko-tehnične funkcije: zmanjšujejo erozijo tal, delujejo kot protivetrni pasovi, izboljšujejo zadrževanje vlage v tleh in uravnavajo mikroklimatske razmere. V intenzivno obdelanih območjih delujejo kot naravni filtri med kmetijskimi zemljišči in vodnimi viri ter blažijo vplive podnebnih ekstremov. Zato so nepogrešljiv del naravi prijazne in dolgoročno vzdržne kmetijske prakse.

Kaj saditi v žive meje?

Pomembno je izbrati avtohtone in medovite vrste z različno dobo cvetenja, kot na primer:

• Glog (Crataegus monogyna) – cveti v maju, dobrodošel za čebele in ptice
• Leska (Corylus avellana) – cveti zelo zgodaj in je pomembna za prezgodnje čebele
• Rdeči dren (Cornus sanguinea)
• Črni bezeg (Sambucus nigra)
• Navadna divja vrtnica (Rosa canina)
• Trdoleska (Euonymus europaeus)
• Robinija, metlika, slez, sivka – medonosne rastline, primerne za robove in bližnjo okolico.

Dodamo lahko tudi zelišča in trajnice na vznožju mejic, npr. materino dušico, meto, ognjič, boreč ali pljučnik.

Kako vzdrževati žive meje za čim večjo korist?

• Režemo jih izven gnezditvene sezone, torej pozno jeseni ali pozimi (od novembra do konca februarja), ko ptice in žuželke v njih ne gnezdijo.
• Ohranjamo razgibano strukturo in različne višine, saj tako različnim živalim ponudimo ustrezne pogoje – nizki deli privabljajo metulje in čebele, višji grmi pa ptice pevke in plenilske žuželke.
• Izogibamo se popolnemu obrezovanju – vedno pustimo del mejice neobrezan, da ohranimo cvetove in plodove kot vir hrane in zavetja v zimskem času.

Zakaj se zasaditev mejic splača tudi kmetom?

• Več opraševalcev pomeni večji in kakovostnejši pridelek. V sadovnjakih z več opraševalci so jabolka enakomerneje dozorela, pri jagodičevju pa so plodovi bolj sočni.
• Naravna pestrost pomaga pri zatiranju škodljivcev. Ptice in koristne žuželke (npr. tenčičarice, pikapolonice, trepetavke) učinkovito zmanjšujejo populacije uši in gosenic.
• Možnost dodatnih subvencij. Mejice so del naravovarstvenih ukrepov, podprtih z evropskimi in nacionalnimi sredstvi (npr. KOPOP), zato njihovo ohranjanje prinaša tudi finančne koristi.

Primer dobre prakse

Lep primer dobre prakse najdemo v Krajinskem parku Goričko, kjer so v okviru čezmejnega projekta BEE(A)WARE zasadili 2.300 metrov mejic oz. drevesno-grmovnih pasov. Na 12 lokacijah med Kobiljem in Lendavo so posadili več kot 1.500 sadik avtohtonih vrst, kot so črna jelša, divja češnja, hrast dob, glog in črni trn. Mejice divjim opraševalcem nudijo prehrano in gnezdišča, hkrati pa v intenzivni kmetijski krajini služijo kot protivetrni pasovi in povezovalni koridorji med naravno pomembnimi območji. Projekt vključuje tudi dolgoročno pogodbeno varstvo, kar zagotavlja obstoj in trajnost zasaditev.

Žive meje na kmetijskih površinah so eden najpomembnejših elementov za ohranjanje raznolikih populacij divjih opraševalcev. Privlačijo koristne žuželke, ki nato izboljšajo opraševanje poljščin, kot so oljna ogrščica, stročnice in sadje. To vodi do višjih pridelkov in večjih plodov, ki pozimi služijo tudi kot vir hrane za ptice. Smiselno vključevanje živih mej – vključno s tistimi, ki štejejo kot območja ekološkega pomena – podpira trajnostno kmetijstvo in prispeva k uresničevanju nacionalnih strategij za ohranjanje opraševalcev.

Zasaditev mejic in živih mej tako ni le estetska ali naravovarstvena gesta, temveč konkretna podpora lokalnim ekosistemom in trajnostni pridelavi hrane. Z malo truda lahko bistveno prispevamo k bolj zdravemu in uravnoteženemu kmetijskemu okolju.

Viri:
www.hedgelink.org.uk
www.si-hr.eu
www.park-goricko.org

The post Mejice in žive meje za podporo opraševalcem appeared first on Gorenc.

S pravilno skrbjo in premišljenim hranjenjem lahko pripomoremo k njihovemu preživetju in hkrati uživamo v opazovanju raznovrstnih ptic, ki obiščejo naše vrtove in okolico.

Zakaj je pomembno pomagati pticam pozimi?

Pozimi se naravni viri hrane za ptice, kot so semena, žuželke in insekti, močno zmanjšajo. Hranjenje ptic v tem času jim pomaga preživeti dolge in mrzle noči ter ohraniti dovolj energije za iskanje hrane podnevi. Poleg tega je skrb za ptice pomembna tudi z vidika ohranjanja naravnega ravnovesja, saj ptice prispevajo k zdravemu ekosistemu z nadzorovanjem populacije škodljivcev in širjenjem semen rastlin. Obenem pa je hranjenje ptic odlična priložnost za opazovanje narave in učenje o lokalnih vrstah ptic, kar krepi našo povezanost z okoljem in povečuje zavedanje o pomenu ohranjanja biotske raznovrstnosti.

Najpogostejše vrste ptic pozimi

Poletne ptice selivke se v jeseni preselijo v toplejše kraje, medtem ko nekatere domače vrste in zimski obiskovalci ostanejo pri nas. Pozimi lahko na krmilnicah in v bližini naselij ter gozdov opazimo raznolike vrste ptic, ki so prilagojene hladnejšim razmeram. Med najbolj pogostimi zimskimi vrstami v Sloveniji so:

• Domači vrabec (Passer domesticus): Prepoznaven po rjavem perju s črnimi progami in sivi glavi. Pogosto se zadržuje v bližini človeških bivališč.
• Siva vrana (Corvus cornix): Velika, inteligentna ptica s prepoznavnim črnosivim perjem, ki pogosto išče hrano na odlagališčih in travnikih.
• Velika sinica (Parus major): Zlahka jo prepoznamo po živo rumenem trebuhu in črni črti, ki poteka vzdolž prsi, ter značilni črni glavi z belimi lisami.
• Domači golob (Columba livia domestica): Značilen mestni prebivalec, ki je prilagojen različnim življenjskim pogojem in pogosto išče hrano v bližini ljudi.
• Poljski vrabec (Passer montanus): Podoben domačemu vrabcu, vendar s prepoznavno rjavo kapico in črnimi lisami na licih. Pogosteje ga najdemo na podeželju.
• Ščinkavec (Fringilla coelebs): Moški primerki so prepoznavni po rdečkastorjavem prsnem perju in zelenkastorumenem zadku, medtem ko so samice bolj sivorjave barve.
• Lišček (Carduelis carduelis): Ena najlepših ptic pri nas, prepoznaven po rdečem obrazu, črno-belih krilih in rumenem pasu na perutih.
• Plavček (Cyanistes caeruleus): Majhna in živahna ptica z modrim perjem na krilih in rumenim trebuhom, ki jo pogosto vidimo na krmilnicah.
• Kos (Turdus merula): Samci so popolnoma črni z oranžnim kljunom, samice pa rjave. Pogosto jih opazimo pri iskanju hrane pod grmovjem ali drevesi.
• Sraka (Pica pica): Inteligentna in družabna ptica s črnobelimi peresi in dolgim repom, ki se rada zadržuje v bližini kmetij in naselij.

Poleg teh pogostih vrst lahko v zimskem času na krmilnicah opazimo tudi zimske obiskovalce, kot so:

• Brinovka (Turdus pilaris): Zimska obiskovalka, ki jo prepoznamo po lisastem prsnem perju in sivi glavi, pogosto v večjih jatah išče sadje in jagodičevje.
• Rumeni strnad (Emberiza citrinella): Prepoznaven po svetlorumenem perju in značilnem “čip-čip” klicu, pogosto ga opazimo na poljih in vrtovih.
• Snežni strnad (Plectrophenax nivalis): Redkejši zimski obiskovalec, ki ga včasih opazimo na višje ležečih območjih in travnikih.

Z opazovanjem ptic pozimi podpiramo njihovo preživetje ter pridobimo dragocen vpogled v raznolikost in vedenje teh čudovitih bitij.

Kdaj in kako hraniti ptice?

Hranjenje ptic je priporočljivo v obdobjih, ko je hrane v naravi malo, zlasti med decembrom in februarjem. Pomembno je, da pticam ponujamo uravnoteženo prehrano, ki jim bo zagotovila potrebne hranilne snovi. Vedno uporabljajte svežo hrano in redno čistite krmilnice.

Primerni prehranski viri:

• sončnična semena,
• lanena semena,
• bučna semena,
• orehova in lešnikova jedrca,
• jabolka in suho sadje,
• neolupljen riž in oves,
• maščobe (loj, kokosova maščoba).

Neprimerni prehranski viri:

• slani in začinjeni ostanki hrane,
• plesniva in pokvarjena hrana,
• kruh v velikih količinah (lahko povzroči prebavne težave).

Kako pripraviti primerno krmilnico?

Postavitev krmilnice naj bo na varnem mestu, kjer ptice ne bodo ogrožene s strani plenilcev, kot so domače mačke ali divje živali. Krmilnica naj bo nameščena vsaj 1,5 metra nad tlemi in na mestu, ki nudi zavetje pred vetrom in snegom. Redno je treba odstranjevati ostanke hrane in čistiti krmilnico, da preprečimo širjenje bolezni.

Pomembnost vode

Ptice pozimi ne potrebujejo le hrane, temveč tudi svežo vodo, saj so naravni vodni viri pogosto zamrznjeni. Postavite plitvo posodo z vodo in jo redno menjajte, da preprečite zmrzovanje.

Kako lahko še pomagamo pticam pozimi?

Poleg hranjenja pticam lahko pomagamo tudi z:

• Jesenskim sajenjem grmovnic, ki nudijo zavetje in naravno hrano (npr. glog, dren, trnulja).
• Namestitvijo gnezdilnic, kamor se ptice lahko zatečejo pred mrazom.
• Ohranjanjem naravnih habitatov, kot so gozdni robovi in zaraščene površine.

Ohranjanje naravnih habitatov je pomembno skozi celo leto, ne le pozimi.

Ptice pevke

Ptice pevke, kot so ščinkavci, sinice in drozgi, s svojimi melodijami napolnijo vrt in ustvarjajo prijetno vzdušje od zore do mraka. Da bi ohranile svojo vitalnost in lep glas, potrebujejo energijsko bogato prehrano. Hranjenje na ptičjih mizah in talnih krmilnikih jim zagotavlja potrebna hranila ter omogoča, da ostanejo zdrave in v dobri kondiciji skozi vse leto.

Društvo za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije

V Sloveniji že od leta 1979 deluje Društvo za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije (DOPPS), ki je največja nevladna organizacija za varstvo narave pri nas. Osredotočajo se na varstvo ptic in njihovih življenjskih okolij, s čimer pomembno prispevajo k ohranjanju narave in dobrobiti celotne družbe.

Skrb za ptice pozimi je dobro in skrbno dejanje ter hkrati tudi priložnost, da se povežemo z naravo in jo bolje spoznamo. Pravilno hranjenje in skrb za ptice pripomoreta k ohranjanju njihove populacije ter bogatenju našega vsakdana z njihovim petjem in prisotnostjo.

Viri:
www.peckishbirdfood.com
www.gnezdilnice.si
www.ptice.si

The post Pomoč pticam pozimi – praktični nasveti za skrb na domačem vrtu appeared first on Gorenc.

Sepp Holzer, pogosto imenovan “Dalajlama permakulture”,  je pionir in inovator v svetu trajnostnega kmetovanja. Njegova filozofija in prakse permakulture so navdih za kmete in naravoslovce po vsem svetu, še posebej v regijah s podobnimi kmetijskimi pogoji, kot so Slovenija, Avstrija, Nemčija in Švica. Njegovo delo v avstrijskem Krameterhofu in drugod po svetu dokazuje, kako je mogoče z uporabo permakulturnih načel ustvariti rodovitne in samozadostne ekosisteme, ki spoštujejo naravne cikle in biotsko raznovrstnost.

Filozofija življenja in kmetovanja

Holzerjeva permakultura ni le način kmetovanja; je filozofija življenja, ki temelji na globokem spoštovanju in razumevanju naravnih zakonitosti. Z njegovimi tehnikami, kot so akvakultura, hugelkultura in ustvarjanje prostorov za zadrževanje vode, Holzer dokazuje, da je mogoče naravne vire uporabljati na način, ki podpira obilje in raznovrstnost življenja.

Sepp Holzer – več kot le kmet

V svoji karieri je Holzer postal več kot le kmet; postal je mentor, učitelj in navdih za generacije ljudi, ki iščejo alternative konvencionalnim kmetijskim praksam. Njegova predanost izobraževanju in deljenju znanja je ključnega pomena za širjenje permakulture kot trajnostne rešitve za izzive, s katerimi se sooča sodobno kmetijstvo.

Živeti v harmoniji z naravo

Sepp Holzer ostaja uporni kmet, ki s svojim delom in življenjem dokazuje, da je mogoče živeti v harmoniji z naravo, hkrati pa zagotavljati obilno in zdravo hrano za skupnosti po vsem svetu. Njegova zapuščina in vpliv se nadaljujeta skozi njegove knjige, seminarje in projekte, ki širijo znanje in prakse permakulture daleč preko meja njegove rodne Avstrije.

Edinstven pristop k naravi

Svetovno je znan po svojem edinstvenem pristopu k razumevanju narave, ki ga je razvil že v otroštvu. Njegova tehnika je posebna, ker se je naučil brati in razumeti naravo, opazoval in poslušal je naravo ter iz tega črpal zaključke, medtem ko je včasih delal napake, ki jih je sčasoma popravljal in pristope izpopolnjeval s pomočjo novih vsakodnevnih izkušenj.

Obnovitev narave

Njegovo razumevanje, kako obnoviti naravo z razvojem decentraliziranih prostorov za zadrževanje vode, je edinstveno. Podobno kot so naša telesa približno 70% voda, je tudi površina Zemlje pokrita z okoli 70% vode. Za uspešno rodovitno pokrajino je potrebna obilica dobro upravljane vode.

Principi njegovih tehnik

Principi njegovih tehnik vključujejo kmetovanje v harmoniji z naravo (flora/rastline in tla ter favna/živali), akvakulturo (prostori za zadrževanje vode in vrtovi kraterjev), terase in unikatno oblikovane dvignjene grede (hugelkultura).

Sepp Holzer poudarja, da katastrofe nastopijo, ko “preveč ljudi hkrati ravna neumno”, ne da bi razumeli edino resnico narave.

Po svojem delu je znan na izvirni kmetiji Krameterhof in pozitivnih spremembah v pokrajini, ki jih je uvedel v različnih delih sveta, vključno z Extremaduro v Španiji, Tameri na Portugalskem in Kallispelu v Montani, ZDA. Od leta 2012 živi s svojo ženo na kmetiji Holzerhof v Burgenlandu v Avstriji.

V slovenščino imamo prevedeno tudi Holzerjevo delo: Sepp Holzer – Uporni kmet

Razumevanje permakulture

Kaj je permakultura?

Permakultura je načrtovan sistem, ki poskuša ustvariti trajnostni življenjski prostor (habitat) s posnemanjem vzorcev iz narave. Permakulturo lahko opišemo kot etični sistem načrtovanja, primeren za proizvodnjo prehrane, izrabe prostora ter gradnje prebivališč. V njej se prepletajo ekologija, pokrajina, ekološko kmetijstvo, arhitektura in agrogozdarstvo.

Kaj je akvakultura?

Akvakultura, znana tudi kot vodno kmetijstvo, je nadzorovana vzreja vodnih organizmov, kot so ribe, raki, mehkužci, alge in vodne rastline. Akvakultura vključuje gojenje populacij v sladki in slani vodi pod nadzorovanimi ali polnaravnimi pogoji in se lahko kontrastira s komercialnim ribolovom, ki predstavlja ulov divjih rib. Akvakultura je tudi praksa, uporabljena za obnovo in rehabilitacijo morskih in sladkovodnih ekosistemov.

Kaj je hugelkultura?

Hugelkultura je hortikulturna tehnika, ki izboljša rodovitnost tal, zadrževanje vode in ogrevanje tal, kar koristi rastlinam, gojenim v bližini nasipov ali na njih. Dobesedno pomeni greda iz nasipa. Je tehnika, pri kateri se nasip, zgrajen iz razpadajočih lesnih ostankov in drugih kompostljivih biomaterialov rastlin, kasneje (ali takoj) zasadi kot dvignjena ali visoka greda.

Sporočilo in navdih

V svetu, kjer se soočamo z vedno večjimi okoljskimi izzivi, Sepp Holzer ponuja upanje in navdih. Njegova življenjska pot in delo sta dokaz, da s strastjo, znanjem in spoštovanjem do narave lahko ustvarimo bolj trajnostno in rodovitno prihodnost. Holzerjeva permakultura je revolucionarna filozofija, ki presega tradicionalne meje in nas uči, kako živeti v sožitju z Zemljo.
Z majhnimi koraki, kot so hugelkultura, akvakultura ali preprosto spoštovanje naravnih ciklov, lahko vsak prispeva k obnovi našega planeta

Kot “uporni kmet” je Sepp Holzer presegel konvencionalne metode in pokazal, da je mogoče tudi na najbolj zahtevnih terenih ustvariti obilje. Njegovo sporočilo je jasno: ne glede na izzive, s katerimi se soočamo, so rešitve na dosegu roke, če smo pripravljeni poslušati in se učiti od narave.

V času, ko je potreba po trajnostnem razvoju v ospredju, nas zgled Seppa Holzerja spodbuja, da ponovno razmislimo o našem odnosu do Zemlje, kmetovanja, ekologije in življenja samega. Njegovo učenje ni le v zelenih hribih Krameterhofa ali v knjigah, ki jih je napisal; je v srcih in umih vseh nas, ki smo pripravljeni sprejeti izziv in delati za zeleno, rodovitno in pravično prihodnost.

Vir in naslovna fotografija: 

www.seppholzer.info
www.krameterhof.at

The post Od upornika do učitelja: Sepp Holzer in trajnostno kmetovanje appeared first on Gorenc.

V tem članku raziskujemo tri ključne trende, ki oblikujejo prihodnost kmetijstva, in kako se ti odražajo v inovativnih tehnikah in tehnologijah, ki jih že uvajamo na naših poljih in v rastlinjakih.

1. Kmetovanje v nadzorovanem okolju (CEA): Prihodnost je znotraj

Kmetovanje v nadzorovanem okolju (CEA) predstavlja revolucionaren pristop h gojenju rastlin, ki omogoča natančen nadzor nad rastnimi pogoji. Z uporabo naprednih hidroponskih sistemov in optimizacijo hortikulturnih praks lahko CEA objekti proizvajajo zelišča, solate, mikrozelenje, paradižnik, jagode in celo cvetje z manjšo porabo vode in brez uporabe pesticidov. Ta pristop ne le da izboljšuje svežino in zmanjšuje čas transporta, ampak tudi odpira vrata za gojenje širšega spektra pridelkov. Kar je še posebej pomembno v času globalnih izzivov v dobavni verigi.

2. Vloga akademskih raziskav in inovacij

Univerze in raziskovalni inštituti igrajo ključno vlogo pri razvoju novih tehnologij in praks v kmetijstvu. Z naraščajočimi investicijami v kmetijske raziskave se odpirajo nove možnosti za boj proti vplivom podnebnih sprememb na pridelavo, izboljšanje odpornosti in trajnosti pridelkov ter razširjanje dostopa do hranljive hrane.

3. Avtomatizirane vertikalne kmetije: Prihodnost je avtomatizacija

Vertikalno kmetovanje postaja vse bolj avtomatizirano, s čimer se povečujejo donosi in zmanjšujejo stroški dela. Z uporabo umetne inteligence in napredne avtomatizacije lahko vertikalne kmetije zagotovijo dosledne in napovedljive rezultate. To zmanjšuje možnost človeških napak. Ta trend poudarja potencial za povečanje učinkovitosti in produktivnosti. Obenem odpira vprašanja o prihodnjih potrebah po usposabljanju delovne sile in upravljanju višjih začetnih stroškov opreme.

V kontekstu teh napredkov je pomembno, da se ozremo nazaj na Razvoj kmetijskih strojev in tehnologij ter glavne kmetijske trende in novosti v letu 2023, ki smo jih že obravnavali.

Razumevanje, kako se novi trendi vklapljajo v širši kontekst preteklih inovacij in izzivov, nam omogoča boljše načrtovanje za prihodnost in prilagajanje na hitro spreminjajoče se globalno okolje.

Pionirske tehnologije preoblikujejo kmetijski sektor

Poleg razvoja kmetovanja v nadzorovanem okolju, vloge akademskih raziskav in avtomatizacije vertikalnih kmetij, obstaja več ključnih tehnologij, ki korenito spreminjajo kmetijski sektor:

• Tehnologije za vektorsko opraševanje s čebelami:

Inovacija, ki uporablja komercialno vzrejene čebele za dostavo ciljanih sredstev za zaščito rastlin skozi opraševanje, kar predstavlja okolju prijazno alternativo kemičnim pesticidom.

• Natančno kmetovanje:

Tehnologija, ki omogoča zbiranje, obdelavo in vrednotenje podatkov za optimizacijo kakovosti tal in produktivnosti, kar kmetom pomaga pri sprejemanju bolj informiranih odločitev.

• Notranje vertikalno kmetovanje:

Revolucionarna metoda, ki omogoča gojenje pridelkov v zaprtih prostorih na vertikalno nameščenih policah, kar maksimizira donos na omejenih površinah.

• Tehnologija reje živali:

Ponuja podatkovno vodene vpoglede za izboljšanje upravljanja kmetij, skrbi za živali in povečanje produktivnosti.

• Laserski strašilci:

Napredne naprave, ki uporabljajo zeleno lasersko svetlobo za zaščito pridelkov pred pticami in glodavci, kar predstavlja inovativen pristop k zaščiti pridelkov.

• Avtomatizacija kmetij:

Integracija kmetijske mehanizacije, računalniških sistemov in upravljanja podatkov za izboljšanje delovanja opreme in odločanja.

• Tehnologija Real-Time Kinematic (RTK):

Omogoča natančno kartiranje polj in omejevanje vozil na stalne prometne poti, kar izboljšuje zdravje tal in produktivnost.

• Tehnologija minikromosomov:

Omogoča ustvarjanje rastlin, ki so bolj odporne na sušo ali škodljivce, brez poseganja v naravni razvoj gostitelja.

• Programska oprema za upravljanje kmetij:

Integrirana platforma, ki kmetom zagotavlja podatke v realnem času za izboljšanje dnevnih odločitev in upravljanja.

• Tehnologija upravljanja z vodo:

Ponuja bolj trajnostne načine za zagotavljanje zadostne količine vode rastlinam, kot je mikro namakanje, ki zmanjšuje porabo vode in izboljšuje kakovost pridelkov.

Te inovativne tehnologije ne samo da povečujejo učinkovitost in produktivnost, ampak tudi prispevajo k večji trajnosti kmetijskih praks. To je ključnega pomena za prihodnost našega planeta. Z integracijo teh inovacij v kmetijske prakse lahko kmetje po vsem svetu izboljšajo donose, zmanjšajo vpliv na okolje in bolje zadovoljijo potrebe naraščajočega globalnega prebivalstva.

Inovativne tehnologije in prihodnost kmetijstva

Prihodnost kmetijstva je svetla, polna inovacij in tehnološkega napredka. Od avtomatiziranih vertikalnih kmetij do raziskav, ki jih vodijo univerze, in razvoja kmetovanja v nadzorovanem okolju, so tehnološke inovacije ključne za reševanje globalnih izzivov. Podnebne spremembe, trajnost in varnost preskrbe s hrano so bistvene v tem kontekstu. Kot vedno bo ključnega pomena sodelovanje med kmeti, raziskovalci, tehnološkimi podjetji in političnimi odločevalci. Le tako se lahko zagotovi, da bodo te inovacije prinesle največje možne koristi za vse.

Vir: 

www.jiva.ag
www.forbes.com

The post Inovativne tehnike in tehnologije v kmetijstvu: Pogled v prihodnost appeared first on Gorenc.

Ta članek raziskuje večplastne vplive lokalne pridelave hrane in razkriva, zakaj je bistvena za našo prihodnost.

Lokalna hrana in njena vloga v družbi

Lokalna hrana ni le odgovor na potrebo po sveži in zdravi hrani, ampak igra pomembno vlogo tudi pri ohranjanju lokalnih ekosistemov in podpori lokalnega gospodarstva. Lokalno pridelana hrana zmanjšuje potrebo po dolgih transportnih poteh, s čimer se zmanjšujejo emisije toplogrednih plinov in povečuje učinkovitost uporabe virov. Prav tako omogoča potrošnikom, da postanejo bolj povezani s hrano, ki jo jedo, in s kmeti, ki jo pridelujejo.

Ekološki vpliv lokalne pridelave

Lokalna pridelava hrane je ključnega pomena za zmanjšanje ekološkega odtisa našega prehranjevanja. Krajše transportne poti in manjša uporaba embalaže prispevajo k zmanjšanju odpadkov in emisij CO2. Lokalna pridelava pogosto vključuje tudi trajnostne kmetijske prakse, kot so kolobarjenje, uporaba naravnih gnojil in integrirano upravljanje škodljivcev, kar zmanjšuje vplive na okolje in ohranja biotsko raznovrstnost.

Socio-ekonomski vplivi lokalne pridelave hrane

Ko kupujemo lokalno pridelano hrano, neposredno podpiramo lokalno gospodarstvo. To ne samo ohranja in ustvarja delovna mesta v lokalnih skupnostih, ampak tudi krepi občutek skupnosti in pripadnosti. Lokalna pridelava spodbuja tudi razvoj lokalnih trgov in tržnic, ki so pomembna središča za izmenjavo znanj, izkušenj in kulturnih vrednot.

Pomembnost raznolikosti in kakovosti

Lokalno pridelana hrana pogosto ponuja širšo raznolikost sort in vrst, ki niso vedno na voljo v velikih trgovskih verigah. Ta raznolikost ne samo da obogati naš jedilnik, temveč tudi pomaga ohranjati tradicionalne in avtohtone sorte rastlin, ki so del naše kulturne dediščine. Poleg tega lokalno pridelana hrana pogosto presega standarde kakovosti, saj se prideluje v manjših količinah in s posebno pozornostjo do detajlov.

Okoljski in družbeni učinki lokalne pridelave hrane

Lokalna pridelava hrane prinaša dolgoročne pozitivne učinke na okolje in družbo. S podporo lokalno pridelanim izdelkom neposredno prispevamo k ohranjanju in obnovi lokalnih ekosistemov. Trajnostne kmetijske prakse, prilagojene naravnim ciklom in okoljskim pogojem, pomenijo manjšo obremenitev za zemljo in spodbujajo biodiverziteto.

Ohranjanje kulturne dediščine in tradicionalnih praks

Lokalna pridelava hrane igra ključno vlogo pri ohranjanju kulturne dediščine in tradicionalnih kmetijskih praks. Z nakupom lokalno pridelane hrane ne podpiramo le okusa in raznolikosti, ampak ohranjamo zgodovino in identiteto skupnosti.

Vloga v izobraževanju in oblikovanju trajnostne prihodnosti

Lokalna pridelava hrane je ključna za izobraževanje mlajših generacij o pomenu trajnostnega življenja in odgovornega odnosa do hrane. Projekti, kot so šolski vrtovi in izobraževalne kmetije, mladim omogočajo razumevanje izvora hrane in njenega pomena za okolje in lokalno gospodarstvo.

Rešitve za globalne izzive

V obdobju globalnih izzivov, kot so klimatske spremembe in izguba biotske raznovrstnosti, lokalna pridelava hrane ponuja praktične in trajnostne rešitve, globoko ukoreninjene v skupnostih. Podpora lokalnim kmetom in pridelovalcem je zato izbira za boljšo in zdravo prihodnost našega planeta in skupnosti.

Podpora lokalni pridelavi hrane ne pomeni le izbire zdravja in kakovosti. To je izbira za trajnostni način življenja, ki spoštuje naš planet in njegove prebivalce. Lokalna pridelava hrane je ključna za krepitev odpornosti naših skupnosti proti globalnim izzivom in za zagotavljanje zdrave prihodnosti prihodnjim generacijam. Z izbiro lokalno pridelane hrane prispevamo k močnejši, bolj trajnostni in pravični prihodnosti za vse.

Vir:

www.spadeandplow.com

The post Lokalna pridelava hrane: Ključ do trajnostne prihodnosti appeared first on Gorenc.

A kljub vsemu, ni potrebe po paniki, saj obstajajo naravni načini, s katerimi se lahko spopademo z njimi in ohranimo harmonično ekološko ravnovesje na naših vrtovih. Namesto kemičnih sredstev, ki bi lahko škodovala okolju in našemu zdravju, je vse več vrtnarjev in kmetovalcev prepoznalo pomembnost ekološkega pristopa k obvladovanju škodljivcev.

V tem članku bomo raziskali učinkovite in zanimive naravne načine, kako se lahko borimo proti škodljivcem na ekološki način, ter tako ohranjamo zdrav in trajnostno uspešen vrt.

Skupaj odkrijmo, kako se narava bori sama s seboj in kako jo lahko podpremo na njenem poti do uspešne in bogate pridelave.

1. Razumevanje naravnega ravnovesja v vrtu

–  Eno ključnih načel ekološkega vrtnarjenja je razumevanje in spoštovanje naravnega ravnovesja v vrtu. Namesto da se osredotočamo samo na izkoreninjenje škodljivcev, si prizadevamo za ustvarjanje harmoničnega okolja, v katerem se lahko razvijajo koristni organizmi, ki bodo pomagali nadzorovati populacije škodljivcev.

–  Biotično varstvo rastlin je zelo povezano z ohranjanjem naravnega ravnovesja na vrtu in v njegovi okolici. Uporablja koristne žive organizme, ki bodisi plenijo ali parazitirajo škodljivce v tleh ali na zelenih delih vrtnin. Spoznavanje načinov njihovega delovanja omogoča, da jih je vedno več v obliki komercialnih pripravkov dostopnih tudi vrtičkarjem.

2. Škodljivci – uporaba rastlin in živali za njihovo odganjanje

–  Nekatere rastline izločajo snovi, ki jih škodljivci ne marajo ali celo delujejo na njih odvračilno. Zasaditev teh rastlin v bližini pridelkov, ki jih ščitimo, lahko pomaga zmanjšati število napadov škodljivcev.

En primer takšne rastline je bazilika. Bazilika izloča aromatične snovi, ki imajo odvračilni učinek na številne škodljivce, kot so muhe, komarji in nekatere vrste hroščev. Zasaditev bazilike v bližini pridelkov, ki so občutljivi na napade teh škodljivcev, lahko zmanjša tveganje za njihovo poškodbo. Na primer, če imate na vrtu paradižnike, ki so pogosto tarča škodljivih muh ali listnih uši, lahko zasadite baziliko med paradižnike. Aromatični vonj bazilike bo odvračal muhe in druge insekte, kar bo pomagalo ohraniti vaše paradižnike bolj zdrave in zaščitene.

Zasaditev teh rastlin v bližini vaših pridelkov lahko igra ključno vlogo pri vzpostavljanju naravnega ravnotežja na vrtu in zmanjševanju tveganja za napade škodljivcev. To je le eden od mnogih načinov, kako z ekološkim pristopom do vrtnarjenja lahko učinkovito obvladujemo škodljivce brez uporabe kemikalij.

–  Veliko koristnih žuželk, katerih razvojne oblike uničujejo uši, resarje, rastlinjakovega ščitkarja, tripse ali pršice, se namreč v odrasli dobi hrani s cvetnim prahom, privabljajo jih različne barve, zato je pomembno, da na vrtu ves čas kaj cveti.

–  Podoben je namen postavljanja domovanj za koristne žuželke, ki se čedalje bolj uveljavljajo tudi pri tržnih ekoloških in integriranih pridelovalcih.

Celo najbolj znano prijateljico vrtičkarjev, pikapolonico, ljudje poznajo le, ko odraste. Iz nevednosti pa uničujejo njene ličinke, ki pospravijo največ uši, prav tako njena jajčeca ali bube.

3. Naravni insekticidi, fungicidi in zaporedni posevki

–  Če kljub uporabi naravnih metod nadzora škodljivcev na vrtu opazimo prekomerno prisotnost določenih škodljivcev ali bolezni, se lahko poslužimo naravnih insekticidov in fungicidov.

Za vrt primerni biotični pripravki med drugim vsebujejo tudi bakterijo Bacillus thurighiensis, ki je učinkovita proti gosenicam.

Namesto sintetičnih pesticidov lahko uporabimo naravne pripravke, ki temeljijo na rastlinskih izvlečkih ali mineralih. Na primer, milna raztopina je učinkovita pri zatiranju uši, medtem ko lahko česen in čebula odvračata številne škodljivce.

–  Uporaba diatomejske zemlje je še en naraven način za boj proti insektom. To je fino mlet prašek iz fosilnih ostankov alg, ki deluje abrazivno na škodljivce, povzroči poškodbe njihovega zunanjega skeleta in jih dehidrira.

–  Zaščitite svoje pridelke z načrtovanim sajenjem. Zaporedni posevki in plodovke, ki sledijo drug za drugim, lahko zmanjšajo tveganje za hitro širjenje škodljivcev, saj omejujejo njihovo prehranjevalno izbiro.

4. Kompostiranje in skrb za zdravo zemljo

–  Zdrava zemlja je temelj uspešnega ekološkega vrta. Pravilno kompostiranje in skrb za rodovitnost tal sta ključnega pomena za ohranjanje plodnosti in življenjskega okolja v tleh. S postopnim dodajanjem organskih odpadkov, kot so kuhinjski odpadki, vrtni ostanki in listje, v kompostno gredo, se ustvarja bogato hranilno sredstvo. To hranilo ne le izboljšuje strukturo tal, temveč tudi spodbuja razvoj koristnih mikroorganizmov. Ti mikroorganizmi delujejo kot naravni obrambni sistem rastlin, saj krepijo njihovo odpornost proti škodljivcem in boleznim.

S skrbjo za zdravo zemljo, ki je bogata s hranili, voda in zrak lahko lažje dosežejo korenine rastlin, kar zagotavlja njihovo boljše prehranjevanje in rast. Posledično se rastline bolje odzivajo na stresne razmere, kot so suša ali vročinski vali, in so manj dovzetne za napade škodljivcev.

–  Poleg kompostiranja je tudi uporaba organskih gnojil, kot so gnoj, kompostni čaj ali zelena gnojila, pomembna za ohranjanje ravnovesja v tleh. Organska gnojila postopoma sproščajo hranila, kar preprečuje prekomerno gnojenje in izpiranje hranilnih snovi v podtalnico. To pomeni manjšo možnost negativnih vplivov na okolje in ohranjanje zdravega ekosistema na vašem vrtu.

Zdrava zemlja je temelj uspešnega ekološkega vrta. Pravilno kompostiranje, gnojenje in skrb za rodovitnost tal lahko pomagata vzpostaviti naravno odpornost rastlin proti škodljivcem.

5. Škodljivci – zaščita pridelkov z naravnimi ovirami

–  Eden od načinov za preprečevanje invazije škodljivcev je uporaba naravnih ovir. To so lahko fizične ovire, ki škodljivcem preprečujejo dostop do rastlin, kot so ograje, mreže in tkanine.

–  Poleg tega lahko na vrtu ustvarimo tudi različne habitate za koristne organizme, ki bodo pomagali, da se škodljivci ne razbohotijo. To vključuje postavitev gnezdilnic za ptice, hrošče in čebele ter sajenje cvetja, ki privablja koristne žuželke.

6. Obvladovanje okoljskih pogojev

–  Škodljivci se pogosto hitreje razmnožujejo v ugodnih okoljskih pogojih, kot so visoka temperatura in vlažnost. Prilagajanje zalivanja in senčenja rastlin glede na vremenske razmere lahko pomaga zmanjšati širjenje škodljivcev.

–  Prav tako je pomembno, da vzdržujemo zdravo rastlinje z rednim odstranjevanjem okuženih delov rastlin, kar preprečuje, da bi se škodljivci hitro razširili.

Ekološki pristop k obvladovanju škodljivcev v poletnih mesecih je ključen za ohranjanje zdravega in trajnostnega vrta. S pravilnim razumevanjem naravnega ravnovesja, uporabo koristnih rastlin, naravnih insekticidov ter skrbjo za zdravo zemljo, lahko dosežemo uspešno in ekološko pridelavo brez uporabe škodljivih kemikalij.

Vključitev naravnih ovir in zasaditev mešanih posevkov ter plodovk lahko dodatno pripomorejo k zmanjšanju tveganja za širjenje škodljivcev ter ohranjanju biodiverzitete na vrtu.

Vir:
www.totallandscapecare.com

The post Škodljivci: kako se v poletnih mesecih boriti proti njim na naravni način appeared first on Gorenc.

V poročilu OZN iz leta 2019 so znanstveniki opozorili, da od skupno približno osmih milijonov vrst živih bitij kar milijonu vrst grozi izumrtje, številnim že v naslednjih nekaj desetletjih.

V tem članku bomo raziskali korake, ki jih lahko kmetje sprejmejo za povečanje biotske raznovrstnosti na svojih kmetijah ter kako s tem spodbujajo ekosistemske storitve.

1. Biotska raznovrstnost in razumevanje ekosistemskih storitev

Biotska raznovrstnost je tradicionalno opredeljena kot raznolikost življenja na Zemlji v vseh oblikah. Zajema veliko število vrst, njihove genske različice in medsebojne interakcije v kompleksnih ekosistemih. Biotska raznovrstnost je ključnega pomena za stabilnost ekosistemov, saj omogoča vzdrževanje prehranjevalnih verig, kroženje hranil in opraševanje rastlin.

Ekosistemske storitve, ki jih zagotavlja biotska raznovrstnost, so koristi, ki jih ljudje dobivamo iz narave. Med te storitve spadajo: zagotavljanje hrane, čiste vode, zraka, surovin ter številne druge, ki so ključne za naše preživetje in dobrobit. Biotska raznovrstnost je temelj za delovanje teh storitev.

2. Ohranjanje naravnih habitatov

Naravni habitat igra ključno vlogo pri ohranjanju biotske raznovrstnosti. Habitat pomeni življenjsko okolje rastlin in živali, kjer lahko živijo in se razmnožujejo. Kmetje lahko ohranjajo naravne habitate s preprostimi koraki. Le-ti so: uporaba nestrupenih izdelkov za čiščenje, saditev avtohtonih vrst dreves, grmovnic in rož ter vzpostavljanje varovanih območij za ohranjanje naravnih habitatov.

Ohranjanje naravnih habitatov na kmetiji lahko vključuje tudi ustvarjanje vodnih virov, kot so ribniki in mokrišča, ki so pomembni za vodne ekosisteme. S preprečevanjem izsuševanja mokrišč ter vzdrževanjem ustrezne vegetacije lahko kmetje zagotovijo življenjski prostor za živalske vrste, kot so ptice, dvoživke in vodne žuželke.

3. Ustvarjanje ekosistemskih koridorjev

Ekosistemski koridorji so povezave med različnimi habitati, ki omogočajo migracijo rastlinskih in živalskih vrst. Ti koridorji so pomembni za zagotavljanje genetskega pretoka med populacijami in za ohranjanje biotske raznovrstnosti. Kmetje lahko ustvarjajo ekosistemske koridorje z zasaditvijo žive meje, vzpostavitvijo povezovalnih pasov med habitati in zagotavljanjem prostora za premikanje divjih živali.

Primer ekosistemskih koridorjev na kmetiji je gozdni pas, ki povezuje dve gozdni območji. Ta pas omogoča živalim, kot so jeleni, srnjad in druge divje vrste, prehod med gozdnimi habitati, ne da bi se morale izpostavljati nevarnostim, kot so ceste ali obdelovalne površine.

Ekosistemski koridorji zagotavljajo prostor za selitve, iskanje hrane, razmnoževanje in s tem ohranjajo vitalnost populacij.

4. Uporaba agro-ekoloških praks

Agro-ekološke prakse so pristopi kmetovanja, ki temeljijo na vzajemnem delovanju med kmetijskimi dejavnostmi in ekosistemi. Te prakse poudarjajo uporabo naravnih virov in procesov za doseganje trajnostnega kmetovanja.

Kmetje lahko uporabljajo agro-ekološke prakse, kot so kmetovanje brez obdelave tal, raznoliko kolobarjenje in sajenje pokrovnih rastlin.

• Kmetovanje brez obdelave tal je pristop, pri katerem se tla ne obračajo in se s tem zmanjšuje erozija ter izguba rodovitnosti tal.
• Raznoliko kolobarjenje pomeni menjavanje različnih vrst pridelkov na isti površini. To spodbuja zdravje tal, zmanjšuje škodljivce ter povečuje biotsko raznovrstnost na kmetijskih površinah.
• Sajenje pokrovnih rastlin pa omogoča prekrivanje tal, zmanjšuje erozijo, izboljšuje strukturo tal ter zagotavlja življenjski prostor za živalske vrste, kot so koristni insekti.

Zmanjšanje uporabe pesticidov in umetnih gnojil je pomemben korak pri povečevanju biotske raznovrstnosti na kmetiji.

Namesto tega se lahko uporabljajo alternativni pristopi za obvladovanje škodljivcev, kot so naravni sovražniki škodljivcev in tehnike integrirane pridelave. Uporaba organskih gnojil in kompostiranje lahko nadomesti umetna gnojila ter prispeva k izboljšanju strukture in plodnosti tal.

Povečanje biotske raznovrstnosti na kmetiji je ključnega pomena za ohranjanje zdravih ekosistemov in trajnostno kmetovanje. Kmetje lahko s preprostimi koraki, kot so ohranjanje naravnih habitatov, ustvarjanje ekosistemskih koridorjev, uporaba agro-ekoloških praks ter zmanjšanje uporabe pesticidov in umetnih gnojil, prispevajo k povečanju biotske raznovrstnosti na svojih kmetijah. S tem pa bodo hkrati spodbujali tudi ekosistemske storitve, ki so ključnega pomena za dolgoročno trajnost kmetijske dejavnosti.

S tem člankom želimo kmetom ponuditi praktične nasvete in ideje za ohranjanje in spodbujanje biotske raznovrstnosti na njihovih kmetijah. Kot take imajo pozitiven vpliv na okolje in prinašajo številne koristi tako za kmete kot tudi za celotno družbo.

Vir:
www.agriculture.ec.europa.eu
www.un.org

The post Biotska raznovrstnost na kmetiji: koraki za ohranjanje in spodbujanje ekosistemskih storitev appeared first on Gorenc.

V tem članku bomo raziskali, katero sadje in zelenjavo je najbolje pridelovati ter kupovati med junijem in koncem avgusta ter kako izkoristiti ta obilen pridelek za pripravo okusnih in zdravih obrokov.

1. Prednosti sezonskega pridelovanja v poletnih mesecih

Sezonska hrana je sveža, okusna in bolj hranljiva kot hrana, ki jo uživamo izven sezone.

Tukaj je nekaj prednosti sezonskega pridelovanja v poletju:

• Svežina in kakovost: sezonska hrana je nabrana v času, ko je na vrhuncu svežine, kar ji daje izboljšan okus in teksturo.
• Prehranska vrednost: sveže pridelana hrana vsebuje več hranilnih snovi in vitaminov, saj ni podvržena dolgotrajnemu skladiščenju in transportu.
• Lokalna podpora: nakup in uživanje lokalno pridelane hrane pripomoreta k podpori domačim kmetijam in gospodarstvu ter zmanjšujeta ogljični odtis zaradi krajšega transporta.

2. Kako izkoristiti sezonsko pridelavo v poletju

• Obisk lokalnih kmetijskih tržnic: kmetijske tržnice so odličen kraj, kjer lahko najdemo sveže pridelke z bližnjih kmetij. Redno preverjajmo urnike tržnic in jih obiskujmo.
• Vrtičkanje in gojenje lastne hrane: poletje je idealen čas za gojenje zelenjave, zelišč in sadja v lastnem vrtu ali na balkonu. To nam omogoča, da sami pridelamo hrano in se povežemo z naravo.
• Pridelava hrane v skupnosti: skupnostni vrtovi in kooperative so odličen način za sodelovanje z drugimi ljubitelji vrtnarjenja ter za delitev pridelka in znanja.

3. Kulinarični užitki s svežo sezonsko hrano

• Recepti za poletne jedi: iz sezonskih sestavin lahko pripravimo raznovrstne in okusne jedi, kot so solate s svežim sadjem in zelenjavo, lahkotne juhe, sveže stisnjeni sokovi, smutiji, osvežilni napitki in sladoledi.
• Vključevanje lokalnih sestavin v jedilnik: kuhajmo z lokalno pridelanimi sestavinami, kot so sveža zelenjava, sadje, meso, jajca, mlečni izdelki in žita. S tem podpiramo lokalno gospodarstvo ter uživamo v najboljši kakovosti.

Kaj je sezonska hrana?

Sezonska hrana je hrana, ki jo kupujemo in uživamo v času, ko je pridelana. To pomeni, da uživamo sadje in zelenjavo takrat, ko je na voljo lokalno in sveže.

Zakaj je pomembno jesti hrano v sezoni?

Hrana, ki je pridelana v sezoni, je sveža, okusna in bolj hranljiva kot hrana, ki je uživana izven sezone. Ko kupujemo in uživamo sezonsko hrano, podpiramo lokalne kmetije in prispevamo k ohranjanju okolja.

Zakaj je pomembno jesti lokalno pridelano hrano?

Nakup hrane, pridelane lokalno, pomaga podpirati lokalne kmetije in ohranjati kmetijska zemljišča ter odprt prostor v naši skupnosti. Denar, ki ga porabimo za lokalne izdelke, ostane v skupnosti in se ponovno vloži v druge lokalne posle. Poleg tega lahko lokalni pridelovalci povedo, kako je hrana pridelana, kar nam omogoča večjo transparentnost in zavedanje o naši hrani.

6 nasvetov za sezonsko pridelovanje in poletno pridelavo zelenjave

1. Prilagodite pridelavo svoji regiji
   Izberite sorte, ki bodo uspevale na vašem specifičnem področju. Če je rastna doba krajša, izberite hitro rastoče vrste. Za vroča podnebja izberite sorte, ki prenašajo visoke temperature.
2. Uporabite zastirko
   Okoli rastlin razporedite 1- do 2-centimetrski sloj komposta ali druge organske snovi. To bo pomagalo ohranjati vlago, zavirati rast plevelov in zniževati temperaturo tal.
3. Namakanje
   Rastline zalivajte zjutraj, da zmanjšate izhlapevanje in se izognete boleznim listov. Kapljično namakanje pomaga pri varčevanju z vodo in zmanjšuje bolezni, ki se prenašajo z zalivanjem nad rastlinami. Pravilno zalivanje je še posebej pomembno med tvorbo plodov.
4. Zagotovite senco
   Rastline, kot so listnata zelenjava, grah, brokoli, cvetača in pesa, imajo korist od delne sence med najbolj vročim delom dneva, še posebej v toplejših podnebjih. Posadite jih na mestih, ki nudijo zaščito pred vročim popoldanskim soncem ali uporabite senčno mrežo.
5. Neprekinjeno sajenje
   Rastline, kot so nizki fižol, pesa in solata, vsakih nekaj tednov poleti ponovno posejemo, da zagotovimo neprekinjeno pobiranje. Jesenske pridelke začnemo saditi sredi ali proti koncu poletja.
6. Spravilo
   Zelenjavo trgajte zgodaj zjutraj ali pozno popoldne. Pridelek bo ostal hrustljav, svež in bolj okusen kot zelenjava, ki je pobrana v vročini dneva.

Sezonsko pridelovanje – poglejmo, kako je s sajenjem in spravilom od junija do konca avgusta!

Junij:

V juniju so končno zreli številni posevki, ki smo jih sadili spomladi, in nekatero jagodičevje. Ta mesec je idealen za uživanje lokalno pridelanih jagod, ki so dozorele na soncu poletne sezone.

Sadje in zelenjava za spravilo ali nakup v juniju vključujeta mladi korenček, bob, rdečo peso, bučke, ribez, kosmulje, solato, peteršilj, radič, rukolo, špinačo, pomladno zelje, mlad čebulček in jagode.
Zelenjava, primerna za sejanje in sajenje v juniju, vključuje bučke, kumare, francoski fižol in solato.

Julij:

Poletje je v polnem razmahu, vrtovi in pridelovalne površine so polni solatnih listov, zelenjave in jagodičja. To je najboljši čas za gomoljnice in krompir ter obilo drugih sezonskih dobrot.

Sadje in zelenjava za spravilo ali nakup v juliju vključujeta rdečo peso, borovnice, zelje, korenje, češnje, bučke, kumare, ribez, koromač, francoski fižol, kosmulje, solato, krompir, mladi grah, radič, maline, stročji fižol, špinačo, mlad čebulček, šalotko in paradižnik.
Zelenjava, primerna za sejanje in sajenje v juliju, vključuje koromač, kodrolisti in dolgolisti ohrovt, kitajsko zelje, peteršilj in rukolo.

Avgust:

Rastline, ki obožujejo toploto, kot so paradižniki, kumare in čiliji, so sedaj na svojem vrhuncu. Tudi jajčevci in paprike so v polnem rastju.

Sadje in zelenjava za pravilo ali nakup v avgustu vključujeta jajčevce, rdečo peso, robide, borovnice, brokoli, zelje, cvetačo, korenje, zeleno, rdečo peso, bučke, kumare, koromač, francoski fižol, solato, grah, paprike in čili, slive, krompir, maline, stročji fižol, mlad čebulček, koruzo in paradižnik.
Zelenjava, primerna za sejanje in sajenje v avgustu, vključuje solato, kitajsko zelje, peteršilj, rukolo in špinačo.

Poletje je čas, ko lahko izkoristimo obilico sveže in lokalno pridelane hrane. Sezonsko pridelovanje nam omogoča uživanje v svežih, okusnih in hranljivih sestavinah ter podporo lokalnim kmetom. Hkrati pa to tudi prispeva k ohranjanju okolja in zmanjševanju ogljičnega odtisa. Ne zamudimo priložnosti, da se povežemo z naravo, se razvajamo v kulinaričnih užitkih poletja ter prispevamo k trajnostnemu načinu prehranjevanja. Izkoristimo poletje za svežo in lokalno pridelano hrano!

Vir:

www.nationaltrust.org.uk

The post Sezonsko pridelovanje: Kako izkoristiti poletje za svežo in lokalno pridelano hrano? appeared first on Gorenc.

Približuje se 20. marec, prvi pomladni dan. Prihaja sezona, polna sprememb – pomlad na kmetiji, in hkrati začetek napornega obdobja za kmete in živinorejce.

Ste pripravljeni na novo sezono – pomlad na kmetiji?

Na pomlad se gnoji travnike, orje njive, popravlja ograde na pašnikih, seje pridelke in spusti živino iz hleva.

Na severu se bodo kmetje najverjetneje spopadali s posledicami taljenja snega, kar lahko pomeni izprane ceste in poplavljena polja. Medtem ko se bodo kmetje na jugu bolj ukvarjali s pripravo polj, zlasti če zaradi vremenske napovedi pričakujejo zgodnje sajenje, kar se zgodi zaradi višjih temperatur od običajnih. Spomladi se povečajo črede, tropi, jate živali, saj se pojavijo mladiči, ki so običajno prvič po vsaj nekaj mesecih izpuščeni v ograde in na pašnike.

Pomlad in aktivnosti na kmetiji

Začetek pomladi je odličen čas za temeljit pregled vašega kmetijskega gospodarstva – zgradb, prostorov za živino in strojev. Vse je potrebno pripraviti in obnoviti, da bo v dobrem stanju in pripravljeno na novo sezono uporabe. Če so potrebna večja popravila opreme, se boste verjetno želeli hitro obrniti na strokovnjaka. Pozneje spomladi jih je običajno težje dobiti, ker je to glavna sezona za mehanike kmetijskih in delovnih strojev.

Zgodaj spomladi, pred sezono telitve in jagnjitve, je najprimernejši čas za čiščenje hlevov, staj in ograd za živino. To je tudi čas za veterinarsko oskrbo in cepljenje živali.

Pred začetkom sajenja je treba preveriti pH in vsebnost hranil v tleh, da se ugotovi rodovitnost polj in njiv – zdrava tla dajejo zdrave rastline, zato je ta korak še posebej pomemben. Z osnovnim testom tal izmerijo vsebnost fosforja, kalija, kalcija, magnezija, pH, indeks potrebe po apnu in nasičenost z bazo. Rezultati testov lahko vplivajo na to, kaj boste posadili in katera semena boste morali naročiti, zato je najbolje za to poskrbeti čim prej.

Spomladi se sadijo poljščine. Kmetje obdelujejo polja, uporabljajo herbicide pred začetkom rasti plevela ali gnojijo.

Poleg tega se potrudite, da večino nujnih administrativnih opravil, kot so davki, priprava obračunov in ponovna pogajanja o pogodbenih pogojih z dobavitelji, opravite že zdaj. Obstaja velika verjetnost, da ne boste imeli veliko časa za ta izjemno pomemben del svojega poslovanja, ko se bo sezona pomladi razvila v polnem zamahu.

Za pomladanskimi aktivnostmi pride priprava na uspešno poletje

Pametno se je čim prej pripraviti na vročino! Zagotovite si dober načrt za sušo, še preden bo to potrebno. Izberite dober namakalni sistem, ki bo povzročil manjšo izgubo vode zaradi izhlapevanja, pronicanja in odtekanja. Poslužujte se tudi izvajanja varstvenih praks, ki zmanjšujejo odtekanje vode v tla. Prav tako pomislite na sajenje in gojenje rastlin, ki prenesejo sušo, zadržujejo vodo in zmanjšujejo potrebo po namakanju.

Tudi tisti, ki imate živino, poskrbite, da bodo živali poleti zdrave, v zavetju in hladu. Razmislite o postavitvi prenosnega senčnega zavetja, ki ga lahko enostavno premikate po polju. Postavite ventilatorje v hleve ali notranje ograde, saj bodo poskrbeli za hladen vetrič. Ventilatorji obenem preprečujejo, da bi vašo živino oblegali nadležni insekti, kot so komarji in muhe.

Vir:
www.iowaagliteracy.org

The post Le kaj nam letos prinaša pomlad na kmetiji? appeared first on Gorenc.

Če to počnemo, ohranjamo sorte, ki so nam še posebno všeč in jih morda ni možno kupiti.

Kaj nam vzgajanje rastlin iz semen še prinese?

Obenem prihranimo denar za seme in zagotavljamo boljšo prilagodljivost vrtnine.

Seme vedno pridobivamo samo iz zdravih in močnih rastlin, in sicer iz popolnoma zrelih plodov.

Katere so prednosti vzgoje iz semen? Kaj pa razlike med hibridi in avtohtonimi sortami?

Marsikdo je svoje življenje preusmeril v bolj trajnosten, ekološki in zdrav življenjski slog. Takrat se običajno najprej začne nagibati k širjenju svojega vrta, najemu njive ali sadovnjaka.

Ob tem se seveda vloži kar nekaj časa in truda za razumevanje avtohtonih in hibridnih sort.

Pri kulturnih, gojenih rastlinah je prvo križanje opravila kar narava sama. Človek je le odbiral in poskrbel, da so rastline semenile. S časom so ugotovili, da v določeni kombinaciji dveh staršev – potomec presega lastnosti staršev!

Tako žlahtnitelji preizkušajo številne kombinacije starševskih sort in od mnogih se ena izkaže za izjemno – ta je hibrid. Dobi svoje ime in oznako F1, kar pomeni, da gre za prvo generacijo križanca.

Pri hibridu poznamo oba starša, pri sorti pa samo materinsko rastlino

Hibridi F1 (križanci) so potomci prve generacije, nastale s križanjem dveh različnih sort iste vrste. Namen križanja je, pridobiti novo sorto z izboljšanimi lastnostmi.

Te so:

– večji pridelek,
– večji in bolj izenačeni plodovi,
– bolj izenačeno in enakomernejše dozorevanje,
– obstojnost na policah,
– neobčutljivost na transport,
– dobro skladiščenje,
– intenzivnejša barva plodov ali cvetov,
– večja odpornost proti boleznim.

Seme križancev zaradi zakonitosti dedovanja ne da nove generacije z enakimi lastnostmi, zato shranjevanje semena hibridov ni smiselno.

Ste vedeli, da je hibridnih večina sort bučk, kumar, cvetače in kar nekaj drugih vrtnin?

Pomembno je tudi, kako in kje je seme vzgojeno in od kod izvira. Kako so se semena razvijala skozi leta, različne velikosti semen, informacije o redkih sortah in neskončne možnosti gojenja, ki so na voljo.

Začnimo s tem, zakaj je smiselno začeti z lastnimi semeni, namesto da kupujemo rastline. Ali ni s tem preveč dela?

Če še nikoli niste gojili hibridnih sort, je smiselno, da za začetek kupite semena. Postopek od semena do ploda vam bo zagotovo spremenil pogled na pridelovanje poljščin.

Zakaj gojiti iz semen?

Začetek pridelave semen je odličen način za začetek rastne sezone. Poleg tega je vzgajanje rastlin stroškovno učinkovitejše, zlasti če je vaš cilj množična pridelava. Ena lončnica iz drevesnice vas bo zagotovo stala več kot celoten paket več deset ali celo sto semen. Ena rastlina v primerjavi z 50-200 semeni? To je ključno vprašanje! Kaj pa trajnostno razmišljanje?

Tudi če nam vzgoja rastlin oz. vrtnin iz semen ne uspe v prvem poskusu, so stroški semen (tudi drugič ali tretjič) bistveno nižji, kot nakup več rastlin v lončkih v drevesnici.

Najbolj zanimivo pri vzgoji rastlin iz semen je na tisoče sort, med katerimi lahko izbiramo. To so edinstvene sorte, ki jih v lokalni drevesnici ali kmetijski trgovini ne bi našli kot sadiko. Na vrtu nam lahko uspe buča Tromboncino, ki jo kot sadiko ne bi dobili.

Hrano lahko pridelujemo tudi zaradi izkušnje in povezovanja z naravo in ne le zaradi pridelka.

Izkušnjo preizkušanja novih sort, spoznavanja zelenjave, ki je ne bi poznali, če je ne bi gojili zase. Občutek, ko gojiš nekaj novega, kar prvič vzgojiš iz semena, je nekaj izjemnega. Kot da se odpira popolnoma novo poglavje. Občutki so podobni tistim, ki so prevevali prve poljedelske družbe.

Kako se lotimo pridelave lastnih semen?

Začetek pridelave semen ni nujno strašen podvig, obstaja pa nekaj zakonitosti, ki se jih je dobro držati.

Gojenje iz semen nam omogoča, da si zagotovimo prednost pred rastno sezono, da gojimo bolj nenavadne sorte in da za svoj denar dobimo več rastlin.

Kako vzgajati seme v zaprtih prostorih

Semena lahko vzgajamo v zaprtih prostorih, kar ima številne prednosti, zlasti če nameravamo intenzivno gojiti in izvajati zaporedno sajenje.
Vzgajanje semen je možno tudi v rastlinjaku ali v zaprtih prostorih, s stojali in rastnimi lučmi.

Ni pravilnega ali napačnega načina za vzgajanje in sajenje semen. To je zgolj nekaj priporočil za začetnike.

Ste že razmišljali, kako bi se sami tega lotili?

Vir:
www.hobbyfarms.com

The post Vzgajanje vrtnin iz semen – poznamo prednosti? appeared first on Gorenc.