Prispevki

Ekološko kmetijstvo: prednosti in slabosti

Ekološko kmetijstvo: prednosti in slabosti trajnostne pridelave hrane

Ekološko kmetijstvo je pristop k pridelavi hrane, ki temelji na trajnostnih in okolju prijaznih načelih. Ta praksa se osredotoča na uporabo naravnih virov, zmanjšanje uporabe kemičnih pesticidov in gnojil ter ohranjanje biotske raznovrstnosti.

V tem članku bomo raziskali prednosti in slabosti ekološkega kmetijstva ter razložili, zakaj je ta trajnostna metoda pridelave hrane postala vse bolj priljubljena.

Ekološko kmetijstvo: prednosti in slabosti

Prednosti ekološkega kmetijstva

1. Boljša kakovost hrane

Ena izmed ključnih prednosti ekološkega kmetijstva je zagotavljanje boljše kakovosti hrane. Pri pridelavi ekoloških pridelkov se ne uporabljajo sintetični pesticidi, herbicidi ali umetna gnojila. Namesto tega se uporabljajo naravni načini za nadzor škodljivcev, kot so uporaba koristnih organizmov ali ekoloških pesticidov rastlinskega izvora. To pripomore k zmanjšanju tveganja za ostanke kemikalij v pridelkih ter omogoča pridelavo hrane z manjšo vsebnostjo pesticidov, kar je zdravju ljudi prijazno.

Ekološko kmetijstvo: prednosti in slabosti

2. Ekološko kmetijstvo = ohranjanje okolja

Ekološko kmetijstvo se osredotoča na ohranjanje in varovanje okolja. Pri tej metodi pridelave se uporabljajo prakse, ki zmanjšujejo negativne vplive na vodne vire, zrak in tla. Namesto kemičnih gnojil se pogosto uporabljajo organska gnojila, ki zmanjšujejo izpiranje hranil v vode ter preprečujejo onesnaževanje vodnih virov. Prav tako se spodbuja ohranjanje biotske raznovrstnosti in habitatov za koristne organizme ter se izogiba gensko spremenjenim organizmom (GSO). S tem se ohranja naravno ravnovesje ekosistemov.

3. Podpora lokalnim gospodarstvom

Ekološko kmetijstvo spodbuja lokalno gospodarstvo in krepitve skupnosti. Pridelava ekološke hrane na lokalni ravni omogoča neposreden stik med kmetom in potrošnikom. To pomeni, da se denar precej bolj neposredno vrača v lokalno skupnost, saj se večji del dobička zadrži na lokalni ravni. Poleg tega spodbuja lokalno samooskrbo, kar pripomore k večji varnosti in neodvisnosti pri oskrbi s hrano. S podporo lokalnemu gospodarstvu se krepijo lokalna delovna mesta in ustvarjajo nove priložnosti za zaposlitev.

4. Varovanje zdravja živali

Ekološko kmetijstvo postavlja tudi visoke standarde za dobrobit živali. Kmetije, ki se ukvarjajo z ekološko pridelavo hrane, morajo zagotavljati prostorne in naravne življenjske pogoje za živali. To pomeni, da živali uživajo večje prosto gibanje, dostop do paše na prostem ter kakovostno hrano in vodo. Uporaba hormonov za spodbujanje rasti in rutinske uporabe antibiotikov se omejuje ali prepoveduje, kar prispeva k zdravju in dobremu počutju živali.

Slabosti ekološkega kmetijstva

Ekološko kmetijstvo: prednosti in slabosti

1. Manj pridelka

Ena izmed slabosti ekološkega kmetijstva je, da lahko pride do manj pridelka v primerjavi s konvencionalnim kmetijstvom. Omejevanje uporabe kemičnih pesticidov in gnojil ter naravni pristopi za nadzor škodljivcev lahko vplivajo na pridelek in povzročijo večjo izpostavljenost rastlin škodljivcem. Prav tako se lahko zaradi upoštevanja ekoloških standardov pojavijo težave pri obvladovanju določenih bolezni in plevelov, kar lahko negativno vpliva na pridelek in donos.

2. Večji stroške pridelave

Ekološko kmetijstvo pogosto zahteva več dela, časa in virov, kar lahko poveča stroške pridelave hrane. Zaradi omejenega upravljanja škodljivcev in bolezni je potrebno več ročnega dela za obdelavo pridelkov. Prav tako so lahko stroški certificiranja ekološke pridelave visoki. Zaradi tega se pogosto cene ekoloških izdelkov na trgu višje od konvencionalnih izdelkov.

Ekološko kmetijstvo: prednosti in slabosti

3. Omejen dostop do ekoloških izdelkov

Kljub naraščajočemu povpraševanju po ekološki hrani je še vedno omejen dostop do teh izdelkov v nekaterih regijah. Ekološko kmetijstvo zahteva specifična znanja in veščine, ki morda niso na voljo vsem in v vseh krajih. Zaradi naštetega se lahko potrošniki soočajo z omejenim izborom ekoloških izdelkov ali pa so prisiljeni plačevati precej višje cene za njihov nakup.

4. Večja izpostavljenost tveganjem

Ekološko kmetijstvo se pogosto sooča z večjimi tveganji glede bolezni in škodljivcev, ki lahko prizadenejo pridelke. Ker se v ekološkem kmetijstvu ne uporabljajo sintetični pesticidi, je za obvladovanje teh težav potrebno zanašanje na naravne metode, kot so uporaba koristnih organizmov ali ekoloških pesticidov rastlinskega izvora. Vendar te metode pogosto niso tako učinkovite kot konvencionalni pesticidi, kar pomeni, da se ekološki kmetovalci vsako leto znova srečujejo z dodatnimi tveganji. V primeru epidemij bolezni ali večjega napada škodljivcev se lahko izgube pridelka znatno povečajo.

5. Omejena skalabilnost

Ekološko kmetijstvo pogosto temelji na manjših kmetijah, ki se osredotočajo na lokalno pridelavo hrane. To omejuje njegovo skalabilnost in sposobnost, da se v celoti zadovolji globalno povpraševanje po hrani. Ker so ekološke prakse bolj zahtevne in zahtevajo več dela, jih je težje implementirati v velikem obsegu. To lahko vodi do omejenega dostopa do ekološke hrane za večje populacije.

Ekološko kmetijstvo: prednosti in slabosti

Ekološko kmetijstvo – pod črto

Ekološko kmetijstvo ima svoje prednosti in slabosti. Zagotavlja boljšo kakovost hrane, ohranja okolje, podpira lokalna gospodarstva in varuje zdravje živali. Vendar pa lahko pride do nižjih pridelkov, večjih stroškov pridelave, omejenega dostopa do izdelkov ter večje izpostavljenosti tveganjem.

Kljub tem slabostim se ekološko kmetijstvo vse bolj uveljavlja kot trajnostna in okolju prijazna metoda pridelave hrane, ki prispeva k bolj zdravi in trajnostni prehranski prihodnosti.

 


Ekološko kmetijstvo: Prednosti in slabosti

Akcijski načrt EU za razvoj ekološke pridelave, sprejet marca 2021, temelji na pristopu, da je za spodbujanje ekološke pridelave treba povečati povpraševanje potrošnikov po ekoloških proizvodih. Za to je med drugim potrebna večja ozaveščenost javnosti o značilnostih in prednostih ekološke pridelave.

Agroživilski sistemi so trenutno vroča tema v EU. V skladu z oktobra 2022 objavljenimi poročili Evropske agencije za okolje (EEA) o kmetijstvu in živilskih sistemih je treba storiti veliko več za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov ter pritiskov na vodne vire in biotsko raznovrstnost, saj prizadevanja trenutno skoraj stagnirajo.

Več o EU usmeritvah si lahko preberete v našem članku >> EU nagrade ekološkim pridelovalcem

 

Vir:

www.mayoclinic.org
www.agriculture.ec.europa.eu

Vzgajanje vrtnin iz semen – poznamo prednosti?

Vzgajate vrtnine iz semen, ki ste jih sami vzgojili in nabrali?

Če to počnemo, ohranjamo sorte, ki so nam še posebno všeč in jih morda ni možno kupiti.

Kaj nam vzgajanje rastlin iz semen še prinese?

Obenem prihranimo denar za seme in zagotavljamo boljšo prilagodljivost vrtnine.

Seme vedno pridobivamo samo iz zdravih in močnih rastlin, in sicer iz popolnoma zrelih plodov.

Katere so prednosti vzgoje iz semen? Kaj pa razlike med hibridi in avtohtonimi sortami?

Marsikdo je svoje življenje preusmeril v bolj trajnosten, ekološki in zdrav življenjski slog. Takrat se običajno najprej začne nagibati k širjenju svojega vrta, najemu njive ali sadovnjaka.

Ob tem se seveda vloži kar nekaj časa in truda za razumevanje avtohtonih in hibridnih sort.

Pri kulturnih, gojenih rastlinah je prvo križanje opravila kar narava sama. Človek je le odbiral in poskrbel, da so rastline semenile. S časom so ugotovili, da v določeni kombinaciji dveh staršev – potomec presega lastnosti staršev!

Tako žlahtnitelji preizkušajo številne kombinacije starševskih sort in od mnogih se ena izkaže za izjemno – ta je hibrid. Dobi svoje ime in oznako F1, kar pomeni, da gre za prvo generacijo križanca.

Pri hibridu poznamo oba starša, pri sorti pa samo materinsko rastlino

Hibridi F1 (križanci) so potomci prve generacije, nastale s križanjem dveh različnih sort iste vrste. Namen križanja je, pridobiti novo sorto z izboljšanimi lastnostmi.

Te so:

– večji pridelek,
– večji in bolj izenačeni plodovi,
– bolj izenačeno in enakomernejše dozorevanje,
– obstojnost na policah,
– neobčutljivost na transport,
– dobro skladiščenje,
– intenzivnejša barva plodov ali cvetov,
– večja odpornost proti boleznim.

Seme križancev zaradi zakonitosti dedovanja ne da nove generacije z enakimi lastnostmi, zato shranjevanje semena hibridov ni smiselno.

Ste vedeli, da je hibridnih večina sort bučk, kumar, cvetače in kar nekaj drugih vrtnin?

Pomembno je tudi, kako in kje je seme vzgojeno in od kod izvira. Kako so se semena razvijala skozi leta, različne velikosti semen, informacije o redkih sortah in neskončne možnosti gojenja, ki so na voljo.

Začnimo s tem, zakaj je smiselno začeti z lastnimi semeni, namesto da kupujemo rastline. Ali ni s tem preveč dela?

Če še nikoli niste gojili hibridnih sort, je smiselno, da za začetek kupite semena. Postopek od semena do ploda vam bo zagotovo spremenil pogled na pridelovanje poljščin.

Zakaj gojiti iz semen?

Začetek pridelave semen je odličen način za začetek rastne sezone. Poleg tega je vzgajanje rastlin stroškovno učinkovitejše, zlasti če je vaš cilj množična pridelava. Ena lončnica iz drevesnice vas bo zagotovo stala več kot celoten paket več deset ali celo sto semen. Ena rastlina v primerjavi z 50-200 semeni? To je ključno vprašanje! Kaj pa trajnostno razmišljanje?

Tudi če nam vzgoja rastlin oz. vrtnin iz semen ne uspe v prvem poskusu, so stroški semen (tudi drugič ali tretjič) bistveno nižji, kot nakup več rastlin v lončkih v drevesnici.

Najbolj zanimivo pri vzgoji rastlin iz semen je na tisoče sort, med katerimi lahko izbiramo. To so edinstvene sorte, ki jih v lokalni drevesnici ali kmetijski trgovini ne bi našli kot sadiko. Na vrtu nam lahko uspe buča Tromboncino, ki jo kot sadiko ne bi dobili.

Hrano lahko pridelujemo tudi zaradi izkušnje in povezovanja z naravo in ne le zaradi pridelka.

Izkušnjo preizkušanja novih sort, spoznavanja zelenjave, ki je ne bi poznali, če je ne bi gojili zase. Občutek, ko gojiš nekaj novega, kar prvič vzgojiš iz semena, je nekaj izjemnega. Kot da se odpira popolnoma novo poglavje. Občutki so podobni tistim, ki so prevevali prve poljedelske družbe.

Kako se lotimo pridelave lastnih semen?

Začetek pridelave semen ni nujno strašen podvig, obstaja pa nekaj zakonitosti, ki se jih je dobro držati.

Gojenje iz semen nam omogoča, da si zagotovimo prednost pred rastno sezono, da gojimo bolj nenavadne sorte in da za svoj denar dobimo več rastlin.

Kako vzgajati seme v zaprtih prostorih

Semena lahko vzgajamo v zaprtih prostorih, kar ima številne prednosti, zlasti če nameravamo intenzivno gojiti in izvajati zaporedno sajenje.
Vzgajanje semen je možno tudi v rastlinjaku ali v zaprtih prostorih, s stojali in rastnimi lučmi.

Ni pravilnega ali napačnega načina za vzgajanje in sajenje semen. To je zgolj nekaj priporočil za začetnike.

Ste že razmišljali, kako bi se sami tega lotili?

 

Vir:
www.hobbyfarms.com

Lokalno kmetijstvo je zelo pomembno pri Avstrijcih

Lokalno kmetijstvo je zelo pomembno in tudi priljubljeno v Avstriji. Tako je vsaj po Študiji inštituta za tržne raziskave KeyQUEST, ki je pokazala, da avstrijsko prebivalstvo svoje kmetijstvo ocenjuje zelo pozitivno. Večina anketirancev je prepričana, da je kmetijstvo nujno za družbo in da bo tako ostalo tudi v prihodnje.

To je presenetilo celo tamkajšnje kmete, saj pred raziskavo niso imeli tega občutka.

Raziskava se je ukvarjala s podobo kmetijstva v družbi in ugotavljala, katera kmetijska vprašanja zanimajo prebivalce Avstrije in kaj si želijo od kmetijstva.

Študija je bila izvedena v okviru projekta “Medkmetijska izobraževalna pobuda za kmetijsko komunikacijo“.

lokalno kmetovanje

94 % prebivalstva Avstrije ima pozitivno mnenje o (lokalnem) kmetijstvu.

94 % anketirancev je navedlo, da imajo pozitiven odnos do kmetijstva. 34 % jih ima celo zelo pozitivno mnenje o kmetijstvu.

Zavedajo se, da je prav zaradi kmetov to čudovita dežela, vredna življenja! Saj vsak dan pridelujejo hrano vrhunske kakovosti z najvišjimi proizvodnimi standardi. Skrbijo za naravne krajine in gospodarijo z alpskimi pašniki ter gozdovi, ki jih lahko uživajo kot rekreacijska območja.

Pri tem je presenetljivo, da kmetje sami menijo, da je njihova podoba precej bolj negativna. Le 51 % jih ima vtis, da jih družba vidi pozitivno.

lokalni kmetje

Veliko zavedanje o pomenu številnih storitev, ki jih zagotavlja lokalno kmetijstvo.

90 % vprašanih je prepričanih, da domače kmetijstvo zagotavlja oskrbo z visokokakovostnimi živili – to je zagotovo osrednja naloga kmetov in najbolj očitna storitev, ki jo opravljajo. Vendar pa je visoko tudi zavedanje o bolj daljnosežnem pomenu in storitvah: 83 % se jih zaveda, da kmetijstvo ureja pokrajino in tako pomembno prispeva k njeni podobi. V skladu s tem jih 92 % meni, da je nemoteno delovanje kmetijstva pomembno za kakovost življenja v državi, 90 % pa jih kmetijstvo vidi kot pomembno sestavino avstrijske kulture. Prav tako je 83 % vprašanih prepričanih, da je znanje o kmetijstvu tako pomembno, da bi ga morali poučevati kot obvezni predmet v šoli.

Kakovost, poreklo in dobro počutje živali so najbolj zanimive teme

Glede na študijo so za družbo še posebej zanimive tri teme. Kakovost živil, ravnanje z živalmi in poreklo živil. Kar 83 % anketirancev že namenoma kupuje izdelke z višjimi standardi dobrega počutja živali. 87 % jih je pripravljenih plačati več za izdelke z višjimi standardi dobrega počutja živali.

Lokalno kmetijstvo se bo v prihodnosti prav tako štelo za pomembno

lokalno kmetijstvo

Poklic kmeta bo za družbo pomemben tudi v prihodnosti – o tem je prepričanih 85 % vseh anketirancev. Tako je kmetijstvo na drugem mestu, celo pred učitelji, raziskovalci, policisti in socialnimi delavci. Pomembnejši se zdijo le zdravniki. Zato je pomembno, da mladi doživljajo poklic kmeta kot privlačen in da se želijo v prihodnosti odločiti za kmetovanje kot poklic. Pri tem je na primer odločilno, da se domače kmetijstvo še naprej razvija na inovativen način.

 

 

Vir:
info.bml.gv.at

Setev ozimnih žit

Optimalni čas za setev ozimne pšenice pri nas še vedno ostaja med 10. in 25. oktobrom, za setev ječmena in rži pa med 1. in 10. oktobrom. Pri setvi izven teh optimalnih časov je bolj primerna setev pire, ki jo lahko sejemo še v prvi polovici novembra.

Čas setve in vozne poti

Zaradi lažje in bolj natančne izvedbe vseh agrotehničnih ukrepov v posevkih ozimnih žit priporočamo izvedbo voznih poti, s tem da se zaprejo posamezne vrste na sejalnici. Prednost izvedbe voznih poti in uporabe ozkih gum na strojih in traktorjih je, razen večje natančnosti pri izvedbi dognojevanj in škropljenj, v bolj enakomernem zorenju in enakomerni kakovosti.

Če si iste vozne poti naredimo na posejanem posevku, pri vsakem prehodu ponovno potlačimo rastline, ki ostajajo v času zorenja bolj zelene, imajo pa tudi manjše klase. Ker ostali del parcele običajno hitreje normalno dozori, pri žetvi imamo več primesi, če opravljamo žetev, ko so ti deli še zeleni; če pa žanjemo v času, ko dozorijo tudi te rastline, se nam pa na kolesnicah in ob njih običajno zmanjšajo kakovostni parametri pri odkupu, posebej v primeru padavin v času žetve.

Kakovost semena in izbira sorte

Setev kakovostnega semena predstavlja osnovni pogoj za ekonomsko zanimivo pridelavo žit, saj je uspeh pridelave pri setvi problematičnega semena ob vseh nadaljnjih vlaganjih omejen. Zato, kljub temu da strošek nakupa kakovostnega semena predstavlja precejšnji del stroškov pred jesensko setvijo, svetujemo pridelovalcem, da pri nabavi kakovostnega semena ne varčujejo.

Če smo prisiljeni v varčevanje pri pridelavi, je smiselno varčevati na delu pridelave, kjer so direktni učinki varčevanja na pridelek manjši in po možnosti nadomestljivi pri poznejši agrotehniki. Pri setvi domačega, tudi s kemičnimi pripravki tretiranega semena, se lahko pogosteje pojavi pšenična trda ali smrdljiva snet, katero pridelovalci odkrijejo zelo pozno, praviloma v času žetve.

Zaradi neprijetnega vonja zrnja je običajno okuženi pridelek pri odkupu zavrnjen in ga ni možno prodati, če pa ga pustimo na njivi, pa predstavlja nevarnost za okužbe tudi v naslednjih obdobjih. Pridelek žita z njive, okužene s trdo snetjo, ni primeren niti za krmo živali, v zadnjih letih so ga zavračale tudi bioplinarne, zato ga je bilo najbolj primerno zakopati globlje v tla. V času, ko z ogledom ugotovimo okužbo na njivi, ni več možno opraviti učinkovitega kemičnega zatiranja te bolezni.

Tudi pri nakupu semena je potrebno biti pozoren na izenačenost semena in absolutno težo semena, saj sta ta dva parametra precej odločilna za kakovost in zdravstveno stanje semena. Ker so s fungicidi tretirana semena obarvana, običajno pridelovalci povezujejo obarvanost semena z boljšim zdravstvenim stanjem semena, kar pa vedno ni pravilo.

Pri uporabi barvil pri dodelavi semena je enakomerna pobarvanost semena pokazatelj enakomernega mešanja, ni pa nujno, da seme, ki ni enakomerno pobarvano, ni dovolj zaščiteno s fungicidom, saj sam fungicid, ki se nanaša na seme, običajno ni intenzivne barve, barvilo pa se jim dodaja dodatno. Potrebno pa je biti pozoren na podatke z deklaracije, ki jo je potrebno obvezno shraniti. Količina semena za setev je zelo odvisna od priprave tal in lastnosti sorte ter se giblje od 160-220 kg/ha pri sortah, ki dobro razraščajo, oziroma 250-300 kg/ha pri sortah, ki slabše razraščajo. K priporočeni količini semena za setev je potrebno dodati 10-15 % več semena, če talni pogoji v času setve niso idealni, saj se pri navedenih količinah za posamezne sorte računa, da bo vsako seme klilo in se bo iz vsakega semena razvila ena rastlina.

Na trgu je veliko sort ozimne pšenice in ječmena, zato je odločitev o izbiri primerne sorte za pridelovalce nekoliko težja. Ko izbiramo sorto ozimne pšenice, moramo že pred setvijo točno vedeti namen pridelave, proizvodni potencial njive, na kateri pšenico pridelujemo, in koliko smo pripravljeni v pridelavo vložiti. Ker je ozimna pšenica tržno blago, bomo podatek o prodajni ceni izvedeli komaj ob žetvi. Dosedanje izkušnje pri pridelavi bolj kakovostnih sort ozimne pšenice niso preveč spodbudne za pridelovalce, saj je cenovna razlika med A in B1 kakovostnim razredom premajhna, da bi nadoknadila prednost sort B1 kakovostnega razreda pri višini pridelka. V praksi pridelovalci lažje zagotovijo visoke pridelke kot visoko in stalno kakovost.

Za zagotavljanje visoke kakovosti je razen izbire primerne sorte potrebno dosledno izvajati vse agrotehnične ukrepe in imeti primerne vremenske pogoje v času zorenja in žetve, na katere pa nimamo veliko vpliva. Zato je pri izbiri sort in upoštevajoč sedanje pogoje pri odkupu pšenice smiselno upoštevati pogoje, ki jih imamo za pridelavo, predvsem tip tal, in med priporočenimi sortami izbrati sorte, s katerimi lahko dosegamo visoke pridelke in krušno kakovost.

Sorte se po tipu klasa razlikujejo in jih uvrščamo med golice ali resnice. Glede višine pridelka in kakovostnih parametrov med njimi ni večjih razlik. Pri gojenju resnic je običajno nekoliko manj škod zaradi ptičev, divjih pujskov in druge divjadi, zato so tudi zaradi tega za pridelavo zanimive.

Pazljivo pri gnojenju

Za doseganje visokih pridelkov morajo biti tla dobro preskrbljena s potrebnimi, rastlinam dostopnimi hranili. V začetnih fazah rastline morajo imeti na voljo fosfor in kalij, dušik pa v večjem obsegu za razvoj potrebujejo spomladi.

V jesenskem času je, posebej v toplejših jesenih, dušik potreben za razkroj rastlinskih ostankov predposevka, zato so včasih na parcelah z veliko rastlinskih ostankov koruznice, glav in listja pese ali drugih rastlinskih ostankov potrebe po dušiku precejšnje in ga že jeseni rastlinam lahko primanjkuje, kar je opaziti po svetlejši barvi rastlin. To je posebej vidno na delih, kjer je na površini prisotno ali je podorano veliko rastlinskih ostankov z zelo širokim razmerjem C:N (suha koruznica, trave ali suhi ostanki gorjušice in facelije). Zato je v tem primeru smiselno že pred setvijo izkoristiti dušik iz gnojevke ali tudi mineralnih gnojil, če računamo na jesenski razkroj večjih količin rastlinskih ostankov.

Pri tem je potrebno upoštevati omejitev uporabe dušika iz Uredbe o varstvu voda pred nitrati iz kmetijskih virov, pri kateri je vnos dušika v tla v obliki mineralnih gnojil v času od 1. septembra do 1. decembra (začetek časovne omejitve prepovedi za ozimine) lahko največ 40 kg/ha N (največ 87 kg/ha UREE, ali 148 kg/ha KAN-a), v tem primeru se gnoji samo s PK gnojili. V primeru gnojenja z gnojilom NPK 7:20:30 je odmerek lahko največ 570 kg/ha, v primeru gnojenja z NPK 15:15:15 pa 270 kg/ha.

Potrebna makrohranila in tudi mikrohranila zagotavljamo iz talne raztopine, kamor prispejo iz mineralnih gnojil, organskih gnojil ali mineralizacijo organske snovi, kot tudi s sproščanjem vezanih hranil iz glinenih delcev. V zadnjem času med hranila, ki jih je rastlinam potrebno dodajati, sodi tudi žveplo, saj je od dostopnosti tega rastlinam odvisna količina in kakovost pridelka.

Dostopnost žvepla je zelo pomembna v času pred prezimitvijo in takoj po prezimitvi, zato v primeru, da v kolobarju ne uporabljamo hlevskega gnoja, pri jesenskem osnovnem gnojenju priporočamo uporabo gnojil, ki vsebujejo žveplo, oziroma uporabo dušičnih gnojil z večjo vsebnostjo žvepla zgodaj spomladi.

 

Vir članka: Kmetijska svetovalna služba

Blaženje posledic spomladanske suše (ustrezni ukrepi za pripravo tal na prve setve in sejanja)

Posledice pomanjkanja vode lahko ublažimo z nekaterimi agrotehničnimi ukrepi, ki so usmerjeni predvsem v izboljšanje zadrževanja razpoložljive vode v tleh. Prizadetost rastlin je precej odvisna tudi od ustrezne prehranjenosti rastlin ter strukture tal. Negativne posledice suše so mnogo manjše na kmetijskih rastlinah, ki rastejo na težjih ilovnato-glinastih tleh, kot tistih na lahkih peščenih tleh.

Splošni tehnološki ukrepi v času suše

 

Obdelava tal

Z ustrezno obdelavo tal lahko uspešno omilimo posledice suše, vendar je učinkovitost tega ukrepa močno odvisna tudi od strukture tal. V letošnji suhi pomladi je pomembno, da v čim večji meri ohranimo vlago v tleh. Z nepravilnimi postopki obdelave tal (globoko oranje spomladi in puščanje odprte brazde) zapravljamo vlago iz ornice.

V sušnih spomladanskih razmerah pri obdelavi njivskih površin upoštevamo naslednje nasvete:

  • Izogibamo se globokemu oranju, saj z obdelavo presuhih tal dodatno kvarimo njihovo strukturo in povečamo izhlapevanje iz tal.
  • Jeseni preorana tla čim prej poravnamo z lahko klinasto brano (zapremo zimsko brazdo), da zmanjšamo izhlapevanje iz tal.
  • Na ozelenjenih njivskih površinah s prezimnimi dosevki za podor takoj prekinemo vegetacijo:

– Posevek zmulčimo ali z orodji za konzervacijsko (ohranitveno) obdelavo plitvo vdelamo v tla. Za minimalno obdelavo uporabimo diskaste brane ali rahljalnik.

– Posevek poškropimo s herbicidom, počakamo do optimalnega roka za setev posameznih spomladanskih kultur in opravimo direktno setev na strukturnih, lahkih peščenih ali humusnih tleh. Na težjih tleh, razpokanih od suše in v slabem strukturnem stanju, priporočamo minimalno obdelavo.

– Če se ne odločimo za desikacijo ali nimamo orodij za konzervacijsko obdelavo, potem prezimni posevek za podor takoj plitvo podorjemo. Ko njivo preorjemo, brazdo takoj zgostimo z zgoščevalnimi valji in tako zapremo brazdo, da se preveč ne izsuši.

  • Izhlapevanje iz tal lahko dodatno zmanjšamo z zastirko oziroma razporeditvijo rastlinskih ostankov po površini tal. S tem ukrepom izboljšamo tudi vpijanje morebitnih padavin.
  • Če smo opravili setev v sušnih razmerah, po setvi njivo povaljamo, da pritisnemo seme ob talne delce in hkrati zagotovimo kapilarni dvig vode iz globljih plasti tal.
  • Po vzniku rastlin tla večkrat zelo plitvo obdelamo, da preprečimo zaskorjenost površine in prekinemo kapilarni dvig vode do površine ter tako zmanjšamo izhlapevanje vode iz tal.

Gnojenje

Da rastline bolje prenašajo sušo, je treba vsa leta ustrezno gnojiti na podlagi analize tal, zelo pomembna pa je zlasti optimalna prehranjenost rastlin s kalijem in cinkom. V sušnih razmerah je dostopnost hranil za rastline onemogočena in zato se kljub gnojenju kmalu pokažejo motnje v prehranjenosti rastlin.

Pri gnojenju upoštevamo v sušnih razmerah naslednje nasvete:

  • Izogibamo se gnojenju z granuliranimi gnojili, saj se ne bodo raztopila in v sušnih razmerah ne bodo delovala. Z gnojenjem obvezno počakamo do dežja.
  • Če so rastline že dovolj razraščene (imajo dovolj listne površine) in niso zaradi suše preveč prizadete (sušenje, venenje), jih lahko gnojimo foliarno, tj. preko listov.
  • Dostopnost hranil lahko izboljšamo z namakanjem površine.
  • Po suši opravimo hitri talni ali rastlinski test in tako pred gnojenjem ugotovimo preskrbljenost rastlin z dušikom in na osnovi tega določimo odmerek dušika.

Zatiranje plevelov

V sušnih razmerah se priporoča le mehansko zatiranje plevelov s čim plitvejšo obdelavo tal, ko so pleveli še majhni. Zatiranju s herbicidi se v sušnih razmerah izogibamo.

Posebni tehnološki ukrepi pri posameznih kulturnih rastlinah

Ozimna žita in oljna ogrščica

Zaradi pomanjkanja padavin so posevki ozimnih žit in oljne ogrščice v slabem stanju, še posebej na lahkih, peščenih tleh. Posevke ozimnih žit je treba čim prej pobranati, da se vlaga iz tal ne izgublja po nepotrebnem. Za brananje posevkov so primerne mrežne brane ali česala.

Ker je razrast slaba in nepravilna, bi bilo treba posevke čim prej dognojiti z dušikom, vendar dognojevanje ovirajo sušne razmere, ki preprečujejo dostopnost hranil rastlinam. Treba je spremljati vremensko napoved in ob prvih večjih padavinah dognojiti tako ozimna žita kot tudi oljno ogrščico.

Tekočih živinskih gnojil ne nanašamo v vetrovnem in suhem vremenu (smrad, izgube dušika v zrak – toplogredni plini).

Za hitro dognojevanje na posevkih, kjer že vidno primanjkuje dušika, lahko uporabimo tudi listna dušična gnojila in s tem ublažimo zastoj rasti posevkov.

Kemično zatiranje plevelov v tem času ni priporočljivo za dobro delovanje herbicidov, ki delujejo prek tal; za herbicide, ki delujejo prek listov, pa so pleveli še premajhni. S kemičnim načinom zatiranja počakajmo do primerne vlage v tleh. Herbicide lahko uporabimo le tam, kjer so že zrasli trajni koreninski pleveli.

V tem času priporočamo glede na razvoj posevkov le mehanično zatiranje plevelov, in sicer le česanje posevkov. Tega izvajamo v posevkih, ki so že dobro ukoreninjeni, saj se lahko slabo ukoreninjena žita pri česanju izpulijo.

Trajno travinje

Zaradi plitvega razvoja koreninskega sistema je travinje zelo občutljivo na pomanjkanje padavin. Botanično raznovrstna travna ruša ima večjo sposobnost prilagajanja sušnim razmeram. Na sušo so odpornejše predvsem metuljnice (lucerna), med travami pa navadna pasja trava.

Na lahkih, nagnjenih in plitvih tleh ter delno tudi na srednje težkih tleh je vpliv letošnje suše na travinju opazen v obliki rumene posušene ruše, ki je bila marsikje zaradi zmrzali privzdignjena in je stik ruše s tlemi šibak. Na takih površinah priporočamo valjanje travnikov. Na ta način bomo vzpostavili stik ruše s tlemi, da bo voda prek kapilarnega dviga dostopna ruši. Hkrati povaljamo tudi krtine, ki so na travnikih še dodaten problem.

Valjanje lahko opravimo s težkimi valjarji ali pa tudi improviziramo (npr. gradbena železna mreža za betoniranje, ki jo obtežimo). Ostro brananje bi povzročilo le še večjo škodo na travniku.

Suho spomladansko vreme je primerno za česanje travne ruše. Česanje travnikov lahko opravimo s česali ali s travniškimi branami. Namen česanja travnikov je zračenje travne ruše, odstranjevanje odmrlih rastlin in mahu ter ravnanje krtin. Česanje travne ruše opravimo v suhem vremenu, pred pričakovanimi padavinami.

 

Gnojenje travnikov z mineralnimi gnojili opravimo, ko travna ruša povsem ozeleni in je trava visoka vsaj 5 cm.

Na težjih tleh je problem suše manjši in bodo zgoraj navedeni ukrepi bolj učinkoviti. Tudi tu v tem obdobju ne priporočamo ostrega brananja, ker bi rušo v teh razmerah preveč raztrgalo in privzdignilo.

Trenutno priporočeni ukrepi so naslednji:

  • grabljenje suhe organske snovi in vejevja ter odstranjevanje s travinja,
  • valjanje travnikov in ravnanje krtin, da stisnemo pretrgan koreninski sistem z zemljo.

Zelenjadnice

Zelenjadnice so zaradi suše prizadete zlasti na Primorskem. Najbolj so prizadete prezimne zelenjadnice, kot so cvetača, ohrovt, zelje, radič in por. Zaradi suše je treba namakati tudi čebulnice. Na tem območju Slovenije se trenutno sadi zgodnje glavnato zelje, glavnati ohrovt in zgodnje sorte cvetače. Vse te kulture je treba takoj po sajenju namakati, da se dobro ukoreninijo. Za preprečevanje izhlapevanja vode se priporoča zastiranje tal.

V ostalih delih Slovenije trenutno sejemo čebulo in sadimo česen, na prosto pa se presaja le solata. Za ohranjanje vlage se priporoča hitro zapiranje zimske brazde – plitva obdelava tal, pri sajenju solate pa uporaba folije, pod katero se namestijo namakalne cevi. Tik pred presajanjem (v dnevu presajanja) se sadik ne zaliva, dan pred presajanjem pa se sadike zalije s pripravki za preprečevanje stresa – aminokislinski in vitaminski kompleksi ali izvlečki morskih alg. Osnovno gnojenje z dušikom se zmanjša, saj je previsoka založenost tal z dušikom in posledično prehranjenost rastlin lahko vzrok še večjih potreb rastlin po vodi. Z dušikom raje kasneje listno ali talno dognojimo. V rastlinjakih pa je seveda potrebno redno namakanje. Namakamo zmerno, saj so nekoliko bolj suhe rastline manj občutljive na nizke nočne temperature v neogrevanih rastlinjakih.

Sadovnjaki in jagodičevje

Tehnološki ukrepi v trajnih nasadih, s katerimi delno ublažimo posledice pomanjkanja padavin:

  • vrstni prostor mora biti čist – brez plevelov (okopavanje ali površinsko odstranjevanje), saj so pleveli konkurenčni porabniki vode,
  • v sušnem obdobju je potrebno redno mulčenje medvrstnega prostora, da zmanjšamo izhlapevanje vode iz tal in rastlin v ozračje.

Trajni nasadi največ vode potrebujejo pred začetkom cvetenja in 4 tedne po tem, ko v plodičih poteka delitev celic. V primeru nadaljnjega sušnega obdobja bo treba namakati (kjer je to mogoče). Namakanje moramo izvajati strokovno glede na tip tal, temperaturo in potrebe sadne vrste.

V nasadih jagod, ki so že pokriti s tuneli, se je vegetacija že začela. V tleh, kjer je ugotovljena suša, je treba začeti z namakanjem. Odmerke vode prilagodimo tipu tal in fenofazi rastline.

Setev koruze, sajenje krompirja

Če želite pripraviti njivo za setev koruze ali sajenje krompirja, priporočamo, da s pripravo zemlje nekoliko počakate do ustrezne vlažnosti tal. Na njivah, kjer bi morebitne večje količine dežja v aprilu za dlje časa onemogočile dostop in obdelavo tal, je treba opraviti osnovno obdelavo (oranje) ob hkratni takojšnji poravnavi brazd oziroma zapiranju brazd in s tem zadrževanju talne vlage. Sveže zorana njiva namreč ne sme biti izpostavljena soncu, ker pride do dodatne izgube vlage v tleh.