Prispevki

Agroživilski sistemi – resni izzivi za Evropo

/in /by
Potreben je temeljit premislek o tem, kaj nam pomenijo kvalitetni agroživilski sistemi. Kako proizvajamo hrano in upravljamo svetovne prehranske verige ter z njimi povezane industrijske predelovalne sektorje, da bodo postali odporni in trajnostni.

Agroživilski sistemi so trenutno vroča tema v EU. V skladu z oktobra 2022 objavljenimi poročili Evropske agencije za okolje (EEA) o kmetijstvu in živilskih sistemih, je treba storiti veliko več za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov ter pritiskov na vodne vire in biotsko raznovrstnost, saj prizadevanja trenutno skoraj stagnirajo.

V Evropi se že priznava potreba po trajnostnem agroživilskem sistemu

Vendar je treba glede na vse večje vplive podnebnih sprememb in še vedno visoke emisije iz kmetijstva ta premik pospešiti, je navedeno v treh povezanih informativnih poročilih agencije EEA. Preobrazba evropskega kmetijskega sektorja in prehranskega sistema še nikoli ni bila tako pomembna, saj nedavna pandemija covid-19, vojna v Ukrajini in vplivi podnebnih sprememb povečujejo zaskrbljenost glede zanesljive preskrbe s hrano.

prehranski sistem

Model »Ponovni razmislek o kmetijstvu«

Le-ta obravnava kmetijstvo z različnih vidikov in raziskuje temeljne vzroke netrajnostnega razvoja ter možne poti naprej. Evropski zeleni dogovor in njegova strategija »od kmetije do vilic« opredeljuje kmetijstvo na več kot le gospodarski sektor: prispeva tudi k trajnostnim ciljem, kot so družbena blaginja, zdravje ekosistemov ter zanesljiva preskrba s hrano. Vendar pa povečanje učinkovitosti ni zaustavilo slabšanja stanja okolja v Evropi ali po svetu, je zapisano v poročilu.

Kljub znatnim naložbam v skupno kmetijsko politiko in druge ustrezne politike EU kmetijstvo še naprej prispeva k izgubi biotske raznovrstnosti, preveliki porabi vode in emisijam toplogrednih plinov.

Kar zadeva biotsko raznovrstnost, nedavne ugotovitve potrjujejo, da imata podnebne spremembe in intenzivno kmetijstvo pomembno vlogo pri zmanjševanju biotske raznovrstnosti žuželk po vsem svetu.

Poleg tega sta zapuščanje podeželja in izguba dediščine na podeželju v Evropi še vedno izziv.

Model »Preoblikovanje prehranskega sistema s pomočjo socialnih inovacij«

Le-ta preučuje družbene inovacije in z njimi povezano ključno vlogo pri preoblikovanju naših prehranskih sistemov v ekonomsko in socialno izvedljive in trajnostne. Študija ponuja vpogled v eksperimentiranje z alternativnimi načini pridelave, trgovanja in uživanja hrane. Vendar pa ugotavlja, da bodo za preoblikovanje sistemov proizvodnje in potrošnje v smeri družbene, gospodarske in okoljske trajnosti potrebni veliki premiki v načinu življenja ter vzorcih potrošnje in proizvodnje. Samo s skupni močmi vseh vpletenih akterjev bodo agroživilski sistemi zares delovali in se ohranjali.

trajnostno

Trenutna prizadevanja v kmetijskem sektorju

Medtem ko so se skupne emisije toplogrednih plinov v EU od leta 1990 zmanjšale za tretjino, je bilo zmanjševanje emisij v kmetijskem sektorju počasnejše. Od leta 2005 je večinoma namreč stagniralo. Med letoma 1990 in 2000 so se v kmetijskem sektorju emisije dveh ključnih toplogrednih plinov, metana in dušikovega oksida, ki izhajata iz živinoreje in poljedelstva, občutno zmanjšale, in sicer za 15 %. Vendar se je stopnja zmanjševanja po letu 2000 upočasnila in od leta 2005 skoraj stagnira.

Na podlagi sedanjih politik in ukrepov držav EU se bo ta trend predvidoma nadaljeval do leta 2040. Se pa med letoma 2020 in 2040 pričakuje le 1,5 % zmanjšanje v skladu s tretjim informativnim poročilom agencije EEA.

Agroživilski sistemi – kje so priložnosti za spremembe?

Evropski zeleni posel in njegova strategija »od kmetije do vilic« prispevata k trajnostnim ciljem. Ti cilji so družbena blaginja, zdravje ekosistemov ter varnost hrane in prehranjevanja. Kljub izzivom pa se v prehranski verigi širijo različne socialne inovacije, ki odpirajo priložnosti za spremembe.

Vključujejo poskuse z novimi živili, izdelki, storitvami ter poslovnimi in upravljavskimi modeli. Socialne inovacije vključujejo krajše verige preskrbe s hrano, kmetijstvo, ki ga podpira skupnost, urbano kmetovanje, rastlinsko prehrano, sheme javnih naročil, rešitve za živilske odpadke, izobraževanje o hrani in pobude za oblikovanje skupnosti.

Poskusi so različno zreli in novi, vendar pogosto omogočajo nove tehnologije in partnerstva. Spodbujati jih je treba, saj postopoma opuščamo netrajnostne modele proizvodnje, trgovanja in uživanja hrane. Za oblikovalce politik je razumevanje, katere družbene inovacije se pojavljajo, kdo jih spodbuja in kakšni so njihovi potencialni učinki, prvi ključni korak k ukrepanju. Le-to bo prispevalo k trajnosti prehranskega sistema.

Sodelovanje kmetov, potrošnikov in ostalih

Zagotoviti je treba tudi sodelovanje kmetov, potrošnikov in drugih agroživilskih akterjev. Ključnega pomena bo ozaveščanje kmetov o njihovih odgovornostih in tehničnih možnostih za zmanjšanje emisij. Tehnična in finančna podpora za naložbe ter prilagojeno svetovanje na ravni kmetij so na voljo v okviru skupne kmetijske politike. Vendar je za doseganje sprememb v kmetijsko-živilskih sistemih treba preseči vprašanja kako kmetovati.

agroživilski sistemi

Sodelovanje s širokim krogom družbenih akterjev pri raziskovanju novih načinov proizvodnje in potrošnje je ključnega pomena. Le tako lahko dosežemo odporne in trajnostne agroživilske sisteme.

Odgovornost za uspešen prehod na podnebno nevtralnost ni le na kmetih, temveč mora vključevati tudi potrošnike in druge agroživilske akterje. Izvajanje ukrepov krožnega gospodarstva v celotni vrednostni verigi bi lahko pripomoglo k nadaljnjemu zmanjšanju emisij toplogrednih plinov v agroživilskem sistemu. Možnosti za zmanjšanje količine odpadkov, ponovno uporabo in recikliranje materialov ter večjo krožnost se začnejo že v fazi načrtovanja. Nato se to nadaljuje v fazah proizvodnje, potrošnje in ravnanja z odpadki v življenjskem ciklu agroživilskega proizvoda.

 

 

Vir:
www.eea.europa.eu

Lokalno kmetijstvo je zelo pomembno pri Avstrijcih

/in /by
Lokalno kmetijstvo je zelo pomembno in tudi priljubljeno v Avstriji. Tako je vsaj po Študiji inštituta za tržne raziskave KeyQUEST, ki je pokazala, da avstrijsko prebivalstvo svoje kmetijstvo ocenjuje zelo pozitivno. Večina anketirancev je prepričana, da je kmetijstvo nujno za družbo in da bo tako ostalo tudi v prihodnje.

To je presenetilo celo tamkajšnje kmete, saj pred raziskavo niso imeli tega občutka.

Raziskava se je ukvarjala s podobo kmetijstva v družbi in ugotavljala, katera kmetijska vprašanja zanimajo prebivalce Avstrije in kaj si želijo od kmetijstva.

Študija je bila izvedena v okviru projekta “Medkmetijska izobraževalna pobuda za kmetijsko komunikacijo“.

lokalno kmetovanje

94 % prebivalstva Avstrije ima pozitivno mnenje o (lokalnem) kmetijstvu.

94 % anketirancev je navedlo, da imajo pozitiven odnos do kmetijstva. 34 % jih ima celo zelo pozitivno mnenje o kmetijstvu.

Zavedajo se, da je prav zaradi kmetov to čudovita dežela, vredna življenja! Saj vsak dan pridelujejo hrano vrhunske kakovosti z najvišjimi proizvodnimi standardi. Skrbijo za naravne krajine in gospodarijo z alpskimi pašniki ter gozdovi, ki jih lahko uživajo kot rekreacijska območja.

Pri tem je presenetljivo, da kmetje sami menijo, da je njihova podoba precej bolj negativna. Le 51 % jih ima vtis, da jih družba vidi pozitivno.

lokalni kmetje

Veliko zavedanje o pomenu številnih storitev, ki jih zagotavlja lokalno kmetijstvo.

90 % vprašanih je prepričanih, da domače kmetijstvo zagotavlja oskrbo z visokokakovostnimi živili – to je zagotovo osrednja naloga kmetov in najbolj očitna storitev, ki jo opravljajo. Vendar pa je visoko tudi zavedanje o bolj daljnosežnem pomenu in storitvah: 83 % se jih zaveda, da kmetijstvo ureja pokrajino in tako pomembno prispeva k njeni podobi. V skladu s tem jih 92 % meni, da je nemoteno delovanje kmetijstva pomembno za kakovost življenja v državi, 90 % pa jih kmetijstvo vidi kot pomembno sestavino avstrijske kulture. Prav tako je 83 % vprašanih prepričanih, da je znanje o kmetijstvu tako pomembno, da bi ga morali poučevati kot obvezni predmet v šoli.

Kakovost, poreklo in dobro počutje živali so najbolj zanimive teme

Glede na študijo so za družbo še posebej zanimive tri teme. Kakovost živil, ravnanje z živalmi in poreklo živil. Kar 83 % anketirancev že namenoma kupuje izdelke z višjimi standardi dobrega počutja živali. 87 % jih je pripravljenih plačati več za izdelke z višjimi standardi dobrega počutja živali.

Lokalno kmetijstvo se bo v prihodnosti prav tako štelo za pomembno

lokalno kmetijstvo

Poklic kmeta bo za družbo pomemben tudi v prihodnosti – o tem je prepričanih 85 % vseh anketirancev. Tako je kmetijstvo na drugem mestu, celo pred učitelji, raziskovalci, policisti in socialnimi delavci. Pomembnejši se zdijo le zdravniki. Zato je pomembno, da mladi doživljajo poklic kmeta kot privlačen in da se želijo v prihodnosti odločiti za kmetovanje kot poklic. Pri tem je na primer odločilno, da se domače kmetijstvo še naprej razvija na inovativen način.

 

 

Vir:
info.bml.gv.at

Pridružite se borzi Zelene verige

/in /by

Pridelovalci hrane, ki želite svojo hrano prodati javnim šolskim zavodom in slovenskemu gostinstvu ter turizmu, pridružite se na borzi Zelene verige – borzi ponudbe in povpraševanja po lokalno pridelani hrani.

Namen tega projekta je vzpostavitev rednih borz lokalnih živil, kjer se bodo dvakrat letno srečali, izmenjali podatke o ponudbi in povpraševanju ter sklepali dogovore pridelovalci in njihove zadruge ter predelovalci lokalnih kmetijskih pridelkov kot ponudniki in na drugi strani predstavniki javnih zavodov – šol, vrtcev in turizma ter gostinstva kot povpraševalci po lokalno pridelani in predelani hrani.

Takšno osebno srečanje je najboljša osnova za sklepanje dogovorov. Zato Gospodarsko razstavišče, Kmetijsko-gozdarska zbornica Slovenije in ostali partnerji tega projekta vabijo pridelovalce, njihove organizacije pridelovalcev in zadruge, da se jim pridružite na prvi borzi Zelene verige, ki bo potekala 9. septembra med 13. in 15. uro, z možnostjo podaljšanja. Za udeležence je udeležba brezplačna, treba pa se je vnaprej prijaviti za sodelovanje.

Predstavnike gostinstva in turizma vabijo ločeno, skupaj s partnerji projekta; Zavod za šolstvo Republike Slovenije pa vabi na borzo predstavnike šolskih zavodov, odgovornih za prehrano v šolah in vrtcih, ki jim ob borzi organizira tudi izobraževanje.

Prav tako bodo skupaj z zavodom Good place, Biotehniško fakulteto Univerze v Ljubljani, Zadružno zvezo Slovenije in Zvezo podeželske mladine Slovenije organizirali predavanja, predstavitve tudi za pridelovalce hrane in predstavnike gostinstva in turizma, ki pa jih bodo objavili naknadno.

Vsem obiskovalcem borze Zelene verige bodo zagotovili tudi brezplačna vabila za ogled sejemskega dvojčka Narava zdravje in Otroški bazar, ki potekata sočasno z borzo, vendar v drugih dvoranah Gospodarskega razstavišča.

Kaj je zelena veriga?

Kratko nabavno verigo lahko imenujemo tudi zelena veriga. Kratka je sinonim za zeleno, trajnostno – torej govorimo o sezonski hrani, ki je trajnostno pridelana, predelana, distribuirana in porabljena v lokalnem okolju, zaradi česar od njive do vilic potrebuje kar najmanj časa oziroma kilometrov. Jasne opredelitve, kaj pomeni »lokalno«, ni – lahko je le nekaj kilometrov (kraj, občina), lahko tudi 50 km (regija); ob dejstvu, da je Slovenija majhna država, je okvir lahko tudi cela Slovenija.

Zelena nabavna veriga pomembno vpliva na kakovost obroka. To vpliva na zdravje potrošnikov, v gostinstvu in turizmu pa tudi na povečanje dodane vrednosti. Najpomembnejše pa je, da zelena veriga povečuje dodano vrednost v kmetijstvu – pri lokalnem pridelovalcu in rejcu.

Hkrati zelena nabavna veriga bistveno zmanjšuje potrebo po skladiščenju, ogljični odtis, zmanjšujejo se tudi presežki v pridelavi hrane ter odpadna in zavržena hrana. Zelene nabavne verige tako posredno spodbujajo lokalne ponudnike hrane k povečevanju samooskrbe, k trajnostni uporabi kmetijskih zemljišč in vode ter povečanju biotske raznovrstnosti, k ohranjanju delovnih mest na podeželju in s tem poseljenega ter urejenega podeželja in omogočajo večjo prehransko varnost ter skladnejši regionalni razvoj.

Za več informacij jim lahko pišete na zelene.verige@gr-sejem.si ali pokličete na telefon 01 300 2600.

Na kratko

Čas borze: petek, 9. september 2022, ob 13. uri na Gospodarskem razstavišču.
Rok prijave: 1. julij 2022.

Udeležba je za pridelovalce hrane brezplačna, predhodna prijava je obvezna.

Prijavnico lahko izrežete iz glasila Zelena dežela ali pa jo poiščete na https://www.narava-zdravje.si/zelene-verige.

 

Vir:
KGZ

Štirje načini kot odziv na krizo cen hrane

/in /by

Medtem ko uničujoča vojna v Ukrajini divja in povzroča neizmerno trpljenje, se njen vpliv čuti daleč onkraj njenih meja. Med najbolj kritičnimi je kriza cen hrane, ki postavlja pod vprašaj cenovno dostopnost in razpoložljivost pšenice in drugih osnovnih osnovnih živil.

Ni mogoče podcenjevati udarca, ki ga je vojna zadala prehranskim sistemom, ki so že krhki zaradi dveh let motenj zaradi COVID-19, podnebnih ekstremov, devalvacije valut in vse hujših fiskalnih omejitev. Ukrajina in Rusija namreč predstavljata več kot četrtino svetovne letne prodaje pšenice. Njuna vojna pa je sedaj privedla do znatnega dviga cen hrane – ne samo pšenice, ampak tudi ječmena, koruze, jedilnega olja… itd.

Svetovne in domače cene hrane so bile že pred vojno blizu najvišjih vrednosti vseh časov, velik vprašaj pa se postavlja nad letino v naslednjih sezonah po vsem svetu tudi zaradi močnega povišanja cen gnojil.

 

“Ali nam bo uspelo obvladovati nestanovitnost cen hrane in poiskati pot iz te nove krize, je seveda odvisno od nacionalnih politik in globalnega sodelovanja.”

 

Čeprav so ti trendi zaskrbljujoči, zdaj ni čas za paniko. Tukaj je dejstvo: svetovne zaloge riža, pšenice in koruze – treh glavnih svetovnih izdelkov – ostajajo zgodovinsko visoke. Zaloge pšenice, blaga, ki ga je vojna najbolj prizadela, ostajajo precej nad ravnmi med krizo cen hrane 2007–2008. Ocene tudi kažejo, da je bilo približno tri četrtine ruskega in ukrajinskega izvoza pšenice dostavljenih že pred začetkom vojne.

Ali nam bo uspelo obvladovati nestanovitnost cen hrane in se izogniti tej novi krizi, je seveda odvisno od nacionalnih politik in globalnega sodelovanja. Žal to ni prvič, da se soočamo s prehransko krizo.

Spomnimo se lekcij, pridobljenih med svetovno krizo s hrano 2007–2008, ki je bila prvotno posledica suše in naraščajočih cen nafte. Ko so velike države proizvajalke hrane zaradi skrbi za domačo preskrbo s hrano omejile izvoz, je to poslabšalo dvig cen in poslabšalo podhranjenost, zlasti otrok.

Ne smemo narediti iste napake. Nasprotno pa so države na začetku pandemije COVID-19 ohranjale pretok trgovine s hrano, čeprav so zapore vplivale na pristanišča, tovorni promet in mobilnost delovne sile. To skupno vedenje je pomagalo omejiti motnje v svetovnih verigah preskrbe s hrano in preprečilo poslabšanje slabih razmer, s čimer je koristilo vsem državam.

Takšni dokazi in izkušnje morajo biti naše vodilo za uravnoteženje takojšnjega odziva na krizo z dolgo, težko potjo, ki je pred nami za izgradnjo bolj odpornega prehranskega sistema, ki ščiti ljudi pred takšnimi pretresi.

Štirje načini oz. prednostne naloge (sodeč po besedah Svetovne banke) za izhod iz te krize:  

 1. Najprej naj bo trgovina s hrano odprta. 

Države in mednarodne organizacije morajo na podlagi izkušenj ponovno ostati enotne v svoji zavezanosti ohranjanju gibanja hrane. G7 je vse države pozvala, naj ohranijo svoje trge s hrano in kmetijstvom odprte ter se zavarujejo pred kakršnimi koli neupravičenimi omejitvami svojega izvoza.

2. Podpreti potrošnike in ranljiva gospodinjstva z varnostnimi mrežami.

Nujno je treba ohraniti ali razširiti programe socialne zaščite, ki blažijo udarec za potrošnike. Ne samo dostopnost hrane, ampak tudi cenovna dostopnost hrane je skrb zlasti v državah z nizkimi in srednjimi dohodki , kjer ljudje običajno porabijo večji delež svojega dohodka za hrano kot v državah z visokimi dohodki. Mnogi so že pred vojno zmanjševali porabo zaradi nižjih prihodkov in naraščajočih cen hrane. V okolju z omejenimi viri bi morale vlade dati prednost podpori za najbolj ranljiva gospodinjstva.

3. Podpreti kmete.

Medtem ko so svetovne zaloge hrane zdaj ustrezne, moramo zaščititi letino naslednje sezone tako, da pomagamo proizvajalcem hrane pri soočanju z močnim povečanjem vložkov, vključno s stroški gnojil in zmanjšano razpoložljivostjo. Odstranitev ovir za trgovino z vnosom, osredotočenost na učinkovitejšo uporabo gnojil ter preoblikovanje javnih politik in izdatkov za boljšo podporo kmetom bi lahko pomagali zaščititi proizvodnjo hrane čez šest mesecev.

Prav tako je čas, da vlagamo v več raziskav in razvoja na tem področju: povečanje nastajajoče znanosti in uporabe bioloških gnojil, ki so manj odvisne od fosilnih goriv kot sintetična gnojila, bi povečala trajnostne možnosti za kmete.

4. Moramo si prizadevati za preoblikovanje prehranskih sistemov

Ti sistemi morajo postati bolj odporni in dosegati trajno varnost hrane ter prehranjevanja. Prehranski sistemi so se že pred vojno spopadali s številnimi krizami. Akutna negotovost hrane je v mnogih državah naraščala, kar je odražalo gospodarske pretrese, številne konflikte, zgodovinsko sušo v vzhodni Afriki in skrajno okužbo kobilic.

Svetovna banka je samo v zadnjih dveh letih zagotovila pomembno podporo ukrepom za varnost preskrbe s hrano – približno 17 milijard dolarjev letno, kar je v povprečju 12 milijard dolarjev letno v preteklih treh letih, predvsem za kmetijstvo in ukrepe socialne zaščite.

Pomagali so tudi državam, da se prej odzovejo na nastajajoče krize na področju varnosti preskrbe s hrano, vključno z mobilizacijo podpore iz mehanizma za zgodnji odziv IDA na krizno odzivanje in za sodelovanjem s humanitarnimi partnerji pri spremljanju negotove preskrbe s hrano.

 

“Preoblikovani prehranski sistemi lahko postanejo temelj zelenega, odpornega in vključujočega razvoja, ki spodbuja zdravje ljudi, gospodarstev in planeta.”   

 

Ključnega pomena je, da ostanemo na dobri poti in pomagamo državam pri razvoju, da se vrnejo na pravo pot v svojih prizadevanjih za okrevanje. Dolgoročno si morajo vlade, zasebna podjetja in mednarodni partnerji prizadevati za bolj produktivne, z viri učinkovite, raznolike in hranljive proizvodne sisteme, da bi zagotovili varnost hrane in prehransko varnost ob naraščajočih podnebnih, konfliktnih in gospodarskih tveganjih. To je eno od petih področij, ki se jim daje prednost pri podnebnih ukrepih.

Boljše usmerjanje javne porabe, mobilizacija zasebnega financiranja ter vlaganje v inovacije ter raziskave in razvoj bo ključnega pomena za “narediti več z manj”: proizvajati bolj raznoliko in hranljivo hrano za rastoče prebivalstvo, z manj vode in gnojil, hkrati pa omejiti spremembe rabe zemljišč in rastlinjakov, emisij plinov…itd.

Preoblikovani prehranski sistemi lahko postanejo temelj zelenega, odpornega in vključujočega razvoja, ki spodbuja zdravje ljudi, gospodarstev in planeta.

 

Vir članka:
Worldbank.org

Cene na trgu (hrane) še kar rastejo. Kaj nas ob tem čaka?

/in /by

V zadnjem obdobju smo priča rasti cen mnogih dobrin, med njimi tudi hrane. Na Kmetijsko gozdarski zbornici Slovenije (KGZS) poudarjajo, da se cene hrane ne dražijo zaradi kmetov. Nastali položaj namreč želijo nekateri v prehranski verigi izkoristiti tudi za nepošteno ustvarjanje dobičkov.

Podražitvam ni videti konca še vsaj nekaj časa.

V eni od izjav v preteklih dneh v povezavi s podražitvami hrane je bilo rečeno, »da je cena govedine v nekaj tednih zrasla do 40 odstotkov in da se mesnopredelovalna industrija s kmeti nima kaj pogajati, saj kmetje postavljajo ceno.«

Z izjavo se ne strinja predsednik KGZS Roman Žveglič: »V zadnjih tednih zagotovo ne moremo govoriti o takšnih povečanjih odkupnih cen in te tudi ne sledijo povečanju cen vhodnih surovin. Cene so se od poletja povečale predvsem na račun višjih odkupnih cen govejega mesa v sosednjih državah, ki v veliki meri oblikujejo cene na slovenskem trgu. Dodajam, da gre pri povečanju odkupnih cen v zadnjih nekaj tednih za okrog 10 odstotkov, nikakor pa za do 40 odstotkov, kot je bilo omenjeno, in menim, da gre v izjavi lahko za špekulacije.«

Odkupne cene mesa so bile med najnižjimi v Evropski uniji.

Trenutno se je zaradi povečanega povpraševanja resda nekoliko izboljšal pogajalski položaj kmetov, še zdaleč pa ne moremo trditi, da to velja na dolgi rok. Vemo, da je ob nastopu krize lani mesnopredelovalna industrija uvozila večje količine mesa in spravila domače odkupne cene mesa krepko pod cene, ki so veljale takrat v Evropski uniji. Tako so bile cene v Sloveniji med najnižjimi v celotni EU.

Sicer pa je še bolj zaskrbljujoč podatek, ki je bil pred dnevi predstavljen na posvetu Javne službe kmetijskega svetovanja v Laškem. Kmetijski inštitut Slovenije namreč ocenjuje, da bo letos »faktorski dohodek v kmetijstvu padel za četrtino in da gre za drugo najslabše leto v zadnjih 15 letih.«

Seveda pa se, tako kot se za trgovino in živilsko-predelovalno industrijo, izrazito povečujejo vhodni stroški tudi za kmete. Poleg dviga cen goriv, storitev, energije, embalaže je za kmete neugoden tudi skok cen semen, gnojil in sredstev za varstvo rastlin. Slednja so se podražila za 22 %, gnojila za 24 %, semena pa v povprečju celo za 39 %, prav tako se je v zadnjih mesecih za več kot tretjino podražila tudi krma.

Izrazito se povečujejo vhodni stroški za kmete.

Ker je pretežni del slovenskega kmetijstva zaradi naravnih danosti vezan na živinorejo, je položaj še toliko bolj zaskrbljujoč. Kmetijstvo, znotraj njega pa še posebej izrazito živinoreja, je panoga, v kateri ni možno prenehati z dejavnostjo in jo po kratkem času spet vzpostaviti ter se tako odzvati na spremembe vhodnih stroškov.

Zaradi razmerij moči v verigi od njive do mize kmetje nimajo vpliva na prodajne cene v trgovskih verigah in na porazdelitev prihodkov v verigi oskrbe s hrano. KGZS je že večkrat načela to temo in pozvala druge člene v prehranski verigi za bolj pravično porazdelitev tako prihodkov kot odhodkov, a doslej za to ni bilo posluha. Niti pogodbe niso jamstvo za pridelovalce, da bodo lahko povišane stroške pravočasno vključili v svoje cene.

Podobne težave, kot jih pri KGZS navajajo za področje govedoreje, čutijo tudi druge živinorejske panoge, prav tako pridelovalci sadja in zelenjave.

Glede na trenutne razmere na Kmetijsko gozdarski zbornici Slovenije pozivajo varuha odnosov v verigi preskrbe s hrano, da okrepi osveščanje javnosti o razmerah in dejanskih razmerjih v verigi od njive do mize.

 

Vir članka: KGZS

Dan slovenske hrane – Tradicionalni slovenski zajtrk

/in /by

Na dan slovenske hrane, ki ga obeležujemo vsak tretji petek v novembru, letos torej 19. novembra, bo že enajstič potekal Tradicionalni slovenski zajtrk. V ta projekt so vključeni vrtci, osnovne šole, zavodi za vzgojo in izobraževanje otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami ter druge institucije oz. javni zavodi. Praznovanju dneva slovenske hrane z izvedbo Tradicionalnega slovenskega zajtrka se vsako leto pridružuje tudi vedno več posameznikov in podjetij.

Dan slovenske hrane

Vlada RS je oktobra leta 2012 sprejela sklep o razglasitvi dneva slovenske hrane, ki ga obeležujemo vsak tretji petek v novembru. Glavni namen dneva slovenske hrane je poudarjanje pomena v Sloveniji pridelane hrane, pridelovalcem in predelovalcem hrane – našim kmetom, kmetijskim in živilskim podjetjem ter zadrugam pa posebno priznanje. S praznovanjem dneva slovenske hrane in odločitvami za lokalno pridelano hrano podpiramo napore naših pridelovalcev in predelovalcev hrane ter izražamo spoštovanje do njihovega dela.

Z dnevom slovenske hrane se v javnosti krepi zavedanje o pomenu domače trajnostne samooskrbe, ohranjanja čistega in zdravega okolja, ohranjanja podeželja, seznanjanja mladih s postopki pridelave in predelave hrane in spodbujanja zanimanja za dejavnosti na kmetijskem področju.

Tradicionalni slovenski zajtrk

V okviru dneva slovenske hrane poteka projekt Tradicionalni slovenski zajtrk (TSZ), za katerega je leta 2011 dala pobudo Čebelarska zveza Slovenije, takrat se je TSZ tudi prvič izvedel.

V projekt TSZ so vključeni slovenski vrtci, osnovne šole,  zavodi za vzgojo in izobraževanje otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami ter druge institucije oz. javni zavodi.

Letošnji TSZ bo 19. novembra in bo že enajsti po vrsti. Potekal bo pod sloganom »Zajtrk s sadjem – super dan!«, navezujoč se na mednarodno leto sadja in zelenjave, ki ga je za letos razglasila Generalna skupščina Združenih narodov.

Tradicionalni slovenski zajtrk sestavljajo kruh, mleko, maslo, med in jabolko.

Tradicionalni slovenski zajtrk sestavljajo kruh, maslo, med, mleko in jabolko ali drugo sadje slovenskega porekla. Prepoznavanje v Sloveniji pridelanih in predelanih kakovostnih proizvodov omogoča nacionalna shema kakovosti Izbrana kakovost – Slovenija, s katero se ponašajo kmetijski pridelki oziroma živila s posebnimi lastnostmi, kot so sestava, okolju prijazna pridelava, kakovost surovin, dobrobit živali, način krmljenja, dolžina transportnih poti, predelava, hitrost predelave surovin.

Glavni namen projekta TSZ je, da že najmlajši spoznajo pomen kmetijstva, živilske industrije, čebelarstva in varovanja okolja. Prav tako je eden ciljev poudarjanje pomena zajtrka za zdravo in uravnoteženo prehrano. Ljudje, ki redno zajtrkujejo, imajo boljše prehranske navade, saj v svojo prehrano vnesejo več prehranskih vlaknin, manj nasičenih maščob in lažje vzdržujejo primerno telesno težo. Vsakodnevni zajtrk poskrbi tudi za jutranjo energijo, ki jo še posebej otroci in mladostniki potrebujejo za lažje sledenje učnemu procesu.

Pobuda je vedno bolj prepoznavna in dobrodošla med širšo javnostjo, zato se vsako leto tradicionalnemu slovenskemu zajtrku pridruži vedno več posameznikov, institucij, podjetij, gostinskih obratov, turističnih objektov itd., ki širijo pomen in glas o TSZ preko svojih aktivnosti.

Pri organizaciji in izvedbi Tradicionalnega slovenskega zajtrka sodelujejo: ministrstva, pristojna za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, zdravje, izobraževanje, znanost in šport, kulturo, okolje in prostor, Čebelarska zveza Slovenije, Agencija RS za kmetijske trge in razvoj podeželja, Zavod RS za šolstvo, Kmetijsko-gozdarska zbornica Slovenije, Gospodarska zbornica Slovenije – Zbornica kmetijskih in živilskih podjetij, Zveza sadjarskih društev Slovenije, Nacionalni inštitut za javno zdravje, Zadružna zveza Slovenije, Zveza slovenske podeželske mladine ter Obrtno-podjetniška zbornica Slovenije.

Odredba o izvedbi projekta Tradicionalni slovenski zajtrk

Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano bo tudi letos zagotovilo sredstva za izplačilo pavšalnega nadomestila za nakup živil za izvedbo tradicionalnega slovenskega zajtrka. Pogoje za izplačilo pavšalnega nadomestila določa Pravilnik o izvajanju projekta Tradicionalni slovenski zajtrk (Uradni list RS, številka 128/20, 6/21 in 162/21).

Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano skupaj s partnerji pri projektu Tradicionalni slovenski zajtrk tudi letos vabi vzgojno-izobraževalne zavode ter ostale institucije, da 19. novembra skupaj obeležimo dan slovenske hrane tudi z izvedbo Tradicionalnega slovenskega zajtrka (priporočena sestava zajtrka je: kruh, mleko, maslo, med in jabolko ali drugo sadje). Vabimo vas, da živila za zajtrk kupite pri lokalnem ponudniku.

Informacije o ponudnikih so na voljo na različnih spletnih straneh, kot npr. na spletnih straneh Gospodarske zbornice Slovenije, spletnem portalu ministrstva »Naša super hrana« in spletni strani Kmetijsko-gozdarske zbornice Slovenije:

 

Več informacij glede zajtrka in znaka Izbrana kakovost – Slovenija najdete na spletnih straneh:

 

Kako nekaj opredeljujemo kot “organsko”?

/in /by

Pred nekaj leti je večina ljudi domnevala, da “organsko” pomeni popolnoma “brez pesticidov”. Danes je beseda organsko ali ekološko postala veliko bolj »elastična«, saj se trgi povečujejo, nove tehnologije izpodbijajo prakse ekološkega kmetovanja, javnost pa je bolj zaskrbljena zaradi namensko (umetno) pripravljene hrane.

Lobi za ekološko hrano se je na javne proteste, ki so jih sprožili s svojimi velikimi lažmi, odzval z več besedami in zavajanjem ter zatrdil, da se organska hrana ne goji s kakršnimi koli “sintetičnimi” pesticidi ali da ekološki kmetje ne uporabljajo “strupenih kemikalij”. Ko se soočijo z uporabo nekaterih zelo nevarnih organskih pesticidov, kot je recimo bakrov sulfat, trdijo, da kmetje smejo uporabljati le majhne količine in še to le po potrebi. V nekaterih državah lahko ekološki kmetje uporabljajo tudi nekatere sintetične pesticide (če ekološko odobreni pesticidi niso učinkoviti). Vendar obstajajo meje, ki jih je treba ohraniti, da svoje izdelke še vedno lahko imenujejo “organski”.

Da je položaj še poslabšan, ima seveda vsaka država svoje standarde in tolerance za to, kar je potrebno za izpolnitev “organskega” certifikata, in jih ni težko sprejeti, če delijo svoje predpogoje (ki se spreminjajo in razvijajo zelo pogosto). Mednarodne skupine lobijev za organsko hrano, kot je IFOAM, ne opredeljujejo jasno sprejemljivih praks, ne glede na to, ali gre za pesticide, semena, gnojila ali metode gojenja.

Torej, kaj komu izmed spodaj naštetih skupin (oz. strokovnjakom iz svojega področja) pomeni organsko?

Tradicionalisti

Od permakulture do biodinamike, tradicionalni ekološki kmet začne z zdravjem tal kot temeljem in išče pristope za zmanjšanje gnojil ter povečanje biotske raznovrstnosti. Izraz “regenerativno kmetijstvo” je promoviralo Združenje organskih potrošnikov, vendar so ga za zdaj sprejeli le običajni kmetje, ki se ukvarjajo z varstvenim kmetijstvom (in ne kmetovanjem s kompleksnimi pokrovnimi pridelki, zaključenimi s herbicidi). Medtem ko je zdravje tal glavna skrb vseh kmetov, mnogi tradicionalni kmetje “organsko” opredeljujejo zgolj to, da prinaša korist tlom (po naravni poti seveda). Zanje so tla vir življenja.

Nekaj ​​let nazaj so bili organski puristi ogorčeni, ker je USDA dovolil, da je bila hrana, pridelana s hidroponi, označena kot organska (bioponika). Ne pridelujejo se samo brez zemlje; običajno porabijo velike količine tekočih gnojil in energije. Medtem ko povečujejo donose brez pesticidov, so hidroponske kmetije pogosto tudi velike in kapitalno intenzivnih dejavnosti.

Tehnologi

Morda največji neuspeh za ekološko gibanje je bila zamujena priložnost, da se omogoči nekaj novih tehnik vzreje rastlin za razvoj organskih semen. Leta 2015 je potekala odprta razprava o prednostih NPBT, dokler protiindustrijski aktivisti v IFOAM, OCA in Observatoriju evropskih podjetij niso popolnoma zatrli te ideje. Radikalni vrtnarji v ekološkem preddverju so to šteli za “GSO skozi zadnja vrata”, ki niso naravni in jih poganjajo patenti.

Medtem ko se borimo z njihovo definicijo »naravnih semen«, je ta razprava pokazala, kako nekateri trmasti vpleteni vidijo tehnologijo zgolj kot biotehnološko (in nezaželeno). Nezmožnost znanosti, da bi podpirala naravo, je lahko usoden udarec za sposobnost ekološkega kmetijstva – da je konkurenčno in trajnostno.

Agroekologi

Čeprav obstaja veliko opredelitev in standardov za agroekologijo (vključno z nekaterimi neorganskimi tehnikami), so agroekologi reakcije proti velikemu in intenzivnemu kmetovanju, sodelovanju podjetij in globalizaciji prehranjevalne verige v veliki meri opredelili kot gibanje za socialno pravičnost. Poziv k socialni pravičnosti v državah v razvoju vključuje prošnjo za spodbujanje ekoloških praks pri majhnih lastnikih in kmetih, ki živijo v revščini. Glede na to, da je večina revnih in malih kmetov že »privzeto« ekoloških, je agroekologija (kot ekološko gibanje) edino, ki daje premajhno količino sredstev in nasvetov, da bi vse te uboge kmete rešila iz revščine.

Agroekologija je bolj politična ideologija kmetijstva, v kateri je veliko znanih aktivistov, ki radikalnemu organskemu lobiju dodajo politično razsežnost (obenem pa seveda revne kmete).

Pionirji

Verjetno je že tretja ali četrta generacija kmetov, ki jih pogosto vodijo tržne priložnosti in si lahko (delno) privoščijo prehod v veliko ekološko pridelavo. Lahko najdejo ali uvedejo novosti po ekoloških metodah, hkrati pa razvijajo najboljše prakse za naslednjo generacijo kmetovanja. Uporabljajo nove tehnologije, združujejo sadilne pristope in tvegajo. Običajni kmetje z radovednostjo gledajo na te spremembe. Ti pionirji, ki jih poganja odkritje in ne ideologija ali marketinške »etikete«, so edino upanje za prihodnost ekološkega kmetijstva.

Čas za spremembe

Ker je izraz “ekološko” zgolj marketinško orodje, ki ne predstavlja nobene dodane vrednosti za zdravje potrošnikov ali okolje, moramo premisliti, kako se to šteje pri proizvodnji hrane. Tu so nekatere organske prakse, ki so koristne, obstajajo pa tudi konvencionalne tehnologije in sintetične snovi, ki izboljšajo donose in varujejo okolje. Glede na izzive, s katerimi se sooča kmetijstvo, potrebujemo pragmatičnost in iznajdljivost. In ne slepe in kultne ideologije ter tržnih kampanj, pri katerih je glavno vodilo strah.

 

Žuželke bi lahko pomagale pri samooskrbi s hrano za ljudi in živali

/in /by

Žuželke v izdelkih, kot so testenine ali kruh, mikroalge in enocelične beljakovine, pridobljene iz lesa, bi lahko v prihodnosti pomagale pri prehrani ljudi in živali. Zdaj tisti, ki raziskujejo alternativne beljakovine za bolj trajnostno prehranjevanje, razmišljajo, kako prehod na hrano na osnovi teh žuželk  uresničiti.

Ko bo svetovna populacija naraščala, bo izziv izpolniti prehranske potrebe vseh z dobro poznanimi tradicionalnimi viri beljakovin

Pričakuje se, da se bo svetovno prebivalstvo v naslednjih 30 letih povečalo za 2 milijardi ljudi, medtem ko se bo proizvodnja mesa v istem obdobju podvojila, da bi zadostila povpraševanju. To bo imelo velik vpliv na okolje, saj reja živine zahteva veliko zemlje – približno 70% celotne porabe za kmetijstvo – in oddaja do 18% vseh emisij toplogrednih plinov, ki jih povzroča človek.

Novi viri beljakovin so potrebni tudi za živali. EU vsako leto uvozi približno 14 milijonov ton soje za prehrano živali, kot so prašiči, govedo in piščanci. Ne samo da je regija odvisna od uvoza, ampak je zaskrbljujoč tudi ogljični odtis pri prevozu pridelka.

“Evropa kot celota želi biti bolj samozadostna, ko gre za hrano,” je dejala Birgir Örn Smárason, raziskovalka trajnostne proizvodnje hrane v živilsko-biotehnološkem podjetju Matis iz Reykjavika na Islandiji.

In če želi Evropa izpolniti cilje trajnostnega razvoja in cilje za omejevanje podnebnih sprememb, bodo morali izkoristiti trajnostne vire beljakovin. Užitne žuželke, na primer, lahko gojimo s 50% do 90% manj zemlje v primerjavi z običajnimi živalmi in proizvedemo približno 100-krat manj emisij toplogrednih plinov. Poleg tega se lahko hranijo z organskimi odpadki – zavrženo hrano, ki pogosto konča na odlagališču.

Kljub obljubi beljakovin hroščev se uporaba žuželk kot živalske in človeške hrane še ni prijela. Tehnična vprašanja pomenijo, da jih ni mogoče gojiti v dovolj velikih količinah. Uredba je težava. Trenutna zakonodaja EU dovoljuje žuželke kot krmo v ribogojstvu, ne pa tudi za živino. Kmalu pa naj bi bile izjeme za perutnino in prašiče. In žuželke so še vedno nišna človeška hrana, ki se prodaja le v nekaterih državah. To bi se lahko kmalu spremenilo, saj naj bi Evropska agencija za varnost hrane letos odobrila nekatere užitne žuželke za prehrano ljudi.

Tudi v Evropi obstaja kulturna ovira, saj je še vedno tu dejavnik gnusa, povezan z uživanjem žuželk. V azijskih, afriških in latinskoameriških državah so krmne žuželke reden del prehrane približno 2 milijard ljudi, poudarja Smárasonova. Sprejetje med Evropejci je še eno vprašanje, ki ga s sodelavci poskušajo obravnavati.

Kaj pa beljakovinske alternative?

Smárasonova in njeni kolegi menijo, da so žuželke, kot so črički, za prehrano ljudi in muhe za živali, obetavne beljakovinske alternative, ki jih lahko proizvedejo lokalno, pa tudi mikroalge in enocelične beljakovine. Enocelične beljakovine nastajajo iz mikrobov, ki se hranijo s sladkorji iz lesne biomase, kot so veje in korenine, ki ostanejo v gozdarstvu. Raziskovalci v okviru projekta NextGenProteins preiskujejo, kako optimizirati proizvodnjo teh vrst beljakovin za človeško in živalsko hrano.

Na primer, mikroalge je običajno drago proizvajati. Toda ekipa sodeluje z islandskim podjetjem, ki je skupaj z geotermalno elektrarno zmanjšalo stroške z uporabo trajnostno proizvedene električne energije, presežka vroče in hladne vode ter emisij ogljikovega dioksida – edine hrane, ki jo alge potrebujejo za pridelavo. “To je zelo edinstven in trajnosten proces,” je dejala Smárasonova.

V projekt so vključena tudi podjetja, ki proizvajajo hrano. Predstavili so ideje za nove nadomestne beljakovinske izdelke, od imitacije mesa do energetskih pijač in ploščic, ki jih upajo predstaviti na trgu. Smárasonova in njeni kolegi bodo v interakciji s potrošniki, da bi ocenili njihovo pripravljenost v svojo prehrano vključiti nove beljakovinske izdelke.

“V različnih državah ustanavljamo fokusne skupine za potrošnike, v katerih bomo zbirali te informacije,” je dejala Smárasonova. Pravi, da je pomembno tudi, da potrošnikom sporočimo, zakaj bi morali upoštevati te alternativne beljakovine, in jih vprašamo, v kakšni obliki bi jih (najraje) uživali.

Od začetka, pred šestimi meseci, projekt zbira informacije o treh beljakovinah, vključno z njihovo hranilno vsebnostjo, strukturo in topnostjo. Čeprav imajo vsi podobno vsebnost beljakovin, saj predstavljajo med 50 in 65% njihove suhe mase, se razlikujejo glede vsebnosti maščob. Na primer žuželke vsebujejo veliko maščob, medtem ko enocelične beljakovine skoraj ne vsebujejo maščob. Njihove značilnosti bodo koristne za razvoj posebnih živilskih proizvodov ali krme za živali, ki morajo izpolnjevati različne prehranske potrebe.

V prihodnjih mesecih bodo člani ekipe začeli izvajati teste na živalih, da bi ugotovili, kako to vpliva na njihovo rast in zdravje, če se v njihovo krmo ločeno vključijo različne količine vsake od treh beljakovin. Začetni majhni testi bodo vključevali lososa in brancina. Ugotoviti bodo morali, kolikšna je največja vključenost različnih beljakovin v krmi, da bodo lahko razširili preskušanje.

Za zdaj le ugibamo, kako bo s prehranskimi nadomestki

Dokazovanje, da so alternativni proteini lahko hranljivi prehranski nadomestki, je le del uganke.

Njihova obsežna proizvodnja mora biti izvedljiva in stroškovno učinkovita, da se bodo lahko široko uporabljali. Žuželke na primer že gojijo v majhnih količinah, vendar so dražji vir beljakovin v primerjavi s sojino moko in ribjo moko, ki so običajno v živalski krmi. “S povečanjem lahko zmanjšamo stroške,” je dejal dr. Teun Veldkamp, ​​višji raziskovalec na področju prehrane živali pri Wageningen Livestock Research v Wageningenu na Nizozemskem.

V ta namen se dr. Veldkamp in njegovi kolegi osredotočajo na povečanje količine žuželk, proizvedenih v Evropi, z izboljšanjem tehnologij in razvojem novih tehnik v okviru projekta SUSINCHAIN.

Preučevale se bodo na primer tehnike sušenja, kot so mikrovalovni ali nizkoenergijski elektronski žarki, ki se uporabljajo za predelavo sadja in zelenjave, tudi za proizvodnjo živalske krme na osnovi žuželk. Nato bodo izvedeni testi na ribah, piščancih in pujsih, da bi ugotovili, kako se odzivajo na različne vrste predelane krme iz žuželk, ki bodo različne kakovosti glede na uporabljene tehnike. “Merili bomo uspešnost teh živali, glede na vnos krme, povečanje telesne mase in razmerje pretvorbe krme,” je dejal dr. Veldkamp.

Cilj projekta je tudi razviti novo krmo za žuželke. Gojijo se lahko na rastlinskih odpadkih, kot so krompirjev škrob in drugi stranski proizvodi pri predelavi krompirja. Za vzrejo žuželk v velikih količinah pa bo potrebna standardizirana krma. “Želimo narediti standardno mešanico za gojenje žuželk, v kateri boste imeli tudi bolj dosledno kakovost,” je dejal dr. Veldkamp.

Člani ekipe bodo razvijali tudi prehrambene izdelke za žuželke za ljudi. Namesto izdelkov, v katerih bi bile vidne žuželke, na primer piškoti, preliti s črički, bodo ustvarili moko iz žuželk, ki jo bodo lahko vključili v osnovna živila, kot so testenine in pecivo.

Od začetka projekta oktobra lani so pripravili šest novih živilskih izdelkov, kot so falafel, pecivo in mleto meso, ki bodo zdaj na preizkusih potrošnikov. “Osredotočeni smo na izdelke, ki jih lahko uporabljate vsak dan, ker menimo, da bo to najbolj vplivalo na družbo,” je dejal dr. Veldkamp.

Kakšni so obeti projekta?

Ko se bo projekt končal leta 2023, dr. Veldkamp upa, da bodo njihovi rezultati spodbudili nova podjetja, da začnejo gojiti žuželke, in obstoječa podjetja, da povečajo proizvodnjo. Cilj je do leta 2025 doseči tisočkratno povečanje proizvodne količine in delovnih mest v sektorju, medtem ko nadomestimo živalske beljakovine z beljakovinami žuželk v 20% človeške hrane in 10% krme za živali.

“Znanje, razvito v tem projektu, bi moralo biti zanimivo za podjetja za krmo, ki kupujejo te izdelke in tako lahko z njimi zamenjajo sojino moko ali ribjo moko,” je dejal dr. Veldkamp.